Andraž Koželj je tisti gospod, ki ga vidimo na regatah po navadi na premcu med zastavicami, kadar jadramo zelo blizu regatne jadrnice. On je tisti, ki kliče start in cilj, včasih pa z njim ob zeleni mizi (in kakšnem pivu …) posedimo tudi takrat, ko po regati rešujemo proteste. Nacionalni regatni uradnik ter mednarodni sodnik in mednarodni razsodnik – ‘umpire’ – je sodil tudi na olimpijskih igrah letos v Weymouthu.
Jakica Jesih foto: J. Jesih
N+: Najprej pojasnimo, kdo je kdo na regati?
Imamo tri skupine ljudi in dve pomembni vodji. Recimo da začne, kot prvi od teh skupin, z delom organizacijski odbor, ki pripravi vse potrebno, da neko društvo ali klub sploh lahko organizira regato – pripravi papirje, povabi jadralce. Hkrati pa člani organizacijskega odbora določijo tudi dve nadaljnji skupini ljudi: regatni in protestni odbor. V organizacijskem in regatnem odboru so lahko isti ljudje, prav tako v organizacijskem in protestnem odboru, medtem ko sta udeležba v regatnem in protestnem odboru praviloma izključujoči si funkciji. Predsednik regatnega odbora tehnično vodi regato in odgovarja za vse dogajanje na vodi in kopnem. Na regatni barki vodi regato in odloča, kdaj, kako in kje se bo jadralo, odloča tudi glede starta in morebitnih prekinitev regate, kako se postavi polje, na koncu pa je odgovoren tudi za rezultate. Protestni odbor, ki ga sestavljajo sodniki s svojim vodjo, pa rešuje vse morebitne nesporazume med tekmovalci, skrbi za to, da regata poteka skladno z vsemi pravili, navodili in določili in ima zadnjo besedo pri reševanju morebitnih sporov. Po navadi so sodniki tisti, ki veliko potujejo in se udeležujejo regat tudi v tujini, zato imajo bogate izkušnje in lahko pomagajo z nasveti, člani regatnega odbora pa so navadno na vsaki lokaciji domačini. Zaradi tega lahko rečemo, da je drugi pomembni vodja ravno predsednik protestnega odbora. Tudi zato je sodelovanje med obema ekipama zelo zaželeno.
N+: Kdo lahko organizira regato?
Mednarodna jadralna zveza ISAF predpisuje, kdo lahko organizira regato. Organizira jo lahko vsako društvo ali klub, ki je član jadralne zveze, društvo ali klub v sodelovanju s klubom, ki je član jadralne zveze, zveza razreda ali sama jadralna zveza ter organizacije, ki dobijo za to izrecno dovoljenje s strani ISAF in jadralne zveze.
N+: Kdo so ljudje, ki skrbijo, da potekajo gladko tudi regate v slovenskem morju?
V jadranju imamo štiri skupine regatnih uradnikov: merilce, ki skrbijo za ustreznost opreme in izvajajo meritve na jadrnicah, jadrih in ostali opremi; regatni uradniki, ki skrbijo za tehnično vodenje regate; ter sodnike in razsodnike. Ti v match race-u (MR) in team race-u sodijo neposredno na vodi. Tudi v flotni regati lahko sodniki sledijo floti, a tam ukrepajo samo v primeru, če se krši pravilo nedovoljenega pogona – ‘pumpanja’, veslanja, prižganega motorja. V jadralskem dvobojevanju pa vsaki barki sledi sodniški gumenjak, na katerem sta dva sodnika, ki razsodita, kadar pride do protesta. Razsodniki torej ne delujemo kot policaji, ki bi samoiniciativno kaznovali napake, ampak se načeloma odzovemo, kadar nas ‘jadralci zaprosijo za mnenje’, torej samo takrat, ko smo pozvani s strani ekipe, ki se čuti oškodovano in dvigne protest. Samoiniciativno odreagiramo samo v treh primerih: kadar se jadrnica dotakne oznake, jadrnica uporablja nedovoljeni pogon ali če bi prišlo do kakšne res grobe kršitve pravil, zaradi katere bi jadrnica neupravičeno pridobila prednost.
N+: Razsodniki v jadralskem dvobojevanju in sodniki v flotnem jadranju torej ne opravljajo enakega dela.
