Osebna izkaznica
Rojen v Ljubljani 3.3.1959. Po končanem študiju in povratku iz ZDA, skupaj s sodelavci sodeluje pri nastajanju in delu prvih neodvisnih filmskih produkcijskih skupin v takratni Jugoslaviji. Leta 1985 s sodelavci ustanovi neodvisno produkcijsko podjetje Studio37, ki poleg filmske produkcije razvija tudi oglaševalsko dejavnost. V začetku devetdesetih podjetje pridobi veliko projektov iz področja navtične industrije. Postane eden pomembnejših svetovnih producentov in avtorjev marketinških storitev posebej namenjenih navtični industriji. Med naročnike se vpišejo Cranchi, Pershing, Regal, Fratelli Aprea, Carver, Gulf Craft, Dominator, Elan, Seaway… V časih nastajanja in oblikovanja slovenske samostojnosti kot snemalec in režiser aktivno sodeluje pri oblikovanju in nastajanju danes pomembnih zgodovinskih filmskih dokumentov, od začetkov “slovenske pomladi” do konca vojne za osamosvojitev. Leta 1995 ustanovi navtičnega podjetje Best Boats Yachting. V okviru dejavnosti podjetja Studio37, sodeluje pri nastajanju slovenskega oglaševalskega festivala SOF in nekaj kasneje še mednarodnega oglaševalskega festivala Golden drum. Pred 16 leti je s sodelavci zasnoval prvo slovensko razstavo navtike Internautica.
Leta 2007 je upravni odbor Slovenske Oglaševalske zbornice Jurija Korenca nagradil z častnim nazivom “Oglaševalska osebnost” Letos je postal predsednik mednarodne federacije IFBSO, svetovnega združenja najboljših navtičnih sejmov.
Dejan Ravter foto: D. Ravter, arhiv J. Korenc
Pojem Internautica ni znan le ozkemu krogu slovenskih ljubiteljev navtike, temveč je nekakšna zaščitna znamka spomladanskega sejemskega dogajanja na Obali. Jurij Korenc je v projekt verjel tudi takrat, ko so vsi ostali dvomili in je še danes gonilna sila portoroškega navtičnega dogodka. O aktualnem dogajanju na navtičnem področju nasploh smo se pogovarjali v času Ljubljanskega sejma plovil.
N+: Kako je Jurij Korenc stopil v navtične vode?
Vsekakor je bil osnovni razlog verjetno v moji svobodoljubnosti in avanturizmu, v mladosti je bilo prav morje zame prispodoba neskončnosti in svobode. Pred približno 25 leti sem v okviru svoje osnovne dejavnosti, to je filmska produkcija, fotografija in oglaševanje, pričel sodelovati z italijanskimi ladjedelnicami v upanju, da bom morda na tak način lažje prišel do svojega čolna. V tistih časih sem sodeloval z mnogimi proizvajalci plovil, delo je obsegalo vse od fotografije, zasnove in izdelave predstavitvenih filmov, pa do snovanja marketinške strategije in lahko rečem, da sem aktivno sodeloval pri nastajanju kar nekaj danes najpomembnejših blagovnih znamk plovil. Seveda sem si pri tem delu pridobil neprecenljivo znanje in izkušnje, saj sem imel vpogled v najbolj skrite podrobnosti snovanja, razvoja in gradnje plovil. V tistih časih je bila navtična industrija v takšnem vzponu, da je delo prihajalo kar samo od sebe, po sistemu ‘več delaš, več imaš referenc’ in tako posledično tudi več dela. Navtična industrija je na vseh področjih svojega razvoja v relativno kratkem času naredila neverjeten razvojni ciklus. Tako sem skozi ta vrata vstopil v navtični svet, spoznal zanimive in drugače razmišljujoče ljudi, ki so delali po zelo različnih vzorcih in principih, vsekakor pa mi ni žal, da imam za seboj tako bogate in raznolike izkušnje, ki so me vodile praktično po celem svetu in mi omogočile sodelovanje z mnogo zanimivimi ljudmi.
N+: Potem pa Internautica? Čigava je pravzaprav ideja?
Ideja kot ideja pač … Ta je bila ena boljših. Pojavila se je kot logična posledica izkušenj in dela na različnih področjih in seveda kot posledica iskanja novih izzivov. Če ne bi imel izkušenj, ki sem jih pridobil pri organizaciji mednarodnega oglaševalskega projekta Golden Drum, mnogih poslovnih stikov in prijateljev iz navtične industrije, in mladostne zagnanosti, verjetno ne bi vztrajal dovolj dolgo, preden bi projekt zagledal luč sveta … Potrebnega je bilo ogromno napora, predvsem za prepričevanje v smiselnost tega projekta določenih ljudi. Ker nisem dvomil v uspeh, sem vložil v razvoj te ideje lastna sredstva, medtem ko so nekateri vse skupaj le skeptično opazovali.
Da je Internautica dejansko zaživela, je bilo potrebno opraviti veliko dela. Vsekakor so za uspeh zaslužni vsi, ki so prispevali svoj košček v mozaik tega projekta. Vsekakor moram omeniti vztrajnost in zagnanost mojega kolega kapitana Marjana Matevljiča, ki je s strani Marine Portorož, partnerice v tem projektu, vložil v razvoj veliko svojega časa in energije. Brez takšnih ljudi bi bila Internautica verjetno bistveno težja naloga.
Morda je zanimivo, da organizatorji te prireditve v vseh teh letih nismo bili deležni nobene finančne podpore državnih institucij, ne glede na vpliv dogodka. Imeli smo srečo, da je bilo za sodelovanje vedno zainteresiranih precej podjetij, ki so s svojim sodelovanjem posredno omogočala tudi razvoj prireditve.
Vsi, ki smo ta projekt sooblikovali, smo lahko danes ponosni nad pomembnostjo in prepoznavnostjo blagovne znamke Internautica, ki smo ustvarili praktično iz nič. To je pa že nekaj, na kar je človek lahko upravičeno ponosen.
Navtična industrija je na vseh področjih svojega razvoja v relativno kratkem času doživela neverjeten razvojni ciklus.
N+: Ko sva pri Internautici – katera je bila najboljša?
Seveda pot ni bila vedno postlana z rožicami. Če se ozrem nazaj, je bilo zlato obdobje od osme do trinajste Internautice, kar nekako sovpada z vzponom navtične industrije in rastjo kupne moči ter standarda prebivalstva.
N+: Se občina kaj vključuje v projekt, vam kaj pomagajo?
Se vključujejo. Običajno pride občinska delegacija na otvoritev, župan pa prevzame častno pokroviteljstvo, kaj več pa zaenkrat ni bilo. Župani so sicer obljubljali veliko, vendar je žal ostajalo le pri obljubah. Morda bo sedaj, ko ima občina Piran novega župana, kaj drugače … Mogoče je razlog za težje sklepanje tovrstnega zavezništva tudi v tem, da je v Sloveniji navtična scena obravnavana zelo specifično. Na eni strani so proizvajalci, ki se jih kuje v nebo, nekateri redno prejemajo visoke subvencije države, na drugi strani so potrošniki, ki so včasih obravnavani kot nekakšna rizična skupina in jih gledajo ‘postrani’, naša prireditev pa je nekje vmes.
N+: Na sramotilnem stebru so danes lastniki plovil, v veliki meri zahvaljujoč tudi našim vrlim novinarjem, ki jim je uspelo ustvariti negativno mnenje o lastništvu bark.
Zdi se mi nepravično, da se pri nas del navtičnega dogajanja, ki se nanaša na lastništvo plovil in tudi na življenje v marinah, stiska v nekakšen kalup z negativnim predznakom. Če dandanes recimo najameš plovilo za dopust, verjetno to ni kaj dosti dražje od spodobnega hotela na obali, gre le za drugačen koncept dopusta. Tisti, ki si danes lahko privoščijo nakup plovila, so zelo različni ljudje in negativno posploševanje navtike zaradi nekaterih ekstremnih posameznikov, ki so si neupravičeno pridobili premoženje, seveda ni primerno.
Kot rečeno, pri nas se velikokrat daje vse v isti koš. Tako med lastniki plovil, kot biciklov ali avtomobilov, najdeš vse vrste ljudi, zato še enkrat ponavljam, da se mi zdi takšno obravnavanje navtike neprimerno, nepravično in verjetno bomo potrebovali kar nekaj časa, da se ta odnos spremeni.
N+: Postali ste predsednik eminentne svetovne federacije organizatorjev navtičnih sejmov IFBSO, kjer ste nadomestili Andrewa Williamsa, znanega tudi kot direktorja London Boat Showa. Kaj to prinaša vam in slovenski navtiki?
V preteklosti smo vložili kar precej naporov za doseganje predpisanih standardov naše prireditve in tako postali člani tega združenja, s tem pa smo sejmu dodali nekaj več veljave. Članstvo v tej organizaciji je povezano z izpolnjevanjem cele kopice pogojev, ki jih predpisuje mednarodno združenje navtične industrije ICOMIA in so združeni v kodeksu imenovanem Code of Excellence. Šele, ko sejem izpolnjuje vse zahteve s področja varnosti, servisnih storitev, ustreza normativom in odgovarja predpisanim standardom, se sprosti pot do članstva.
IFBSO ima kot partnerska organizacija ICOMIE podobno zasnovano delovanje. V izvršnem odboru delujem že vrsto let, zadnje leto sem bil podpredsednik in z letošnjim letom prevzemam vodenje te organizacije. To je seveda predvsem velika odgovornost in naporno delo, saj predstavlja celo vrsto obveznosti. Slovenija ni ravno pomorska ali navtična velesila, če odštejemo veliko srce za navtiko, ki še vedno bije v našem narodu, sam trg je majhen in izčrpan. Veliko je bilo govora, da imamo dobro geopolitično zaledje, kjer mislim na sosednje države in pričakovali smo nekakšen gospodarski čudež, ki pa ga žal ni. Tudi prodaja plovil v času sedanje gospodarske krize je čedalje slabša in usmeritev v spremljajoče dogodke Internautice, s katerimi smo začeli že pred mnogimi leti, torej koncept, naj bo tovrstna prireditev nek zaokrožen skupek tematskih dogodkov, sedaj prav pride. Vsekakor Internautica ni prireditev, namenjena le tistim, ki si želijo zgolj ogledati plovila, temveč poskuša obiskovalcu postreči tudi z informacijami o plovbi, ga seznaniti s čim več različnimi novostmi in mu nenazadnje ponuditi odgovor na vprašanje, če je sploh sposoben oziroma si želi individualno pluti po morju. Zato tudi trdim, da ni enostavno pripraviti dober navtični sejem in zadovoljiti tako razstavljavce kot obiskovalce. Da sem postal predsednik združenja IFBSO, gre pripisati tudi dejstvu, da sem že pred časom predstavljal Internautico kot skupek dogodkov. Že takrat mi je bilo jasno, da ‘boom’ prodaje plovil ne bo trajal večno in da se bo kopičenje števila razstavljenih čolnov nekega dne ustavilo. Nekaterim organizatorjem večjih navtičnih sejmov se je zdel moj koncept zanimiv in pričeli so ga vnašati v svoje prireditve. Ne gre zanemariti niti dejstva, da je naš sejem relativno majhen in ne ogroža nobenega velikega projekta, tako tudi sam posredno ne morem biti trn v peti velikim, ki bijejo med sabo precej ostro bitko.
Ker nisem dvomil v uspeh, sem vložil v razvoj ideje lastna sredstva, medtem ko so nekateri vse skupaj le skeptično opazovali.
N+: V katere smeri oziroma na katera vsebinska področja nameravate razširiti Internautico?
Zanimivo in pri nas precej slabo predstavljeno področje je gotovo potapljaštvo, ki je sicer pri Slovencih zelo priljubljeno, in jadranje na deski, kajtanje, ribolov … Tovrstne vsebine so na mnogih sejmih stalnica in pomemben razstavni segment, pri nas pa žal bolj redkost. Res pa je tudi, da pri nas ni močnih trgovcev, ki bi imeli obsežne razstavne programe in želeli sodelovati na sejmu. Omenil bi še kongresne vsebine in seminarje s področja navtike, ki jih nameravamo razvijati v prihodnosti.
N+: Razstavljavci se pritožujejo, da so navtični sejmi zanje predragi. Obstaja še kaj prostora za znižanje cene v Portorožu?
V anketah ki jih vsako leto opravimo med razstavljavci na Internautici ni posebnega pritoževanja nad ceno, saj so naše cene realno nižje kot na drugih sejmih te vrste. Seveda se ne da primerjati vsakega ‘vrtnega’ dogodka z Internautico, ki je draga predvsem za nas, organizatorje, saj ni organizirana na sejemskem območju, kot na primer sejmi v Genovi, Dusseldorfu in drugod, Portoroško marino je potrebno spremeniti v sejemski prostor, namestiti plavajoče pontone in po zaključku prireditve tudi vse skupaj vrniti v prvotno stanje. Tukaj so še skrb za novinarje, medije, varnost in še mnogo več. Res pa je, da je danes vsak projekt, ki zahteva plačilo, težava, tudi za tistega, ki ima denar. Racionalizacija poslovanja je postala nujna.
N+: Imate pregled nad dogajanjem in vsebinami sejmov po svetu. Kateri koncept vam je najbližji?
Težko bi opredelil kateri koncept je najboljši, vsekakor mi naš ustreza, saj dajemo veliko poudarka na druženje in prijaznost. Vedno rad obiščem Cannes in njihov ‘festival užitka’, kot imenujejo svoj sejem, pa Miami Boat Show zaradi slikovitosti in posebnega floridskega vzdušja. Vsekakor velja, da se sejmi razlikujejo med sabo po vsebinah in so odvisni od letnega časa, v katerem potekajo. Če vzamemo na primer genovski sejem, ki je poseben zato, ker je organiziran pod okriljem italijanskega nacionalnega združenja navtičnih proizvajalcev in je z njihove strani tudi sofinanciran, je to vsekakor pomemben dogodek, ki ga profesionalec preprosto ne sme izpustiti. Z dodatnimi dogodki se Italijani ukvarjajo bolj malo, medtem ko je Cannes v vsem svojem blišču že sam po sebi uspešen in niti ne potrebuje dodatnih dejavnosti, da bi bil dovolj zanimiv. Izpostavil bi Američane, Avstralce in Novozelandce, ki na sejmih dajejo velik poudarek širjenju navtične kulture in izobraževanju obiskovalcev. Posvečajo se ekološkim vprašanjem obravnavajo različne vidike plovbe in obnašanja na vodi. Zato je posledično tudi kultura njihovih navtičnih navdušencev na veliko višjem nivoju kot recimo pri nas, seveda pa imajo tudi bistveno daljšo tradicijo v Boatingu oziroma čolnarjenju po naše.
Naj omenim kot primer nizke navtične kulture na naši obali, kjer je pravzaprav zanemarljivo malo plovil v primerjavi z velikimi navtičnimi velesilami, relativno visoko število pomorskih nesreč in s tem povezanih žrtev. Pri nas smo zaradi hitrega razvoja navtike preskočili marsikaj, kar sodi v kontekst kulturnega obnašanja na morju in eno izmed poslanstev navtičnih sejmov je gotovo tudi osveščanje.
N+: Nekoč smo bili povabljeni v Marino Portorož, kjer nam je bil predstavljen načrt širjenja in ena izmed novosti je bila tudi ponudba privezov za mega jahte. Kakšne so sedaj po vašem mnenju možnosti za tovrsten projekt na slovenski obali? Morda tudi sejma v to smer, saj se po kuloarjih govori, češ da v tem segmentu ni takšne krize.
To, kar se govori po kuloarjih ni nujno tudi odraz realnega stanja. Na splošno je celotna navtična industrija v časih dolgotrajne gospodarske krize zelo prizadeta in to v vseh segmentih. Področje gradnje mega jaht je težko primerjati, saj v tem delu navtične industrije veljajo drugačni pogoji kot sicer. Velike jahte se gradijo bistveno dalj časa in nekatere so v gradnji že precej let, pa recimo danes še niso dokončane. Po drugi strani ta plovila naročajo pravni ali fizični subjekti, ki niso iz ‘običajnega’ finančnega sveta. Potrebno je tudi razjasniti pojem, da trideset metrska barka še ni mega jahta, kot jo vse preveč radi poimenujemo pri nas, to je le nekoliko večja jahta za tiste z globljim žepom.
Ideja o mega jahtah v našem akvatoriju se je porodila v sklopu iskanja novih možnosti za razvoj turizma višje kakovosti, vendar je po mojem naivno pričakovati, da bodo lastniki takih plovil prihajali k nam, se zasidrali in trošili denar. Svojega denarja navtični popotnik te kategorije praktično nima pri nas kje potrošiti, ker ni prave infrastrukture ali ponudbe za tako zahtevne goste. Priznati si moramo, čeprav težko, da na eni strani nimamo morja, ki bi se lahko primerjalo s hrvaškim ali karizmatičnih krajev, kot so na primer Benetke, kjer kakovost morja pač ni najbolj pomembna. Že res, da včasih pridejo te velike jahte tudi k nam in se zasidrajo pred Piranom, ki je zanimivo mesto z bogato zgodovinsko dediščino, vendar jim ne more ponuditi kaj več od pomorskega muzeja, nekaj restavracij in kavarn, če malce karikiram. Piranski akvarij je simpatičen, a majhen, gostilne so solidne, vendar nič posebnega, potem pa se zaključi. Kam naj gre takšen gost zvečer? Na svojo barko! Še portoroško letališče se ob 18. uri zapre, ker so tam zaščitene ptice in če boš nekomu rekel, da po tej uri ne more pristati ali vzleteti, je tudi te zgodbe konec. Marina Portorož, ki te ideje in cilje razgrnila v nekem razvojnem obdobju, ko je bila še precej avtonomna. Danes ni več, saj je sprivatizirana in izključno lastnik odloča o vseh njenih razvojnih ciljih. Ne vem, kako so sedanji lastniki povezani z lokalno skupnostjo, ki bi morala pristati na širjenje, in na drugi strani ne vem niti, ali so na voljo ustrezna sredstva za takšno gradnjo. Dogodki pač gredo v nekem ritmu in sledijo toku, ki je primeren današnjemu času.
N+: Sejmi so vedno odraz stanja v panogi. Se je dalo prihajajočo krizo v navtiki slutiti že preden je udarila oziroma je danes že čutiti skorajšnji izhod iz krize?
Moje osebno mnenje je, da lahko danes že z gotovostjo zatrdimo, da krize v navtični industriji še precej časa ne bo konec. Navtična industrija sicer išče nove produkte in se poskuša prilagoditi stanju, vendar po mojem ne bo bolje vsaj še nekaj let. Nikoli več pa ne bo tako, kot je bilo pred desetimi leti, saj je kaj takega absolutno nemogoče. Priče smo bili takšnemu razvoju, ekspanziji produktov in proizvodnje, da se je pomanjkanje porabnikov dalo slutiti in vedelo se je, kaj prihaja, vendar se tega stroja ni dalo tako enostavno zaustaviti, pa tudi volje za to ni bilo. Pravzaprav bi morali pričeti z zmanjševanjem proizvodnje že leta 2004, pa so vsi raje špekulirali, da se ne bo zgodilo nič dramatičnega. K vsemu so veliko pripomogle tudi razne finančne ustanove. Lizingi, ki so ustvarjali lažen občutek finančne moči so dobesedno potiskali ljudi v prepad in plovila so kupovali tudi posamezniki, ki jih niso potrebovali, niti niso imeli za tak nakup ustreznega finančnega ozadja. Če imaš denar v višini desetih ali dvajsetih odstotkov vrednosti plovila in s tem denarjem kupiš produkt, ki ustvarja le stroške, obenem pa računaš, da boš vse pokrival z ‘jutri’ zasluženim denarjem, je to zelo tvegana odločitev, ki se je velikokrat končala tako, da je plovilo končalo neodplačano pri kreditodajalcu.
N+: Da ne bova le o sejmih, ste aktivni tudi na katerem drugem navtičnem področju?
Prav v tem času se dogovarjamo o ustanovitvi Nacionalnega združenja navtične industrije. Projekt bomo poskusili na vsak način udejanjiti, saj bodo tako vsi, ki se v Sloveniji ukvarjamo z dejavnostmi na področju navtike, bolj prepoznavni in močnejši. Tako bomo Slovenci deležni več informacij in podpore z vsega sveta. Morda se sploh ne zavedamo, kako uspešni smo, ampak če pogledamo, koliko in kakšna priznanja dobivajo vsako leto naši predstavniki, smo resnično v evropskem vrhu.
N+: Kot lastnik podjetja, ki je zastopnik različnih navtičnih blagovnih znamk in istočasno organizator sejma, imate pregled nad dogajanjem. Zadnje čase je velik problem zastopnikov, da nimajo na voljo novih modelov za razstavljanje po sejmih, saj se plovila ne naročajo vnaprej, pa tudi zelo malo se jih nasploh naroča. Je mogoče malo ‘pritisniti’ na proizvajalce?
Nekoč, ko je bila navtika v razcvetu, skoraj ni bilo problemov, ki smo jim priča danes. Marsikaj se je dalo dogovoriti ali realizirati, medtem ko so zdaj proizvajalci in prodajalci v veliki meri na istem. Standardizacija proizvodnje po vzoru avtomobilske industrije je pripeljala do tega, da so se količine proizvedenih plovil izjemno povečale, medtem ko formula, prevzeta iz avtomobilske industrije, v navtični ne velja popolnoma. Marsikdo je mislil, da bo proizvajal čolne, tako kot se proizvajajo motorna vozila in da bodo dealerji lahko vse kupovali na zalogo. To je nekako šlo do pred treh ali štirih let, ko je bilo nenadoma ugotovljeno, da lahko celotna svetovna navtična industrija zapre vrata za eno leto, pa bodo zaloge po skladiščih še vedno zadostovale za tri leta nemotene prodaje. Sovpadla je še ekonomska kriza in kolaps v navtični industriji je bil neizbežen. Največji proizvajalci, kot so Američani, Italijani, Britanci in Francozi, so uvedli državne stimulacije za tiste, ki so poslali delavce na čakanje. Za ladjedelnice je to po svoje seveda olajšanje, saj je delovna sila še vedno na voljo, za socialno varnost pa do neke mere skrbi država. Posledično se je, razumljivo, močno zmanjšal ali ponekod celo zaustavil obseg proizvodnje.
Danes se v ladjedelnicah plovila povečini zopet izdelujejo le za znanega kupca, torej po naročilu in viška plovil, ki bi jih imeli proizvajalci na razpolago, praktično ni. Večje ladjedelnice imajo sicer določene flote plovil, ki so na voljo v njihovih testnih centrih, odločajo pa se za udeležbo le na večjih in njim strateško pomembnih sejmih, medtem ko so manjši zanimivi le, če se izide ekonomska računica. Letos smo bili priča, da je celo na velikem duesseldorfskem Bootu manjkalo precej tistih proizvajalcev, ki so bili prejšnja leta stalni razstavljavci. Danes so v prednosti sejmi, kamor se da priti po morju, zato je na primer Cannes v takšnem razcvetu, pa tudi Genova seli vse več razstavljenih plovil v morje. Treba je vedeti, da so stroški sejmov na kopnem nenormalno visoki in ob krizi, ki vlada, enostavno za marsikoga previsoki.
N+: Se pa navtični sejmi tudi selijo oziroma organizirajo na novih lokacijah …
Dogaja se, da se strateške cone selijo, vse pa je seveda odvisno od gospodarstva, torej kupne moči in posledično potenciala trga plovil. Trenutno so v velikem vzponu azijski trgi, močni so arabski, pa tudi ameriški je ponovno v vzponu. Sploh Američani imajo do plovil čisto drug odnos, kot na primer mi. Tam je čoln nekaj običajnega in baza lastnikov je ogromna. Seveda pa je pri organizaciji navtičnih sejmov pomemben tudi faktor stabilnosti – ne le trga, temveč tudi politične stabilnosti, saj se še tako dober projekt lahko ob politični krizi kaj hitro sesuje. Tak primer je recimo Libanon Boat Show, ki je mnogokrat odpovedan zaradi politične nestabilnosti v državi. Podobno se lahko zgodi v Bahreinu in drugod na bližnjem vzhodu, ki preživlja trenutke revolucionarnih socialnih in političnih sprememb.
Na eni strani so proizvajalci, ki se jih kuje v nebo, nekateri redno prejemajo visoke subvencije države, na drugi strani so potrošniki, ki so včasih obravnavani kot nekakšna rizična skupina in jih gledajo ‘postrani’.
N+: Bi bilo možno v zimskem terminu v Sloveniji postaviti močan samostojen navtični sejem?
Po mojem trenutna situacija ni primerna, da bi lahko govorili o takšnem projektu. Kriza v navtični panogi je resnično huda in gospodarstvo mora najprej zajeti sapo. Če želi nek prodajalec plovil dostojno predstaviti svojo ponudbo, je to povezano z visokimi stroški. Tega ne gre enačiti na primer z možnostjo, da gre nek proizvajalec ali prodajalec izdelkov za široko potrošnjo na celjski sejem in dobi tam prostor, velik štiri krat štiri metre, kamor obesi nekaj svojih informacij in stvar je pripravljena. Pri plovilih je govora o produktih, ki so specializirani in nagovarjajo izredno ozek krog potencialnih kupcev. Potrebna je tudi primerna infrastruktura sejemskih prostorov, ki je pri nas problematična. Da ne omenjam problema ozkosti razmišljanja v naši državi, kjer je težko vzpostaviti sinergijo ali sodelovanje pri podobnih dejavnostih. Tipičen primer pomanjkanja sinergije ali morda celo zdrave pameti je tudi dejstvo, da se v istem času, ko je recimo pri nas v Portorožu pripravljen jesenski navtični sejem, lotevajo ‘za vogalom’ v Izoli organizacije še enega navtičnega sejma. Gre za ponoven poskus oživitve jesenskega sejma v Izoli, ki je pred časom neslavno propadel. Še bolj nerazumljivo pa je, da se tako zahtevne zadeve lotevajo posamezniki, ki s tem nimajo praktično nobenih resnih izkušenj. Še en primer neinventivnosti, ki je žal zelo tipičen na tako malem prostoru, kot je naša država, in seveda škodljiv …
N+: No, to je naslednja vroča tema. Septembra pričakujemo dva navtična sejma na Obali, v Portorožu in Izoli. Vsak organizator je prepričan, da je boljši in težko se bo kdo podredil komu, sploh, ker je izolski dogodek trajal kar nekaj let in ga poskušajo predstaviti kot nadaljevanje tradicije.
Tukaj moramo najprej razčistiti vprašanje korektnosti in konkurence. Kljub temu, da se je sejem v Izoli odvijal kar nekaj let zapored, se mi kot organizatorji Internautice nismo nikoli ukvarjali z idejo o organizaciji konkurenčnega projekta v istem terminu, čeprav bi to z lahkoto storili in smo imeli za izvedbo vse potrebne pogoje in izkušnje. Lani, ko je bilo dokončno jasno, da sejma v Izoli ne bo, smo se odzvali na želje prodajalcev plovil in v Marini Portorož organizirali jesenske navtične dneve ter kmalu zatem napovedali jesenski navtični sejem v letu 2011. V šestnajstih letih organiziranja Internautice smo pridobili ogromno izkušenj in res ne vem, zakaj ne bi tega znanja porabili še na jesenskem dogodku, za razliko od izolskih organizatorjev, kjer zaenkrat še ne vidim nobenega kredibilnega posameznika z referencami s področja organizacije navtičnih sejmov. Vsekakor je sedaj zgodba drugačna, kot lani: mi smo predstavili in korektno izpeljali projekt, ki se dopolnjuje z majsko Internautico in če kdo na isti teden pol leta kasneje najavi nov in konkurenčen dogodek, gre vsekakor za nekorektno potezo, ki ne bo nikomur koristila. Akcijo bi še nekako razumel in ustrezno reagiral, če bi za vsem stala kakšna uveljavljena družba za organizacijo dogodkov, ki bi v Izolski sejem vložila določena sredstva ter pripeljala močne svetovne proizvajalce, tako pa …
N+: Lahko pričakujemo, da bo portoroški jesenski dogodek večji od lanskega? Postaja to sejem ali ostajajo navtični dnevi?
Tako kot prva Internautica ni bila niti slučajno podobna petnajsti, tudi prihajajoči sejem ne bo enak prvemu. Ostaja prioriteta, da pokrijemo stroške organizacije in spomladanskim partnerjem pod ugodnimi pogoji ponudimo kakovostno in vsekakor bolj obsežno jesensko prireditev.
N+: Bo torej jesenski sejem podoben Internautici?
Tako velik gotovo ne bo, predvsem gre za prodajni sejem, kjer bodo naprodaj tudi rabljena plovila. Ne bo pa majhen, saj bomo povabili k sodelovanju tudi ponudnike opreme in če je bil lanski septembrski dogodek do neke mere test in tipanje terena, bo letos šlo zares in s polno angažiranostjo. Vabljiva je tudi ponudba za spomladanske razstavljavce, saj zanje jesenski sejem ne bo predstavljal velikega dodatnega finančnega bremena, gre namreč za celovito ponudbo obeh sejmov, ki je finančno ugodna. Pa tudi za tiste, ki bi želeli razstavljati le jeseni, bodo cene bistveno nižje kot na Internautici.
N+: Si upate napovedati, kaj bo septembra v Izoli in Portorožu in kako bo vse skupaj izgledalo?
Upam si napovedati le, da bo pri nas jesenski sejem dobro organiziran in prijazen do razstavljavcev, kako bo drugje, pa ne vem, ker nimam dovolj podatkov. Vsakemu novincu, ki se loteva takšnega projekta, pa želim, da o svojih načrtih dobro razmisli. Obilo sreče!
