Med lanskim svetovnim prvenstvom za razred Fireball v Portorožu, kjer sem bil član mednarodne žirije, mi je Hrvat Tonko Petešić, predsednik regatnega odbora, ko sva govorila o slovenskem in hrvaškem jadranju, rekel približno tole: „Vsi ti naši mladci, saj imajo vrhunske rezultate, kolajne s prvenstev itd., ampak edini pravi jadralni legendi na področju bivše Juge sta Minski Fabris in Dušan Puh. Veš kakšna je razlika v pogojih, v katerih sta delala onadva in v katerih delajo ti danes?“
Dušana sem prvič videl v Portorožu leta 1980 na državnem prvenstvu v jadranju na deski. Jadral je z zame zelo nenavadno jadralno desko, ki je bila podobna bolj jadrnici kot pa deski. To je bil čas, ko je sam konstruiral jadralne deske in jih sprva tudi sam izdeloval. Njegove prve jadralne deske so bile izdelane iz lesa. Ena izmed njih, z imenom Muc, še danes krasi gostilno Pirat v Piranu, kjer visi obešena pod stropom.
Kasneje sem izvedel, da je konstruiral in izdeloval tudi dvokrilne jadralne zmaje, s katerimi je letel s Šmarne gore in Slavnika.
Dobri dve leti pozneje, ko sem imel šestnajst let, me je povabil, da se njemu in drugim reprezentantom pridružim na zimskih treningih. Z veseljem sem sprejel vabilo. V naslednjih dveh letih je bil užitek delati z njim, pa tudi spoznal sem ga precej dobro. Leta 1983 sem z njim odpotoval na svoj prvi reprezentančni nastop v Istanbul in še isto leto na svoje prvo evropsko prvenstvo v Grčijo.
Leto kasneje sem bil njegov sparing partner, ko se je pripravljal za olimpijski nastop, ki se mu ni najbolj posrečil. Kmalu po olimpijadi v Los Angelesu, kjer je na jadralni deski Windglider osvojil 15. mesto, je odpotoval na svetovno prvenstvo v Kenijo in postal svetovni podprvak.
V naslednjih letih smo ga videli predvsem na večjih jadrnicah, na takrat neverjetno naprednem elan 31 R z imenom Gringo, pa kasneje na Packi, elanu 43 R. Z Gringom je 1985 postal na Švedskem svetovni prvak 4. razreda serijskih jadrnic po IOR-u.
Ob sodelovanju z Elanom je ponovno zajadral tudi v olimpijskem Flying Dutchmanu, s katerim se je potegoval že za olimpijski nastop v Moskvi in si poskusil izboriti nastop na olimpijskih igrah v Koreji. Kljub 6. mestu na takrat eni najmočnejših regat na svetu, nemškem Kieler Woche, in s tem izpolnjeni olimpijski normi, ga jugoslovanski olimpijski komite ni uvrstil med potnike za Pusan, kjer so potekala olimpijska jadralna tekmovanja.
Konec 80-ih se je končalo njegovo sodelovanje z Elanom. Jadral je na različnih velikih jadrnicah, italijanskih in slovenskih. Z italijanskim Fanaticom je zmagal na regatah: Rimini-Krf-Rimini, Cinquecento za dva in za posadko ter Barcolana, na kateri je kasneje slavil še trikrat skupaj z Mitjo Kosmino na Gaji Legend. Na Rimini-Krf-Rimini je zmagal še dvakrat z Gaio Legend in nazadnje še leta 2000 z Velikim Viharnikom.
Resno se je lotil tudi jadralskega dvobojevanja in leta 1991 v Pireju zmagal Nations Cup.
Od leta 1992 do 1996 je kraljeval na Gardi v razredu Libera in po trikrat zmagal slovito Centomiglio in Trofeo Gorla, nakar se je preizkusil še v 18-čeveljskem skiffu, razredu kjer so vedrili in oblačili predvsem jadralci z južne poloble, in osvojil 6. mesto na evropski veliki nagradi.
Konec 90-ih se je začelo njegovo dolgoletno, še danes trajajoče, sodelovanje z Mobitelom, najprej s projektom Viharnika (Justinov Fast Wave 40-DP, danes slovaška Paula) in kasneje z Velikim Viharnikom (VOR 60).
Kljub jadranju na velikih jadrnicah se ni odrekel olimpijskim sanjam. Poizkusil se je v 49er-ju in kasneje v Tornadu. S Tornadom je bil 8. na Test Event-u leta 2002 v Atenah, 11. tik pred olimpijado na regati v Medembliku, pa kljub temu ni bil član olimpijske reprezentance.
Ves ta čas in še danes svoje znanje nesebično deli med mlade, pa tudi med starejše jadralce. V zadnjih letih se je najbolj posvečal svojim otrokom, Špeli, ki se je preizkušala predvsem na jadralni deski in Matjažu, ki je letos jadrnico razreda 470 zamenjal za olimpijsko desko RS:X.
Letos se mi je pridružil na Velikonočni regati za optimiste v Portorožu, kjer sva iz čolna sodila regato. Dušan, ki običajno ne sodi, se nikakor ni uspel vživeti v vlogo sodnika, ampak je ves čas opazoval predvsem tehnične in taktične napake jadralcev in jim želel svetovati, kar kot sodnik seveda ne sme … Spomnil sem se, koliko jadralnih razredov je preštudiral do najmanjših podrobnosti, da bi jadral bolje in hitreje, kako srčno je v preteklosti pomagal meni in številnim drugim, da bi jadrali bolje in hitreje. Res je jadralec z dušo, res je Legenda, in to z veliko začetnico.