Pristajanje s plovilom z motorjem na bojo je najbolj preprosto, saj skoraj ni možnosti, da bi poškodovali svoje plovilo. Katamarani imajo dva motorja, zato se pristaniški manevri izvajajo le s pomočjo vijakov, brez uporabe krmila. Pristajanje z motorjem z jadrnico, ki je najpogostejše, pa ima tudi svoje zakonitosti in veščine. Zelo je pomemben vpliv vrtenja in smer vrtenja vijaka.
Mitja Zupančič po knjigi Bobbyja Schenka Manevri za pristajanje, Skice: John Bassiner
Vplutje v marino ali pristanišče
Najbolje je, da si potek pristajalnega manevra predhodno v celoti zamislimo, tako da izhajamo iz želenega rezultata, na primer vzdolžno parkirane jadrnice ob pomolu. Pravzaprav to naredi vsak razumen morjeplovec, ko se z jadrnico zapelje v pristanišče in po njem počasi kroži, da bi našel primerno mesto za privez. Kljub temu pa lahko že pri tem dejanju opazimo prve večje napake. Podobno kot voznik avtomobila, ki se požene v eno redkih prostih mest na parkirišču, obstaja tudi veliko skiperjev, ki želijo že pri vhodu v pristanišče jadrnico privezati po najbližji možni poti. To je osnovna napaka. Nič ni narobe, če po pristanišču naredimo nekaj krogov in pri tem iščemo nam ustrezno mesto za privez. Mogoče nas pristaniški nadzornik na pomolu že usmeri na ustrezno mesto.
Koncentracija pri pristajanju
Pristaniški manever zahteva od skiperja popolno koncentracijo. Ne samo, da mora imeti ves čas na očeh svojo barko (ali so vrvi pripravljene, bokobrani nameščeni na pravi strani, voda dovolj globoka in ali je z motorjem vse v redu …), temveč se mora tudi v sorazmerno kratkem času seznaniti z razmerami v novem pristanišču. Četudi pozna pristanišče ali pa je preučil načrt pristanišča, ga lahko vedno znova preseneti, kako se dejansko stanje pristanišča razlikuje od slike, ki si jo je na podlagi navtičnih podatkov ustvaril v mislih. Posadka se mora temu ustrezno obnašati, kar pomeni, da se v tem času popolnoma posveti manevru pristajanja. Nič ne zmoti koncentracije skiperja bolj, kot na primer članica posadke, ki se ‘lišpa’ na palubi, ali gostje, ki že nosijo svojo prtljago na palubo (nesramnost!, op.a.). Tudi člani posadke, ki dobronamerno stojijo spredaj na premcu in opazujejo, s tem zgolj zakrivajo skiperju pogled. Zato morajo vsi člani posadke, ki jim niso dodeljene naloge na palubi, sedeti na palubi ali v kokpitu.
Prazen pomol
V idealnem primeru imamo na razpolago ves pomol, kjer se lahko bočno privežemo. Če pa je pristanišče polno, mora takšen prazen prostor ob pomolu vzbuditi sum. Večina jadralcev je že doživela, da so jadrnico bočno privezali ob pomol, posadka je sprostila uzde, vsi so se že veselili prigrizka, potem pa je pristaniški nadzornik razočarani posadki sporočil, da je to mesto rezervirano za trajekt, ki bo priplul čez pet minut, ali pa, da je ob oseki globina premajhna. Edini namen pristajalnega manevra je, da svojo barko privedemo do želene končne pozicije, ne da bi jo pri tem poškodovali.
Bokobrani so pomemben del opreme za pristajanje
V idealnem primeru jadrnico parkiramo tako, da se nam pri tem ni treba zanašati na bokobrane. Poudariti pa je treba, da je to pri velikih jadrnicah skoraj neizvedljivo. Ampak tudi druga najboljša možnost, ko se z bokobrani rahlo naslonimo na pomol, je pri pravilno dimenzioniranih in nameščenih bokobranih nadvse sprejemljiva. Mnogo slabše od manevra, ko se s pomočjo motorja ustavimo dva metra pred pomolom je, da se pomolu približamo s tako hitrostjo, da obstaja nevarnost odnašanja bokobranov z njihovih mest ter posledično zelo verjetnega poškodovanja trupa. Če imamo prižgan motor, nas nič ne ovira, da manever, ki ga niti ni mogoče označiti za ponesrečenega (takšen bi pustil poškodbe na trupu), preprosto ponovimo.
Pristajanje ob pomolu
Za začetnika je priporočljivo, da na miren dan vadi pristajanje s pomočjo motorja na način, da barko najprej ustavi vzporedno nekaj metrov stran od pomola in poskuša to razdaljo z vsakim novim manevrom zmanjšati ter se počasi približati pomolu, pri čemer se hkrati privaja na obnašanje jadrnice, medtem ko jo poganja motor. Pri svojih prvih manevrih pristajanja ob pomol naj si začetnik poišče pomočnika na kopnem, ki bo ujel vrvi in jih namestil na priveznik. Potem lahko barko s pomočjo vzvratne prestave ustavi dva do tri metre pred pomolom in jo z vrvmi, ki so že na kopnem, pritegne do pomola. Vendar mora pred tem vaditi tehnike metanja vrvi. V brezvetrju ni nobena nesreča, če se nam met vrvi ponesreči. Če pa veter pritiska na jadrnico, se lahko zaradi ponesrečenega meta ponesreči tudi ves manever. Tudi tako preprosti manevri, kot je pristajanje ob pomolu s pomočjo motorja, od skiperja zahtevajo natančno poznavanje barke. Še posebej se mora zavedati, da se barka pri zelo počasni vožnji obnaša popolnoma drugače kot na primer pri hitri vožnji šestih do sedmih vozlov na odprtem morju, zato bi si skiperji morali vzeti nekaj časa in se v brezvetrju in ob počasni vožnji seznaniti z lastnostmi svoje barke.
Obračalni krog
Da ugotovimo, kako velik je obračalni krog plovila, moramo pustiti, da jo nese brez pogona (jadra ali motorja) .Nato pri obrnjenem krmilu opazujemo, okoli katere točke se zasuče. Kajti od točke, okoli katere kroži, je odvisen tudi obračalni krog. Kje je točka kroženja, ne moremo reči na pamet. Malenkostno se tudi spreminja glede na hitrost, vedno pa bo v bližina jambora. To je seveda groba ocena, ki pa pri manevrih pristajanja in izplutja za seboj pušča pomembno posledico. Če se krma premika na stran pri obrnjenem krmilu, potem se istočasno premec premika v drugo, nasprotno smer. To pojasni tudi, zakaj je odrivanje ladje od pomola s pomočjo mornarske palice bistveno lažje na premcu ali na krmi kot s sredine boka. Z drsečo barko lahko delamo krog le tako dolgo, dokler ima krmilo še učinek. To je v veliki meri odvisno od oblike trupa, pa tudi od velikosti in oblike krmila. Zato je praktično nemogoče podati neke splošne vrednosti. Pri jadrnicah lahko v večini primerov ugotovimo, da ima krmilo brez pomoči vetra učinek do hitrosti pol vozla. Pri tem moramo upoštevati, da bolj kot je plovilo počasno, bolj leno se odziva na krmilo.
Učinek vetra na prosto plavajoče plovilo
Pravi sovražnik skiperja pri manevrih v pristanišču s pomočjo motorja je pravzaprav veter, ki lahko zaradi različnega pritiska na trup ladje v veliki meri spremeni plovne in obračalne lastnosti barke. Nevarno je, če se zanašamo le na indikator smeri vetra in merilec vetra na krovu, saj kažeta le navidezni veter. Odvisno od smeri in hitrosti barke se pri manevriranju v pristanišču v določenih pogojih vrednosti lahko popolnoma spremenijo. Zato se v pristanišču orientiramo po stvareh, ki kažejo dejanski veter (zastavi na ladji, dimu iz dimnika ali obešenem perilu) in da so le-te čim bliže dejanskemu mestu pristajanja, saj lahko veter med hišami in privezanimi barkami spremeni smer. Bolj kot je jadrnica počasna, večji vpliv ima nanjo veter. Izkušnje učijo, da so na veter mnogo bolj občutljive manjše kot velike in težke barke. Pri jadrnici je vpliv vetra vedno večji na premec kot krmo, zato je tudi najpogostejši razlog za ponesrečen manever ta, da veter potiska premec in ladjo obrne v neželeno smer. Temu se lahko izognemo, če zmanjšamo čas, v katerem ima veter največji vpliv na jadrnico, torej pri zelo počasni plovbi. Pri močnem vplivu vetra ne smemo pluti proti pomolu s tako nizko hitrostjo, da krmilo postane skoraj neuporabno, temveč moramo pluti s hitrostjo najmanj dveh vozlov ter nato z malo večjo močjo motorja v najkrajšem možnem času ustaviti jadrnico. Istočasno pa moramo na pomol vreči vsaj krmno in premčno vrv, da lahko na tak način izničimo vpliv vetra na jadrnico. Če barko ustavimo s pomočjo vzvratne prestave, na njo dodatno vpliva še ladijski vijak s svojim vrtilnim momentom, ki igra odločilno vlogo pri vseh manevrih s pomočjo motorja.
Učinek vijaka
Lahko si predstavljamo, da vrteči se ladijski vijak ne povzroča samo potisne sile, temveč glede na smer vrtenja krmo jadrnice prestavlja rahlo vstran, kar vodi k temu, da ladijski vijak podobno kot kolo na trdni podlagi rahlo odnaša v eno smer. Vijak, ki se vrti v desno (smer vrtenja vedno podamo tako, kot da bi stali za vijakom, op.a.), bo krmo vedno poskušal potegniti v desno. Ravno obratno pa bo v levo smer vrteči se vijak sukal krmo v levo.
Učinek vijaka je lahko pri določenih manevrih zelo moteč, v določenih pogojih pa nam je lahko v pomoč. Vedeti moramo, da na plovilo, ki ne pluje, najprej deluje skoraj izključno le učinek vijaka. Šele ko začne pluti, se počasi izgublja učinek vijaka, ki ga pri hitri plovbi komajda še zaznamo.
Desno sučni vijak potiska krmo v desno,
levo sučni vijak potiska krmo v levo.
Če plujemo z motorjem, moramo upoštevati učinek vijaka, zato je pomembno, da najprej ugotovimo, v katero smer se vrti vijak. Hiter pogled v motorni prostor da odgovor. Pri vrtečem se vijaku in plovbi naprej opazujemo gred. Če se nam zdi vrtenje gredi prehitro, da bi lahko določili smer, ali če nismo povsem prepričani, lahko smer vrtenja ugotovimo še na drugačen način. Pri plovilu, ki ga prosto nosi voda in ne pluje, pri prižganem motorju in poravnanem krmilu prestavimo v prestavo in ročico plina energično potisnemo naprej, da motorju dvignemo obrate. Še preden začne plovilo pridobivati na hitrosti, pogledamo prek krme na izbrano točko na kopnem. Ta nam jasno pokaže, v katero smer se je obrnila krma in s tem smer vrtenja vijaka. Za številne manevre bi bilo neugodno, če bi nam zaradi vrtilnega momenta vijaka plovilo vrtelo samo v eno smer. Obstaja pa možnost, da vrtilni moment vijaka izkoristimo tudi v drugi smeri, ko z uporabo vzvratne prestave spremenimo smer vrtenja vijaka. V večini primerov je učinek vijaka v vzvratni prestavi še bolj izrazit kot pri plovbi naprej. To je povezano s tem, da pri vožnji naprej na krmilo vpliva tok, ki ga ustvarja vijak in tok ima na krmilo tako velik vpliv, da skoraj izniči sam vrtilni učinek vijaka. To je lahko velika prednost, saj lahko pri plovbi naprej s pomočjo krmila vrtenje plovila ojačamo ali oslabimo. Zavedati se moramo, da je vpliv krmila v primerjavi z vplivom vijaka bistveno večji. Bolj ko jadrnica pridobiva na hitrosti, večji vpliv ima krmilo. Pri običajnih jadrnicah pri vzvratni plovbi s premikanjem krmila komajda kaj vplivamo na učinek vijaka, saj je krmilo sedaj pred vijakom in tok, ki ga povzroča vijak, ne more več vplivati na krmilo. To je istočasno tudi glavni razlog, da jadrnice pri vzvratni plovbi s pomočjo motorja v večini primerov težje upravljamo.
Vzvratna plovba
Za vzvratno plovbo s pomočjo motorja je potrebna vaja. Obstajajo barke, ki jih lahko vzvratno ‘parkiramo’ skoraj tako kot avtomobil, drugih pa, še posebej tistih z dolgo kobilico, pri vzvratni plovbi nikakor ne moremo kontrolirati. Vzrok je skoraj vedno enak, da tok, ki ga ustvarja vijak, ne vpliva na krmilo. Pri barkah, ki dovoljujejo preprosto vzvratno plovbo, to ni težava. Če pogledamo čez krmo v smeri želenega cilja, krmilo naravnamo tako, da je list krmila naravnan v želeno smer in začnemo z manevrom. Pri barkah, ki so pri vzvratni plovbi težko vodljive, pa lahko dosežemo določene uspehe, da v vzvratno prestavo prestavimo takrat, ko barka popolnoma miruje. Najmanjše obračanje bi se drugače lahko le še okrepilo. Če dodamo le malo plina, se bo večina bark začela premikati počasi nazaj, ne da bi bil pri tem opazen učinek vijaka. Odklon barke, česar se tudi bojimo, opazimo šele, ko smo že opravili določen kos poti. Tega, da je barka skrenila v eno smer, praviloma ne moremo popraviti tako, da bolj odločno uporabimo krmilo. Pomaga le, da ladjo z ostro obrnjenim krmilom in kratkim sunkom naprej s pomočjo vijaka vrnemo v začetni položaj in manever začnemo od začetka.
Nekatere jadrnice, ki so se že začele premikati vzvratno, v določenih okoliščinah dokaj dobro reagirajo na rahle premike krmila. To moramo za vsako barko posebej ugotoviti s poskušanjem ob brezvetrnih dnevih v pristanišču. Pri tem je pomembno, da ne plujemo s previsokimi obrati, saj bi bil v tem primeru učinek vijaka močnejši od učinka krmila. Pri takšnih barkah nam pri vzvratni plovbi torej ni treba paziti le na ročico krmila, temveč moramo istočasno z občutkom uravnavati tudi ročico plina.
Vpliv vetra pri vzvratni plovbi
Veter ima poseben vpliv. Ker se barka po navadi le počasi premika vzvratno, lahko sila vetra, ki deluje na premec, v določenih okoliščinah uniči ves manever. Obstajajo pa tudi situacije, v katerih je vzvratna plovba mogoča šele zaradi vpliva vetra. Tudi barke, ki so v normalnih okoliščinah pri vzvratni plovbi neobvladljive, lahko brez težav plujejo s krmo naprej proti vetru, še posebej pri močnem vetru.
Pristajanje z desno sučnim vijakom, z levim bokom ob pomolu
Ker v večini primerov skiper stoji za krmilom in istočasno upravlja z motorjem, pri pristajanju ob pomol ne potrebujemo posebnih povelj, razen da se pripravijo vrvi in bokobrani na boku, na katerem pristajamo. Sam manever je preprost – pomolu se približamo pod kotom približno 30 stopinj, pri čemer mora biti hitrost čim nižja, vendar kljub vsemu tolikšna, da barka še reagira na ukaze s krmilom. V brezvetrju plovilo le redko preseže en vozel. Če ima skiper na razpolago elektronski merilec hitrosti, hitrost barke nadzira z njim. Tik preden se barka s premcem približa pomolu, bi se morala v idealnem primeru z ugasnjenim motorjem komajda še premikati. V veliko pomoč je član posadke na premcu, ki skiperju sproti javlja oddaljenost od pomola: dve dolžini barke, ena dolžina barke, pet metrov, tri metre … Še posebej pri velikih jadrnicah je izza krmila težko oceniti razdaljo do pomola. Ko smo s premcem skoraj dosegli pomol, je najbolje, če se bokobrani pomola sploh ne dotaknejo, da skiper prestavi v vzvratno prestavo, zato da zaustavi barko in da ji s pomočjo učinka vijaka približa krmo k pomolu.
Privezovanje k pomolu
Vržemo vrvi in najprej namestimo premčne in krmne, nato pa še prednji in zadnji špring. Če je manever uspel in je v pristanišču brezvetrje, ne potrebujemo tuje pomoči, temveč je dovolj, če član posadke, ki je v bližini pripon (pri priponah je barka najširša in razdalja do pomola najkrajša, poleg tega nudijo pripone dober oprijem, op.a.) prestopi na kopno, da prevzame vrvi. V tem primeru je tudi vseeno, katero vrv bo najprej privezal. Če veter piha z morja proti kopnemu, se manevra lotimo tako, da barko ustavimo meter ali dva pred pomolom, veter pa jo bo nato rahlo potisnil proti pomolu. Pri vetru, ki piha s kopnega, se manevra lotimo kot običajno, le da nato kolikor je mogoče hitro namestimo premčne in krmne vrvi. Ne pozabimo, da vrvi vedno pritegujemo z barke. Če nam manever ne uspe v prvem poskusu, ni nič tragičnega, saj nam bo veter barko varno potisnil proč od pomola in lahko poskusimo znova. Če veter piha od spredaj, moramo najprej namestiti in pritegniti premčno vrv in zadnji špring. Hitro, kolikor se le da! Če pa piha z zadnje smeri, je treba najprej namestiti in pritegniti krmno vrv in prednji špring.
