Otok Vis, v antiki Issa, so osvajali že Stari Grki. Skozi čas so se na njem izmenjevali različni gospodarji, a edini in resnični gospodarji so ostali tamkaj živeči ljudje. Morska njiva na odprtem morju jim je omogočala živeti in preživeti.
Mitja Zupančič, foto: M. Zupančič
Terra Incognita Adriatica
Liber Comiciae iz leta 1593 ohranja najstarejši zapisani dokument o regati iz Komiže na Palagružo. Prvih trideset falkuš je dobilo mesto na palagruškem ‘žalu’, s tem pa možnost ribolova prek vse ribolovne sezone, kar je bilo usodno povezano z življenjem ribičev in njihovih družin. Še danes pravijo, da dokler je v zraku vonj po sardeli, toliko časa bo blagostanje in ne bo lakote. Surova narava in boj za preživetje sta jih izoblikovala v edine ribiče na odprtem morju. Tradicija v Terri Incogniti, morskem akvatoriju med otoki Vis, Biševo, Svetac (Sv. Andrija), Sušac in Palagružo, spet živi svoj sen!
Otok Vis, gospodar Jadrana
Zaradi svojega geostrateškega položaja je bil otok Vis že od nekdaj zelo pomemben. Prevladovalo je mnenje, da je gospodar otoka Vis tudi gospodar vsega Jadranskega morja. Otok je od celine oddaljen 25 navtičnih milj, od najbližjega večjega otoka Hvar pa 10, zato ga smemo upravičeno prištevati k zunanjim otokom Jadranskega morja. S površino 89,7 km² je deveti po velikosti na Jadranu. Njegova 85 km dolga obalna črta s 54 zalivi in dvema velikima mestoma, Visom in Komižo, ponuja ognjišče okoli 3600 otočanom.
Od antične Isse do današnjega otoka Vis.
Kako strateško pomemben je bil Vis skozi čas, kažejo vsi njegovi osvajalci, ki so se menjavali na oblasti od antike naprej. Zadnja arheološka izkopavanja so potrdila tezo, da je bil otok poseljen že v bronasti dobi (v 2. tisočletju pr. n. št.). Naselje Vis se je močno razvijalo v času grške Isse. Že leta 949 je bizantinski cesar Konstantin v svojih zapiskih omenjal Vis! Posebno vlogo mu je dala večkratna nadvlada Beneške republike, prvič že davnega leta 1278. Turški gusar Uluz Alija je leta 1571 napadal Vis. Leta 1612 je začela na otoku delovati celo prva šola, ki jo je obiskovalo 20 učencev. Sredi 19. stoletja je prišlo na stari celini do velikih nacionalnih in političnih sprememb. V srednji in južni Evropi so divjale vojne, po katerih so nastajale velike zedinjene in centralizirane politične tvorbe. Tako sta nastali Nemčija in Italija. Prav Italija je ob zedinjenju izražala močne interese po vzhodni jadranski obali in otokih. Leta 1866, le eno leto po izgradnji viškega svetilnika Stončica (velika lanterna), je v Viškem kanalu prišlo do zelo znane bitke pri Visu. Spopadli sta se avstrijsko in italijansko bojno ladjevje. Na avstrijskih bojnih ladjah je bilo veliko pogumnih dalmatinskih in slovenskih mornarjev, ki jim je poveljeval Wilhelm von Tegetthoff, mož slovenskih korenin, rojen v Mariboru. Prav njemu gredo največje zasluge za zmago nad italijansko mornarico. In kaj vse se je dogajalo na otoku od začetka 19. stoletja do danes? Po padcu Beneške Republike leta 1797 otok Vis prvič preide pod Avstrijo, ki pa jo s pohodom Napoleona že leta 1805 izgubi in preide pod francosko oblast. Med letoma 1810 in 1815 z Visom upravljajo Angleži, ko je leta 1815 otok spet pod avstrijsko upravo. Tako ostane do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1918, ko pade avstro-ogrska monarhija, takrat ga okupira Italija do njene kapitulacije. Od konca druge svetovne vojne leta 1945 pa do leta 1991 je Vis ena najpomembnejših jugoslovanskih vojno-pomorskih baz. Šele v času samostojne Hrvaške, tj. po letu 1991, smejo na otok stopiti tuji turisti.
Mesto Vis se je razvijalo v obliki peščene ure
Skozi celotno zgodovino se je otok razvijal v značilno sredozemsko otoško skupnost. Strmi bregovi otoka so mestu Vis omogočili razvoj v obliki peščene ure iz smeri Kut, ki je pripadal bogatejšim meščanom, proti drugemu delu mesta, do Luke. K spajanju teh dveh smeri je pripomogla izgradnja župnijske cerkve Gospe od Spilica, postavljena skoraj na sredini med obema deloma mesta. Mesto Vis je na koncu globokega in varnega zaliva Sv. Jurij. Z zgodovino se je razvil v tipično sredozemsko mesto z veliko trgi in utrdbami. Že na samem vstopu v zaliv nas sprejmejo dobro ohranjena trdnjava Sv. Jurija (Fortica), ruševine trdnjave Welington in Češka vila. Mestna riva je prostrana, z veliko navtičnih privezov, ki so poleti vedno zasedeni. Po burji je v viškem zalivu lahko precej valovito, takrat boje pod Češko vilo nudijo najboljše zaklonišče pred sunki vetra, omogočajo varnejši privez in mirnejši spanec navtičnim turistom.
Močna jadralna tradicija
Nasploh je jadralni šport v tamkajšnjih krajih zelo priljubljen. Otok obiščejo jadralci na znameniti Viški regati, ki je bila prvič organizirana že leta 1934. Zaradi množičnega odziva je omejena na 160 bark, kolikor je tudi privezov na obali. Traja tri dni. Start je v Splitu, prek Splitskih vrat do mesta Vis, drugi dan po Viškem zalivu in tretji dan nazaj do Splita. Druga, Komiška regata, je mlajša in poteka iz Splita, mimo zahodne obale otoka Šolta, do Komiže in nazaj. Omeniti velja, da z začetkom in ciljem na Visu od leta 2007 poteka tudi najdaljša in najbolj zahtevna regata na Jadranu, imenovana Jadranska. Jadralna ruta od Visa , mimo otoka Sv. Andrija in Dubrovnika, do Palagruže in nazaj na Vis je primerna za vrhunske jadralne posadke, zato je številčno precej omejena.
Avtohtona hrana je prava poslastica
Otok Vis slovi tudi kot gastronomska točka. Viška pogača, sardela na ražnju in ribji brodet z mineštro in s fižolom, narejenim brez belega česna in peteršilja, je le nekaj poslastic za brbončice. Viško podnebje je že od nekdaj zelo naklonjeno za gojenje trte. Že iz grških in rimskih časov otok slovi po najboljšem vinu, danes pa je posebej prepoznavno avtohtono suho belo vino vugava (bugava), ki raste izključno na viškem vinogorju (Podšpilje, Podhumlje in Dračevo polje in nad Komižo ter plavac in plavac mali, gosto in močno rdeče vino, s peščenih polj otokov Vis in Biševo.
Avstro-Ogrska v viškem akvatoriju
Kar dva zidana svetilnika iz 19. stoletja nas opozarjata, da prihajamo v viški akvatorij. Manjši Host prav na vstopu v viško luko, na severozahodnem delu otoka pa mogočna Stončica. Slednji je bil zgrajen leta 1865 in ga sestavljata osmero kotni stolp in pritlična zgradba s skupno površino 320 m². Že od daleč je viden in zelo markanten iz smeri otoka Hvar in Paklenih otokov ter iz korčulske smeri, kot da bi zasedal ves Viški kanal. Kako tudi ne, saj je postavljen na skrajnem severozahodnem rtu otoka Vis. Njegov kamniti stolp kljubuje vetrovom z vseh strani, luč pa ponese 38 metrov nad morje. V času druge svetovne vojne so domačini zakopali v zemljo luč iz svetilnika, da so njeni kristali ostali varni pred bombnimi napadi. Nato je bila takoj vrnjena na svetilnik in postavljena nazaj v funkcijo, da še danes neumorno oddaja bele bliske na vsakih 15 sekund. Luč se ugasne ob jutranjem svitu in prižge ob mraku. Svetilnik je sicer avtomatiziran, a na njem se vseeno izmenjujeta dva svetilničarja. Vrsto let je na svetilniku Ivan Bulić Ico, svetilničar, ribič in umetnik, ki iz naplavin modelira ribe. Tihožitje svetilničarjevega vsakdana v zadnjem času motijo turisti, predvsem tisti, ki so poiskali delček miru na ‘lanterni’ kot sodobni Robinzoni. Po kopnem do svetilnika vodi ozka, uhojena pot iz zaliva Stončica. Poseben čar imajo jasne noči, takrat zvezde svetijo s posebno močjo in se proti severu vidi Split, podnevi pa oko seže proti jugu vse do otoka Sušac. Tudi zato je Stončica upravičeno eden najlepših svetilnikov na Jadranu. Vis premore še en zidani svetilnik iz časa Avstro-Ogrske, svetilnik Host, ki je bil zgrajen davnega leta 1873 na istoimenskem otočku na neposrednem vhodu v Viško luko. V preteklosti je bil poleg zagotavljanja varne plovbe v zaliv tudi v funkciji poštne postaje. Ime je dobil po britanskem kapetanu bojne ladje Williamu Hostu, ki so ga klicali tudi mladi Nelson. Z britansko pomorsko floto je leta 1811 v veliki pomorski bitki premagal številčnejšo Napoleonovo ladjevje. Svetilnik sestavljata manjši kamniti osmerokotni stolp in zgradba s skupno površino 80 m². Elektriko pridobiva s pomočjo sončnih celic, vodo iz lastne cisterne in premore tudi biološko jamo. V celoti je avtomatiziran in vključen v sistem daljinskega nadzora in upravljanja. Na njem ni več svetilničarjev.
Komiža, najbolj ribiško mesto
Na drugi strani otoka je ribiška Komiža, znana po najboljših in najbolj drznih ribičih, ki so imeli s komiškimi falkušami pod nadzorom ribolovna področja okoli Palagruže in tako je še danes. Komiški zaliv je odprt proti jugu, še posebej neugoden pa je garbin, močan jugozahodni veter, ki v zalivu ustvarja ‘visoko vodo’ in takrat je najbolje pobegniti iz zaliva.
Viška Komiža postaja vse bolj sinonim za ribištvo in ohranjanje pomorske tradicije ter plovbe s tradicionalnimi lesenimi barkami, narejenimi po starih načrtih.
Rota Palagružona v spomin na komiške ribiče
V dneh organizacije novodobne regate na Palagružo, letos že sedme zapored, se je ustanovitelju kulturnega društva Ars halieutica, rojenemu Komižanu, danes profesorju na splitskem vseučilišču, dr. Jošku Božaniću, pridružil še Pino Vojković in cela Komiža, z njo pa člani Kmetijske zadruge Palagruzona, da bi organizirajli Festival morja, na katerem imajo glavno vlogo tradicionalna lesena ribiška plovila – gajete falkuše. Besedni termin gajeta izvira še iz časov Homerjevih epskih junakov. Po padcu troje je Enej plul po Sredozemlju in da bi našel novo kopno, primerno za gradnjo mesta, so Enejeve ladje našle pristan tam, kjer so pokopali Kaieto, ki je s svojim mlekom dojila ustanovitelja Rima. Tako je mesto blizu Napolija dobilo ime po dojilji Kaieti in so ga poimenovali Gaeta. Ta tip barke je znan v južni Italiji, na Kreti in Kataloniji, celo portugalski. Rečne barke za prevoz tovora pa so t.i. ‘falke’. Komiški ribiči so razvili poseben tip gajete, ki se je ohranila vse do danes.
Gajeta falkuša – čoln komiških ribičev
Gajeta falkuša je dolga 9 in široka 2,55 metra. Ima latinsko jadro in flok s skupno površino 90 m². Mile Jadrešić Pile iz Murterja je specializiran za izgradnjo teh lesenih tradicionalnih plovil. Skladno s starim komiškim običajem, kobilico nove gajete falkuše posipajo s pepelom zažganega odsluženega čolna, ki ga vsako leto na dan sv. Nikolaja (Mikule) pred istoimensko župnijsko cerkvijo žrtvujejo v dar morju. Posvečena kobilica bodoče falkuše nato potuje v betinsko ladjedelnico k mojstru, da ji v mesecih trdega dela izdela trup in doda dušo. Profesor Joško Božanić raziskuje tudi jezik, linguo Franco. Prišel je do izjemnih zaključkov, da ima ribiška terminologija pomorskih ukazov isti koren v večini sredozemskih držav.
Jadralci, pozor
Terra Incognita sega vse do otočka Palagruža Vela, ki ji radi rečemo tudi Diomedov otok. V zgodovini je bilo vsem osvajalcem poželenja vredno kopno, a zaradi nedostopnosti je vselej ohranilo svojo prvobitnost. Ima celo lastno neuradno zastavo (zlato-rumena simbolizira sonce, modra z ribo pa morje s sardelo). Domačini pravijo: „Palagruža je puno toga dala, a mnogo toga i uzela!“. O njej krožijo različne zgodbe in legende, resnica pa je ena sama: obiskovalca, prišleka in morjeplovca Palagruža prevzame in zaznamuje s svojo mogočnostjo, surovostjo in skrivnostnostjo. Palagruža Vela, otoček sredi morja, vselej očara s svojo skrivnostnostjo in prvinskostjo. Kadar govorimo o Palagruži, skoraj vedno pomislimo le na največji otoček, na Palagružo Velo (dolžina 1330 m, širina 460 m, višina 87 m, skupna površina 0,27 km², op.a.) in ne na celotno otoško področje, ki mu pripadajo še Palagruža Mala, Kamik od tramuntane, Pupak od oštra, Kamik od oštra, Galijula in še več kot dvajset čeri. Galijula, ki leži 2,96 NM jugovzhodno od Palagruže Male, je hkrati najjužnejša točka hrvaškega teritorija. Prav zaradi številnih čeri in podvodnih grebenov pa je plovba v teh vodah zelo zahtevna in nevarna. Ime Palagruža izhaja iz helenske besede pelagos in italijanske izpeljanke pelagia, kar v grščini pomeni odprto morje, v prenesenem pomenu pa odprto, nevarno morje, na katerem je navigacija zelo zahtevna. Pa še na nekaj je treba opozoriti: globine okoli Palagruže so velike za jadranske razmere, prek 100 m, hkrati se v otok zaletavajo vodne mase, ki prihajajo iz kilometrskih globin Sredozemskega morja in mešanje tokov ustvarja fenomen izrazitega podgladinskega valovanja, ki močno dvigne morje. Te hidrodinamične sile pogosto ustvarjajo visoke valove, ki prinašajo na površino različne globinske morske organizme, s tem pa pripomorejo, da je morje okoli Palagruže najbolj bogato ribolovno področje na Jadranu. Na otoku so zabeležili tudi najvišji val na Jadranu, ki je meril 8,40 m in je nastal v času, ko je pihal jugo, po burji pa je morje vzvalovalo in se dvignilo do 5,50 m.
Vrata v Jadran
Kako naj drugače razumemo mogočen svetilnik na najvišji točki otočka Vela Palagruža, na vrhu Castello (87 m), z okni v dveh nadstropjih, ki je bliže italijanski kot hrvaški obali, kot izkazovanje politične in gospodarske moči avstro-ogrskega cesarstva že na vratih ob vstopu v Jadran? Svetilnik je gradila tedanja avstrijska pomorska uprava iz Trsta med letoma 1874 in 1876. Projektiral ga je Richard Hänisch, glavni zidar pa je bil Vicko Marinković Mestrazane iz Komiže. Svetilniški stolp je bil tako pripravljen za tehnični pregled davnega leta 1875, nanj pa je bila že leta 1895 postavljena meteorološka postaja. Posodobljena je še danes v funkciji. Leta 1915, v času prve svetovne vojne, je otok napadla Avstro-Ogrska in s topništvom popolnoma uničila novejšo izmed dveh cerkva Sv. Mihovila in svetilnik, ki pa so ga nato kmalu obnovili. Današnja višina zgradbe je 22,70 m, tako da luč sveti rekordnih 109,70 m nad gladino morja, kar je največ na Jadranu. V Komiži obstaja dokument, ki opisuje tehnični pregled svetilnika. Z majhnim parnikom La Pelagosa je na otok prišla avstro-ogrska državna komisija iz Trsta, ki jo je vodil predsednik Pomorske vlade v Trstu Alber Ritter von Glanstatten. Na svetilniku so pripravili bogato kosilo za inšpekcijo in graditelje. V trenutku začetka pojedine so se na mizi stresli in zaplesali kozarci in krožniki. Močan potres je stresel Palagružo. Ko je ponehal, je glavni inšpektor rekel, da lahko odidejo, saj je ‘prevzvišeni’ opravil njihovo delo. Lanterna na Palagruži stoji in pregled je bil s tem končan.
Palagruža – Diomedov otok
Na bogato zgodovino Vele Palagruže kaže otoško arheološko najdišče. Ostanki kopij izvirajo iz časa bakrene in bronaste dobe (2500 – 1800 pr. n. št.). Otok je bil obiskan tudi v starogrškem obdobju, arheologi so dokazali, da je Palagruža otok grškega junaka Diomeda. V cerkvenih listinah piše, da se je v sredo, 9. marca leta 1177, v zavetrje Palagruže Male pred orkansko burjo zatekla papeška pomorska flota, ki je štela deset galej. Papež Aleksander III. je stopil na otok v zalivčku Luk in s komiškimi ribiči na otoški ravnini povečerjal okusno ribo. Takrat so ta del otočka krstili za Papeževo njivo. Palagruža je naravni rezervat z več kot 220 rastlinami in prek 130 živalmi, tudi avtohtonimi. Morje okoli otoka je izjemno bogato z ribami in jastogi ter nevarno zaradi čeri, ki so en do dva metra pod morsko gladino, predvsem na južni strani otoka. Vela Palagruža je res otok skrivnosti. V zadnjem času je priljubljeni kraj znanstvenikom, likovnikom in pisateljem, v prihodnosti pa naj bi otok postal mednarodni znanstveno-raziskovalni center Lanterna znanosti o Sredozemlju, s tem pa novi narodni park.
Morje je od vseh nas in od nikogar
Velo Palagružo je treba hitro zapustiti, saj na njej ni varnega priveza. Ta mali otoček sredi morja spet buri duhove in vzbuja apetite, čigav je oziroma komu pripada. Ostaja viški, četudi bi ga radi posvojili Lastovčani. Še sreča, da je otoček trdno zasidran sredi Jadrana in da še vedno vzbuja strahospoštovanje, tako morjeplovcem, kot tistim, ki si ga lastijo, zato je prav, da je nikogaršnji in od nas vseh. Predvsem vseh tistih, ki spadamo v ‘tretjo kategorijo moških’, tistih pod jadrom. Los que navegan!
