Ali Slovenci res potrebujemo svoj muzej ribištva? Odgovor je kategorični da, pa ne le zaradi ustanove, ki bo hranila in razstavljala predmete, ki so jih nekoč uporabljali pri ribolovu. Poleg splošnega poslanstva ohranjanja kulturne dediščine ima tak muzej še posebno nalogo ohranjati bodočim rodovom živ spomin na več kot tisočletno prisotnost Slovencev na Jadranskem morju v Tržaškem zalivu in ohraniti izročilo ribištva tamkaj živečih Slovencev, ki je zaradi nenaklonjenih političnih interesov skoraj zamrlo. Vse to danes nudi Ribiški muzej tržaškega primorja v Križu pri Trstu.
Mitja Zupančič, foto: M. Zupančič
Po 2. svetovni vojni in s priključitvijo Trsta ter slovenske obale k Italiji leta 1954, je postalo jasno, da Svobodno tržaško ozemlje ne bo nikdar zaživelo. Posledice menjavanja meja so bile tako hude, da so v prejšnjem stoletju spremenile etični prostor kraške obale od Trsta do ustja Timave in povzročile propad slovenskega ribištva. Slovenci so skozi dolga stoletja živeli in naseljevali ozek flišasti pas med morjem in apnenčasto kraško planoto z rdečo zemljo, med Trstom in izlivom reke Timave, na skrajnem severu Jadranskega morja. A kaj ko zgodovino vselej pišejo zmagovalci in skromni slovenski ribiči so skoraj utonili v pozabo.
Tradicije dveh skupnosti v Tržaškem zalivu
Zgodovinska dejstva so šla nehote (ali pa hote), nekatera celo pod prisilo, v pozabo, za vsaj 70 let, v zaprte arhive. Se je pa prav na tem koščku morske obale, nekoč med njive in nasade naokrog razpršenih hiš, zasidrala vas Barkovlje. Med njo in izlivom reke Timava v morje se je izoblikovalo slovensko pomorsko ribištvo, skozi čas vseskozi ujeto v spone meščanske gospode s Trsta in posestnikov z gradu Miramar in trdnjave Devin.
Peškadorke in šavornanti
Današnja obalna podoba razen nekoč slovenskega tržaškega Primorja prav v ničemer več ne spominja na minule čase, ko so perice z Barkovelj sušile perilo meščanom Trsta tam doli ob morju, potem ko je zgodaj zjutraj vsaka ‘peškadorka’ od svojega ribiča odnesla ulovljene ribe po trgovskih poteh do končnega kupca. Medtem pa so možje sušili in šivali mreže, dolbli debla in gradili barke, da so lahko odšli lovit sardone in tune, da so z njimi prevažali kamen, ki je služil za balast praznim ladjam na poti iz Trsta nazaj prek oceanov, ker bi bile sicer izpraznjene prelahke in bi jih močan veter v bok z lahkoto prevrnil in potopil. Šavornanti so bili specialisti za nabiranje in transport balastnega kamna, fantje iz Kontovela, vasi na griču, ki je bila omenjena že leta 1308 kot ‘castrum Montiscollani’, pa so bili najboljši potapljači, ki so se že leta 1880 v potapljaških skafandrih uspeli spustiti tudi na globino 40, celo 50 metrov.
Barkovlje naj bi dobile ime po langobardski besedi
Na obali pred Barkovljami sta bila v 19. stoletju tudi dva delujoča škvera, pa ne le za gradnjo in popravilo bark, ampak tudi za njihovo razstavljanje. Besedica škver izhaja iz beneške besede ‘squero’, ta pa iz grške ‘escha̓drion’, ki pomeni ladjedelnico in izvira iz besede ‘escha̓ra’, ki označuje osnovo, torej les. Slovenci smo pomorski narod prav zaradi ribičev s tržaškega primorja, zato je prav, da ob spreobrnjeni ali pa vsaj zamolčani novejši zgodovini namenimo ta prispevek prav njim: Pertotom, Martelancem, Ferlugom in drugim, ženam in možem, ki so živeli z morjem. Ko zapustimo Trst in gremo proti zahodu po kopnem, skoraj nevede obiščemo Barkovlje. Nekoč je bilo do Barkovelj uro hoda iz Trsta, z leti pa so se priključile mestu in postale urbano predmestje. Po eni izmed tez naj bi ime izhajalo iz langobardske besede Warkula, kar pomeni brodišče. Verjetnejša pa je domneva, da je ime Barkovlje domače ledinsko ime, saj so ljudje prav na ta del ob morje hodili sekati barklje, to so tanki koli iz jesenja in gabrovine.
Center slovenskega ribištva
Križ pri Trstu je zadnja vas tržaške občine in četudi stoji vasica že na kraški planoti 200 m nad morjem, do morja pa vodi 750 stopnic, se križani nikakor niso ukvarjali samo s kmetijstvom, ampak tudi z ribištvom. Dokler ni bil leta 1874 zgrajen pristan, so ribarili s čupami. To so bili čolni, izklesani deblaki iz enega samega hloda hoje (picea) ali pa iz primorskega bora (pinus maritima). Čupe so bile dolge 7 in široke 0,7 metra in že na prvi pogled je lahko vidno 10-kratno zelo visoko razmerje med obema merama. Normalni ribiški čolni imajo 3,5-kratnik. Višje kot je razmerje, hitrejši je čoln in manjša je potrebna gonilna moč. Čupa je bila zelo hiter čoln, ki je dosegal hitrosti celo do 5 vozlov, plovbo z njim pa sta pomagali stabilizirati dve skoraj 6 metrov dolgi vesli. Že leta 1908 je bila v Križu ustanovljena tudi prva Ribiška zadruga.
Čupa, ščifa in tonera – tri avtohtone slovenske tržaške barke
Najstarejši pisni dokument, ki govori o kriških čupah, sega v leto 1621, ko je devinski knez Rajmund sežgal Križanom čupo skupaj z vsemi mrežami. Po zgraditvi pristana pa so čupe zamenjale druge modernejše barke, kot so bragoc, top, betjeu (betjela, batana), najmanjše plovilo ščifa in avtohtona tonera. S slednjo so Križani odhajali na dobičkonosni ribolov na pegasto tuno in zasloveli kot najboljši in najštevilčnejši slovenski pomorski ribiči, vas pa je postala center slovenskega ribištva. Danes želijo Križani ohraniti živ spomin na pretekle ribiške čase in Križ 61 je tako postal naslov Ribiškega muzeja Tržaškega primorja, ki ohranja to pomembno kulturno dediščino.
Tržaški slovenski kraji so bili tesno povezani z ribištvom
Vsaj še nekaj je nekoč slovenskih vasi, ki so bile tesno povezane z morjem in ribištvom. Nabrežina je edina, ki ne leži neposredno nad morjem, zato so morali ribiči hoditi do morja po poti skozi gozd. Ta ribiška pot je ostala ohranjena do današnjih dni, je prehodna, poučna, Riklijeva (Sesljan–Devin) in nudi ob jasnem vremenu po burji čudovit razgled. Devin je bil v srednjem veku znan po svojem gradu in mogotcih v trdnjavi, nazadnje po plemiški družini Della Tore e Tasso iz Valsassine. Devinski gospodi je pripadal tudi celotni Sesljanski zaliv. Omeniti je treba tudi Štivan ali Sveti Ivan, gre za pomembno naselje ob sedmih izvirih reke Reke, ki se pogreza v Škocijanskih jamah in pride nazaj na svetlo ob morju z imenom Timava. Ti izviri so bili označeni na vseh zemljevidih in znani še iz rimskih časov.
Slovensko ribištvo v drugi polovici 19. stoletja
Že v drugi polovici 19. stoletja je na tem delu tržaške obale gospoda začela načrtno izrivati škvere in ribiče, nadomestila pa so jih kopališča in letovišča, urejene sprehajalne poti do gradu Miramar, narasel je potniški promet, tudi v Grljanu za Miramarom. Kraj Grljan je skrit v majhnem zalivu, zaščitenem pred burjo in severnimi vetrovi. Takratni gospodar grljanskega hotela, gospod Feder, je kupil parnik, s katerim je vzpostavil morsko progo med Trstom in Grljanom. In prav zaradi parnika so morali v Barkovljah leta 1897 postaviti na zunanji strani valobrana dodaten leseni pomol. Ribiči pa so se morali spet umakniti naprej bolj proti zahodu.
Skok v novejšo zgodovino
Novejšo zgodovino odlično zaznamuje leta 1927 postavljeni današnji Svetilnik zmage (Faro della Vittoria), zgrajen na okroglastem delu nekdanje trdnjave Kresič iz leta 1854. Škverov ni več, pristanišča so postala mondene marine, parnik ne vozi, od Trsta do Sesljana pa pluje taksi čoln. Poti za tovorjenje kamnitega balasta so postale sprehajalne, kot arhitektura pomnika nekega časa ostajata Devin in Miramar, pa Ribiški muzej na Križu in ljudje – sicer v drugi državi, a z istim morjem. In prav njim in njihovim prednikom smo še dolžni napisati slovenski navtični slovar, potem pa bomo tudi deklerativno zares pripoznani kot pomorski narod.
