Slovenija ima bogato pomorsko kulturno dediščino, a vse prevečkrat neupravičeno zapostavljeno. Zato bomo skozi prizmo renesanse starih in tradicionalnih plovil na vzhodni jadranski obali skušali približati stare in tradicionalne barke, dogodke, regate in ljudi, ki s svojo ljubeznijo in znanjem ohranjajo ta del pomorske tradicije.
Mitja Zupančič, Foto: Metod Abraham, arhiv Tomi Sinožič, arhiv Janez Šabec, M. Zupančič
Kdo bi si mislil, da je bila nekoč slovenska obala s tržaškim zaledjem med tremi najpomembnejšimi področji za gradnjo bark na Jadranu? In da so škveri v Tržaškem zalivu pomembno prispevali k tradiciji in razvoju ladjedelske obrti severnega Jadrana?
Zakladi slovenske pomorske kulturne dediščine
Danes pomnike te pomorske kulturne dediščine ohranja Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, vključuje jih Domoznanska zbirka, ki jo hrani Mestna knjižnica Piran. Resnični skrbniki tradicionalne pomorske dediščine pa smo ljudje, sploh takšni kot sta ljubitelj tradicionalnih plovil Vinko Oblak in zapisovalec in avtor več knjig Slobodan Simič – Sime. Še več pa je takih, ki s svojo skromnostjo in delom ostajajo vselej v ozadju. Še najbolj vidni so, ko se njihove postave stopijo pod pisanimi jadri lesenih starih lepotic. Brez Janeza Šabca in njegovega leuta Stari maček ter Tomija Sinožiča in njegovega 12,4 metrov dolgega štilca Ampelea ni prave regate, niti v Piranu, še manj v Izoli.
Škver Korala – muzej na prostem
Kar počne Boris Capuder, za prijatelje Buco, v kanalu Svetega Jerneja v Krajinskem parku Seča v Sečoveljskih solinah, kjer deluje Društvo Bracera na posvečenem prostoru škvera Korala, pa je za sladokusce in umetnike, za polnjenje duše in telesa vsem, ki se naježimo ob pogledu na stare barke. To je edina še ohranjena delujoča rokodelska delavnica na slovenski obali, to je muzej na prostem. Še mnogo je ljudi, ki bi jih moral omeniti v tem prvem prispevku, a žal ne gre, se bomo pa z marsikom srečali še prek leta, ko bomo na majski regati klasikov jadrali pred Piranom, ponovili manever na septembrski regati starih lesenjač v Izoli in gostovali na Barkovljanki za klasike oktobra, nato pa se usedli med barke v kanalu Sv. Jerneja.
Društva ljubiteljev starih bark združujejo ljudi
Les je večen, nikoli ga ne zmanjka, če se zlomi ali poškoduje, če strohni, se ga preprosto zamenja. Potrebuje pa stalno nego in skrb lastnika, saj je vendar živ, enako kot barka. Najstarejša registrirana lesenjača v slovenskem morju je Stari maček iz leta 1906. Šteje torej častitljivih 110 let. Ko jo je pred tridesetimi leti vzel za svojo Janez Šabec, z njim prijateljuje in pluje pred piransko Punto, po domačem morju, odpravi pa se tudi v Dalmacijo. Zelo je ponosen nanjo, enako tudi na fante in dekleta, ki prihajajo k njemu na barko ali pa se družijo z njim v Društvu ljubiteljev starih bark Piran, ki je bilo pred leti sekcija JK Pirat, sedaj pa je samostojno društvo, včlanjeno tudi v Jadralno zvezo Slovenije.
Stara ali tradicionalna barka
»Na tem delu Jadrana je prava renesansa starih lesenih plovil, četudi niso vsa stara,« rad pripomni Janez. Zapisati gre tudi t.i. italijanski standard, ki velja v sosednji zelo pomorski državi in določa, da so stare barke tiste, ki so bile zgrajene do vključno leta 1952. Druge, mlajše in narejene iz lesa, pa spadajo v kategorijo tradicionalnih plovil. V zadnjem času hrvaški mojster Milan Jadrešič Pile iz Betine gradi replike tradicionalnih plovil na način epoksirane oplate podvodnega dela barke in lesene palube, kar je praktično, za novodobne tradicionaliste sprejemljivo, za prave ljubitelje in poznavalce pa skoraj pogubno in bogokletno. Osebno presojo prepuščamo vam.
‘Kdo je kdo’ v slovenskem morju?
Iz uradnega vpisnika čolnov pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo je bilo novembra lani mogoče razbrati, da nosi slovensko registracijo kar 305 plovil, ki so zgrajeni izključno, oziroma pretežno iz lesa. Na hitro bi lahko rekli, da imamo v našem morju pod slovensko zastavo kar 305 tradicionalnih plovil. Nekatera med njimi so tudi stara. Spisek prijavljenih bark na dveh slovenskih regatah tradicionalnih bark pa najhitreje odgovori na vprašanje, ‘kdo je kdo’ v slovenski tradicionalni navtiki. Okoli 30 starih bark in 55 zanesenjakov – tradicionalistov se udeležuje regat, svoje somišljenike pa najdejo v Društvu ljubiteljev starih bark Piran, v izolskem Društvu starih bark in v Društvu Bracera.
Regata
Regata tradicionalnih bark je najprej družabni dogodek, ko se srečajo ‘morjeljubci’ iz vseh koncev in krajev. Največ je seveda domačinov, redno prihajajo tudi Italijani, sosednji Hrvati pa vse manj. Brez tekmovalnosti pa seveda ne gre. Tako je sedaj razpisanih tudi sedem tekmovalnih kategorij (std nad in pod 7 m, trikotna in klasična jadra, plovila projektirana po tržaškem arhitektu Carlu Sciarelliju, v zadnjem času pa še kategorija CAT in Dingy).
Projekt mala barka
Da pa je lahko regata klasikov izvrstna popestritev turistične ponudbe, sta se zavedali najprej piranska in izolska lokalna skupnost, nato pa še EU. Tako sta se leta 2015 izolska občina in tamkajšnje turistično združenje povezali s Primorsko goransko županijo in Turistično skupnostjo Primorsko – goranske županije v projekt Mala barka. Gre za projekt turističnega vrednotenja pomorske in ribiške ter ladjedelniške tradicije Severnega Jadrana z akronimom Mala barka. Namen petnajst mesečnega projekta, ki mu je EU odobrila 680.000 EUR, je razviti in popularizirati prepoznaven turistični produkt, ki bo temeljil na pomorski kulturni dediščini. V projekt so vključeni strokovnjaki iz Izole, Reke in Moščeničke Drage.
Izolski stari mandrač spet v funkciji
Da sta občina Izola in lokalno turistično združenje pristopili k projektu Mala barka, ni naključje. Izola ima bogato pomorsko dediščino, tako pri gradnji bark kot pri ribolovu in pri predelavi ribe. Njihov pozno avgustovski Ribiški praznik – Mala barka in septembrska regata starih bark pod okriljem Društva starih bark Izola pa vabita številne turiste k obisku mesta in k dokončni ureditvi (tudi vsebinski) starega mestnega mandrača.
Muzej na prostem
V Betini na otoku Murter so 15. avgusta lani odprli MBDB – Muzej betinske drvene brodogradnje in poimenovali mestni mandrač za muzejski paviljon na prostem.
Slovenci takšnega muzeja še ne premoremo. Piranski in izolski mandrač se urejata, svetilnik iz časa Avstro-Ogrske (1872 – rt Madona, Punta Piran) se adaptira. Svojo zgodbo pa piše Društvo Bracera v kanalu Sv. Jerneja. Noč in dan s svojo ljubeznijo in znanjem vrača ter ohranja življenja tradicionalnim barkam Boris Capuder, ki je svoje znanje iz največjih in najbolj tradicionalnih obrtnih delavnic z otoka Murter prenesel v Sečo. Obnovljene barke v morju, kobilice in rebra na ladijskih saneh, skladovnice posušenega lesa ob oljkah, pa delavnica, ki je dnevna soba v malem. Občutek urejenega nereda vzpodbuja ustvarjalnost in krepi duha. Resnični muzej na prostem, vstopnica vanj pa pošteni nameni in dobra volja! Kot nekoč tako tudi danes potegnejo barko na suho s sankami, s pomočjo velikih tridelnih škripcev in vitla. Nekoč so ‘pragove’, po katerih so vlekli sanke, mazali z živalsko mastjo (lojem). Posebno pozornost so posvečali brezhibnim in urejenim vrvem. Barke so zaščitili pred vročim poletnim soncem … Škver Korala je posvečeni prostor, ki je z navozom (škalado) in dvojnimi ladijskimi sankami biser tehnične ladjarske dediščine in mu je ob podeljeni zaščiti treba čim prej podeliti tudi status in priznanje, ki si ga zasluži. Škalada z ladijskimi sankami tako še zmeraj ostaja najpomembnejši del škvera.
Škveri na slovenski obali
Škver (it. squero) je manjša obrtna delavnica, v katerem so nekoč gradili manjša lesena plovila do 26 metrov dolžine. Način gradnje je bil tradicionalen, rokodelski, glavni in skoraj edini material pa les. Avstrijci so celo administrirali delovne postopke in določili mejo, kdaj škver preraste iz izdelovalnice bark v ladjedelnico. Število rokodelskih delavnic se je na Obali spreminjalo, glede na razvoj Obale in glede na njene potrebe. V 19. in 20 stoletju so bili na naši obali najbolj znani trije škveri družin Furegoni, Apollonio in Dapretto na Bernardinu, štirje škveri v Kopru (družini Grasso, Depanger, bratov Martin in Polli ). Še posebej je bila s škveri okrepljena Izola. Četudi so bili koprski in piranski škveri bistveno večji, so izolski imeli najmanj tri odlične rokodelske delavnice, pa še tovarni Arrigoni in Ampelea sta imeli vsaka svoj škver. Dandanes je ta obrt skoraj popolnoma izginila.
Z vetrom in vesli
Tak je bil naslov pred leti izdane knjižice Tradicionalna in lesena plovila naše obale, ki jo je uredil domoznanec Slobodan Simič – Sime. V njej je obdelal najpogostejša lesena tradicionalna plovila na ‘naši’ obali: sandolin, batelina, batana, topo, pasara, guc, gajeta, bragoc, istrska bracera, trabakula, pelig, loger, maona, solinski batel in kajič. Mi jih bomo predstavili skozi prizmo lastnikovih oči, spoznali pa bomo tudi jadranje z latinskim jadrom, s trapeznim jadrom in flokom ter se dotaknili sošnega in vršnega jadra. O vsem tem bomo pisali in poročali vse do konca leta. Ko mine zima, se spet vrnejo topli in sončni dnevi. S pomladjo bomo tako obiskali škver Korala in Piran, jeseni pa Izolo in našo Press Giro di Tradicija 2016 sklenili na oktobrski Barkovljanki za klasike.
