Pripoveduje Marjan Kurtanjek
Maj je mesec, ko pomladno vreme mnoge vetra in plovbe željne jadralce pritegne na morje. Po navadi se v tem času odpravljamo le na krajše rute. Če je le mogoče, radi odplujemo nekam, kjer še nismo bili. Toda, tudi krajše izlete, še posebej tiste ‘v neznano’, je dobro kar se da skrbno načrtovati, saj star mornarski pregovor pravi: »Morje veliko daje, toda kar vzame, nerado vrne.«
Vojko Mitrovič Foto: Marjan Kurtanjek, arhiv
Upoštevati moramo, da sta pomladno vreme in morje muhasta in kljub najboljši pripravi vedno ostaja vsaj kanček nepredvidljivosti. Tudi izkušeni posadki ga lahko hitro in nenadoma zagodeta. Presenetiti znata tudi najbolj previdne navtike. To je bila tudi tema pogovora z Marjanom, ki se je s svojo jadralsko ekipo pred petimi leti odpravil jadralskim dogodivščinam naproti v Benetke. Neprijetno presenečenje, ki se je razvilo v pravcato havarijo, so doživeli že prvi dan, ko so nič hudega sluteč želeli pristati v majhnem turističnem kraju na beneški obali. V posadki so bili trije očetje in trije njihovi sinovi.
Kako, da ste planirali to ruto?
Nekaj let smo hodili jadrat na vzhodni del Jadrana. Ker je prijatelj v mladosti nekaj let živel v Italiji, si je zaželel vsaj enkrat, malce sentimentalno, zapeljati z jadrnico mimo Markovega trga. Meni ideja sicer na začetku ni bila najbolj všeč, ta del Jadrana me namreč v jadralskem smislu ni nikoli privlačil, a ker si je kolega to tako srčno želel, smo se pač odpravili tja.
Ste že kdaj prej jadrali po tem delu Jadrana oziroma po beneškem območju?
To morje smo kolikor toliko poznali, saj smo se na jadrnicah J24 pred leti dvakrat udeležili regat od naše obale do Gradeža. Ta del italijanske obale sem že od nekdaj doživljal kot en velik peskovnik.
Koliko let že jadrate? Ste imeli na morju že kakšno nezgodo?
Ista ekipa je pred tem jadrala okoli šest oziroma sedem let, posamezno pa smo jadrali tudi z drugimi ekipami. V teh letih ni imel nihče od nas na morju nobenih težav.
S katero jadrnico ste se podali na pot?
Odjadrali smo z barko, ki smo si sposodili v Miljah od znanca iz Italije. Sam lastnika nisem poznal. Barka elan 40 je bila stara okoli pet let, a je bila lepo ohranjena. Odpluli smo okoli trinajste ure. Jaz sem se vkrcal kot zadnji in kmalu po izplutju zaspal za nekaj ur, saj sem imel za seboj zelo naporen teden. Zbudil sem se šele kakšne pol ure pred havarijo. Takrat mi je kolega povedal, da ta dan ne bomo dosegli Benetk, ter da so se odločili pristati. Skiper Andrej je v tem času pregledal peljar in kot najbolj ustrezen pristan našel turistično vasico z lučico Erakleo Mare.
Torej so se vaše težave začele ob samem vplutju v luko?
Tako je. Pred Eracleo Mare smo se znašli okoli 18. ure. Pred vplutjem smo še enkrat v navtičnem vodniku preverili globino in zapeljali v koridor. Po obeleženem kanalu smo pluli s hitrostjo med dvema in tremi vozli, saj smo vedeli, da so okoli nas plitvine. No, potem pa smo nenadoma zastali. Ne hipoma in s treskom, temveč smo s kobilico zarili globoko v mulj. Po prvotnem presenečenju smo se najprej poskušali iz mulja izvleči vzvratno, pa nam to ni uspevalo. Po nekaj poskusih sem predlagal, da bi brako izpulili iz blata s pomočjo buma. Tega smo obrnili tako na levi kot na desni bok barke ter se nanj obešali. Tudi ti poskusi niso kaj dosti pomagali, saj se je barka ob tem nagibala le za malenkost. Poskusili smo še razne kombinacije z motorjem, pa nam tudi te niso pomagale. Po kakšni uri mučenja je postalo očitno, da smo se preveč vkopali, da se bi rešili sami. Ker nismo opazili nobenega plovila, ki bi plulo proti nam, smo poklicali pomoč.
»Barka je bila tako močno poškodovana, da je pričela voda vdirati v podpalubje tako močno, da je v desetih ali petnajstih sekundah zalila celotno notranjost.«
Kako daleč ste bili od obale? Ste na obali videli ljudi?
Od obale smo bili oddaljeni kakšnih 200 m. Ljudi smo opazili pol ure po nezgodi. Videli smo, da hodijo ob obali in nas opazujejo z daljnogledi. V luki oziroma v marini je tudi jadralski klub, a se ni nihče napotil proti nam, kljub temu da je bilo očitno, da smo v zagati.
Koga ste poklicali na pomoč?
Po slabi uri je Miran poklical po mobitelu bratranca, ki živi v Miljah. Prosil ga je, da koga organizira za pomoč pri izvleku ali da obvesti italijansko obalno stražo. Kmalu nas je poklical nazaj in povedal, da je obvestil obalno stražo in da je reševanje sproženo. Na pomoč smo čakali kakšni dve uri, vmes pa so po telefonu in po radijski postaji z obalno stražo tekli pogovori. Spraševali so nas, ali je z nami vse v redu in nas obveščali, češ da akcija poteka in naj še malo potrpimo. Torej, nasedli smo okoli osemnajste, pomoč poklicali okoli devetnajste, vlačilec pa je do nas priplul okoli enaindvajsete ure.
Kakšne so bile vremenske razmere?
Vreme je bilo v času nezgode in uro po tem še lepo. Po uri čakanja na pomoč pa je pričela pihati burja. Ta je nažigala vse močneje, tako da so se na gladini pričele pojavljati pene in srage. Ko smo zagledali vlačilec, se je pričelo že malce temniti.
Kakšen vlačilec vas je reševal?
Ne vemo, čigav je bil, saj nismo opazili oznak ali napisov, s posadko se pa tudi nismo pogovarjali. Zaradi burje se nam remorker ni mogel približati na več kot pet oziroma šest metrov. Naredil je manevrirni krog, sporazumevali pa smo se z mahanjem, saj se zaradi šumenja vetra in hrupa motorja nismo mogli slišati.
Kako je potekalo reševanje?
Vrv sem privezal na bitve, jo vrgel mornarju na remorkerju, ta pa jo je zavezal za nekakšen drog, nakar se je pričelo izvlačenje. Na žalost posadki na remorkerju ni uspelo napeti vlečne vrvi počasi oziroma postopoma, temveč nas je pričel vse močenje cukati. Kričali in mahali smo, naj preneha in ustavi, ob tem pa že slišali najprej hreščanje, nato pa močan trušč. Med cukanjem napete vrvi nismo mogli na hitro odvezati, reševalci pa niso bili pozorni, kaj se dogaja, kljub temu da smo jim jasno sporočali, naj prenehajo in da se potapljamo. Ko so mornarji na remorkerju končno dojeli, kaj se dogaja, je bilo že prepozno. Hitro so nas odvezali in na naše veliko začudenje odpluli.
Kako odpluli? Se vam niso ponovno približal in vas prekrcali?
Remorker ni naredil ponovnega manevrirnega kroga. Odplul je, mi pa smo ostali zgroženi na nasedli in potopljeni barki. Mokri, v mraku in prepuščeni sami sebi. Barka je bila tako močno poškodovana, da je pričela voda vdirati v podpalubje tako močno, da je v desetih ali petnajstih sekundah zalila celotno notranjost. Predvidevam, da se je barka močno razprla med kobilico in trupom.
Se spominjate teh sekund? Kaj se je dogajalo ob potopu?
Teh sekund se je težko spomniti. Bili smo šokirani. Miran, ki je v tistem času v salonu telefoniral, je planil na palubo. Oh ja, še sedaj vidim njegove zgrožene in velike oči. Zalita barka se je nato nagnila na bok.
Plovbe ob dolgem loku furlanske in beneške obale ne gre podcenjevati. Poteka namreč med številnimi sipinami in peščenimi otoki.
Je v kriznih trenutkih med vami zavladala panika?
Mislim, da smo reagirali, kot bi vsaka ekipa v oteženih okoliščinah. Prve trenutke potopa smo doživljali različno. Nekateri bolj, drugi pa manj hladnokrvno ali spretno. Presenetljivo dobro je odreagiral najmlajši član posadke, komaj dvanajstletni Matija.
Je bil kakšen še posebej kritičen trenutek? Se je kdo poškodoval?
Barka ni mirovala, temveč se je zaradi valov bolj ali manj ves čas nagibala. Na trenutke celo tako, da je bil vrh jambora nad gladino le še kak meter. Takrat je Robi zdrsnil v morje, a sem ga uspel potegniti nazaj na barko. Sicer pa se v času brodoloma nihče ni poškodoval.
Ste si med čakanjem na pomoč nadeli rešilne jopiče?
Ne, teh si nismo nadeli, saj smo bili blizu obale. Prepričani pa smo bili, da bo le prišel kdo iz marine po nas in da jopičev ne potrebujemo.
Kaj se je dogajalo po potopu? Kdaj ste potemtakem zapustili barko?
V prvih trenutkih smo čepeli kot galebi na nagnjeni barki. V razburkano morje se v tistem trenutku še nismo odločili zaplavati. Čakali smo še kakšnih dvajset minut ali pol ure, nato pa se je dokončno stemnilo. Kmalu smo opazili, da nas je pričelo rahlo odnašati proti obali.
Barka se je zaradi močne burje, verjetno pa tudi zaradi plime, očitno iztrgala iz mulja, zato smo seveda predvidevali, da nas bo vrglo v skalnat valobran. Barko smo se odločili zapustiti, ko smo bili od skal oddaljeni le še kakšnih dvajset, morebiti trideset metrov. Bila je tema, morje pa kalno, tako da se globina ni videla. Sinu, ki je sicer odličen plavalec, sem okoli prsi namestil varovalno vrv, nakar se je kot izvidnik pognal v morje. No, nato pa je sledil malce komičen trenutek. Luka je skočil v morje, ki pa je bilo tam, kamor nas je odneslo, globoko le do pasu. Ko smo to videli, smo tudi preostali zapustili barko. Prebrodili smo do obale in splezali na skale, kjer smo premočeni in prezebli obsedeli. V temi smo videli le oddaljene rotacijske luči karabinjerjev in gasilcev. Šele takrat se je od nekod pojavil gumenjak in nas z valobrana preko lagune prepeljal do obale. Nato smo se peš odpravili v klubske prostore krajevnega jadralnega kluba. Mimogrede, laguni, preko katere so nas po potopu prepeljali, ima pomenljivo ime Laguna del Mort.
Ste z barke uspeli odnesti kaj osebnih stvari?
Bore malo. Barko smo v naglici zapustili le z drobnarijami, kot so denarnice, dokumenti in ključi od avtomobilov. Meni je uspelo rešiti še torbo s fotoaparatoma, ki pa se je že na barki dodobra zmočila.
»Na pomoč smo čakali kakšni dve uri, vmes pa so po telefonu in radijski postaji z obalno stražo tekli pogovori.«
Kdo vas je pričakal v klubu?
Pričakali so nas trije možakarji, menda člani kluba in lastniki bark v marini, dva karabinjerja in nek civilist. Predvidevam, da je bil inšpektor. Domačini so nam dali ogrinjala, nato pa je Andrej kot skiper podal izjavo za nekakšen preliminaren zapisnik. V italijanščino je prevajal Miran.
Kaj ste izjavili?
Povedal je, da se ne čutimo krive in da smo ravnali po navodilih iz peljarja. V njem namreč piše, da je globina kanala 3 do 3,5 metra, ugrez naše jadrnice pa je bil 2,4 metra. Pluli smo natanko po sredini kanala, torej v skladu z označbami. Ne nazadnje so lahko vse naše navedbe potrdili tudi očividci na obali. Sčasoma se je dalo opaziti, da so imeli domačini malce slabo vest. Jasno je namreč postalo, da v kanalu nekdo ni pravočasno odstranil sipin, ki so se nabrale preko zime, čeprav se je turistična oziroma jadralna sezona že začela.
Je bil uradni postopek sicer korekten?
Postopek je bil povsem korekten. Po njem so nam člani kluba postregli še s steklenico viskija. Da smo se malce pogreli, kakopak. V klubu smo bili do polnoči, potlej pa smo le povprašali, kje lahko prespimo. Odpeljali so nas do prvega odprtega hotela, ki je bil v 15 kilometrov oddaljenem kraju Caorle. Tam je bila tudi luška kapitanija, kamor smo se morali obvezno napotiti naslednji dan. V hotel smo prispeli še vedno premočeni. Bilo je tudi malce smešno, saj sta kolega, na veliko začudenje mlade receptorke, mimo nje marširala kar v spodnjicah, da nista nosila premočenih kavbojk. Jaz sem imel oblečene jadralne hlače, ki so se vsaj delno posušile.
Pa vam domačini niso dali ali vsaj posodili kakšnih suhih hlač ali trenirke?
Niso. Zjutraj sem nam sem šel kupit kratke hlače na stojnice, saj se obleka še vedno ni posušila, nato pa so nas odpeljali nazaj do barke. Poskušali smo priti do svojih stvari in kaj rešiti, pa nam ni uspelo. Luka se je hotel potopiti v barko, pa med plavajočo ladijsko opremo in štrlečimi vijaki in žeblji ni mogel. Nato smo se vrnili v Caorle, kjer nas je čakalo zaslišanje še v luški kapitaniji.
Kaj so vam rekli tam?
Nič posebnega. Vsak posebej smo podali izjave. Zasliševali so nas zelo podrobno, a brez uradnega prevajalca. Prevajal je Miran, ki na srečo dobro govori italijansko. Sicer pa je zaslišanje potekalo korektno in brez kakšnih čudnih vprašanj. Vse skupaj je trajalo tri ure, nato pa smo se lahko vrnili domov. Podrobnosti v zvezi z barko je kasneje reševal lastnik. V času nesreče je bil namreč na potovanju v tujini.
S kakšnimi vtisi ste se vračali domov?
Bili smo potrti. Naša posadka je pravzaprav ves čas ravnala situaciji primerno in ne nazadnje, Andrej je znan kot pedanten in dosleden skiper, ki je na morju zelo previden. Čeprav nedvomno nismo bili nič krivi, smo se kljub temu še kar nekaj časa spraševali, ali smo tudi mi storili kaj narobe. Ta neprijetni dogodek nam je pokvaril lep jadralski izlet, ostali smo brez osebnih stvari, stal nas je nekaj živcev in tudi denarja, veselja do jadranja pa nam ni vzel. Naslednje leto smo se ponovno odpravili jadrat, a tokrat na vzhodno stran Jadrana.
Beneški zaliv
Beneški zaliv je velik in obsežen, saj se razteza vse do navidezne črto med ustjem reke Pad in vrhom istrskega polotoka. Delijo si ga Slovenija, Hrvaška in Italija. Napaja se iz večjih pritokov, kot so Soča, Tilment, Adiža, Piava in Pad. Večja mesta ob Beneškem zalivu so Benetke, Trst, Koper in Pulj. Ob italijanskem delu Beneškega zaliva je obala nizka oziroma položna in dokaj močvirnata. Nekoliko bolj razgibana in skalnata je le med Trstom in Tržičem. Obalo sestavljajo dolge plaže, rečna ustja in značilne lagune, med katerimi sta najbolj znani Beneška in Gradeška laguna. Plovbe ob dolgem loku furlanske in beneške obale ne gre podcenjevati. Poteka namreč med številnimi sipinami, ki zapirajo lagune in peščenimi otoki, tako imenovanimi lidi. Sipine so pogosto razdeljene v več nizov, po navadi pa so vzporedne z obalo. Z jadrnico je iz kraja v kraj priporočljivo pluti kakšno miljo od obale. Do priveza moramo pogosto pluti skozi plitve morske ožine in vrata, katerih globina se zaradi novih nanosov, pa tudi plime in oseke, pogosto spreminja. Promet med vrati je gostejši v jutranjih urah, ko se ribiči vračajo domov. Megla v teh krajih ni redka, najpogostejša pa je jeseni in pozimi. Obala pokrajine Benečije je dolga 130 kilometrov. Vzdolž nje naši navtiki radi obiskujejo predvsem slovite Benetke in Chioggio. Le redko kdo zaide v kraje Caorle, Jesolo in Eracle Mare, kljub temu da so zanimivi in turistično dobro razviti. Kopenski turisti jih množično obiskujejo predvsem poleti, pritegnejo pa jih lepe peščene plaže, dobra italijanska kuhinja in poletno turistično dogajanje.Caorle
Caorle je staro in slikovito mestece. Lepo ohranjeno starodavno mestno jedro obkroža mreža kanalov in kot takšno spominja na ‘mini Benetke’. Mesto z okoli 10. 000 prebivalci je živahno v vseh letnih časih in premore 18 kilometrov plaž.
Barke lahko privežete v mestni Marini dell’Orologio ali od centra 2 kilometra oddaljeni marini Santa Margerita di Caorle, ki je varna pred vsemi vetrovi.
Zanimivost: leta 2002 je mesto Caorle podelilo častno meščanstvo Nobelovi nagrajenki za mir Rigoberti Menchú iz Gvatemale.Eraclea Mare
Eraclea Mare je majhno turistično naselje in je pravzaprav sestavni del mesta Eraclea, ki pa ne leži ob obali. Občina šteje nekaj čez 12.000 prebivalcev. Gospodarstvo temelji predvsem na kmetijstvu in vse bolj pa tudi turizmu, saj ima kar 6 kilometrov dolgo plažo. Tej je bila zaradi urejenosti več let zapored dodeljena Modra zastava, hkrati pa je uvrščena na seznam tridesetih najlepših italijanskih plaž. Domačini se radi pohvalijo, da je Eraclea oaza morja in narave. Ponaša se z lepimi borovimi gozdički in nenavadno Laguno del Mort, ki se razteza med naseljem in ustjem reke Piave. Eracleo Mare obiskujejo predvsem družine z majhnimi otroci.
V kraju je marina Mariclea, kjer je jadralni klub. Dostop v pristanišče je zaznamovan z pomorskimi označbami, poteka pa med lesenimi koli in dvema dolgima kamnitima valobranoma. Plujte kar se da natančno po sredini kanala, kjer je globina morja okoli 3 metre.
Zanimivost: lani je turiste presenetil sprejet zakon, ki v Eraclei prepoveduje kopanje lukenj in gradnjo peščenih gradov na plaži. Otroci sicer lahko izdelujejo peščene potičke, kaj večjega pa je zaradi prehodnosti plaže prepovedano.Jesolo
Jesolo je na beneški obali prestolnica zabave za mlade. Premore veliko hotelov, restavracij in nočnih lokalov, kjer zabave potekajo dolgo v noč. Te se v poletnih mesecih neredko dogajajo tudi na 15 kilometrov dolgi mestni plaži. V kraju živi okoli 22.000 domačinov, letno pa ga obišče kar 5 milijonov turistov. Ti se zabavajo v velikem vodnem parku Aqualandia, ki velja za najboljšega v Italiji. Ob njem so turistom namenjeni še zabaviščni park, tobogani, akvarij s 5.000 ribami s celega sveta in golf igrišče. Pristanete lahko v marini v centru mesta ali v 6 kilometrov oddaljeni Marini di Cortellazzo.
Zanimivost: v tem majhnem obmorskem kraju so obsežne karting steze, na katerih so gostovali tudi najbolj znani dirkači formule 1.
Portorož – Caorle: cca 35 milj.
Portorož – Chioggia: cca 60 milj.
