Od A do Žvan – Vinjete

0

V sredo, 12. junija, popoldne smo se z Megaenergijo (izjemoma smo nastopili pod imenom K3 Telekom) iz Izole odpravili na Liburnijsko regato (Mali Lošinj – Reka) in Fiumanko. Pozno popoldne smo priplul v Umag na mejni prehod. Formalnosti na policiji smo opravili dokaj hitro, carinik, ki je užival zadnje dni v službi na umaškem mejnem prehodu, pa se za nas, kot je bil običaj že v preteklosti, še zmenil ni.

Seveda se je bilo potrebno odpravit še na kapitanijo, kjer pa se že po tradiciji tu in tam kaj zatakne. Tudi tokrat se je! Formalnosti na policiji opravimo enako kot vsi ostali, ki prečkajo mejo, na kapitaniji pa temu ni tako. Z jadrnico, ki je opremljena samo za regate, namreč ne hodimo na dopust in ob prihodu na Hrvaško ne kupimo vinjete, ki jih za vse tuje jadrnice zahteva njihova uredba o tujih jahtah in čolnih. Kot udeleženci regat smo namreč plačila vinjete oproščeni. Tu se pa težave šele začnejo.

Organizator regate mora plovilo, ki prihaja iz tujine, prijaviti luški kapitaniji vsaj pet dni pred začetkom tekmovanja. Kateri kapitaniji, uredba ne govori. Praksa v zadnjih letih je bila v Umagu takšna, da je kapitan zahteval od organizatorja overjeno prijavo in pisno odobritev regate, ki jo izda luška kapitanija v kraju, kjer poteka regata. Vendar se je kapitan v Umagu upokojil, novi uslužbenci pa slabo napisane predpise tolmačijo po svoje.

Zgodba s kapitanije
Vstopim v urad. Za okencem uradnik, na videz znan obraz brez uniforme, brez tablice z imenom … Povem, da smo vpluli na Hrvaško in da gremo na regato. Uradnik se najprej na dolgo in široko pritožuje čez organizatorja Fiumanke, ki ne zna ravnati po predpisih, jim ni niti dostavil popisa tujih jadrnic in tako naprej. Istočasno pa mi pove, da nam bo kljub temu dovolil plovbo proti Lošinju brez vinjete. Seveda, on je dober človek, ki nam bo pomagal!

Pa ‘dobri človek’ pregleduje in prelaga papirje – saj jih ni kaj dosti, le potrjena prijava na regato in dovoljenje za organizacijo regate, ki ga je izdala kapitanija na Reki – in nazadnje ugotovi da, kljub temu da bi nam rad pomagal, tega ne more, ker na Reki ne znajo napisati dovoljenja za organizacijo regate tako, da bi tujim jadrnicam udeleženkam bil omogočen prihod na regato brez vinjete.

Kaj lahko naredimo? Lahko počakamo kapitana, ki pride v službo naslednji dan dopoldan in zamudimo na start Liburnijske regate, ali pa plačamo vinjeto. ‘Dobri človek’ ne more pomagati, pa čeprav bi rad!

Kličem organizatorja, dam telefon ‘dobremu človeku’, pogovarjata se in pogovarjata, vendar rezultat ostaja nespremenjen: počakati kapitana ali kupiti vinjeto.

Živci mi popuščajo, zaradi enega uradnika preklinjam vse Hrvate (kako krivično!). Pridružim se posadki, ki mirno pije kavico in me čaka. Povem zgodbo in iz jeze spijem travarico. Zberemo 1.800 kun za vinjeto, na kapitanijo pa se tokrat odpravi Mitja.

Čas mineva, Mitje pa od nikoder. Rahlo nas že skrbi, da so mu popustili živci in je med njim in uradnikom prišlo do kašnega resnejšega incidenta. Vrne se po slabi uri – z zmagoslavnim nasmeškom! Gremo dalje brez vinjete!

Izplujemo, Mitja pa razlaga svojo zgodbo, ki se konča s telefonskim pogovorom med uradnikom (Mitji je povedal, da on ni kapitan) iz Umaga z nadrejenimi v Pulju, ki so dovolili, da plovbo nadaljujemo brez vinjete.

Zgodba o vinjeti in EU
Že dolgo sem bil prepričan, da bodo morali Hrvati po vstopu v EU ukiniti vinjeto, saj moramo biti pred zakonom vsi državljani EU enaki (naj bi vsaj bili). Vinjete, na hrvaškem registrirane barke, ne potrebujejo, v Sloveniji (in drugod) registrirane pa. Vinjeta nam, ‘Nehrvatom’, omejuje razpolaganje z našo lastnino, saj omejuje število oseb, ki jih lahko v obdobju enega leta vkrcamo na barko.

Pomislite, da bi na naših avtocestah vinjete morali kupovati samo Neslovenci, pomislite, da bi Avstrijci vožnjo skozi predore zaračunavali samo avtomobilom s tujimi registracijami ali pa, da bi Madžari uvedli popis oseb (največ deset), ki se v obdobju enega leta lahko vozijo z istim nemadžarskim osebnim avtomobilom po Madžarski. Kaj takega niti pomisli nihče ne! Zato mi je bilo jasno, da bodo tudi Hrvati po vstopu v EU problem črnega čarterja morali reševati na drugačen način.

Potrditev, da imam prav, sem dobil že novembra 2011, ko sem bral zadnjo številko (28. 10. 2011) splitskega štirinajstdnevnika ‘Otvoreno more’. V pogovoru z Mariom Babićem, državnim tajnikom za morje pri hrvaškem ministrstvu za morje, promet in infrastrukturo je ta povedal: „Če prvega julija 2013 vstopimo v EU, bo ta sezona brez vinjet! Vinjete so bile uvedene, da bi naredili red na morju, da bi vedeli, kdo pluje po našem morju, predvsem pa zaradi varnosti in nadzora plovbe. Istočasno smo s tem nadzirali tudi črni čarter. Po vstopu v EU pa bodo državljani vseh članic imeli enako pravico kot hrvaški državljani, uživati v našem morju, kar vključuje tudi svobodno križarjenje, šport in zabavo. Z dosedanjo evidenco je ugotovljeno, da 90 % kupcev vinjet prihaja iz držav EU, ki jih po letu 2013 ne bodo več potrebovali. Vinjete pa ne bodo popolnoma ukinjene, saj bodo ostale za vse državljane držav, ki niso članice EU.“

Vse kot sem predvideval, razen izjave o tem, da so z vinjetami zagotavljali varnost na morju – kar nisem mogel verjeti. Kakšna bedarija, brezvezno politično mlatenje prazne slame! Le dobra dva meseca pred tem (16. avgusta) je hrvaški državljan, ki ni potreboval vinjete, povzročil eno najbolj tragičnih nesreč v navtičnem turizmu, ko se je z motorno jahto zaletel v 40-čeveljsko italijansko jadrnico in pod seboj do smrti zmlel moža in ženo ter poskušal pobegniti.

26. aprila letos je hrvaški sabor sprejel spremembe in dopolnitve pomorskega zakonika, s katerimi zakonodajo prilagaja zahtevam EU. S spremembami zakonika zamenjuje izraz tuje trgovske ladje z izrazom trgovske ladje tretjih držav (države, ki niso članice EU), pri jahtah in čolnih za sprostitev, šport in rekreacijo pa so spremembe manjše, iz njih pa je jasno razvidno, da Hrvati v navtikih iz drugih držav EU-ja še vedno vidijo molzno kravo in ne njim enakopravne državljane.

8. člen določa, da morajo tuje jahte in čolni plačati takso za varnost plovbe in varovanje pred onesnaženjem v skladu s podzakonskim aktom o tujih jahtah in čolnih. 134. člen sprememb zakonika obvezuje vlado, da v roku enega leta sprejme novo uredbo o tujih jahtah in čolnih, 139. člen pa pravi, da do uveljavitve nove uredbe še velja stara – torej vinjete.

Na spletni strani združenja pomorskih kapitanov in častnikov je tudi že osnutek nove uredbe o tujih jahtah in čolnih, ki kljub napovedim (tako kot zakonik) ne loči med državljani EU in drugih držav, temveč pozna le tujce. Uredba sicer ukinja vinjeto, ukinja omejitev števila oseb na plovilu, zato pa za tuje jahte in čolne zahteva plačilo takse oziroma nadomestila za varnost plovbe, zaščito morja pred onesnaženjem in uporabo objektov za varnost plovbe!

Prav neverjetno! Da je ob tem, ko številni Slovenci med svojimi letovanji polnijo hrvaški proračun, pri takšnem razlikovanju evropskih državljanov slovenska politika tiho, me niti ne čudi. Mi zagotovo Hrvatom ne bomo niti zagrozili z zaračunavanjem uporabe objektov za varnost na cestah (semaforji, cestne ograje, radarji), s takso za preprečevanje onesnaževanja narave (odvoz smeti s parkirišč na bencinskih črpalkah) ali čim podobnim. Pa bi kar prav prišla takšna taksa, sploh zdaj, ko tujci niti goriva ne natočijo več v Sloveniji. V Mariboru bi nam s takšno takso lahko Hrvati plačevali vzdrževanje radarjev, objektov za povečevanje varnosti na cesti!

Še sreča, da imamo na Jadranu za sosede tudi Italijane. Ti se bodo do sprejetja nove hrvaške uredbe zagotovo še oglasili in dosegli enakost ostalih evropskih državljanov s hrvaškimi (pa čeprav jim bo šlo samo za Italijane).

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT