Miha Fošnarič
Mnoge, ki smo zaljubljeni v morje, je pravzaprav začarala voda. Tudi na mostovih in nabrežjih rek znova in znova začutimo tisto prijetno vznemirjenje. Kot morje, tudi reka vlije okolici s svojo strugo neko stalnost, mesta se ob rekah odprejo in zadihajo. S tokom prihajajo zgodbe iz krajev višje ob strugi in naše zgodbe odnaša v neke druge kraje. Osebno me ob pogledu na lesketajočo se gladino vedno zgrabi, da bi se spustil do nabrežja, skočil v čoln in enostavno zaveslal z reko …
Od Ceršaka do vseh morij sveta
Za razliko od morske obale, ki je imamo Slovenci le za dober maraton, nam reke ponujajo kar nekaj plovnih poti. Ena takšnih je Mura, ki po Sloveniji preteče 98 km. Njena zgodba se začenja v Visokih turah v Avstriji, a plovna postane tik ob vstopu v Slovenijo. Med Šentiljem in Ceršakom, takoj za tistim podrtim jezom, ki se ga s svojim kajakom in kanujem še nisem lotil, postane Mura tudi moja cesta. Tam, na vrhu podolgovatega otočka, ki mu domačini pravijo ‘O-po’, sedem v svoje skromno plovilo in odveslam. Od tam tečejo moje sanje mimo Sladkega Vrha, Cmureka, Gornje Radgone in Radencev, pa čez Pomurje vse do Gibine, kjer Muri pravijo Müra in kjer stoji neka nova, danes stroga in ne čisto začrtana meja. A sanje se ne brigajo za te politične zemljevide in plujejo naprej. Na Hrvaškem se pri Legradu zlijejo v Dravo in tam se dobrih 450 km dolga pot reke Mure uradno konča. A njena voda nemoteno teče dalje, v Donavo, v neke druge kraje, mimo nekih drugih ljudi in pobira njihove zgodbe. Ko se mogočna Donava v široki delti zlije v Črno morje, so sanje že neštetokrat razredčene. A če so zares dovolj vztrajne, lahko od tam dosežejo vsa morja sveta … In nekoč, nekoč odplujem za njimi! Če pustimo sanjarije ob strani – če skočite v Sloveniji v Muro, je pred vami kar 2000 km neprekinjene vodne poti. V Avstriji je v Muro sicer vpreženih 30 elektrarn, ki ovirajo plovbo, ko pa Mura zadene avstrijsko-slovensko mejo, lahko s plovilom z dovolj majhnim ugrezom odplujete vse do Črnega morja. Na meji med Srbijo in Romunijo je čez Donavo sicer zleknjena mogočna hidroelektrarna Đerdap, a je tam za plovbo urejen kanal s sistemom zapornic. Slišal sem za Slovenca, ki se je lani s kanujem odpravil prav na takšno avanturo – malo pred Šentiljem je sedel na Muro in odplul proti Črnemu morju. Preveslal je velik del poti, nato pa je moral odpravo predčasno prekiniti v Bolgarski Silistri, ko so mu ukradli dokumente, denar in čoln.
Na vesla po meji
Mura je snežna reka in vode je praviloma največ v pomladnih in poletnih mesecih, ko se topi sneg v Alpah. Njena podoba se lahko spreminja iz dneva v dan, tudi zaradi vode, ki se steka v njo po lokalnih neurjih. Ko je visoka, kakavno rjava buči po strugi in nosi s seboj vse, kar ji pride na pot. Takrat se je s plovili raje izogibajte, čeprav si mnogi rafterji želijo prav takšne. Drugič, ko je vode v njeni strugi manj, je lahko Mura tudi pri nas umirjena in bistra, kot da je pravkar pritekla izpod alpskih gora. In nežno šumi okoli kamenja in skal, ki štrlijo iz nje. Boris pride navadno zjutraj, ko so sence še dolge in trava rosna. Saj se ne mudi, ampak ko reka pokliče, je bolje ubogati. Vrževa čolne na streho, vesla in kakšno hladno pivo v prtljažnik, pa na vodo. Če želite Muro doživeti ‘od začetka’, se v Ceršaku spustite do nje, pred staro tovarno zavijte levo in čez most zapeljete na podolgovat otok ‘O-po’. Nisem še uspel ugotoviti, od kod mu ta vzdevek in, ali sploh ima kakšno drugo, ‘pravo’ ime. Z avtomobilom lahko zapeljete vse do zgornjega rta (45°42.34´N, 12°39.12´E) otoka. Tam je ugoden vstop v vodo, le nekaj metrov za starim ceršaškim jezom. Jez je nekoč služil za regulacijo vode skozi elektrarno v Ceršaku, danes pa je sesut v reko in po celotni širini struge ustvarja prepreko za plovbo. Od tu dalje je Mura plovna. Takoj, ko se s čolnom odlepimo od brega, postane zanimivo. Le dobrih 500 metrov nas loči do prvih brzic in ob visokem vodostaju so lahko tukaj valovi nevarno visoki. Na enem od njih sem že uspel prevrniti kanu. Brzicam se delno izmuznem skozi kratek rokav na levem bregu. Ko pustimo Ceršak za seboj, reka šumi nekaj zavojev le za nas. Nikjer nikogar. Le tu in tam plava ob bregu kakšna vidra. V tej tišini začutiš ribe. V bistri vodi jih vidiš med kamni v plitvini in včasih se kakšna zažene nad gladino, da njen štrbunk razreže tišino. Ja, med Šentiljem in Gornjo Radgono se, po več desetletjih strogega obmejnega režima, življenje le počasi vrača na Muro. Preplujemo šest kilometrov in imamo prvo postojanko – brod pred Sladkim Vrhom. Brodarstvo je bilo od vseh slovenskih rek najbolj razvito prav na Muri in se je do danes na tem mestu tudi najbolj ohranilo. Nekoč je bilo brodov na reki dvanajst, danes jih je le še pet. Ustavimo se pri prvem. Na vodi se ne sme muditi! Slabih 60 metrov nad brodom je primerno mesto za izkrcanje in mimo broda se sprehodimo do brunarice, kjer vedno točijo hladno pivo. Z brodarjem se spoštljivo pozdravimo. Tako kot mi, tudi on pluje po Muri. Mi po dolgem, on počez. Le krmilo nastavi in brod odnese iz enega na drugi breg. Nato teče Mura z nami mimo Sladkega Vrha. Na desnem bregu se dviguje mogočno zadnje pročelje tovarne Paloma, kjer delavci med kratkim počitkom sedijo na nabrežju za tovarno in vlečejo cigarete. Borisa poznajo, hitro izmenjajo nekaj domačih besed. Večino razumem. Boris meče trnek, jaz obračam in premikam čoln. Včasih nas je več. Takrat smo z več čolni in če je vroče se kar med plovbo okopamo.
Proti Gornji Radgoni …
Kmalu je za ovinkom kar naenkrat gneča v kadru. Plavajoči mlin, most in grad. Most povezuje avstrijski Mureck s slovenskim Cmurekom in včasih smo na njem trepetali, če nam bo carinik našel tiste trojne pancarje, ki smo jih skrivali v prtljažniku. Na hribu na levi je Grad Cmurek ali Spodnji grad na Tratah. Ja, Spodnji grad, ker je višje še zgornji! Trate, za katere je Jančar zapisal, da so kraj, ki ga ni na nobenem količkaj resnem evropskem zemljevidu, se lahko pohvalijo kar z dvema gradovoma. Leseno kolo plavajočega mlina se vrti na avstrijski strani. Ob mlinu je gostilna. Za Germknödel mit Vanillesauce in Almdudler se izkrcamo 100 metrov nad mlinom. Cmureški mlin je zgolj turistična atrakcija, a plavajoči mlini so bili pred stoletjem nekaj vsakdanjega, takrat bi jih naj bilo na Muri kar okoli 100. Do danes se jih je ohranila le peščica, večino jih je pobrala visoka voda, požari ali pa so se upokojili in umaknili novim časom. Pod mostom nas Mura porine na Apaško polje in v dolgem, blagem desnem ovinku plujemo proti Gornji Radgoni. Čeprav je tukaj Mura še regulirana in teče povsem kanalsko, ima nekaj krajših rokavov. Raziskujemo jih, skakljamo po skalah in zremo čez koruzna polja.
Čez Pomurje reka zadiha
V Gornji Radgoni nam domačini špricer postrežejo kar v čoln, tako da se v Radencih lažjih src odlepimo od avstrijske meje in zaplujemo v Pomurje. Tukaj reka že dobiva lastnosti nižinske reke. Regulirana je še do Veržeja, potem pa po ravnini vijuga sem in tja. V zadnjih 300 letih je tako hudobno spreminjala svoj tok, da je s svojo domišljavostjo zanetila ozemeljske spore. Res si veliko dovoli ta predrzna reka! Mrtvica je del reke, ki je šel po svoje in prenehal teči. Nastane, ko se začetek in konec okljuka struge dovolj zbližata, da se predre pregrada med njima in reka steče po krajši poti. S časom ustje starega rokava izgubi povezavo s tekočo vodo in ob rečnih mrtvicah se razvije bogat in slikovit življenjski prostor logov, močvirij in poplavljenih travnikov. Ko tako vijugamo po ovinkasti strugi, s Prekmurjem na levi in Prlekijo na desni, Mura izbira vedno bolj samosvojo pot. S pogostimi vrtinci in ‘otiši’ si gladi površino in nam prav zabavno suka čolne. Tukaj reka na ovinkih še nariva prodišča, ta stalno se spreminjajoča življenjska okolja, ki popestrijo plovbo. Na poti po ravnici drsijo mimo nas brodi in mlini, tudi tisti Babičev, ki še čisto zares melje moko. Odpočijemo si na otoku ljubezni, ki se pripravlja na večer, na zabavo. A tokrat brez nas. Tokrat želimo Muro le zase. Na enem od večjih prodnatih otočkov se utaborimo in prenočimo. Vem, ne bi smeli. A lepo je, ko vas ne moti nihče in vse okoli vas žubori voda. Tukaj so ljudje bolj navajeni živeti z reko, kot tisti na meji z Avstrijo višje ob Muri, saj jih v preteklih desetletjih ni motila stroga mejna politika. A tudi te svobode je konec, ko pri Gibini trčimo na novo mejo. Mejo, za katero nihče pravzaprav ne ve, kje poteka, čeprav mnogi o tem tako radi kričijo. Le nasmehnejo se nam, ko vprašamo, ali lahko gremo naprej: »Fantje, tu je schenghen.« In kakšna potrdila bi potrebovali! »Pa nič,« in izvlečemo čolne.
Še nekaj nasvetov in opozoril
Po Muri lahko plujete po celi njeni slovenski strugi, od Ceršaka do meje s Hrvaško in naprej, vse do Črnega morja. Skoraj 100 km dolga pot po Sloveniji ponuja odličen eno-, dvo- ali tridnevni izlet. V zgornji polovici, predvsem med Ceršakom in Gornjo Radgono, vas čaka nekaj brzic, zato bodite previdni v visoki vodi. Vodostaj Mure zelo niha, tako da pred odhodom vsekakor preverite stanje vode (na: www.arso.gov.si/vode/podatki/stanje_voda.html) in se nanjo odpravite le s primerno opremo. Če niste prepričani v svoje znanje in je Mura visoka, začnite raje izlet nižje ob strugi, na primer kje v Pomurju, kjer se tok reke umiri. Sam sem po Muri prišel le do mejnega prehoda Gibina. Če želite nadaljevati tudi po slovensko-hrvaški meji ali še naprej, si vsekakor že pred odhodom uredite potrebna dovoljenja. Sicer vas ne bodo spustili v schengensko mejno območje. Čeprav odpadki na obrežju po visokem vodostaju ne dajejo vtisa neokrnjene narave, pa analize vode kažejo, da je Mura pri nas precej čista reka. V njenem povodju živi kar 60 vrst rib in po zastopanosti vrst velja za najbogatejšo nižinsko reko pri nas. Med plovbo pozorno glejte po plitvinah, kjer se pod in okoli kamnov skrivajo ribe. Če boste imeli res srečo in ostro oko, lahko zagledate tudi sladkovodno meduzo, ki baje živi v reki. Med plovbo po Muri tudi ljubitelji ptic in rastlinskih vrst ne boste prikrajšani. Pravijo, da je murska rečna loka eden najbogatejših ekosistemov v Evropi. No, če vam zgornje ne pride do živega, pa še tole: Mura je tudi edina slovenska zlatonosna reka.