Pristajanje z desno sučnim vijakom, z desnim bokom ob pomol
V nasprotju z manevrom pristajanja z levim bokom ob pomol, je treba pri pristajanju na stran, v katero deluje učinek vijaka, bokobrane namestiti tudi na krmo. Krmar se pomolu približuje pod kotom 30 do 40 stopinj in s tako nizko hitrostjo, da barko ravno še lahko upravlja s krmilom. Ker pri vožnji s premcem naprej učinek vijaka nima velikega vpliva, si lahko, če se barka prehitro ustavi, pomagamo s kratkim zagonom motorja. To je možno le v brezvetrju, ko ni nevarnosti, da bi nam odneslo premec. V idealnem primeru se barka približuje pomolu še s tako hitrostjo, da se pri v levo smer obrnjenem krmilu krma zasuče proti pomolu in lahko član posadke prestopi s krme na kopno, saj se premec zasuče nekoliko stran od pomola. Če motor za kratek čas prestavimo v vzvratno s pol moči, ustavimo barko in jo poravnamo vzporedno s pomolom (učinek vijaka, op.a.). Vrvi namestimo kot običajno. Prav tako kot pri manevru pristajanja z levim bokom ob pomol, moramo tudi tu upoštevati smer in delovanje vetra.
Izplutje predensko z desno sučnim vijakom, z desnim bokom ob pomolu
Pri tem manevru moramo pognati motor, pripraviti mornarsko palico in dodatne bokobrane. Pri vseh manevrih izplutja predensko mora posadka že vnaprej namestiti bokobrane na krmi. Pametno je, da vse štiri privezne vrvi pripravimo tako, da jih lahko upravljamo s krova. Motor naj teče že vsaj pet minut, da morebitni zrak v vodu za gorivo v odločilnem trenutku ne zaduši motorja.
Odrini premec
Še posebej pri izplutju je pomembno, da si v misli prikličemo smer vrtenja barke. Če bi krmar zavil ostro v levo, bi neizogibno s krmo zadel v pomol. Pri izplutju naprej moramo plovilo torej spraviti v položaj, kjer premec ni vzporedno s pomolom ali obrnjen k njemu. To dosežemo tako, da s premca odrinemo plovilo od pomola s pomočjo mornarske palice. Tudi zelo velike jadrnice lahko ročno odrinemo od pomola. Bolj daleč na premcu smo, ko odrivamo barko, bolj smo oddaljeni od točke vrtenja barke, kar še poveča učinek odrivanja.
Zdaj mora krmar barko le še odpeljati v ravni črti. Pri tem mora krmar z rahlim popravljanjem smeri preprečiti, da bi zaradi učinka vijaka krma zadela ob pomol. Ko barka pridobi na hitrosti, lahko krmilo poravnamo, saj je učinek vijaka komaj še zaznaven. Šele ko je krma na varni razdalji od pomola, lahko krmilo obrnemo ostro v levo. Če je položaj krmarja na barki dovolj ugoden, je preprosto imeti pod kontrolo krmo s pomočjo krmila glede na oddaljenost od pomola.
Izplutje nazaj z vijakom, ki se vrti v desno, z desnim bokom ob pomolu
Pogoj, da izplujemo naprej, je zelo širok lok, z njim pa potrebna zelo velika prosta površina vode. Če je pomol ob našem desnem boku in imamo za krmo dovolj prostora, lahko manever izplutja izvedemo tudi zadenjsko. V nasprotju z izplutjem naprej, moramo v tem primeru premec dobro zavarovati z bokobrani. Pri tem manevru je krmarju, ne glede na smer krmila, spet v pomoč učinek vijaka pri vzvratni plovbi. Celo pri barkah, ki jih je težko kontrolirati med zadenjsko plovbo, je ta manever zelo priporočljiv.
Izplutje naprej z vijakom, ki se vrti v desno, z levim bokom ob pomol
Tudi pri izplutju, ko smo z levim bokom ob pomolu, je v prvi vrsti pomembno, da premec odrinemo, kolikor je le mogoče. Drugače je to najlažji manever s pomočjo motorja, saj učinek vijaka preprečuje, da bi s krmo pri pravilnem položaju krmila trčili ob pomol. Čeprav pri tem manevru pred sabo ne potrebujemo toliko prostora kot pri izplutju z desnim bokom ob pomolu, se vendarle lahko zgodi, da ga v tesnih pristaniščih ne moremo izvesti, če so na primer pred premcem privezane jadrnice bočno v skupini ali ribiške ladje. Možnosti, da bi peljali vzvratno, nimamo, saj bi zaradi učinka vijaka krma drgnila ob pomol. Pri tem nam tudi odrivanje ne pomaga. V tem primeru lahko skiper pristanišče zapusti le, če na primer obrne plovilo ob pomolu, jo z vrvmi povleče na boljše mesto ali si pomaga s prednjim špringom.
Vpliv vetra je odločilen
Pri vseh manevrih izplutja s pomočjo motorja igra odločilno vlogo vpliv vetra. Veter, ki piha s kopnega, nam vse manevre močno olajša. Ko smo vrvi potegnili na krov, moramo le še počakati, da nam veter barko zapelje na mesto, od koder lahko prosto izplujemo. Če piha veter s krmne smeri, so loki veliko širši, zato potrebujemo pred seboj veliko več prostora kot v brezvetrju. Če veter piha točno s sprednje strani, nam je odrivanje premca močno olajšano. V tem primeru pa moramo obvezno zadnji špring odvezati nazadnje, saj bi nam sicer veter barko potiskal zadenjsko. Pri vetru s sprednje smeri je še posebej pomembno, da krmo dobro zavarujemo z bokobrani. Če piha močan veter z morja proti pomolu, manevri izplutja s pomočjo motorja, kot so bili opisani do sedaj, niso več izvedljivi. Večjih plovil že pri 3 Bf vetra proti kopnemu z mornarsko palico ne moremo več odriniti od pomola. V tem primeru pomaga le še zelo učinkovit manever, ki ga lahko izvedemo tudi z manj številno posadko, in sicer manever z uporabo špringa.
Izplutje z uporabo špringa, z desnim bokom ob pomolu
Manever z uporabo špringa je za jadrnice glede na utesnjena pristanišča zelo uporaben, ker je izvedljiv na zelo skopo odmerjenem prostoru in ker učinek vijaka kot tudi učinek vetra ne igrata pomembne vloge. Princip izplutja z uporabo špringa temelji na tem, da s špringom fiksiramo premec in krmo s pomočjo toka, ki ga ustvarja vijak. Krmilo obrnemo, kolikor je mogoče stran od pomola, tako da lahko nato barko v vzvratni prestavi spravimo še iz najtesnejših lukenj na prosto. Manever izplutja z uporabo špringa lahko vadimo tudi na pomolu in s tem preučujemo učinek položaja krmila na sukanje barke, ki je v tem primeru večji od učinka vijaka. Če krmilo obrnemo, kot da bi hoteli zaviti proti pomolu, se bo barka zasukala proti pomolu. Pri krmilu, obrnjenem v drugo smer, pa lahko prav tako učinkovito k pomolu približamo krmo. Dejstvo, da je tok, ki ga ustvarja vijak in deluje na krmilo, močnejši od učinka vijaka in do neke mere celo močnejši od vpliva vetra, lahko izkoristimo tudi pri pristajanju ob pomol v primeru, kadar je prostor med dvema ploviloma tako skopo odmerjen, da se je pomolu nemogoče približati pod kotom 30 stopinj. Ta manever ni tako preprost kot izplutje z uporabo špringa, saj moramo prednji špring namestiti še preden je barka vzporedno poravnana s pomolom. V tem primeru ni potrebe, da je prednji špring drsno nameščen okoli priveznika, da sta torej oba konca vrvi privezana na krovu. Dovolj je, da vrv z zavezanim pasnikom vržemo osebi na pomolu, ki jo bo namestila okoli priveznika. Pri tem se z barko približamo pomolu pod čim bolj ostrim kotom in pričnemo s sukanjem barke z uporabo špringa, pri čemer lahko potisno moč motorja uporabimo za vrtenje šele takrat, ko je prednji špring napet. Če na pomolu ni osebe, ki bi bila pripravljena priskočiti na pomoč, moramo barko pazljivo s premcem naprej toliko približati pomolu, da lahko član posadke skoči na kopno. Pri izplutju v primeru močnega vetra, ki piha na kopno, ter pri pristajanju v primeru močnega vetra, ki piha s kopnega, je sukanje plovila z uporabo špringa edini možni manever.
Praktično delo na vodi
Vsa zapisana teorija je nujna osnova za praktično delo na plovilu. Učimo se v idealnih pogojih. Izkušnje pa prinašajo samozavest in dobro počutje vse posadke.
