Če želite k vetru in jadrom dodati nov izziv, potem je ribolov zagotovo dober izbor, panolanje pa najboljši začetek. Na daljših rutah, ko so jadra mirna in lepo napeta, vse vrvi pa pod kontrolo, si v miru pripravimo ribiške vrvice, jih spustimo pod vodo in pričnemo loviti. Tako lahko uberemo dva užitka naenkrat, jadranje in panolanje.
Vojko Mitrovič foto: V. Mitrovič, skice Matej Nvak
Panolanje imenujemo ribolov z barke, ki pluje. Za sabo vlečemo vrvico, na kateri so uteži, trnek in vaba. Tak komplet je osnovna panola, iz katere se je sčasoma razvilo na desetine tipov panol. Z njimi lovimo hitre in požrešne ribe, kot so zobatec, gof, lica, tuna, palamida, luc, skuša, morski pajek, brancin, ušata, igla … Izkušeni ribiči si za vsako vrsto izdelajo posebno panolo. Panola je zelo razvejan ribiški pribor, ki ga uporabljajo ribiči po celem Jadranu, množičen pa je tudi drugod. S panolo lahko lovimo ‘iz roke’ ali pa z ribiško palico z navijalno rolo.
Panolanje ‘iz roke’
Gre za starinski način, ki se v glavnem opušča. Na daljših plovbah je ta način povsem neprimeren, saj si ne predstavljam, da bi kak član posadke ure in ure držal vrvico v roki in čakal. Na odprtem morju, kjer lahko zagrize velika riba, pa je ta način celo nevaren. Ko močna riba zagrize, se sunkovito bori. Pri izvleku se nam lahko vrvica mimogrede ovije okoli prstov in tako ostanemo brez njih. Znancu z Murterja se je zgodilo točno to.
Popolnoma napačno pa je, če panolo privežemo za jadrnico. Naštel bom nekaj razlogov:
– sunki ribe se ne amortizirajo, zato se bo riba odtrgala
– nimamo signala, da je riba ujeta. Za seboj jo lahko vlečemo (mrcvarimo) nekaj ur, ne da bi to sploh vedeli. To še posebej velja za nočno panolanje
– če se nam trnek zatakne za dno, nam bo to zagotovo pretrgalo vrvico
Panolanje z ribiško palico in navijalno rolo
To je pravilen, varen in tudi tehnièno najbolj ustrezen način panolanja. Za daljše plovbe si na ograjo jadrnice pritrdimo nosilec palice in palico vtaknemo vanj. Na navijalni roli odpnemo zavoro ter panolo previdno spustimo v vodo na želeno globino in dolžino. Nato ustrezno nastavimo zavoro na roli. Zavora ne sme biti nastavljena ne prerahlo ne pretrdo. Če je zavora nastavljena prerahlo, se nam bo vrvica sama od sebe odvijala z navijalne role. Če pa je zavora nastavljena pretrdo, nam bo riba vrvico pretrgala. Če panolamo z ribiško palico, bomo zlahka opazili, da se je riba ujela. Palica se bistveno bolj upogne, navijalna rola pa začne glasno brneti. To sta seveda signala, da je potrebno palico vzeti v roke ter se z ribo pomeriti v moči in tudi prebrisanosti. Na veliko zabavo in zbadanje ostalih članov posadke se ribič kdaj pa kdaj pomeri tudi s kakšno najlonsko vrečko, šopom trave ali kosom lesa. Vse to mora ribič izvleči na krov, sprostiti trnek ter panolo vrniti v morje. Za razliko od ostale posadke pa je ribič dokazal vsaj to, da je bolj prebrisan od naštetega.
Panole delimo na:
– površinske,
– plitve,
– globoke;
Površinske panole so namenjene lovu predvsem na igle. Z njimi lovimo do globine treh metrov, praviloma ob obali. Seveda pa je možno, da se nam iz globine zaleti na površinsko panolo tudi kakšna druga riba (pic, šarg, brancin, ušata), saj so ribe velike radovednice. Plitve panole spuščamo v globino od treh do desetih metrov. V tej globini lovimo luce, skuše, palamide, lokarde … Ko plujemo blizu obale, moramo skrbno paziti, da se nam trnek ne zatakne za kakšen kamen ali čer. Globoke panole potapljamo v globino od desetih pa tja do tridesetih metrov. V teh globinah se nam bližje obali na panolo lahko ‘obesijo’ zobatec, manjši gof, lica, morski pajek in še kaj, na odprtem morju pa luc, palamida, skuša, pa tudi morska lisica ali pes. Če bo sreča, je naša panola oziroma vaba na njej všeč tudi kakšni tuni ali celo mečarici.
Hitrost plovbe med panolanjem
Ob obali je primerna hitrost za lov na iglice dva do tri vozle, za ostale ribe pa tri do štiri vozle. Na odprtem morju, kjer lovimo najhitrejše ribe, je primerna hitrost največ do osem vozlov. Seveda morajo biti hitrosti primerno na panoli nameščene tudi ustrezne vabe. Z živo vabo lovimo pri hitrosti dva do tri vozle, z ostalimi naravnimi vabami (školjke, koščki rib, polži …) pa največ do štiri vozle. Naravne vabe se nam pri večjih hitrostih s trnka rade odtrgajo. Izjema so le kompaktni koščki glavonožcev. Umetne vabe so za ribiče začetnike, pa tudi za jadralce primernejše, saj jih lahko uporabljamo pri vseh hitrostih plovbe. Namestitev na vrvico je preprosta in hitra. Za različne vrste rib si ribiči izdelajo različne tipe panol, ki se med seboj razlikujejo po dolžini, obtežitvi in številu trnkov. Prav posebne panole namakamo v lovu na glavonožce in v ‘big game’ ribolovu. Za slednje nastavljamo v morje že cele sisteme.
Primer panolanja v enem dnevu
Dan jadralca in ribiča se da lepo združiti. Po jutranji kavi in ostalih opravilih, ko se jadralci pripravljajo na odhod, si ribič na obali nabere polžke, rakce in školjke. Nato pa, če je le mogoče, domačine povpraša, kje in kaj ribarijo. Vabe spravimo v manjšo posodo z vodo. Ko posadka proučuje karte in si določa ruto, si ribič na karti prav posebej ogleda še morsko dno. Temu primerno se odloči, katere ribe bo lovil, s tem pa tudi kateri tip panole bo ta dan namočil v morje. Torej je naša dnevna ruta sestavljena iz sledečih odsekov:
– plovba z motorjem tik ob obali, globina: 5 in 10 metri, dno: trava, kamen;
– jadranje med otoki, globina: 20 do 30 metri, dno: kamen, plujemo tudi nad plitvino 15 metrov;
– jadranje po odprtem morju, globina: 50 do 100 metri, dno ni pomembno, plujemo tudi nad grebenom, ki je v globini 25 metrov in osamljenim brakom (podvodni hrib), vrh katerega je na 17 metrov (izpišite si koordinate vrha in jih vnesite v GPS).
V kolikor ste na jadrnici tudi skiper, ruto obvezno planirajte ob zunanji strani otokov ter nad podvodnimi grebeni, braki in sikami. Če pa niste ‘glavni’, potem morate skiperja prepričati, da največ rib za večerjo čaka prav tamkaj. Za tem si glede na plovbo naredite vsaj preprost plan ribarjenja. Na primer: „Hopla, najprej bomo poskusili uloviti iglico, med otoki se bomo pomerili z zobatcem, na odprtem morju pa z gofom. Temu primerno si pripravimo tudi ribiški pribor.“
Panola za igle
Iglice so nenavadne ribe, sloke in vitke postave. Po trebuščku so srebrno bele, po hrbtu pa zeleno modre. Poiskati jih je mogoče ob skalnati obali, v zalivih, odprtih proti debelemu morju. Rastejo bolj v dolžino, kot pa v širino (dolžina: do 80 centimetrov, širina: samo 3 centimetre). Na trnku najraje vidijo košček lignja, ribe ali slanine. Mi smo jo zelo uspešno lovili na 5 centimetrov dolg in 1,5 centimetra širok trakec iz rumenih ženskih najlonk. Brez trnka, saj ko igla z zobki zagrize v tkanino, te ne more več izpustiti. Igle lovimo zjutraj ali pozno popoldne, iz dveh razlogov. Radi jih jejo člani posadke, še raje pa zobatci in gofi. So odlične žive vabe. No, če ima kdo pomisleke, je treba povedati, da je tudi iglica izrazita riba roparica. Ko jo ulovimo, jo nežno spravimo v kadico z svežo vodo. Na trnek jo pritrdimo na poseben naèin. Posebna pa je tudi na krožniku. Je nenavadnega vonja, kuhana pa ima zelene kosti. Bojda zaradi joda.
Panola za zobatca
Zobatec je kralj med ribami. To dokazuje tudi zlato obeležje na glavi. Ima mogočno telo, široko zatilje, mišičast hrbet, ozke boke in raven trebuh. Ime je dobil po štirih močnih podočnjakih. Spodnjo čeljust ima naprej štrlečo, kar me nekako spominja na Habsburžane. Zraste do enega metra. V javnosti se prikazuje v različnih barvah. Od svetlo sivo-rdeče, do rjavkasto-srebrne in modrikasto-sive barve. Popestren pa je z modrikastimi ali črnikastimi pegami. Je izjemno močan in bliskovito hiter. Kot vsi kralji, je nenasitno grabežljiv, do manjših rib pa izjemno neusmiljen. Na kralja se spravimo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, čeravno se mu lahko uspešno najavimo tudi čez dan. Lovimo ga s trnkom, na katerem je živa iglica, košček hobotnice ali košček velikega črva. Umetna vaba je lahko silikonski ligenj, rakec ali Rapala Magnum. Namestimo jo na globino 5 do 20 metrov. Na Jadranu ga je najlažje dobiti v času šolskih poèitnic, torej med junijem in avgustom. Meso zobatca je izjemno cenjeno. Zatorej, če ga ulovimo, se mu priklonimo, zvečer pa si s ponosom priredimo kraljevsko večerjo.
Panola za gofa
Gof je znan po tem, da je zelo lep. Je skladnega, podolgovatega telesa. Krasi ga vitek, a močan rep ter ostre plavuti. Spoznamo ga po srebrno modri barvi na hrbtu in belo srebrni na trebuhu. Po svetu rad potuje v družbi, saj živi v jatah na različnih globinah. Spusti se tudi preko 150 metrov. Radovednost in glad pa ga privabita pod samo gladino. Je izjemno razgledan, zato ga ni lahko ujeti. Lovimo ga na globini 15 do 20 metrov, s trnka pa si najraje postreže z iglico, majhnim cipljem, sipico ali lignjem. Primerna umetna vaba (fast food) je Rapalin Magnum. Najbolje ga je loviti zjutraj, možno pa je tudi čez dan. Ko se gof ujame, postane bojevit in silno trmast. Da ga boste privabili v svojo družbo na palubi, se boste morali krepko potruditi. Izkušeni ribiči se z gofom bojujejo tudi po več ur, neizkušeni pa boj zgubijo v nekaj sekundah. Kakor gof sam je tudi meso plemenito in dobrega okusa. Na Kornatih ga običajno postrežejo na žaru. Mmmm, bil je odličen.
Ko po napornem jadralsko-ribiškem dnevu prispete na daljni otok, je najbolje da povzamete staro ribiško navado domačih ribičev. Le-ti zvečer, po napornem ribarjenju, ulovljeno ribo spečejo, sedejo k mizi in jo počasi pojedo. Popijejo liter ali dva, zapojejo pesem ali dve in se utrujeni odpravijo spat, za urico ali dve. Želim, da bi bilo tudi vam tako!
