Ena največjih dragocenosti regate Vendée Globe so njeni gledalci. Navdušeno občinstvo, ki svoje ljubljence skrbno spremlja in vzneseno bodri tudi v najtežjih trenutkih, pride zadnjeuvrščenega francosko-italijanskega jadralca Alessandra Di Benedettija pozdravit prav enako množično in toplo, kot je 26 dni pred tem navdušeno ploskalo najmlajšemu zmagovalcu, komaj 29-letnemu Françoisu Gabartu, ki je ob povprečni hitrosti 15.3 vozla svet objadral v rekordnih 78 dneh, dveh urah in šestnajstih minutah. Za primerjavo, zmagovalec Vendéeja 2008/09 Michel Desjoyeaux, je takrat naredil 343 milj manj, a je ob povprečni hitrosti 14.06 vozlov za svojo pot porabil 84 dni, tri ure in devet minut. S tem časom bi bil na tokratni regati četrti.
Jakica Jesih foto: Vendée Globe
Za predhodnico Vendée Globa štejemo The Sunday Times Golden Globe Race, organizirano pod pokroviteljstvom omenjenega časopisa leta 1968/69, namenjeno avanturistom, ki so se namenili objadrat svet. Regata ni določala tipa jadrnic, pa tudi datum starta so si lahko udeleženci izbrali sami med 1. junijem in 31. oktobrom leta 1969. Startali so bolj ali manj, pa tudi povsem neizkušeni jadralci in regata se je zaradi svoje kontroverznosti odvila le enkrat. Štirje od devetih so odstopili že v Atlantiku, preostalih pet je doživelo nesreče, znake duševnih bolezni, celo samomor – in Robin Knox-Johnston je bil na koncu edini, ki je v skladu s pravili objadral svet in vse tri rte, ki še danes določajo ruto Vendée Globa, ter tako postal prvi človek, ki je sam, neprekinjeno in brez zunanje pomoči obplul svet. Vendée Globe, kot jo poznamo danes, je na temeljih Sunday Timesove dirke leta 1989 ustanovil Philippe Jeantot, od leta 1992 dalje pa je na koledar svetovnih regat uvrščena na vsaka štiri leta. Kot edina solo regata okoli sveta brez postankov velja za jadralski Everest in že sama udeležba na njej za največ, kar lahko jadralec v oceanskem jadranju doseže. V teh letih je postala mnogo več kot le dokaz izjemnih jadralskih sposobnosti, postala je sinonim srčnosti, poguma, človečnosti in solidarnosti. Spomnimo se, kako pred štirimi leti Marc Guillemot in Samantha Davies niti za trenutek nista oklevala, ko je bilo treba obrniti in odjadrati na pomoč poškodovanemu Yannu Elièsu, Vincent Riou in Armel Le Cléac’h pa sta se odpravila reševat Jeana Le Cama. Čeprav vsak Vendée Globe prinese napredek in kakšen nov rekord, se v štirih letih vendarle marsikaj zgodi in izboljša, pa je bil letošnji še posebej prelomen. François Gabart je v cilj prijadral kot najmlajši zmagovalec v zgodovini, najmanjša je bila tudi razlika med njim in drugouvrščenim Armelom Le Cléac´hom in oba sta regato zaključila v manj kot osemdesetih dneh. Najmanjša, 26-dnevna, je bila tudi razlika med zmagovalcem in zadnjim v cilju. Če je šel predzadnji Vendée Globe v zgodovino tudi zaradi srčnosti nastopajočih, bo šel tokratni po veličastnih športnih dosežkih in žal tudi (pre)številnih izgubljenih oziroma poškodovanih kobilicah.
Napeto že na začetku
Letošnji, sedmi Vendée Globe, se je začel pred 300 tisoč gledalci v francoskem Les Sables d’Olonnu, ki so prišli zaželet svojim junakom ‘merde’ v deževnem jesenskem jutru, 10. novembra. Letos se je na startu zbralo dvajset skiperjev, od tega osem ne-Francozov, in se ob 13.02, po startnem signalu francoskega igralca Françoisa Cluzeta, podalo svoji dogodivščini naproti. Enajst jih je regato tudi uspešno končalo. Adrenalinsko dirko je napovedal že start. Najbolj neučakanih pet, Gabart, De Pavant, Gutkowski, Le Cléac’h in Riou, je prečkalo startno linijo prezgodaj in so morali svoj start ponoviti, medtem ko je Bertrand de Broc (Votre Nom autour du Monde avec EDM Projets) tik pred startom trčil z gumenjakom in se z luknjo v trupu vrnil nazaj na popravilo. Izplul je 13 ur kasneje in kmalu naletel na favorita, tretjeuvrščenega iz zadnjega Vendéeja Marca Guillemota (Safran), ki je le dobre štiri ure po startu in 50 prevoženih miljah začutil močan udarec ter kot prvi z odstopom in poškodovano kobilico zaključil regato. Mlad, a izkušen François Gabart (Macif), ki je medtem ko so njegovi vrstniki obiskovali prvi razred osnovne šole, s starši že preživel svoje prvo leto na jadrnici, je začel napadalno in v razburkanem morju zloveščega Biskajskega zaliva prevzel vodstvo. Po zgolj treh dneh plovbe smo doživeli že drugi odstop. Šarmantni 51-letni Kito de Pavant (Groupe Bel) je med nekajminutnim krepčilnim spancem naletel na ribiško ladjo ter premec svoje smejoče kravice poškodoval tako močno, da sta morala na popravilo odjadrati v portugalski Cascais, Vendée Globe pa je bil zanju končan. „Preklet sem, Vendée Globe mi ni namenjen. Da moram ponovno odstopiti, in to le po dveh dneh regate, to ni mogoče. To ni mogoče,“ je bil razočaran Kito, ki je v prejšnjem, pred štirimi leti, ostal brez jambora že prvi dan po startu. Še ena ribiška ladja je bila usodna tudi za najmlajšega udeleženca regate, 27-letnega Louisa Burtona, ki je na popravilo poškodovane pripone odjadral nazaj v Les Sables d’Olonne, a se je potem vseeno odločil za odstop. Dominique Wavre je na Mirabaudu nerodno padel in si zlomil vretence, ki se mu je tekom regate zacelilo samo. Javier ‘Bubi’ Sansó (Acciona 100 % EcoPowered) se je moral zateči v zatišje Kanarskih otokov, da je lahko zlezel na jambor in rešil težavo z dvižnico glavnega jadra. Težav v prvih dneh dirke pa s tem še ni bilo konec. Edino dekle na regati, simpatična Angležinja Samantha Davies, za katero smo stiskali pesti že na prejšnjem Vendéeju, ko je na svoji rožnati Roxy osvojila srca občinstva in zaključila kot odlična četrta, je imela tokrat manj sreče. Po komaj petih dneh je njen Savéol v močnem vetru ostal brez jambora, posnetek njenega razočaranega in objokanega obraza pa je pretresel številne oboževalce. Zaključeval se je šele prvi teden na vodi, regato pa je že nesrečno končala kar petina udeležencev. V vodstvu sta se pri Kanarskih otokih zamenjala Gabart in Le Cléac’h, zgolj 25 milj razlike med prvimi tremi ter le sto milj med prvimi šestimi pa je obetalo razburljivo nadaljevanje.
Čez ekvator, nekateri že 22.
Nekoliko prijetnejše vreme je skiperjem prineslo potreben čas za vsaj malo počitka in nujna popravila. Vseeno, močan tempo je še naprej terjal svoj davek. Jérémie Beyou (Maître CoQ) je zaradi poškodbe kobilice moral odstopiti nedaleč od Zelenortskih otokov, Alex Thomson (Hugo Boss) pa je utrpel poškodbo hidrogeneratorja, ki je poškodoval še desno krmilo. Zelo neugodna situacija, ki jo je Alex ob podpori svoje ekipe uspešno rešil, ob tem pa, kakor neverjetno se sliši, s povprečno hitrostjo 17.95 vozla odjadral še najhitrejših 24 ur v floti s prejadranimi 430.8 navtičnimi miljami. Deveti dan regate je vodeči Armel Le Cléac’h vstopil v območje doldrumsov, nestabilni vetrovi pa so združili vodilne tako blizu skupaj, da so se ti za nekaj ur lahko celo videli s prostim očesom. Na dan, ko je vodeči Francoz zapustil nestabilno območje doldrumsov in kot prvi prečkal ekvator, je daleč za njim poljski jadralec Zbigniew Gutkowski (Energia) po večdnevnih težavah z avtopilotom, ‘chinese gybe-u’ in številnih drugih zapletih, ki jih je zares požrtvovalno reševal domala od prvega dne regate, objavil svoj odstop. V južni Atlantik so eden za drugim prijadrali tudi ostali iz vodile skupine, veteran Mike Golding (Gamesa) že dvaindvajsetič. Da Vendée Globe svojega veličastnega slovesa najtežje regate na svetu ne uživa zaman, se je potrjevalo iz dneva v dan. Vincent Riou je trčil v tako imenovani UFO (Unidentified Floating Object) – veliko plutajočo bojo, ki je njegov AIS ni mogel zaznati. Huda poškodba premca je zmagovalca zadnjega Vendéeja prisilila k odstopu. Med vodilnimi je nekoliko završalo, ko se je Jean-Pierre Dick (Virbac-Paprec 3) oddaljil od direktne smeri in obrnil proti jugu. Kmalu mu je sledil tudi François Gabart, medtem ko je Armel Le Cléac’h še naprej sledil svoji. Da se je Jean-Pierre Dick odločil pravilno, je moral kmalu priznati tudi dotlej vodeči Le Cléac’h ter Dicku za kratek čas predati vodstvo. Virbac-Paprecov skiper je medtem s 502 preplutimi miljami v 24 urah izboljšal hitrostni rekord dirke.
Okoli Rta dobrega upanja
2. decembra je Jean Le Cam opazil okoli kobilice ovito mrežo, ustavil barko ter se za pol ure odpravil v vodo. Le dan kasneje, na ponedeljek, 3. decembra, pa je po 22 dneh, 23 urah in 48 minutah Armel Le Cléac’h kot prvi objadral prvega od treh rtov, Rt dobrega upanja ter za 24 ur izboljšal rekord, ki ga je iz Vendéeja 2004 držal Vincent Riou. Končno, Indijski ocean! Močni vetrovi so vodilno skupino ponesli naprej, tako da je razdalja med prvim in zadnjim jadralcem takrat znašala že 2.200 milj oziroma približno 4.000 kilometrov.
Rekordi, rekordi …
Vremenski pogoji so bili v močnem severozahodniku idealni za še kakšen hitrostni rekord. François Gabart je postavil novega s 534.48 prejadranimi miljami v 24 urah, prevzel tudi vodstvo in zgolj dva dni kasneje osvojil še eno lovoriko – najboljši čas v zgodovini Vendée Globa na razdalji med Les Sables d’Olonnom in avstralskim rtom Leeuwin, 34 dni 10 ur in 23 minut. Duel z Le Cléac’hom je izgledal kot tekma jadralskega dvobojevanja, zato so jima zasledovalci le stežka sledili. Še posebej Bernard Stamm s tehničnimi težavami ter Alex Thomson, ki je v enem dnevu zadel kar dva neznana plavajoča objekta in ponovno poškodoval hidrogenerator ter obe krmili. Le Jean-Pierre Dick je uspel ohranjati tempo vodilnih dveh – ko je prečkal Amsterdamska vrata, je bil drugouvrščeni Macif, po 24.000 prejadranih kilometrih, le 20 minut pred njim. Nekoliko kasneje je Gabart kot prvi zajadral v Pacifik.
Božiček ni nosil vsem
Kmalu za Gabartom je bil v Tihem oceanu tudi Le Cléac’h in jadralca sta bila tako blizu skupaj, da sta si vodstvo podajala z vsakim obratom. Približno 500 milj za njima je jadral Jean-Pierre Dick, še dobrih 500 milj zadaj pa anglo-švicarski tandem Thomson-Stamm. Božiček je Le Cléac’hu prinesel prvo mesto skozi zahodnopacifiška vrata ter ponovno vodstvo, nekoliko manj pa je bil radodaren do Bernarda Stamma, ki se je moral zaradi poškodbe hidrogeneratorja zateči na Novo Zelandijo na popravilo. Zaradi močnega vetra, ki ga njegovo lastno sidro ne bi zdržalo, se je privezal na tam zasidrano rusko ladjo, pri čemer mu je pomagal eden od mornarjev. S tem je prekršili pravilo, ki prepoveduje kakršno koli zunanjo pomoč, zato je regatni odbor proti švicarskemu jadralcu sprožil protest.
Kako lepše začeti novo leto kot z zdravljico, namenjeno bogu morja!? 1. januarja 2013 je Gabart kot prvi objadral Rt Horn, le uro in petnajst minut za njim pa je nekaj šampanjca z morjem delil tudi Le Cléac’h. Ravno v teh istih urah je Di Benedetto na drugem koncu sveta zajadral v Pacifik. Pa naj še kdo reče, da Vendée Globe ni epski!
Stammova agonija
Slaba dva dni kasneje je Horn objadral tudi Jean-Pierre Dick, 250 milj za njim pa še Alex Thomson. Skoraj cel teden je minil, preden je v Atlatnik vstopil tudi Le Cam. Bernard Stamm (Cheminées Poujoulat) je bil približno tisoč milj pred Hornom žrtev še enega trka, ki mu je močno poškodoval tudi drugi – in takrat še edini delujoči hidrogenerator. Delujoči hidrogenerator je eden od najbolj ključnih delov opreme, saj proizvaja elektriko za delovanje avtopilota, navigacijo, komunikacijo, delovanje nagibne kobilice, osrednjega računalnika, pripravo pitne vode … Brez njega je jadralec odvisen le še od preostale količine goriva, s katerim lahko v nevtralni prestavi poganja motor in s tem polni akumulator. Ker je Stamm ostal brez obeh hidrogeneratorjev, v tanku pa je imel premalo goriva, da bi se lahko varno vrnil domov, mu je ostala le eno – da sprejme zunanjo pomoč in dolije gorivo, a je ta možnost pomenila tudi takojšnji odstop. Za najvarnejšo možnost se je izkazalo dolivanje goriva na vodi, z ene barke na drugo, in pomoč mu je ponudil jadralec Unaï Basurko, s katerim sta nekoč jadrala v Velux Five Ocean Race, Basurko pa je bil tudi udeleženec prejšnjega Vendéeja. Srečanje med nekdanjima rivaloma, baskovskim jadralcem, ki je bil na Ognjeni zemlji zaradi svojega raziskovalnega projekta, ter do konca izčrpanim Bernardom Stammom, ki je v zadnjih treh dneh spal le borih pet ur, preostali čas pa je v mrazu in vetru preživel predvsem za krmilom, je bilo zelo čustveno. Le nekaj ur po tem, ko je Stamm regatnemu odboru sporočil svoj odstop, je prejel tudi uradno obvestilo s strani protestnega odbora, ki ga je diskvalificiral že na podlagi nesrečnega vezanja na rusko ladjo Professeur Khromov.
Jean-Pierre Dickovih 2.650 milj brez kobilice
Čeprav mimo Horna in na poti proti domu, je bil cilj za vodilno trojico še daleč. Južni Atlantik jih je pozdravil s 45 vozli vetra in šestmetrskim valom. Dick je moral nekoliko ustaviti barko in popraviti pripone, medtem ko je imel Armel Le Cléac’h v ožini Le Maire težave z genakerjem, zaradi česar je ponovno zaostal za Gabartom, potem ko se mu je približal na zgolj deset milj zaostanka. Obrat vetra, od katerega si je obetal vsaj nekoliko koristi, se je izkazal za lažno upanje in 8. januarja je vodilna jadralca delilo že 260 milj, kar je bilo največ dotlej. Nekaj Gabartovih težav pri prečkanju doldrumsov je razdaljo med njima sicer zmanjšalo, a ne dovolj, da bi Le Cléac’h še lahko upal na zmago. 600 milj južno od Azorov se je usoda poigrala tudi s tedaj tretjeuvrščenim Jean-Pierre Dickom, ki je ostal brez kobilice. Do cilja je imel še 2.650 milj, ki bi marsikomu predstavljale nepremagljivo oviro, a skiper Virbac Papreca se ni vdal. Še enkrat se je potrdil priljubljen Vendéejev izrek: „To finish first (or anywhere) – first you have to finish.“ Dobrih dva tisoč milj pred ciljem je pred jadralci še vedno dva tisoč milj, ko gre lahko kaj narobe. Dick je zaradi poškodbe krmil moral odstopiti v prejšnjem Vendéeju in nikakor ga ni mikalo, da bi bila izgubljena kobilica razlog za odstop tik pred ciljem letošnjega. Napolnil je vodne tanke ter s tem stabliziral jadrnico, zmanjšal površino jader in odjadral dalje. Po približno tednu dni brez kobilice se je hkrati z njim domačemu Biskajskemu zalivu približevala tudi močna fronta z veliko vetra. Dick se je odločil zavetje poiskati na španski obali, potem pa varno odpluti domov. Jadralec iz Nice je svoj tretji Vendée Globe začel kot favorit in ga na četrtem mestu, potem ko je vmes tudi vodil in bil večji del dirke med prvimi tremi, končal kot junak.
V cilju
27. januarja ob 15.18 je François Gabart prečkal ciljno črto in le malo kasneje v kanal pred Les Sables d’Olonnom ob glasnem vzklikanju nepregledne množice gledalcev zajadral s solzami sreče v očeh. Njegova dirka je trajala 78 dni, dve uri in 16 minut, prejadral je 28.646 milj ob povprečni hitrosti neverjetnih 15.3 vozla. Zgolj tri ure in sedemnajst minut za njim, pred očmi ravno prav razgretega občinstva, je v cilj priplul tudi Armel Le Cléac’h. Izjemen dan je bil to za sodobno oceansko jadranje, ko sta kar dva nadarjena mlada jadralca prvič v zgodovini zaključila svojo pot okoli sveta v manj kot 80 dneh. Dva dni kasneje je kot tretji zaključil Alex Thomson, ki mu je k stopničkam pomagala Jean-Pierre Dickova nesrečna izguba kobilice, a mu moramo vseeno priznati odlično jadranje na IMOCI druge generacije iz leta 2007. Kljub izgubi kobilice kar 2.650 milj pred ciljem je Jean-Pierre Dick v cilj prijadral četrti in tudi njega je veličastna množica pozdravila kot zmagovalca, kar je na nek način zagotovo tudi bil. Atlatnik pa ni prizanesel niti starim mačkom. Jean Le Cam (SynerCiel) je zaključil šele 6. februarja, kmalu za njim Mike Golding (Gamesa) in Dominique Wavre (Mirabaud), potem Arnaud Boissières (Vérandas) in Bertrand De Broc (Nom autour du Monde avec EDM Projets), za njim pa še Tanguy de Lamotte (Initiatives-c?ur), ki je s svojo kampanjo zbiral denar za otroke z boleznimi srca. Čeprav je bil še ob prečkanju ekvatorja deveti, pa cilja ni videl Javier Sanso. Zgolj 400 milj pred Azori, le malo naprej od Dickove nezgode s kobilico, je to izgubila tudi njegova Acciona 100 % EcoPowered. Jadrnica se je obrnila, španskega jadralca pa je iz rešilnega splava rešila portugalska mornarica. Čeprav Bubi ni prijadral do cilja, pa je odjadral dovolj, da bo Acciona 100 % EcoPowered v zgodovino zapisana kot prva ‘zelena’ IMOCA, ki je vso potrebno energijo proizvedla s pomočjo morja, sonca in vetra – in na njej ni bilo niti kapljice fosilnih goriv – in dokazala, da je tako dejansko mogoče obpluti svet. Ker tudi Vendée Globe postaja vse bolj zelen, bomo najbrž na naslednjem takšnih jadrnic videli še več.
Mladost za nove čase
„Zrelost in leta izkušenj so pogoj za uspeh na Vendée Globu, smo verjeli še nedavno tega. Prav letošnja dirka pa je z zmago dveh mladih jadralcev postavila tudi to trditev na glavo. Oba zmagovalca imata novi, odlično pripravljeni in tehnološko najnaprednejši jadrnici, narejeni v isti ladjedelnici in po načrtih istega oblikovalca. Obe sta zanesljivi, z zelo podobnimi zmogljivostmi in približno enako učinkoviti. Tudi skiperja sta bila odlično pripravljena, tako fizično kot mentalno, kar je skupaj z njuno mladostjo, ki že sama po sebi pomeni večjo fizično moč in vzdržljivost, iz obeh naredila nadvse vzdržljiva sotekmovalca. Skozi številne skupne treninge še v času priprav sta oba hitro napredovala, jadranje tako tesno skupaj skozi vseh 78 dni regate pa je za oba pomenilo le še pomemben dodaten vir motivacije. Deset ali celo petnajst let starejši jadralci bi zelo težko vzdržali tako intenziven ritem,“ je ob koncu regate povedal zdravnik dr. Jean-Yves Chauve.
Alessandro di Benedetto
Kot zadnji, enajsti, se je vrnil Alessandro Di Benedetto. Čeprav na stari in že precej nekonkurenčni barki, ki ima za sabo že tri Vendéeje (in je bila med vsemi nastopajočimi jadrnicami edina s fiksno kobilico), je morda prav on eden največjih junakov. Alessandro Di Benedetto je prvi (in še vedno edini), ki je na 6,5-metrski jadrnici brez postanka in sam objadral svet, natančno po ruti, ki jo predvideva Vendée Globe. Tik pred Hornom je takrat leta 2010 ostal brez jambora, a se ni vdal, z veliko ustvarjalnosti je naredil nadomestnega in v Les Sables d’Olonne prijadral po 268 dneh na morju. „Alessandrov pogum in srčnost sta tako velika kot oceani, ki jih je prejadral,“ je njegov podvig komentiral legendarni francoski oceanski jadralec Yves Parlier. Alessandro, ki je kasneje napisal knjigo Autour du monde sur un voilier de 6,50 mètres (Okoli sveta na 6,5-metrski jadrnici) ter začel sanjariti o ‘bona fide’ Vendée Globe kampanji. Razumevanje je našel v Teamu Plastique in njihovih partnerjih. Didier Elin, direktor Team Plastique, je povedal: „Že leta spremljam Alessandrove podvige. Živim v Les Sables d’Olonnu in udeležil sem se prav vseh Vendéejevih startov. Od nekdaj sem si želel, da bi lahko nekega dne tudi sam sodeloval na enem od njih.“ S partnerji je uspel zbrati denar za staro barko in kot kaže je bil tudi skiper pravi. Glasni aplavzi v cilju letošnjega Vendéeja so bili tako namenjeni tudi vsem, ki si upajo, njihovim uresničenim željam in sanjam.
Rezultati
1. François Gabart (FRA/MACIF) 78d 02h 16′
2. Armel Le Cléac´h (FRA/Banque Populaire) 78d 05h 33′ (+3h 17′)
3. Alex Thomson (GBR/Hugo Boss) 80d 19h 23′ (+2d 13h 49′)
4. Jean-Pierre Dick (FRA/Virbac-Paprec 3) 86d 03h 03′ (+8d 00h 47′)
5. Jean Le Cam (FRA/SynerCiel) 88d 00h 12′ (+9d 21h 56′)
6. Mike Golding (GBR/Gamesa) 88d 06h 36′ (+10d 04h 19′)
7. Dominique Wavre (SUI/Mirabaud) 90j 03h 14′ (+12d 00h 58′)
8. Arnaud Boissières (FRA/AKENA Vérandas) 91d 02h 09′ (+12d 23h 52′)
9. Bertrand de Broc (FRA/Votre Nom autour du Monde avec EDM Projets) 92d 17h 10′ (+14d 14h 53′)
10. Tanguy de Lamotte (FRA/Initiatives-coeur) 98d 21h 56′ (+20d 19h 39′)
11. Alessandro Di Benedetto (FRA-ITA/Team Plastique) 104d 02h 34′ (+26d 00h 17′)Bernard Stamm (SUI/Cheminées Poujoulat), diskvalificiran
Niso končali regate
Marc Guillemot (FRA/Safran): poškodba kobilice
Kito de Pavant (FRA/Groupe Bel): trčenje z ribiško ladjo
Louis Burton (FRA/Bureau Vallée): trčenje z ribiško ladjo
Sam Davies (GBR/Savéol): izguba jambora
Jérémie Beyou (FRA/Maître CoQ): poškodba kobilice
Zbigniew Gutkowski (POL/ENERGA) : težave z avtopilotom
Vincent Riou (FRA/PRB): trk z neznanim plavajočim objektom
Javier Sanso (ESP/ACCIONA 100 % EcoPowered): izguba kobilice in prevrnjena jadrnica