Tomaž Čopi

0

Tomaž Čopi velja v jadralskih krogih za nespornega mojstra tega športa, obenem pa je znan po tem, da tistim, ki jim to gre, (pre)večkrat (pre)odkrito to tudi pove, kar jim gre. Naš dvakratni olimpijec brez dlake na jeziku je zato vedno zanimiv sogovorec.

Dejan Ravter  Foto: D. Ravter

N+: Kaj trenutno počnete, jasno v povezavi z jadralnim športom?
Aktiven sem v Sailing Pointu, obveznosti pa imam tako kot trener. Nadaljuje se zgodba RC44, kjer jadram v ruski ekipi Nika, pridružil pa sem se tudi italijanski ekipi Torpyone, ki jadra na Melgesu 32. Treniram in spremljam naši dekleti Tino Mrak in Veroniko Macarol v razredu 470, ki sta na pravkar končanem EP osvojili 11. mesto. Seveda sem še vedno zastopnik za jadrnice moth, a ta razred pri nas še ni popularen, morda bo v prihodnosti kaj drugače.

N+: Jadralni šport nekoč in danes – je danes za jadralce bolje poskrbljeno?
Z Mitjo Margonom sva šla pred leti v tekmovalno zgodbo precej avandgardno, če se lahko tako izrazim. Danes je JZS nedvomno finančno bistveno močnejša kot v tistih časih. Sicer sva takrat dobila povrnjene stroške, a je danes tistim, ki se odločijo za resno jadralsko pot vseeno precej lažje. Tudi na olimpijado se pridejo jadralci danes lažje – naredijo normo, Olimpijski komite jo potrdi in že si na igrah … Bolj me skrbi, da današnje generacije mladih nimajo prave volje za trdo delo, sploh ker jadralni šport ni tisti, ki bi tekmovalcu prinesel dosti denarja.
08copi
N+: Je sedanje stanje v JZS, ko so nasprotujoče si strani nekako pobotane, trajno in produktivno?
Osebno se nisem z nikomer pobotal, ko pa opazujem dogajanje, se mi zdi, da gre v glavnem vse po starem. Predsedniku zveze sicer iskreno želim vse najboljše pri vodenju, a trenutno nič ne kaže, da bi šlo kaj na bolje. Komunikacije s strokovnim svetom, v katerem so sama zveneča imena, nisem zaznal in problem, ko sta se koprski ter izolski jadralni klub odločila za neko svojo, drugačno pot, z izključevanjem ostalih, se po mojem opažanju nadaljuje. Povedati pa je treba, da tudi prejšnja ekipa v JZS, ni funkcionirala tako, kot je treba. Očitno nas je kriza vse precej oddaljila od jadralnega športa in se prvotno ukvarjamo s svojimi posli, neplačane funkcije v zvezi pa opravljamo, ko ostane kaj časa. Treba je vedeti, da je edina plačana funkcija v JZS mesto sekretarja zveze in da je najbolj na udaru strokovni svet. Sam sem bil v bližnji preteklosti predsednik sveta kakšnih šest mesecev in dogajalo je se vse mogoče … Preveč ambiciozni starši so izvajali nevzdržen pritisk in ko je prišlo vse skupaj na osebno raven, sem se vprašal, če mi je to potrebno.

N+: Z Mitjo Margonom sta po mojem vedenju redka slovenska jadralca, ki sta uspela brez izdatne pomoči oziroma angažmaja staršev. Smo v Sloveniji res obsojeni na to, da morajo starši nastopati v vseh mogočih vlogah, če želimo dobiti kvalitetno/-ega jadralko/jadralca, ali pa je sistem napačen?