Drži, jadralsko dvobojevanje in ekipno jadranje – tako imenovani team race imata to značilnost, da se tam sodi neposredno na vodi. V flotnem jadranju, ki je najbolj množično, pridejo sodniki večinoma do izraza šele po koncu regate, ko se recimo krmarji, ki se čutijo oškodovane, odločijo vložiti protest pri protestnem odboru, sledijo pogovori, zaslišanja in pojasnjevanja okoliščin na kopnem, za zeleno mizo. Za vsako višje-kategorno regato, velja priporočilo, da je protestni odbor sestavljen vsaj iz petih članov: vodje oziroma predsednika protestnega odbora, ostali člani pa naj bi bili zastopani mednarodno, ne več kot dva iste nacionalnosti. Večina jih mora biti mednarodnih sodnikov, s čimer se zagotavlja nivo korektnega sojenja. Sodniki so na vodi prisotni med regato, vendar je malo verjetno, da bi videli vse incidente. Jadranje je šport, kjer jadralci v osnovi sami protestirajo in tako rešujejo incidente med seboj.
N+: Skrivnost uspešnega protesta je torej v veliki meri v tem, kako dobro zna jadralec zastopati svoje interese?
V tem je vsa skrivnost. Od načina, kako jadralec protestira oziroma se brani na protestu, je v največji meri odvisen njegov uspeh. Po drugi strani pa sodniki potrebujemo ogromno prakse, da znamo postaviti prava vprašanja oziroma da vodimo zaslišanje tako, da lahko ločimo zrnje od plev, kar se tiče dejstev. Pred seboj imamo dve stranki, od katerih vsaka zagovarja svoj prav, mi pa se moramo na podlagi sprejetih dejstev na koncu odločiti, kaj bomo verjeli, in iz tega izpeljati zaključek.
N+: Kakšen dober nasvet jadralcem, kako uspešno izpeljati protest?
Najboljši nasvet je, da se zmeraj pogovarjajte o dogajanju na regatnem polju s sodniki. Nismo prisotni na regatah le zato, da bi kaznovali, temveč tudi, da bi koga podučili ter morebiti razjasnili kakšne nejasnosti. Delujemo pod istimi pravili in tako kot se sodniki pogovarjamo med seboj in se učimo drug od drugega, tako sodelujemo tudi z jadralci, le na ravno obraten način: sodnike učimo, kako pravilno spraševati in slišati, kako prepoznavati govorico telesa, z jadralci pa se pogovarjamo, kako interpretirati pravila, kako že na regatnem polju pravilo obrniti v svojo korist ipd.. Nobenega od jadralcev nikoli ne učim, kako naj uspešno prepriča mene na protestu. Raje mu povem, kako naj se v določeni situaciji na vodi odzove, da bo ne bo imel težav, po drugi strani pa, da bo imel krit hrbet, če se bo slučajno moral zagovarjati.
N+:Vendarle so situacije, ko ima jadralec prav in je bil oškodovan, a tega morda ne zna povedati …
To je res. Z leti izkušenj vse bolj ugotavljam, kako močan element je karizma. Če zna jadralec nastopiti in je prepričan v svojo zgodbo, če uporablja predpisane izraze, terminologija namreč nosi izjemno veliko težo, saj kaže na to, da jadralec razume, kaj se je dogajalo in da zahteva svoj prav, zagotovo lažje uspe. Seveda se kdaj zgodi tudi, da ga dobimo na laži, a takrat se člani protestnega odbora najprej vprašamo, kako je do tega prišlo. Je bilo namenoma? Jaz osebno vedno najprej pomislim, da človek verjame v svoj prav, šele potem, da zavestno laže. Naši možgani si namreč zapomnijo recimo dve sliki, ki se zgodita v 5-sekundnem razmiku – kaj se je zgodilo vmes, pa si lahko enostavno izmislijo. Včasih tudi tako, kot nam v dani situaciji najbolj paše in tega ne smemo kar tako kaznovati. Mi kot sodniki se kar nekaj časa ukvarjamo s pravili, ko jih osvojimo dovolj dobro, da o njih sploh več ne razmišljamo, šele pride na vrsto človek, njegov nastop, psihologija.
N+: Pa tudi pravila so stvar interpretacije …
Pogosto prihaja do situacij, ki jih pravila na prvi pogled ne pokrijejo, ali pa gre za mejne situacije, kjer se zdi, da lahko obvelja eno ali drugo. Takrat je več sodnikov prisotnih ravno zato, da se med seboj pogovorijo in na koncu uskladijo mnenja. Tudi sama regatna pravila se vsaka štiri leta spremenijo, vsaj delno, saj se skozi prakso pokaže, kje so bile ‘luknje’, ali pa se slog jadranja v nekem obdobju tako spremeni, da ga pravila že zavirajo, lahko pa tudi ne ustrezajo več tistemu, kar bi jadralci radi počeli na vodi.
N+: Je kakšna pomembna novost predvidena v novih regatnih pravilih 2013-2016?
Najprej naj povem, da so pravila za jadralce na splošno težka. Jadralec se mora najprej ukvarjati s samim jadranjem, z jadrnico, manevri, s taktiko … Šele nato pridejo na vrsto pravila. In ta so težko razumljiva, saj so jih pisali Angleži, angleško pravo pa slovi po tem, da je komplicirano, poleg tega pa jih je kljub poenostavitvam zelo veliko. Pred štirimi leti so jih spremenili v toliko, da so pokrpali ‘luknje’, predvsem glede obnašanja pri oznakah in na startu, letos pa so določene segmente pravil na novo prepisali in jih uredili prav z namenom, da bodo lažje razumljiva. Bolj kot vsebinsko bodo nova pravila spremenjena strukturno. Sicer pa je največja sprememba v tem, da je dodana sekcija pravil, ki uravnava tekmovanja s kajti. Omenil bi tudi pravilo za klicanje po prostoru iz varnostnih razlogov v situaciji, ko je vpletenih več jadrnic. Sicer pa spremembe za rekreativne jadralce niso preveč drastične in se jih bodo lahko hitro navadili.
N+: Če se vrneva k delu sodnika. Kako napreduješ kot sodnik?
V Sloveniji si najprej sodnik začetnik, ki se uvaja. Potem postaneš sodnik, ki že ima nekaj izkušenj, sledi pa najvišji državni rang, imenovan nacionalni sodnik, ki deluje samostojno na kateri koli regati. Če imaš mednarodne ambicije, se kot nacionalni sodnik udeležuješ mednarodnih regat in počasi napreduješ v mednarodnega sodnika, ki lahko sodi na evropskih in svetovnih prvenstvih in tudi v pomembnejših razredih. V Sloveniji na primer ima Bojan Gale edini naziv mednarodnega regatnega uradnika, hkrati pa je tudi eden od treh Slovencev z nazivom mednarodnega sodnika. Na regati lahko torej deluje v imenu ene ali druge funkcije, ne pa obeh. Jaz sem mednarodni sodnik in mednarodni razsodnik (umpire) ter nacionalni regatni uradnik.
N+: … in si kot edini Slovenec letos sodil tudi olimpijsko jadranje v Weymouthu.
Tako je, bilo nas je 34 članov mednarodne žirije, od tega deset razsodnikov, kamor sem sodil tudi sam. Moja primarna funkcija je bila pokrivanje jadralskega dvobojevanja oziroma match race-a, ko smo zaključili z MR ali pa če morda na določen dan MR ni bil na sporedu, sem bil na voljo kot član enega izmed petčlanskih protestnih odborov za flotno jadranje.
N+: Na svetu je najbrž veliko sodnikov tvojega ranga in staža, kako si bil izbran za sojenje na olimpijadi?
Po štirih letih staža sodim v ekipo ‘mladih’ mednarodnih sodnikov oziroma razsodnikov. Neposredno lahko sam vplivam na to, da se me opazi, s svojo pojavnostjo, da sem prisoten na čim več pomembnih regatah, da dobro in korektno opravljam svoje delo, da imajo kolegi sodniki pozitivno mnenje o meni, da imajo vodje skupin sodnikov in razsodnikov v mednarodni jadralni zvezi ISAF dovolj pozitivnih poročil o mojem delu, da se dobro razumem z jadralci itd. Kriterij je tudi: nič napak oziroma čim bližje temu. Seveda pa gre predvsem pri MR vedno za subjektivno oceno, zato tudi sodimo v parih in da se dejansko prisodi kazen, se morata vedno strinjati oba sodnika. Doslej mislim, da še nikoli nisem naredil napake, ki bi neposredno vplivala na rezultat ali bi vzbujala kakršno koli večje nezadovoljstvo med tekmovalci. Čeprav sem tudi regatni uradnik in sodnik, pa je več kot 85 % mojega dela razsodniškega, torej na regatnem polju jadralskega dvobojevanja. Tam moraš na osnovi videnega odreagirati v roku nekaj sekund in upam si trditi, da mi gre to dobro – kar se je potrdilo tudi s povabilom na olimpijado.
N+: Za vas, sodnike, je bil torej brezmadežen CV nekakšna ‘olimpijska norma’?
Ne čisto, brezmadežen CV je bil zgolj vstopnica na avdicijo. Lani je bila v Weymouthu organizirana tako imenovana predolimpijska regata kot nekakšen testni dogodek, na katerem so nas imeli na avdiciji. Druga avdicija je bila na svetovnem prvenstvu decembra v Perthu. Bil sem povabljen na prvo in se očitno dovolj dobro odrezal, da so me letos januarja povabili na sojenje na olimpijskih igrah.
N+: Kako je soditi na takšni pomembni regati?
Običajno v MR jadrnicam sledita dva sodnika ter dva ‘stranska’ sodnika. Na olimpijadi so dodali še en dodatni gumenjak s stranskima sodnikoma, ki sta podajala informacije glavnemu sodniškemu paru še z dodatne perspektive, da so bili res pokriti vsi pogledi. Večkrat dnevno smo sodniki rotirali med seboj na pozicijah, menjali smo se tudi v parih, da je bilo sojenje res kar se da korektno in nepristransko. V ostalem je tehnično gledano to regata kot večina drugih, le gledalcev je več, protokoli so do pikice izpiljeni, ni prostora za napako in psihični pritiski so večji.
N+: Ena od situacij, ki smo si jih z letošnjega olimpijskega jadralskega dvobojevanja najbolj zapomnili, je bil prav gotovo trenutek, ko je v finalnem dvoboju za zlato odličje med Španijo in Avstralijo avstralska krmarka padla v vodo. Kaj se je takrat dogajalo na polju?
Takrat sem bil kakšnih dvajset metrov stran, vzporedno z njihovo jadrnico, ki je v krmo ulovila val ter sunek vetra in čeprav je pred tem zaostajala za pol dolžine, je s takšno hitrostjo prehitela nasprotnico, da ta ni mogla niti pravočasno odreagirati. Vseeno, punce so imele preveč vetra v jadrih, nagnilo jih je, izgubile so kontrolo, jadrnico je položilo in obrnilo proti vetru in pri tem je val krmarko odnesel z barke. Ne samo, da je padla v vodo, ampak je tudi izgubila stik z jadrnico. V tem trenutku kot sodnik najprej poskrbiš za varnost. Dva sodniška čolna sta bila v trenutku zraven, nekaj metrov stran, pripravljena pomagati, v kolikor bi bilo treba oziroma bi nas jadralka prosila. Obstajajo sicer izjemni primeri, ko lahko jadralcem v vodi pomagamo, pa ob tem jadrnica vseeno ni kaznovana, sicer pa velja, da se vsaka zunanja pomoč kaznuje. V MR bi to lahko pomenilo tudi diskvalifikacijo in ker je šlo za finalni dvoboj, smo bili glede tega še posebej pazljivi. Sicer to, da jadralka pade z barke, ni nekaj posebnega, to se zgodi večkrat, pomembno je le, da jo jadrnica pobere, in že lahko nadaljuje brez vsakršnih posledic. Tiste dne v Weymouthu je bilo vetra preko petnajst vozlov, voda je imela okoli 9 stopinj. Na hitro smo se dogovorili, kdo bo sledil vodeči jadrnici, dva čolna pa sta ostala pri jadralki. Avstralka je plavala, izgledala je dobro in kot da svojo situacijo obvladuje. Njeni sojadralki sta morali najprej pobrati spinaker in spraviti barko pod kontrolo ter se vrniti ponjo in vse je šlo brez zapletov. Tekmo so nadaljevale in jo tudi končale. Zagotovo je nezgoda vplivala na psihično stabilnost, v naslednjem plovu so dobile dva penala, enega povsem po nepotrebnem – in na koncu je slavila španska ekipa. Jadralsko dvobojevanje je v veliki meri preizkušnja fizične in psihične moči. Ves dan si na vodi, pogoji pa niso vedno najbolj prijazni.
N+: Na olimpijadi v Riu jadralskega dvobojevanja ne bo več. Kaj meniš o tem?
Zame je to primarna disciplina, ki jo obožujem, zato mi je še toliko bolj žal. Najprej zato, ker se je v zadnjih štirih letih prav zaradi olimpijskih iger ženski MR močno razvijal po vsem svetu, osveščenost jadralcev o tej panogi se je močno dvignila, marsikdo je slišal zanjo in se v njej celo preizkusil, v Ameriki je zrasla cela vrsta regatnih centrov ravno zato, ker je MR tako enostavno organizirati – potrebuješ floto enakih bark in že lahko imaš regato. Najbolj pa vse nas udeležene boli, da so MR črtali iz nabora disciplin za Rio še preden bi sploh lahko preučili učinke. Ni se še vedelo, koliko bo disciplina prinesla k osveščanju gledalcev, kaj omogoča, kako je takšno jadranje hitro in učinkovito, vse odločitve se namreč dogajajo v realnem času na vodi in rezultati so takoj znani. Novembra, ko bodo na ISAF-u ponovno odločali o disciplinah v Riu, bi se ta odločitev sicer lahko preglasovala, a le z veliko večino glasov, vendar mislim, da se to ne bo zgodilo. Kot ‘uradni’ razlog velja, da MR ni požel dovolj zanimanja javnosti, kar je zanimivo, saj so se prav v Weymouthu prvič v zgodovini olimpijskega jadranja za ogled regat prodajali vstopnice, in jih celo razprodali leto vnaprej, in tudi MR je imel ogromno gledalcev. Gre bolj za politično odločitev.
N+: Match race na najvišjem nivoju se bo torej nadaljeval znotraj World Match Race Tour-a ter regat RC44, kjer naj bi se prihodnjo sezono celo pridružila ženska posadka Women Only Sailing Team, a ji poznavalci ne pripisujejo veliko možnosti za visoka mesta. Na vseh teh regatah sicer dominirajo moški. Je to začetek konca ženskega jadranja v tej disciplini, se punce v MR sploh lahko merijo s fanti, kadar so skupaj na istem regatnem polju?
Omenjaš ene najbolje organiziranih serij tekmovanj, vendar kvaliteten MR živi in se dogaja tudi na dosti nižjem nivoju ‘publicitete’. Ženski MR ne bo zamrl, le lastne serije s ciljem na olimpijskih igrah več nima. Jadralke, ki nimajo več neposrednih olimpijskih ambicij, se bodo povezale drugače, govora je tudi o ženskem World Tour-u, zato je tu še vedno vse odprto. V tem primeru se bodo formirale ekipe z dovolj močnim finančnim ozadjem, ki bodo na očeh javnosti, imele bodo drugačne cilje, priložnosti za vse ostale jadralke bi pa moralo biti še vedno dovolj. Glede moškega in ženskega jadranja na istem regatnem polju pa bi rekel takole: lani sem bil na regati, kjer so bili prvi štirje dnevi namenjeni MR med potencialnimi kandidatkami za olimpijske igre, naslednje dni pa smo nadaljevali z regatami za World MR Tour kot nekje najvišjim nivojem MR jadranja. Pri moških je občutiti veliko višji nivo agresije, ki delno izhaja iz fizične (pre)moči, delno pa tudi iz psihološkega vidika. Veliko več je ustrahovanja, manevri gredo na nož. Trdim, da najbolj agresiven ženski match race doseže nekje 75 odstotkov moškega. Ne trdim, da bodo fantje vedno zmagali, lahko se zgodijo okoliščine, ko bodo ženske taktično boljše, ali pa bodo pogoji njim bolj odgovarjali, dejstvo pa je, da sta moški in ženski slog jadranja tako drugačna, da bo na koncu praviloma slavila moška ekipa. Vse izjeme bodo vsekakor opažene.
