Privezovanje plovila, vplutje in izplutje
V prvi številki šole jadranja smo se spoznali z osnovnimi deli jadrnice, splošno opremo plovil in specialno jadralno opremo. Naučili smo se poimenovanj posameznih delov in opreme, dotaknili pa smo se tudi jadralne teorije, ki mora biti osnovno znanje vsakega dobrega jadralca. Le teoretično razumevanje sil in uporov omogoča jadralcu uspešno prakso in napredovanje v tehničnem in taktičnem pomenu. Tokrat nadaljujemo z osnovami, ki zajemajo privezovanje, vplutje in izplutje. Skratka teme, ki delajo preglavice tako začetnikom kot občasnim krmarjem. Tudi pri teh manevrih nam bo teorija v veliko pomoč.
Največje težave, ki jih opazim med jadranji ob Jadranski obali, se pojavljajo v pristaniščih in na sidriščih. Zato smo se odločili, da v naši šoli jadranja posvetimo veliko časa prav tej, marsikdaj najbolj kočljivi situaciji. Le varno privezano plovilo vam bo omogočilo mirno pohajkovanje po pristanišču, uživanje pri večerji in na koncu miren spanec. Prav tako je treba že pred pristajanjem misliti na to, kako bomo plovilo privezali in kako izpluli. Upoštevati je treba tudi vremenske pogoje v naslednjih urah ali noči. Zaradi vseh teh dejavnikov je nujno poznati nekaj teorije, ki nam bo olajšala postopke pristajanja, izplutja in vezanja plovila.
Pravilno in varno privezovanje plovila
Ker je med pristajanjem in izplutjem velika nevarnost poškodovanja svojega ali tujega plovila, moramo te manevre izvajati zelo previdno in natančno. Še preden pristanemo, moramo s posadko vedeti, kako bo plovilo na koncu manevra privezano. To je pomembno, zato da pravočasno pripravimo potrebne vrvi, bokobrane, sidro in razmestimo posadko, ki bo pri pristanku pomagala.
Da bo komunikacija potekala brez napak, je najprej treba poznati izraze in tudi privezne vrvi imajo svoja imena: premčne, krmne, diagonalne (poimenovane tudi špringi) in bočne vrvi. Navadno je za privez treba uporabiti sidro, v morju nameščeno bojo ali ‘mooring’, kakor imenujemo vrv, ki je privezana na mrtvo sidro in poteka do obale, kjer jo lahko dosežemo, in pilote, ki so značilni za pristanišča z veliko razliko med plimo in oseko. Pri večni načinov pristajanja so pomembni bokobrani in njihova pravilna namestitev.
Namig:
Če moramo privezno vrv privezati na bitvo, na kateri so že vrvi od drugih plovil, moramo vedno svojo vrv povleči pod vrvmi, ki so že speljane okoli bitve (Slika 1).
Vrvi in nameni
Premčna vrv Privezna vrv, ki sega od premca na obalo v smeri naprej.
Krmna vrv Privezna vrv, ki sega od krme na obalo v smeri nazaj.
Diagonalna vrv (špring) Privezna vrv, ki sega od premca na oziroma od krme na
obalo v diagonalni smeri.
Sprednji špring Špring od premca proti krmi.
Zadnji špring Špring od krme proti premcu.
Bočna vrv Privezna vrv (redko uporabljana), ki sega od premca ali krme na obalo pravokotno glede na plovilo
Tipi vezanja plovila
Način vezanja plovila je odvisen od situacije, ki nam jo nudi privezno mesto. Jasno je, da bomo uporabili elemente priveza, ki so nam na voljo. Ti so lahko pomol, grajena obala, naravna obala, mrtvo sidro (mooring), boja v morju idr. V nadaljevanju pojasnjujemo večino najbolj pogostih načinov.
Vezanje na bojo
V zalivih, tudi na rekah in jezerih, je pogost način vezanja plovila vez na bojo. Obstajata dva osnovna načina – prosti vez na bojo in vez na bojo z istočasnim privezom na kopno. V prvem primeru je postopek lažji, saj potrebujemo le eno privezno vrv, v drugem pa moramo pripraviti še dve krmni privezni vrvi. Pogledati moramo, kakšnega tipa je boja, saj obstajajo takšne, ki imajo na vrhu samo plastično oko in takšne s kovinskim očesom, ki je s kovinsko palico povezano na verigo. Pri prvem primeru moramo vezati privezno vrv na verigo, ki je pod bojo, v drugem primeru pa lahko vežemo tudi za zgornje oko. Če bomo ostali na boji le kratek čas, lahko vrv povlečemo kar skozi oko in jo zavežemo na plovilo. Za daljše obdobje to ni primerno, ker se vrv lahko preriba. Bojo ujamemo z ladijskim kavljem, najbolje z boka plovila, premec je vse prevečkrat visoko nad gladino, kar otežuje dvig in nameščanje vrvi.
Namig
Na hrvaškem so se v zadnjih letih pojavile boje z izredno majhnim premerom zgornjega očesa, kar skoraj onemogoča lovljenje boje z ladijskim kavljem. V tem primeru svetujemo, da ujamete bojo s spodnje strani.
Vezanje v marini
Večina manjših plovil ima stalen privez v marinah. Oprema za vezanje se od marine do marine razlikuje. Plovila se vežejo proti pomolu oziroma obali s krmo ali s premcem, odvisno od tipa plovila in želje krmarja, včasih pa tudi vetrovnih razmer med pristajanjem in od globine ob pomolu. Če je globina premajhna, nimamo nobenih možnosti pristati s krmo. Plovilo privežemo na pomol oziroma obalo z dvema enako dolgima priveznima vrvema – krmnima ali premčnima. Tudi drugo stran plovila privežemo, če je le mogoče, z dvema vrvema ali vsaj z eno. Kam? To je odvisno od sistema – nekatere marine imajo v vodi postavljene pilote, druge imajo v vodi boje, modernejše marine pa imajo od pomola do mrtvega sidra (betonski blok) speljano sidrno vrv, ki jo uporabimo za privez. Paziti moramo, da vrvi ne pritegnemo preveč, saj mora imeti barka možnost ‘dihanja’. V nasprotnem se nam lahko zgodi, da bodo ob vrnitvi potrgane vrvi ali pa se bo odlomila privezna bitev.
A) Vezanje s premcem ali krmo na obalo
Ta način vezanja plovila večinoma uporabljamo v Mediteranskem morju, kamor spada tudi Jadransko. Na sliki 2 je prikaz vezanja treh plovil na obalo, če piha bočni veter. V nekaterih lukah bomo lahko za privez uporabili kar bojo ali vrv mrtvega sidra (mooring), ki je tam že nameščena. Če teh ugodnosti ni, bomo morali uporabiti lastno sidro. Sidro je treba pripraviti dovolj časa pred pristajanjem. Pri sidranju moramo paziti predvsem na to, da bomo spustili dovolj verige. Priporočljiva dolžina je 4 do 5 dolžin globine, kar pomeni, da si za oceno spuščanja sidra pogledamo globinomer in se glede na njegove podatke odločiti, kje bomo spustili sidro. Tudi ko vežemo plovila na obalo, moramo paziti, da ga ne pritegnemo preveč. Ob bočnem vetru ali če ga pričakujemo, je treba plovilo dodatno zavarovati s špringom, ki poteka od sprednje privezne bitve (če je plovilo vezano na krmo) v smeri proti vetru na pomol. S tem preprečimo zanos premca, poveča pa se tudi sila na sidro. Po navadi je sidro na jadrnicah dovolj težko in močno, medtem ko za večje gliserje to večinoma ne bi mogel trditi. Pazite tudi na to, da boste obesili bokobrane, tudi če trenutno ni nobenega plovila ob vašem, saj bo zelo verjetno še kdo prispel.
Namig
Vedno uporabite zavetrno stran pomola ali se vsaj odločite za privez tam, da je plovilo usmerjeno s premcem v veter. Za privez uporabimo krmno in premčno privezno vrv ter dva špringa. V kolikor špringov ne bomo dali, bo plovilo pod vplivom vetra osciliralo okoli svoje osi, kot je vidno na sliki 3.
B) Bočno vezanje
Ko je prostor v lukah in marinah, je -predvsem za nedeljske kapitane- popularno vezanje na bok. Ta način je sicer najslabši za plovilo, vendar je najlažji za posadko. Pri odločitvi o pristanku na bok pomislite na druga plovila, ki bodo morda še prispela. Mnogokrat sem videl, da plovila niso imela prostora za privez, medtem, ko so druga zasedala tri krat večji del obale, kot je bilo potrebno. Če ste že vezani na bok, se spodobi, da ob gneči v pristanišču povabite na svoj bok tudi druge. Drugi vidik je varnostni. Izjemno pomembno je, da se vežete na bok na takem mestu, kjer ne more pihniti močan veter v vaš bok in vas stisniti na obalo. Če se to zgodi in ste na mestu, ki je zraven tega še izpostavljeno valu iz morja, plovila najverjetneje ne boste mogli rešiti.
Namig
Če ste pristali na bok in v pristanišču pričakujejo gnečo, je vljudno, da na zunanji bok privežete bokobrane. S tem dajete vedeti, da dovoljujete privez barke na vaš bok.
C) Bočno vezanje v skupini
Takšnega načina ne priporočamo in se ga tudi sami izogibajte, če je le možno. Vedno se pač ne bo dalo (izogniti), zato bomo opisali tudi ta način. Najbolje je, da so plovila, ki so vezana drug drugemu na bok, razporejena po velikosti od največjega do najmanjšega od obale proti morju. Vsa plovila morajo biti povezana s krmnimi in premčnimi priveznimi vrvmi ter špringi. Če se le da, se vsako naslednje plovilo veže s krmno in premčno vrvjo na obalo, s špringi pa na sosednje plovilo. Če to ne gre, je treba vsaj zadnje plovilo v vezu povezati s kopnim! Ko so vsa plovila zavezana, je nastopi druga težava – priti z njih na kopno. Olika zahteva, da preden prečkate sosednje plovilo vedno vprašate za dovoljenje, če je seveda kdo na plovilu. Pravilo je, da se hodi čez sosednja plovila vedno čez premec. S čistimi čevlji, seveda!
Namig
Jadrnice privežemo tako, da jambori niso v isti črti, gledano pravokotno z obale, saj bi v nasprotnem ob valovanju lahko pričeli udarjati drug v drugega.
Pozor pri vezanju plovila!
Preverite vrvi, če niso poškodovane.
Preverite vozle.
Obvezno preverite napetost priveznih vrvi, ki ne sme biti prevelika.
Upoštevajte plimovanje, da vam plovilo ne ‘obvisi’ na priveznih vrveh.
V vodah z močnim plimovanjem je potrebno prilagajati dolžine priveznih vrvi.
Glavno jadro zložite na bum, ga trdno povežite in po možnosti prekrijte s cerado.
Jadra z navijalnim sistemom je potrebno obvarovati pred neželenim odvitjem.
Jadra naj bodo trdno navita, saj lahko močan veter jadro poškoduje, zaradi večjega zračnega upora pa bodo trpele tudi privezne vrvi.
Krmilo učvrstite, da se ne more premikati.
Povežite dvižnice, da ne udarjajo po jamboru – sosedje vam bodo hvaležni.
Preden izplujemo
Jadrnico imamo varno privezano na pomol in prišel je čas, da zberemo posadko ter izplujemo. Najprej preverimo vremensko napoved za naslednjih 24 ur in trenutno situacijo na sidrišču oziroma v pristanišču. Preden se dokončno odvežemo in krenemo, moramo preveriti opremo, da se nam ne bi zgodilo karkoli nepredvidenega. Preverimo dvižnice, škote in vse ostale vrvi, ki jih bomo med jadranjem uporabljali. Preverimo, če so jadra pravilno pripravljena, vozli na rogljih jader trdni in kratice nameščene. Nadalje, vklopimo motor in preverimo njegovo delovanje. Brezhibno mora delovati armaturna plošča motorja, voda mora nemoteno iztekati iz izpušnega sistema, pametno je preveriti tudi ročico menjalnika. Opraviti moramo tudi test VHF ali GMDSS postaje. Na sposojenih jadrnicah moramo pogledati tudi vsebino kapitanske mizice, saj se lahko zgodi, da manjka kakšna navigacijska karta. Imamo rog za meglo? Zadostno število rešilnih jopičev? Orodje? Je spisek obvezne opreme, ki je v jadrnici, popoln? Če bomo pluli ponoči, preverimo delovanje navigacijskih luči. Ko smo vse to preverili, se lahko podamo na morje.
Kako izpluti?
V kolikor nam ne nagaja pretiran veter, je izplutje enostavno. Odvisno je od tega, kako smo bili privezani. Opisal bom tri najpogostejše načine, vse brez vetra, ki bi motil krmarja. V vsakem načinu predpostavljamo, da imamo vklopljen motor.
Bočno vezano plovilo
Posadka najprej odveže oba špringa, en član stopi na obalo in drži jadrnico za bočne pripone, ostali del posadke odveže premčno in krmno privezno vrv. Član posadke, ki je na obali, začne odrivati jadrnico od obale, tako da se nasloni na pripone. Ko se jadrnica nekoliko odmakne od obale skoči na palubo, krmar pa vključi menjalnik motorja in začne počasi pluti naprej in vstran od pomola. Krmilo odkloni le toliko, da ne zadene s krmo ob pomol. Pogosto je dobro na skrajni krmni del boka jadrnice privezati dodatni bokobran. V kolikor ne moremo izpluti naprej bomo uporabil vzvratno vožnjo. Pri tem je treba namestiti dodatni bokobran na premčni del jadrnice.
Namig
Pri vetru, ki piha bočno proti pomolu
Lahko se zgodi, da nas bo presenetil veter, ki pritiska jadrnico ob pomol. V tem primeru obstaja rešitev. Predpostavimo, da je jadrnica vezana na desni bok. Na premec namestimo špring, ki ga potegnemo preko bitve na obali nazaj na plovilo. Ta špring bo preprečil gibanje plovila naprej. Pomembno je, da je obalna bitev vsaj v višini jambora ali še bolj proti krmi. Krmilo obrnemo tako, kot da bi želeli zapluti na obalo. V našem primeru bomo krmilno kolo zavrteli do konca v desno. Ročico komande motorja prestavimo naprej in dodamo plin, tako da bo krmo plovila pričelo odnašati od obale. Ko smo od obale približno 60 stopinj, istočasno obrnemo krmilo v nasprotno smer, prestavimo v vzvratno in sprostimo špring ter odplujemo.
Vez s krmo na obalo ali pomol in vez na mrtvo sidro (mooring)
Za varno izplutje potrebujemo dva člana posadke in krmarja. Prvi je zadolžen za krmne privezne vrvi, drugi za vrv mrtvega sidra (mooring). Krmar z vključenim motorjem in krmilom v roki daje povelja. Najprej odvežemo vse zavetrne privezne vrvi. Tudi zavetrno mrtvo sidro, če sta dva. Ne da bi krmar vključil menjalnik, istočasno en član posadke odveže še zadnjo privezno vrv, medtem ko član, ki je na premcu, vleče plovilo (v kolikor je le-to dovolj lahko) za mooring stran od obale. Pri težjih plovilih je treba previdno postaviti ročico menjalnika naprej in v začetku zelo počasi pluti, da se ima mooring čas potopiti. Ko jadrnica dobi malo hitrosti, moramo mooring odvreči v vodo – proč od jadrnice. Krmar počaka, da se mooring varno potopi in šele nato vključi menjalnik. V nasprotnem se nam lahko mooring navije okoli propelerja.
Namig
Pri bočnem vetru in plovilom s premčnim motorjem
V kolikor nas pri izplutju ovira bočni veter, ki nam plovilo pritiska na zavetrno privezano plovilo, se bomo poslužili manjšega trika. Premčni motor (bow thruster) nam je v tem primeru lahko v veliko pomoč. Krmilni list obrnemo tako, kot bi hoteli zapluti od vetra, torej proti plovilu, v katerega nas potiska veter, premčni motor pa vključimo in usmerimo tako, da nam pomaga oddaljevati se od zavetrnega plovila. Komando motorja prestavimo v pozicijo naprej in naše plovilo bo kljub vetru plulo ravno od obale. Seveda je treba moč motorja in premčnega motorja dozirati glede na moč vetra.
Jadrnica, zasidrana in privezana na obalo
Postopek je skoraj enak prejšnjemu, s to razliko, da plovilo pritegujemo za sidrno vrv ali verigo in je na koncu treba še dvigniti sidro. Pri plovilih z vgrajenim električnim vitlom moramo paziti, da ne vlečemo cele teže plovila z električnim vitlom, temveč moramo pomagati še z glavnim motorjem. V nasprotnem lahko uničimo elektromotor ali pa nam bo pregorela varovalka. Še preden priplujemo nad sidro, prestavimo komando motorja v prosti tek, da ne bi povozili verige in sidra, kar bi povzročilo nemalo škode na trupu jadrnice. Plovilo ima namreč dovolj vztrajnosti. Pri dvigovanju sidra moramo upoštevati veter, ki nas bo verjetno malo zasukal v času preden bo sidro varno na krovu.
Ne pozabite!
Ko smo varno izpluli in se dovolj oddaljili od drugih plovil, v miru pospravimo privezne vrvi, in sicer tako da jih lahko brez težav takoj spet uporabimo. Z boka jadrnice odstranimo in pospravimo bokobrane, saj jih lahko v nasprotnem izgubimo. Videz jadrnice z bokobrani, visečimi z bokov ali ležečimi na palubi, ni lep, izdaja pa neizkušenost kapitana oziroma njegovo lenobo.
Slika 1
Kako veženo na bitvo, kjer je že vezano plovilo.
Pravilni vez na krmo v primeru bočnega vetra.
Osciliranje plovila, privezanega brez špringov.
Pravilno vezane jadrnice v skupini.