Starši so nedvomno zelo pomembni, a predvsem zato, da otroka uvedejo in podprejo na začetku športne poti. Kasneje to postane problem, saj se starši po navadi ne ustavijo na nivoju športa njihovih otrok, temveč postanejo funkcionarji po klubih in pričnejo razpolagati s klubskimi sredstvi. To je po moje problematično, saj vodi v favoriziranje lastnih otrok in vse prevečkrat tudi v metanje polen pod noge ostalim tekmovalcem, ki nimajo družinske podpore v klubu. Osebno najbolj podpiram in imam najraje prav jadralce, ki niso favorizirani na omenjen način in ti se tudi najbolj borijo, saj se zavedajo, koliko se morajo angažirati za uspeh. S takšnimi jadralci je trenerju najlažje delati.
02copi
N+: Pa sponzorji JZS?
Po Janku Kosmini je bil Gregor Veselko prvi predsednik, ki je kaj naredil na tem področju, upam pa, da bo sedanji predsednik Aljoša Tomaž tudi kaj doprinesel.

N+: Kakšen je slovenski trenerski kader? Nekaj sprememb na področju licenc in izpitov je že zaznati …
Jadralna zveza je bila ena redkih, ki ni imela urejenega tega področja, in pred štirimi leti, ko se je zamenjala oblast, se je urejanja lotila Juta Ošlak. Bil je že skrajni čas, tudi zaradi sistema financiranja. Ko gledam trenerski kader po objavljenem seznamu, je množičen, koliko pa je med temi strokovnjakov in kakšna je njihova kvaliteta, bi težko sodil. Vprašanje je tudi, koliko teh trenerjev s spričevali dejansko dela v jadralnem športu.

N+: Kakšna pa je vaša izobrazba na tem področju?
Teoretični del sem opravljal pred več kot desetimi leti na Fakulteti za šport v Ljubljani, skupaj s šesterico drugih kandidatov, a do drugega, praktičnega dela ni prišlo. Zaradi izkušenj mi je jadralna zveza sicer podelila trenerski naziv.

N+: Vas JZS kot odličnega jadralca kdaj uporabi vsaj za kakšen nasvet, če že ne za trenersko funkcijo?
Recimo. Pred dvema letoma sem bil na primer z ekipo na mladinskem SP.

N+: Spomnim se Elanove 350 RP, pri kateri ste sodelovali, in nastala je precej hitra regatno-potovalna barka. Še sodelujete z Elanom?
Do sodelovanja z Elanom je prišlo, ker smo kot dobavitelji opreme z njimi sodelovali tudi poslovno. Projekt 350 RP se je rodil, ko sva z Mitjo Margonom večkrat prihajala v ladjedelnico in dala kakšno idejo. Nakazala sva smer, v katero bi po najinem mnenju moral iti Elan, in upam si trditi, da bi, v kolikor bi nadaljevali, omenjena jadrnica postala prodajno uspešna. Vendar, za takšne zgodbe je potrebne dosti volje in vztrajnosti, ki pa je v Elanu ni bilo.

N+: Če je bil to edini projekt z njimi, kaj bi lahko sklepali iz tega? Da so se dovolj naučili iz tega primera ali da so takšne jadrnice za kupce nezanimive?
Morda tako mislijo. Upam si trditi, da nas sedaj za svetovanje ne potrebujejo, verjetno se bolj ukvarjajo z lastnimi problemi. V osnovi pa ima Elan problem pri klasifikaciji jadrnic. Ko na primer predstavijo nov model in to kot ‘performance’ jadrnico, ki ima dva krmilna lista in široko krmo, to še ne pomeni, da bo performance tudi na vodi. Sploh, ker ponavadi nastane kakšno tono pretežka jadrnica in kupci kmalu opazijo, da ne izpolnjuje obljubljenih pričakovanj glede jadralnih sposobnosti.

N+: Nekoč je obstajala tudi Elanova tovarniška ekipa, kjer ste bili vi v vlogi krmarja. Kaj je s tem projektom zdaj, so dobri rezultati na regatah tudi prispevek k boljši prodaji jadrnic?
Ja, tega ni več. Da bo ekipa na regatah, tukaj mislim predvsem na ORC, uspešna, mora namreč imeti predvsem optimalno jadrnico. In tukaj se problem šele začne, saj ne moreš narediti jadrnice in jo potem poskušati optimizirati za nek razred ter ugotoviti, da bo rezultat katastrofalen. S konstruktorjem je treba sedeti od vsega začetka in šele tako lahko pričakuješ odlične rezultate. To poudarjam, ker pri Elanu naredijo barko in jo potem poskusijo narediti konkurenčno – napaka! Pri našem Elanu delajo ‘jurišno’ – v čim krajšem času narediti jadrnico, jo predstaviti na sejmih in potem čakati … Tukaj bi se lahko dosti naučili od Seascape-a. Naša pobuda je bila tudi, da bi Elan vsakokrat naredil prototip jadrnice, ki bi ga potem testirali in izboljšali do vrhunskosti, a se to ni nikoli zgodilo.
01copi
N+: Pa saj ste menda na neki regati testirali premierni E310.
Seveda in padel nam je jambor. Predvsem pa to ni bil prototip, temveč že končni izdelek in morda jambor ni bil čisto pravi za tisto barko …

N+: V tujini prihajate preko razreda RC44 v stik z bogatimi tujci. Ste se kdaj pogovarjali o tem, kaj na primer ti jadralci pričakujejo od jadrnice, ki bi si jo kupili za lastno rabo?
Lastnik naše ekipe je na primer lastnik shipmana 72, a je med temi velikimi igralci eden redkih, ki ima tako majhno jadrnico. Sploh pa te moram razočarati, saj imajo praviloma vsi bogataši za lastne potrebe motorne jahte, od kakšnih 40 metrov dolžine navzgor.

N+: Verjetno je jadranje v ekipi milijonarja, ki je vajen dobiti, kar si poželi, tudi naporno. Kako ti ljudje prenašajo poraze, ste člani ekipe dežurni krivci?
Dejstvo je, da so ti bogati lastniki zmagovalci na svojih poslovnih področjih in tam vajeni zmag. Obenem pa se večinoma zavedajo, da brez dela in potrpljenja ni uspehov. Tako v poslu, kot pri športu. Naš Vladimir Proshikin se z jadranjem ukvarja kratek čas, a je bil v mladosti aktiven športnik in razume dogajanje. Zato želi biti z nami povsod, tudi na vseh briefingih in nikoli ne da vedeti, da smo mi plačani in on tisti, ki daje denar ter omogoča tekmovanje. Vsekakor pa ne morem trditi, da je tudi v drugih ekipah podobno, kolikor sem slišal, obstajajo tudi problematični lastniki.

N+: Kolikšni so približni letni stroški ekipe v razredih Melges 32 in RC44, v katerih jadrate?
Pri Melgesu 32 je to okoli 200.000 evrov, pri RC44 pa 500.000 in več, nekatere ekipe imajo na razpolago tudi 800.000 evrov. To se morda sliši veliko, a v primerjavi z razredom TP52, kjer gre številka proti trem milijonom evrov, je malo.

N+: Kar nekaj Slovencev jadra v ekipah, ki so last bogatih tujcev. Kako priti tja, če si nekdo to res želi?
Ob nespornem znanju je velik faktor tudi sreča, biti ob pravem času na pravem mestu. Sam sem na primer Proshikina spoznal v naši trgovini, ko je prišel kupovat opremo za svojo jadrnico in tako se je odvila moja zgodba. Osnova pa je bila seveda slovenski RC44 (Black beauty), preko katere so nas spoznali in na kateri smo se dosti naučili – ne smem pozabiti omeniti pomoči Andreja Justina, ki je z Russellom Couttsom avtor te jadrnice. Zveza za Melges pa je naš Branko Brčin, ki že kakšno desetletje uspešno jadra v Italiji in tam pozna veliko ljudi.

N+: Se kot profesionalni jadralec da preživeti ali celo dobro živeti?
Boljši in uspešnejši jadralci zelo lepo živijo. Plače so sicer zelo različne od ekipe do ekipe, najbolje plačana funkcija v ekipi je funkcija taktika, ki pa je obenem tudi najhitreje ‘odpuščen’. Nekaj napačnih odločitev in že pride do zamenjave. Poznam kar nekaj Slovencev, ki jadrajo profesionalno in so dobro plačani, seveda so vsi v tujini. Z ozirom na to, kako malo morja imamo, smo jadralsko odlični. Če bi bolj držali skupaj, pa bi bili še boljši!

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT