Sašo Meden foto: Dejan Ravter skice: Matej Novak
Če ste pozorno prebrali prejšnje nadaljevanje naše šole jadranja bi vam osnove pristajanja in izplutja morale biti jasne. Vseeno bi rad še enkrat opozoril, da je poznavanje teorije izredno pomembno, saj je pravilna odločitev pred pristajalnim manevrom najpomembnejša. In pravilno se boste odločili le, če boste poznali teorijo. Čeprav mnogi občasni krmarji ne dajo nič na teorijo in smatrajo, da je praksa edina važna nam izkušnje iz pristanišč govorijo drugače.
V tej številki vam bomo predstavili logično nadaljevanje – pričetek jadranja. Ko smo varno izpluli in zapustili območje, kjer jadranje ni dovoljeno ali je prenevarno moramo jadrnico in posadko pripraviti na prvi dvig jader.
V večini pristanišč in praktično v vseh marinah jadranje ni dovoljeno, zato moramo s pomočjo motorja pluti tako daleč, da bomo lahko varno dvignili jadra, ne da bi pri tem ovirali druga plovila, ki se bodisi pripravljajo na pristanek ali kot mi zapučajo pristanišče.
Prvi dvig jader
Opremo jadrnice smo že spoznali zato posadka s poimenovanjem le-te ne bi smela imeti večjih težav. Preden prvič dvignemo jadra je potrebno poznati kakšna jadra imamo na jadrnici, kako so vpeta v jambor oziroma na pripono in katere vrvi so namenjene upravljanju z njimi.
Večina modernih jadrnic ima bermudsko glavno jadro. Torej jadro trikotne oblike vpeto na jambor in bum. Klasičnen način vpetja glavnega jadra je z drsniki na prednjem robu s katerimi je vpeto v jambor, spodnji rob pa je nameščen v vodilo na bumu. Ta način počasi izginja iz potovalanih jadrnic, nadomestil pa ga je za uporabnike nekoliko preprostejši sistem z navijanjem glavnega jadra v jambor. V tem primeru je jadro že dvignjeno in navito v jamboru čaka na trenutek, ko ga bomo odvili. Zadnji rogelj jadra je vpet v bazno vrvi, ki gre kot pri klasičnem jadru preko kolesca na koncu buma v bum in nato do jambora ter na palubo do stoparja.
Bum je po navadi podprt s togim vangom ali z dvižnico, kar “odvzame” bumu težo med tem ko jadro ni dvignjeno.
Med posadko pred organizacijo dviga glavnega jadra razdelimo delo. Potrebjemo namanj tri člane. Krmarja, ki je zadolžen za natančno krmarjenje, dvigovalca glavnega jadra (pri navijalnem jadru bo le-ta jadro odvijal s pomočjo bazne vrvi v bumu), ki se mora pripraviti pri dvižnici in trimerja glavnega jadra, ki se naj namesti pri škoti.
V obeh primerih, tako pri klasičnem glavnem jadru kot pri navijalnem mora krmar pred dvigom oziroma odvitjem glavnega jadra zmanjšati hitrost in jadrnico usmeriti proti vetru. V tej smeri počas pluje s pomočjo motorja in preverja vetrokaz na vrhu jambora, da ostane z jadrnico v smeri točno proti vetru.
Dvig klasičnega glavnega jadra
Ko je krmar prepričan, da varno in stabilno pluje proti vetru ukaže posadki, da odveže vrvice, ki povezujejo glavno jadro oziroma da odprejo zadrgo pokrivala (lazy jack). Nato opozori oba pomočnika, da preverita, če je dvižnica prosta (lahko se zaplete okoli pripon ali kje drugje), in če je sploh pripeta na glavno jadro. Ko dobi potrdilo, da je vse pripravljeno ukaže trimerju da nekoliko sprosti škoto glavnega jadra. Ta mora biti sproščena, da lahko bum nekoliko niha. Posadka mora imeti glave pod nivojem buma, da ne pride do nesreče! Dvigovalec jadra prične enakomerno in z občutkom dvigovati jadro, tako da preko vitla vlečem dvižnico. Če je posadke dovlj lahko en član pri jamboru pomaga z vlečenjem te iste dvižnice. Ko je jadro primerno napeto po sprednjem robu, zapre stopar dvižnice. Pri večini stoparjev to ni potrebno, v kolikor smo jih zaprli že prej, saj omogočajo pritegovanje vrvi tudi v zaprtem stanju. Krmar takoj po uspešnem dviganju glavnega jadra usmeri premec jadrnice toliko od vetra, da se jadro napolni. Istočasno je potrebno ustrezno pritegniti škoto in jadrnica že jadra. Nato izklopimo motor.
Dvig navijalnega glavnega jadra
Razlika med dvigom klasičnega in navijalnega glavnega jadra je le v tem, da je jadro navito v jambor in ga ne dvigujemo temveč izvlačimo oziroma dvijamo. Postopek je zelo podoben, le dvižnico nadomesti bazna vrv v bumu. S pomočjo te jadro izvlečemo, še prej pa odpremo zaporo na navijalnem vitlu, ki je nameščeno na jamboru. Postopek je zaključen, ko je jadro primerno napeto. Nato nadlajujemo kot pri klasičenm glavnem jadru.
Dvig prednjega jadra
Spomnimo, da se prednje jadro se slovensko imenuje prečka, vendar se najbolj uporablja izraz genova. V nadaljevanju bom uporabljal slovenski izraz prečka oziroma kar prednje jadro.
Ko jadramo s polnim glavnim jadrom in ima krmar vse pod kontrlo se lahko lotimo dviga oziroma odvitja prečke. Ta postopek je precej enostavnejši, obstajata pa tako kot pri glavnem jadru dva načina vpetja prečke. Zelo redko razen na regatnih jadrnicah se uporablja klasični sistem z vodilom na prednji priponi. V tem primeru jadro dvgujemo z dvižnico. Bolj pogost je primer prečke z navijalnim sistemom, ki jo bomo srečali praktično na vseh jadrnicah. Za pri primer, ko nimamo navijalnega sistema velja, da se najprej prepričamo, da je jadro pravilno vpeto v dvižnico, privezano na obe škoti in pritrjeno s spodnjim očesom na palubo. Trimer prečke sprosti obe škoti, en član posadke se postavi na premec, kjer pomaga z vlaganjem prednjega roba jadra v vodilo, dvigovalec pa prične z dvigovanjem. Ko je jadro po sprednjem robu primerno napeto, ga pritegnemo s škoto tako kot smo to opisali v teoriji.
V drugem primeru, ko je jadro navijalno sprostimo privetrno škoto, odpremo stopar, ki drži vrvico navijalca prečke in preko zavetrne škote odvijemo prečko. Pametno je, da en član posadke narahlo spošča vrvico navijalca, da se le-ta lepo navije. V nasprotnem se lahko celo dogodi, da se napravi na vrvici vozel in težava je tukaj. Ko je prečka odvita do konca jo s škoto pritegnemo do pravilne nastavitve.
Nujno je, da preverimo pozicijo drsnika škote prečke, ker le-ta najbolj vpliva na obliko jadra. Možne napake so v poziciji drsnika preveč naprej, ali preveč nazaj. V prvem primeru spodnji rob jadra ne bo napet, medtem ko bo zadnji rob napet. V drugem primeru bo ravno obratno. Grafični prikaz vidimo na sliki. Po natančni nastavitvi prečke sledi korekcija nastavitve glavnega jadra. Običajno je potrebno glavno jadro nekoliko bolj pritegniti. Vzrok za to najdemo v povečanem pretoku v kanalu med prečko in glavnim jadrom ter spremembi navideznega veter, saj je jadrnica s polnimi jadri zajadrala hitreje. A to že spada k teoriji nastavtve jader, ki jo bomo obravnavali v nadaljevanju.
Alternativni način dviga jader
Ob osnovnem načinu, ki je opisan v članku obstaja še drug, za nekatere celo lažji način dviga jader. Postopek je ravno obraten. Jadrnico usmerimo približno v smer jadranja ostro na veter, odpremo prečko, jo s škoto pritegnemo in pričnemo jadrati kolikor se da ostro v veter. Motor izklopimo, popustimo škoto glavnega jadra in ga med jadranjem samo na prečko dvignemo oziroma odvijemo. Skrivnost je v tem, da bo glavno jadro, ki ga ne zadržuje škota prosto pritiska vetra, saj se bo nehehno postavljalo proti vetru. Bum bo nenehno nekoliko v zavetrini, možnosti nenadnega preleta bum praktično ni. Ko smo glavno jadro dvignili ga hitro pitegnemo s škoto v pravilno pozicijo. Tak način uporabljamo tudi pri krajšanju glavnega jadra.
Teorija nastavitve jader
Ključno pri razumevanju nastavitve jader je poznavanje pojma naviznega vetra, ki smo ga obravnavali v prvem delu naše šole. Spomnimo se, da je to veter, ki ima smer in hitrost glede na naše opazovanje z jadrnice. Smer vetra je odločilnega pomena za kot jader glede na jadrnico, medtem ko je moč vetra tista, ki vpliva na našo odločitev o površini jader, ki jih bomo uporabili.
Smeri vetra in plovbe glede na na jadrnico
Smeri jadranja določamo glede relativno smer vetra na jadrnico. Na skici tri vidimo vse osnovne možne smeri jadranja s približno nastavitvijo glavnega jadra in prečke ter kot, ki ga ne moremo doseči. Slednji je odvisen od tipa jadrnice, tipa jader, moči vetra in predvsem od znanja posadke! Splošno lahko za potovalne jadrnice ocenimo, da znaša nedosegljivi kot med 90 in 100 stopinjami.
Desne in leve uzde
Mnogokrat boste slišali izraz desne oziroma leve uzde, zato si ga mormao pojasniti. Veter piha med jadranjem na jadrnico praktično vedno z leve ali z desne strani. Teoretično je možno tudi točno s krme, vendar se tako ne da jadrati, saj nas nenehno obračajo valovi in še nevarnost za nekontroliran prelet glavnega jadra je v takem primeru izredno velika. Lahko trdimo, da je veter vedno z leve ali z desne in glede na to smer postavimo glavno jadro vedno na nasprotno stran. Veter z leve – jadro na desni, in obratno. Osnovni položaj glavnega jadra določa jadralski pogovorni izraz – uzde. Če je glavno jadro na desni strani, rečemo, da jadrnica pluje na levih uzdah, drugače je na desnih. Ta informacija je potrebna zaradi pravila umikanja, ki pravi, da se mora, če se srečata jadrnici na različnih uzdah, umakniti tista, ki pluje na levih uzdah.
Poimenovanja smeri plovbe in manevrov
Poglobimo se sedaj v različne smeri jadranja glede na veter. Na skici vidimo, da obstaja smer plovbe proti vetru, ki predstavlja najbolj oster kot glede na veter. Bolj proti vetru ne moremo jadrati, ne da bi pri tem zelo škodili hitrosti jadrnice. Ta smer se popularno imenuje orca ali ostro na veter. Predpostavimo, da jadramo na desnih uzdah ostro na veter. Če se od te smeri začnemo od vetra odmikati, kar se po jadralsko imenuje odpadanje, pridemo v področje ugodne smeri. Ko odpadamo, še bolj dosežemo smer, ki se imenuje z bočnim vetrom, nato sledi področje, ko nam veter piha približno v pol krme. To se imenuje “s pol krme” ali popularno “mezanave”. Zadnja smer je “z vetrom v krmo”. Če na tej točki še spreminjamo smer, se začnemo z jadrnico vetru spet približevati in to imenujemo primikanje ali pripadanje. Za to je potrebno še prej prevreči jadro na drugo stran v skladu z že povedanim, da mora biti glavno jadro vedno na nasprotni strani vetra. Ta zamenjava uzd se imenuje kroženje. Sedaj že plujemo na levih uzdah. Pripadamo proti vetru in ponovno preidemo skozi vse smeri: pol krme, bočni veter, ugoden veter, ostro na veter. Ker zdaj ne moremo bolj proti vetru, naredimo manever, imenovan prečenje, in ponovno nastavimo smer ostro na veter, tokrat spet na desnih uzdah. Tako smo prišli na začetno stanje.
Osnovna nastavitev jader
Za natančno jadranje in optimalno nastavitev jader je potrebno nenehno upravljati s škotami jader in natančno krmariti! Osnovno pravilo za začetnike, kako naj vsaj približno nastavijo jadra, velja da bum ali spodnji del jadra leži na simetrali kota, ki ga tvori smer navideznega vetra in osi jadrnice (glej skico). 
Iz povedanega in prikazanega sledi, da bi recimo pri jadranju z bočnim vetrom, ki tvori kot z jadrnico 90 stopinj, glavno jadro nastavili na kot 45 stopinj, podobno bomo storili s prečko. Kot se bo spreminjal kot vetra, če bomo z jadrnico spreminjali smer, tako bomo morali spreminjati nastavitev jader.
V praksi najlažje določimo pravilni kot jader s popuščanjem do točke, ko se prične jadro polniti z nasprotne smeri. Nato ga rahlo pritegnemo, da se sprenji rob napne. Vsake tliko časa je potrebno preveriti nastavitev s popuščanje, saj navadno rekreativnijadralci jadrajo s preveč pritegnjenimi jadri.
Krmni veter je izjema!
Vse prej navedeno drži do smeri krmnega vetra. Ta tvori kot z jadrnico 180 stopinj in glavno jadro bi morali popustiti do kota 90 stopinj. To v teoriji zdrži, v praksi pa ne poolnoma, saj smo na potovalnih jadrnicah omejeni s priponami in zato v tem primeru popuščamo jadro nekoliko manj, navadno pa se tako ali tako izognemo jadranju z vetrom točno v krmo. V primeru, da jadramo v smeri ki je zelo lblizu ali točno s krmnim vetrom nam glavno jadro pokriva prečko in le-ta je nedejavna. Najbolje bi v tem primeru bilo dvigniti spinaker, če ga imamo. Ker smo začetniki, bomo uporabili prečko, ki jo bomo v tem primeru postavili na nasprotno stran (metuljček) in jo učvrstili s tangunom, ki naj bo vpet v sprednji del jambora, na drugi strani pa pripet na škoto prečke, tako da lahko po njej prosto drsi. Tangun mora imeti tudi dvižnico in pritego, s čimer ga učvrstimo. Tangun naj bo postavljen horizontalno na tako višino, da bosta zunanji in spodnji rob jadra enakomerno zategnjena.
Namig
Pazite, da imate veter vedno vsaj 10 stopinj od čiste krme z nasprotne strani, kot je jadro. Posebno pozornost posvetite smeri jadranja, da ne pride do nekontroliranega preleta glavnega jadra. Pravočasno krajšajte jadra, ker imate občutek, da je veter manjši, kot je v resnici. Če boste obrnili jadrnico proti vetru, ko boste hoteli skrajšati jadra, bo navidezni veter 1-2 Beaufourta močnejši.
Ugodne smeri
Od pol krme do ostro na veter bomo nastavljali jadra tako, da jih bomo najprej popustili do pozicije, ko se bodo jadra pričela na prednjem robu prazniti, nato pa pritegovali do trenutka, ko se bodo jadra v celoti napolnila z vetrom. Pravilno nastavitev preverimo tako, da malenkost popustimo škoto in sprednji rob jadra se mora sprazniti. Pri jadrnicah s prečko in glavnim jadrom je pri nastavitvi glavnega jadra med jadranjem blizu smeri ostro na veter omejitev pritegovanja na poziciji, ko bi bum prečkal simetralo jadrnice. Takrat namreč pričnemo z jadrom zavirati. Zato ne glede na to, da jadro v določenih pogojih ne bo v celoti napolnjeno, velja omejitev, da bum ne sme preko sredine jadrnice. Dogaja se tudi, da moramo glavno jadro nekoliko bolj popustiti zaradi močnega vetra. S tem dosežemo, da je manjši prednji del jadra ves čas nekoliko spraznjen in posledično je jadrnica manj nagnjena, ne potrebujemo kompenzacije s krmilom in hitrost je kljub nekoliko spraznjenemu glavnemu jadru višja. Občutek za te nastavitve boste dobili z izkušnjami. Za sedaj naj velja: “Bolje preveč popuščeno jadro kot preveč pritegnjeno!”.
Namig
Premaknite drsnik škote prečke malo bolj proti premcu, kot je osnovna pozicija pri jadranju ostro na veter, da zaprete zadnji rob prečke. Pazite, da glavno jadro ni preveč pritegnjeno, prednji rob naj bo rahlo prazen, če je dovolj vetra. Pazite, da je vang dovolj pritegnjen, zadnji rob glavnega jadra se ne sme odpirati, razen v močnem vetru. Če ni premočan veter, povečajte globino jader (popuščanje baze in dvižnice).
Ostro na veter
V tem primeru bomo pritegnili jadra, kolikor dopušča konfiguracija plovila in palubne opreme, nato bo krmar s krmilom iskal optimalen kot proti vetru. Pri nastavitvi prečke moramo paziti na pozicijo drsnika, ki mora biti takšna, da je jadro enakomerno napeto po spodnjem in zunanjem robu. Moč pritegovanja škote je predvsem odvisna od hitrosti vetra. V manjšem vetru potrebujemo večjo usločenost jadra, zato ga bomo manj pritegnili, medtem ko v močnejšem vetru potrebujemo bolj ploščato jadro. Tega dobimo tako, da jadro bolj pritegnemo. Za iskanje optimalnega kota jadrnice v plovbi proti vetru so krmarju v pomoč trakci na prečki, ki jih imenujemo “muštrini”. Ti trakci se nahajajo nekako na prvi tretjini jadra, in sicer na vsaki strani jadra. Parov teh trakcev je več – ponavadi se nalepijo trije, in sicer na vsaki četrtini višine eden. Muštrini povedo krmarju, ali smo v pravi smeri, ali jadramo preveč od vetra ali preveč v veter. Če so trakci vzporedni, potem smo v optimalni smeri. Če zavetrni muštrini poplesujejo ali visijo navzdol, je smer plovbe preveč od vetra in zaviti moramo bolj v veter, do trenutka, ko so muštrini spet vodoravni. Če pa nagajajo privetrni muštrini, potem krmarimo preveč v veter in potrebno bo odpasti. Zgodi se tudi, da nagaja zgornji ali spodnji muštrin. V tem primeru je kriv slabo postavljen drsnik škote prečke. Če skače zgornji privetrni, potem je drsnik postavljen preveč nazaj, če je problem v spodnjem privetrnem, je drsnik postavljen preveč naprej. Glavno jadro nastavljamo enako kot pri plovbi v ugodni smeri. Pritegujemo ga proti simetrali jadrnice, ki pa je ne smemo prekorač iti. Isto velja, da se ne oziramo toliko na napolnjenost celotnega jadra kot na nagib jadrnice in njeno hitrost. V močnem vetru je bolje imeti manj pritegnjeno glavno jadro in popolnoma sploščeno prečko. Največja napaka začetnikov, ki jo opažamo med jadranjem, je v močnem vetru popolnoma pritegnjeno glavna jadro in popuščena prečka. Pravilno je ravno obratno. Prečko pritegnite do konca in glavno jadro rahlo popustite. Učinek bo neverjeten.
Namig
V rahlem vetru povečajte globino jadra (rahlo popuščanje baze, dvižnice in škot). V močnem vetru sploščite jadra (pritegovanje baze in dvižnice), prečko pritegnite maksimalno, glavno jadro nekoliko popustite in pritegnite vang. Bum ne sme segati čez simetralo jadrnice na privetrno stran.
Jadralski izrazi
