Sklenitev kroga OI 2012

0

GOSTUJOČE PERO
Tomaž Čopi

London 2102, moja četrta olimpijada, tokrat v vlogi trenerja ženske ekipe 470, Tine Mrak in Teje Černe. Po pravici lahko povem, da moja vloga trenerja ni bila, recimo temu, načrtna. Splet okoliščin izpred treh let je napovedoval, da bosta punci potrebovali veliko pomoči na poti proti končnemu uspehu. In to je udeležba na Olimpijskih igrah. Ni bilo lahko. Ni bilo lahko za nobenega od nas, še posebej na začetku, vendar so bili dobra volja, veliko motivacije, včasih tudi humorja glavni pokazatelji, da se bo ta zgodba še razvila. Malo je bilo tistih, ki so verjeli v nas. Toda, ali ni to že znana slovenska lastnost? Najhujše so bile zime. Ne le za Tino in Tejo, za vsakega jadralca, ki trenira in jadra doma, so zime posejane predvsem s trni. Mraz, včasih preveč vetra, včasih premalo. Megla, mrzla voda … Kljub vsemu pa te to naredi še močnejšega za bližajočo sezono.

Tako se je začelo.
Prve regate. Prve borbe proti konkurentkam. Prvi porazi. Ja, tudi kakšna zmaga. Težko je bilo, zelo težko. Včasih je bilo tako, da punci nista preveč verjeli v zgodbo. No, vsaj jaz sem tako videl in čutil, pa vendar je bilo tudi veliko pozitivnosti. Sledilo je veliko pozitivnih signalov, da nam bo uspelo. In tako je tudi bilo. Punci sta rasli. Počasi, a vztrajno. Iz dneva v dan, iz mesca v mesec in tako vse do regate v Perthu, kjer je bilo Svetovno prvenstvo in prva kvalifikacijska regata za doseganje mednarodnih norm!
V obdobju po Perthu smo se kar namučili, da smo stvari postavili na svoje mesto, da je ekipa začela delovati kot mora. Po veselju in prednovoletni evforiji ob osvojitvi norme v Avstraliji je čas hitro tekel in igre so bile z vsakim dnem bližje, čeprav so se zdele še zelo daleč. Treningi na vodi, fizična pripravljenost, pogovori ter seveda zapleti in razpleti z JZS, Strokovnim svetom, financami so nam vzeli nemalo časa in kar nekaj neprespanih noči. Misli punc so bile nemalokrat obremenjene s standardnimi ‘cirkusi’, ki so lahko odraz nevoščljivosti ali pa pač klasično delovanje slovenskega sistema, namesto da bi razmišljali zgolj in le o jadranju.
Bili smo na kar nekaj regatah. V Hyeresu sta punci izvrstno jadrali in dokazali, da znata in zmoreta delovati tudi v nemogočih pogojih. Sam sem bil zelo zadovoljen. Naš cilj je bil, da sta kar se da najbolje pripravljeni za močnejši veter. Cilj je bil tudi, kako sprejeti in obrniti pritisk velikih regat sebi v prid. Veter je ali pa ga ni, tukaj je vedno še malo faktorja sreče, poleg telesne pripravljenosti pa morajo biti tudi glava in misli na pravem mestu. Najpomembneje pa je bilo, da sta stalno v stiku s svojo konkurenco. Prva popotnica je bil dober dosežek na Svetovnem prvenstvu v Barceloni. Ni bilo lahko, pa vendar sta punci dobro odjadrali in s posameznimi regatami pokazali, da se nivo pripravljenosti dviguje. Pika na i je bila dosežena mednarodna norma za naš Olimpijski komite. Druga popotnica na olimpijado pa je bilo osvojeno drugo mesto in s tem srebrna medalja na evropskem prvenstvu v škotskem Larksu in osvojitev svetovnega razreda olimpijskega komiteja. Veliko veselje ob vrnitvi domov, zabava in slavje ter najlepše želje ob našem odhodu na olimpijado.

London, Weymouth prihajamo … in prišli smo.
Posadka Mrak-Černe je skupaj slaba tri leta in punci sta v tem času veliko naredili. Pa vendar, olimpijska regata je želja vsakega športnika, pričakovanja so velika in želje ogromne. Včasih presegajo celo nas same, ko po tihem upamo na kaj več. Vsaka regata je zgodba zase, vsak plov je nova borba s samim sabo in z vsemi ostalimi. Vem, da sta punci naredili najbolje, kar znata. Želja je bila, da olimpijsko regato odpeljeta tako kot vsako drugo doslej. Lahko bi naredili kaj več, lahko pa tudi manj. Vseeno se je pokazalo, da je to Olimpijada. Da ni enaka kot vsaka druga regata in da lahko kaj hitro postaneš hrana za leve! Biti na olimpijadi na 18. mestu je dobro. Ja, vem – ni odlično! Premalo pa se zavedamo, da je to 18. mesto mesto med najboljšimi na svetu. Med elito jadralcev, ki si priborijo mesto med najuspešnejšimi, z napornimi treningi in življenjem, ki je podrejeno jadranju.
Sam vem, da bi lahko punci naredili še več med pripravami. Vedno se da narediti še nekoliko več. Vem! Vseeno pa je to izkušnja za naprej, ki jo nekateri nikoli ne doživijo. In ker tega ne doživijo, tudi ne morejo razumeti. Uvrstitev na Olimpijado in rezultat naj bo popotnica za nadaljnje uspehe in spodbuda k še večjim željam in njihovi izpolnitvi. In potem, ko se vrneš domov, namesto čestitk in zabav, kot pri uvrstitvah med prve tri, naletiš na kritike. Seveda, kritika mora biti. Vendar takšna kritika, iz katere lahko povlečeš kaj dobrega, ne pa … No, tudi pohvala je dobrodošla. Če pohvala ne bo prišla iz naših, jadralskih krogov, iz našega kluba, JZS ipd., ne bo prišla od nikoder. Če se naš klubski član javno posmehuje in drega v punci, zakaj ne bi tega počeli še ostali?
Dobremu rezultatu sledijo kozarec penine in nasmehi, čestitke … Ko rezultata -želenega seveda- ni, ostane samo še kozarec vina, ostalo izgine in čaka na uspešnejše čase, ko bo zopet čas stanja ob boku uspešnih mladih jadralk in poziranja ter nabiranja pozornosti. Ja, regata je športni spektakel na morju. Je pa tudi zgodba in igrica v ozadju. In trenerji smo za to, da ‘vlečemo vrvi in spreminjamo smer vetra’ ter našim varovancem prihranimo marsikatero neumnost. Ne vem, če mi je uspelo! Želim si, da je olimpijska zgodba puncama lep spomin in nov zagon za prihajajoče rezultate.

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT