Grenlandski fjordi

0

Qaqortoq na jugu Kalaallit Nunaata ali Julianehaab na jugu Grenlandije

Snemalna oprema ni preživela do Grenlandije v dobrem stanju. Nekje med Sardinijo in Balearskimi otoki sem namreč s kamero preko krme (ograja še ni bila dokončana) padel v morje. In to pri zavidljivi hitrosti osmih vozlov, tako da so me rešili sreča in izkušena posadka. Pomembnejša od mene je bila nizkocenovna kamera, zaradi katere so mornarji uspeli v 30 sekundah obrniti jadrnico, spustiti glavno jadro in kljub valu, visokem 2 do 3 metre, pristali tik ob meni. Do mene so se obnašali, kot da sem ponton v marini, vse roke so stegovale po kameri … In imeli so prav. Kako bi sploh koga brez minute posnetka prepričali, da smo prejadrali Atlantik, Labradorsko morje in pristali na Grenlandiji? Nikakor!

Mladen Šutej foto: arhiv HOJK-a

V Qaqortoqu smo se najprej odpravili na televizijsko postajo. Novinar lokalne televizije Kay, po rodu Grenlandec in Inuit (Eskim), rojen v okolici Nuuka, živi v Qaqortoqu z ženo in dvema otrokoma. Za tri oziroma štiri dni na je posodil profesionalno kamero Sony, za katero smo plačali 1000 danskih kron, kar je veliko, toda že sama kamera je bila nekaj vredna, poleg tega so jo zaupali popolnim tujcem. Takšno zaupanje srečamo samo še v krajih, kjer svet ljudi še ni popolnoma pokvaril. V pogovoru s Kayem smo izvedeli, da je vsega skupaj 200.000 Eskimov, ki živijo pod štirimi različnimi zastavami: v Kanadi, na Aljaski, v Sibiriji in na Grenlandiji. Njihovi predstavniki pa se sestanejo na tri leta, vedno v drugi državi. Pove, da je zadnji miting gostilo mestece Barrow na Aljaski. Simpatični novinar je skozi smeh še dodal: »Vsi naši problemi so mi znani, saj sem prisoten na vseh združenjih. Moram pa priznati, da Eskimi na Grenlandiji še najbolje živimo.« Vprašam, zakaj in če niso boljši pogoji v Ameriki … »Ne, mi imamo najvišji standard, vodi nas le Danska. Poleg tega živimo na otoku, kar nam daje dodatni občutek samostojnosti in avtonomije, čeprav smo v finančnem in v vseh drugih pogledih odvisni od Kopenhagna,« zaključi Kay. Na prvi pogled bi človek res presodil, da živijo dobro: urejene hiše živih barv, centralno ogrevanje in topla voda, veliko pristanišče za ladje, čiste ulice in veliko otrok … Zanimivo, če ima kdo manj kot šest otrok, posvoji še dva ali tri. Montažne hiše ‘pripotujejo’ z Danske kot darilo, njihova naloga je le, da jih razpakirajo in postavijo na kamnita tla. Ker so tla konstantno zamrznjena, je vsa vodna instalacija napeljana nad zemljo. V mestu stoji tudi cerkvica, ki so jo posebej dolgo gradili, saj je bila ladja z materialom tarča nevihte in so potrebovali kar nekaj let, da so na morju, ledu in obali zbrali vse dele zanjo. To, česar na Grenlandiji zagotovo ne boste videli, so drevesa. Niti enega samcatega ni, je pa zato vsaka deščica še kako vredna.
10

Inuiti ali Eskimi, to je zdaj vprašanje
Imenujemo jih lahko z enim ali drugim imenom, čeprav sami raje slišijo, da so Inuiti. Zakaj? Inuit v prevodu pomeni ‘človek’, medtem ko je Eskim ‘človek, ki je meso’. Kakorkoli, ko smo si zagotovili kamero, smo se odločili za nekajdnevno (brezciljno) popotovanje še neraziskanih grenlandskih fjordov. Morali smo posneti material za naše sponzorje in za HTV (Hrvaško radiotelevizijo). Naše potovanje se je začelo v zalivu Skov, ko je bil en del posadke s snemalno opremo v gumenjaku, drugi del pa na barki. Krajšo so potegnili ‘manekeni’ na jadrnici, ki so morali v eni uri kar nekajkrat dvigniti in spustiti jadra in narediti neskončno manevrov. Med snemanjem ni časa za šale, je treba delati. No, seansa ni trajala dolgo. V bližini mesta Narassaq je Hrvaška Čigra (ime jadrnice, op. p.) pristala v gostem ledu in primorani smo bili preizkusiti novo tehniko plovbe – posadka na gumenjaku je plula v izvidnico in preko radiotelefonije sporočala nam na barki, v kateri smeri moramo pluti, kje je prevozno med ledenimi ploščami in kakšna je globina. Ni bilo enostavno, ampak prehod do sidrišča Stephensens smo uspeli najti. Tukaj pa smo imeli namen iz motornega zmaja snemati Grenlandijo še iz druge perspektive. Na žalost, neuspešno. Na vzletno-pristajalni stezi, ki je sicer površina morja, je bilo preveč ledu, še bolj pa nas je prepričalo Oleevo opozorilo. Gospod Ole, znan kot velika ‘faca’ na jugu Grenlandije, ki je sicer redko trezen, je predstavnik danske agencije Arctic line in namestnik luškega kapitana. Ravno njega sem poprosil, da nam razjasni postopek, kako bi od njihovih oblasti dobili dovoljenje za letenje. Po dveh dneh telefoniranja in urejanja je prisopihal ves oznojen in povedal: »Postopek je izjemno zapleten, potrebujete vsaj ducat dokumentov, napisanih v angleškem jeziku, ki jih moram poslati na upravo za letalski promet v Kopenhagen. Šele po petih ali šestih dneh čakanja bomo izvedeli njihov odgovor.« Ole je predlagal, naj še enkrat premislimo, jaz pa sem ga provociral, ali naj poletimo brez dovoljenja. »Nisem vas slišal. Ne razumem vprašanja. In ja, zjutraj se tudi sam odpravljam v Narassaq, saj imajo grenlandski piloti sestanek s televizijo glede snemanja za novo turistično reklamo otoka.« Kaj nam je želel s tem sporočiti? Da lahko pilot prijavi vsak leteči predmet, ki ga želi. Razumel sem namig, da lahko letimo, le da se skušamo skriti pred radovednimi očmi. To ne bo lahko, saj na Grenlandiji ni cest in se ves promet odvija po zraku, kamor so večinoma posledično oprte tudi oči. Helikopterji so pri njih kot pri nas avtobusi. Vsaka vas ima na glavnem trgu namesto fontane pristajališče za helikopterje. Z njega helikopterji letijo v sosednjo vas ali na enega od dveh večjih letališč, ki so jih tukaj za svoje potrebe v času druge svetovne vojne zgradili Američani. In od tam v Kopenhagen. To je edina povezava s svetom, če izvzamemo sanke, s katerimi upajo najpogumnejši lovci včasih potovati tudi do Kanade. Ladijska povezava pa je na voljo le dva oziroma v najboljšem primeru tri toplejše, poletne mesece.

To, česar na Grenlandiji zagotovo ne boste videli, so drevesa. Niti enega samcatega ni, zato je vsaka deščica še kako vredna.

20

Polet z zmajem nad fjordi
Operacije sestavljanja zmaja smo se lotili v skritem fjordu Bredford, kjer je dosti manj ledu. Ko so bili vsi deli zmaja, ki smo jih vozili na jadrnici, na svojem mestu, sem poletel nad tlemi. Kakšna lepota! Kakšna sreča! Mirno in vedro nebo, brez vetra in turbolence. Vse sem imel na dlani, Polaris pa je mirno letel, in to brez tresljajev, ki so me premetavali nad Horto na Azornih otokih. Če mi za hrbtom ne bi grmelo 45 konjskih moči, bi vsi slišali moje krike zadovoljstva. Dan je minil bolje, kot bi si lahko zamislili in nastali so izjemni posnetki in fotografije iz vseh perspektiv in z višine. Zmaj nas je na palubi močno oviral in vsake toliko se je kdo spotaknil obenj ali pa se je škota zapletla v 12 metrov dolgo krilo … Ampak to ni bila previsoka cena za užitke ob pogledu na lepoto, s katerimi nam je postregel, ko smo se dvignili do 800 metrov visoko na tla Grenlandije. Pa vendar nam ni šlo vse na roko, popolno sliko je pokvarilo sidrišče 22 milj od ledenika Naujat Sermiat, ki se ga bomo še dolgo spominjali. Tukaj je bila majhna in ozka uvala, v katero naša Čagra pasala kot po meri. Pred nami je bila izmerjena globina 22 metrov, okoli 150 metrov stran pa je stal ogromna ledena gora, ki je služila kot idealen valobran. V uvalo smo pripluli s premcem in globinomer vprašali, kako daleč je dno, nato pa obrnili jadrnico za 180 stopinj. Sidra smo spustili na globini 18 metrov, s čolnom pa smo se odpeljali do obale in jadrnico zavezali za kamne še s tremi vrvmi. Delo nam je vzelo kar nekaj časa, dokler si nisem oddahnil, ko smo se počutili varno privezani, ledena gmota pred nami pa nas je ščitila pred morebitnimi vetrovi ali nevihto, ki bi utegnila presenetiti ponoči. Peterovez. Ne bi mogli bolje opraviti, si mislim. Brezskrbno zaspim, dokler me ne zbudi glas ‘Mladen, nagibamo se!’ Kot iz topa sem se pognal v kokpit, a je bila barka že tako nagnjena, da je bilo tudi za vžig motorja in premik naprej prepozno. Čez 20 minut je bila barka nagnjena že za 35 stopinj, tako da so iz postelj popadali tudi tisti z najtrdnejšim spancem. Morje pod nami je izginjalo z neverjetno hitrostjo in kmalu smo pristali na suhem. Iz gumenjaka se je dalo videti, da je skoraj cela kobilica, vse do sprednjega jambora, pristala v pesku. Okoli 1. ure je voda nehala upadati, mi pa po barki nismo mogli več hoditi, zato smo na tleh kokpita ob kavi čakali, kako se bo odvilo. S kamero smo zabeležili nekaj fotografij in z baterijo osvetljevali kamen, ki je bil naš pokazatelj nivoja vode. Čez kakšni dve uri je kamen postajal vse manjši in v zgodnjih jutranjih urah smo zopet ‘plavali’. Prekleto, si mislim, prvo resno sidranje na Arktiki, pa že prva napaka. Bravo, skiper! Po vrveh smo se povlekli deset metrov naprej in bili smo rešeni. Po nekaj novih spoznanjih, da ne gre podcenjevati velikosti barke, da globina pod premcem in krmo ne sme biti enaka, in da je dobro spremljati (in imeti) v sondi globinomer, sem ponovno sedel v naš ‘avionček’ in poletel v višino. Dovolj je bilo skrbi o globini.
23

V toplicah
Da bi lažje prestali 900 milj meglenega in zaledenelega ocena ter trd pristanek in akrobacije v zraku, smo dva dni preživeli na otoku Igpik. Ole nas je usmeril k termalnemu izviru, v Čateške toplice na Greenlandski način. Tukaj smo se lahko celo kopali zunaj, saj je voda imela 30 stopinj. Pri iskanju otoka in izvira nismo imeli težav, saj so danske navtične karte za ta del Grenlandije zelo natančne. In smo se kopali. Najprej namakanje kot v Splitu, pa skakanje na glavo v 80 centimetrov visoko vodo, poškodba meniskusa in tako naprej v tem stilu … Inuiti so skušali nekaj časa navezati pogovor, a so se zaradi jezikovnih ovir raje odpravili na počitek v svoje šotore. Ko smo ostali sami, je Jelena s svojim dragim Nikonom ovekovečila podvodno življenje v bazenu, premera desetih metrov. Noč, čeprav je to tukaj relativen pojem, ki pomeni tri do štiri ure mraka, smo preživeli v ozkem sidrišču pod močnimi udarci vetra. Ko se nam je približala prva ledena gora in grozila, da bo udarila ob bok, smo nastavili bokobran, naš blatnik in slišati je bilo samo šššš…, dokler nismo bili ob pomemben del opreme. Razrezan je bil kot s skalpelom, mi pa smo bili zopet bogatejši za eno spoznanje. Izkušnja je koristila in naslednji kos ledu smo pustili, da je zagrebel po limu, ki je trši od plastike. Na zvoke, ki so ob tem nastajali, smo se pač morali privaditi, ampak to je že neka druga zgodba.

Inuit v prevodu pomeni ‘človek’, medtem ko je Eskim ‘človek, ki je meso’.

Bakalar namesto tjulnja
Po zajtrku naslednje jutro me Tanja vpraša, ali nisem rekel, da bom te dni lovil ribe. Res je, zato sem se takoj odločil, da grem na lov po svežo hrano, saj je bila naša hrana precej slaba in monotona, poleg tega pa smo po tjulnjevi pečenki vsi bruhali. Nekaj dni pred tem smo namreč v ribarnici, če se kraj, kjer prodajajo sesalce sploh lahko tako imenuje, v Julianehaabu (Qaqortog), kupili pol tjulnja, ki je na Grenlandiji zelo visoko cenjena specialiteta. Prsa in rebrca, kar nanese okoli tri kilograme kot pri mladem jagenjčku, smo spekli v pečici s krompirjem. Ko je bilo na mizi, se jih je našlo nekaj, ki so začeli cviliti ‘to je še mladič, kako lahko to jeste?’ … Skratka, naša prva pojedina s tjulnjem se ni končala slavnostno. Temna kri je med peko postala skoraj črna, meso je imelo vonj po ribji moki, krompir pa je dobil roza barvo in ogaben okus. Moji junaki labradorskega morja so se drug zraven drugega sklanjali nad ograjo in bruhali. Katastrofa, z eno samo besedo. Zato sem se odločil, da grem sam na ribolov, pa čeprav ne vem dosti o njem. In to takoj. 12Na tanko vrvico sem zavezal majhen blinker in že nekoliko poškodovan trnek ob krmi spustil na dno, ki je bil okoli šest metrov globlje. V istem trenutku je že nekaj ugriznilo v vabo. Na palubo sem povlekel bakalar, težek okoli 1,5 kilograma, in ga odnesel na mizo, kjer so ostali še zajtrkovali. Živega. Z glavo. Težko bi bilo oceniti, kdo je bil bolj presenečen – jaz ali posadka, ampak zgodba se nadaljuje. V naslednjih 10 minutah sem brez večjega truda ulovil še pet komadov in verjetno mi ni potrebno posebej zapisati, da je posadka izgubila apetit po siru slabega okusa in starih salamah. Spoznanje, da je pod nami najbrž rib v neomejenih količinah, in dejstvo, da smo imeli na palubi več kot 10 kilogramov mesa, nas je vse osrečilo. Bakalar je dejansko tako neumen, da zagrize v trnek tudi brez vabe, dovolj je, da se pred njegovimi očmi nekaj zasveti. Nahajajo se na dnu, v umazani vodi, tako da smo nekatere z večjimi trneki ulovili z boka ali celo za vrh glave. Tako smo dobili odgovor na vprašanje, ki nas je mučilo, odkar smo se namenili proti Kanadi – če ima bakalar glavo ali ne, namreč. Nekaj novega nas je naučil tudi obrok te ribe. Bakalar z glavo je namreč neprimerljivo boljši od tistega posušenega. Ja, sveži bakalar je boljši celo od lososa, morske plošče in ostalih rib iz hladnega morja. V tem je bila posadka, ki se sicer v nobeni stvari ne strinja, enoglasna.

V Narassaqu so helikopterji kot pri nas avtobusi. To je edina povezava s svetom, če izvzamemo sanke, s katerimi upajo najpogumnejši lovci včasih tudi do Kanade.

14

Prihod na Arktiko
Polarnica, severnica oziroma polarni krog je črta, zamišljena na geografski širini 66 stopinj in 33 minut. Nad to širino se uradno prične Arktika. Sonce na tej krožnici, ko prestopi v letni solsticij (21. junija), ne zaide več za horizont. Seveda se vpliv polarnega kroga pozna že prej – noči postajajo vse krajše, tako da v Nuuku, glavnem mestu Grenlandije, ostaja dnevna svetloba nespremenjena tudi, ko sonce zaide za horizont. Ni niti mraka. S tem se prične veliko zgodb in šal o tem, da pravzaprav ni prave meje, ki bi v normalnih pogojih delila noč in dan. Težave noči brez teme so lahko različne. V Sisimiutu smo izkoristili priložnost in eno simpatično Eskimko vprašali, kako dolgo potrebujejo, da iz tjulnjevega krzna izdelajo pravo obleko, okrašeno z barvami in perlicami. »Za moje tri hčere jih izdeluje moj oče in za vsako je potrebnih okoli pet do šest dni dela od zore do mraka,« je odgovorila. Ste si mislili, da je z eno njihovo nošo toliko dela? V luki v Nuuku je bilo privezanih veliko ribiških bark, po obali pa veliko razne opreme, ki se je ne bi branili videti na Čigri, kot so konci starih mrež, tanke vrvi s parangali, ki jih nihče ne uporablja … Razmišljam, da se nihče ne bi jezil, če bi karkoli vzeli, ampak vseeno bi raje počakali, da pade mrak … No, ne bo. Luški kapetan glavnega mesta, Erick Moeller, je Čigrino posadko sprejel s posebno pozornostjo in razumevanjem, saj je tudi sam jadralec in lastnik barke, s katero je skušal do Northwestpassaga. Njegova Kivioq je bila pred tem v rokah znanega grenlandskega raziskovalca Knuda Rasmussena. ‘Glavni v pristanišču’ se je ves čas smukal okoli naše jadrnice in bil vedno na razpolago. »Kako vam zavidam. Če ne bi čez nekaj tednov odhajal v pokoj in nazaj na Dansko, bi se vam pridružil. Vam lahko vsaj kako pomagam?« je bil prijazen. Pomagal nam je, da smo lahko kupili najboljše dizelsko gorivo (barve belega rizlinga), petrolej in nekaj pripomočkov za nizke temperature, podaril nam je svoje Peljarje, nam dal vse frekvence za komunikacijo z SSB-jem in se dogovoril s Kopenhagenom, da lahko kadarkoli bomo želeli preko faksa dobimo karte ledu. In to brezplačno. Dal nam je vrsto nasvetov in ob odhodu še sam odvezal vrvi. Izjemen človek!

Zgolj iz ledenika Disco Bay letno pripotuje več kot 5.000 ledenih gora in vsaka tehta več tisoč ton.

5

Ko psi pojedo otroka …
Plovba ob zahodni obali Grenlandije je bila precej težavna in dolga okoli 1000 milj, kar je približno velikost treh jadranskih obal. Morje je bilo dokaj odprto, saj je bil julij in toplota s kopnega topi debele plasti ledu. To je le teorija, v praksi gre za slalom ali pa odločitev, da boš plul direktno čez ledene plošče in jih lomil kot pravi ledolomilci. Števec je zabeležil vsaj dvakrat daljšo pot od teoretične. Ko je gospod Led prijazen do vas, obstaja celo možnost obiska petih oziroma šestih vasi, ki so na tej strani Grenlandije. Severno od Nuuka jih je kar nekaj, s skupno 7.000 prebivalci, med vasmi pa divjina, in to v pravem pomenu besede. Ko se arktična ledena plošča, debela tudi do treh metrov, ki jo uradno imenujejo ‘pack ice’, nekoliko stopi, ven pokuka na stotine otočkov in grebenov, za katere sploh nihče prej ni vedel, da obstajajo. Kartografi bodo imeli tukaj še dosti dela. Na otokih namreč nasedajo tudi večje ledene gore, ki jih zgolj iz ledenika Disco Bay letno pripotuje več kot 5.000 in vsaka tehta več tisoč ton. No, so pa tukaj še manjši, t.i. ‘Ice Islands’, ki tehtajo ‘le’ tri do štiri tone in so veliki kot na primer Unije ali otok Rab. Kakorkoli in kamorkoli že, ledu ne manjka, a v whiskey dajejo le tistega iz Glacier Baya, ki je sladkovodni, star okoli 12.000 let. Zakaj? Zaradi whiskeyja, ki na Grenlandiji stane okoli 150 dolarjev in ga prodajajo le v specializiranih trgovinah z rešetkami. Pivo, ki ga imajo Inuiti še posebej radi, proizvaja z nekoliko manj alkohola Carlsberg na Danskem. Danci namreč vedo, da Inuiti slabše prenašajo alkohol in jim na ta način delajo ‘uslugo’ z manj odstotki alkohola in dvojimi cenami. Ribiči z Upernavika, mesta na geografski širini 72 stopinj, pa razen piva zanimajo še druge stvari, kot so puške in strelivo za lov na tjulnje ali na primer psi, ki jih lahko slišimo zavijati po celi vasi. Skoraj ne najdeš hiše, pri kateri ne bi bili zavezani vsaj dva ali trije haskiji, tisti najbogatejši pa jih imajo tudi po deset. Odrasli psi so privezani, medtem ko lahko mladiči prosto divjajo po vasi. Idilična slika, nekoliko manj ugodno pasje zavijanje, človeka pa stisne pri srcu, ko izve, da je pred desetimi dnevi med pse zataval otrok. Na žalost so ga pojedli. Lokalni zdravnik, ki smo ga spoznali že leto prej na jugu Grenlandije, zdaj pa skrbi za enega iz posadke, ki je na robu obupa, je zaskrbljen za svoje otroke: »Ves čas jih moram imeti pred očmi. Ni jim težko dopovedati, da ne smejo blizu morja, ker lahko padejo vanj, ampak razložiti jim, da se ne smejo približati psom, ki jih imajo vsi otroci radi, je dosti težje.« V Upernaviku živi vsega 850 Eskimov in 50 Dancev. Lokalni policist, ki je seveda Danec, saj morajo biti vse pomembne stvari pod kontrolo, odlično govori angleško in se po ogledu Čigre, ki je bila glavna vaška atrakcija, hitro spoprijatelji z nami. Izpod skiperjeve postelje ponudimo rezervni rum in policijska postaja se je hitro spremenila v našo pisarno, v kateri smo imeli na razpolago telefon in faks. Ko so prispeli odgovori iz Zagreba, nam jih je takoj prinesel na barko. Pa karte ledu iz Kopenhagena … Le, ko so prispele na njegov faks tudi karte iz Kanade in Ottawe, se je nekoliko namrščil, ampak je razumel našo neugodno situacijo: »Resno mislite še naprej proti severu? To je norost!« Luški kapitan, ki je začuda Eskim (ampak le kdo sploh zahaja v njihovo luko?), ne zna drugega kot svoj jezik, zato nam policist prevaja, kapitan pa nam je na karte narisal nadaljnje možne rute plovbe. Pa še te zgolj na ‘domačem’ terenu, kar je bilo približno 20 milj zahodno od vasi. Na moja vprašanja, kako naprej, skozi Melville in preko Baffin Baya, ni imel odgovora. Tam je za njih pekel, kamor ne gredo, niti ga ne poznajo in je tabu tema. Tako zanj kot za mnoge druge se svet zaključi tukaj, v Upernaviku. 1240 milj stran od severnega pola.

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT