Slovenci smo precej čuden narod. Radi se navdušujemo nad ekstremnimi dosežki, vendar hitro nasedemo lokalni propagandi in vse prevečkrat kujemo v nebo nekoga, ki si tega ne zasluži, spregledamo pa marsikoga, ki je bolj popularen v svetu kot v lastni domovini. Igor Simčič je eden tistih, ki je vse predolgo čakal na to, da ga tudi pri nas prepoznamo kot človeka, ki piše eno bolj zanimivih svetovnih jadralskih zgodb. Jadrnica Esimit Europa 2 je bila, tako kot vse ultra drage maksi jadrnice, najprej v rokah avstralskega multi milijonarja, takrat še pod imenom Alfa Romeo 2, a je slovenskemu poslovnežu uspel podvig – prepričati investitorje in zbrati dovolj sredstev za nakup ter vzdrževanje celotnega pogona. Tako sedaj, zahvaljujoč Igorju Simčiču, za slovensko jadralno zvezo nastopa ena najhitrejših in najtrofejnejših jadrnic na svetu.
Dejan Ravter foto: D. Ravter, arhiv I. Simčič
N+: Kdo je Igor Simčič? Poslovnež ali jadralec?
Vsekakor v prvi vrsti poslovnež in menedžer, saj sem v svoji karieri iz nič postavil uspešno podjetje. Poslujemo kot distributerji kemičnih izdelkov po celi Evropi. Sem tudi športnik, v mladih letih sem postal učitelj smučanja in na tem področju naredil premik na našem bovškem področju, Kaninu. Seveda sem se, ko je nastopil čas za poslovno kariero, posvetil njej, vseskozi pa me nekako spremlja ljubezen do jadranja in jadralskega športa.
N+: Začetek? Kje in kako ste prišli v stik z jadranjem?
Pot v jadralski šport, govorim o velikih jadrnicah, mi je v sedemdesetih letih odprl moj stric Boris Trpin, ki je bil skiper znane jadrnice Helisara v lastništvu avstrijskega dirigenta in ljubitelja jadranja Herberta von Karajana.
N+: V mladosti Helisara, St. Tropez, Karajan … Je tudi to razlog, da ste svetovljan, ki se znajde, kamor koli ga postaviš?
Nedvomno je način življenja, ki sem ga imel priložnost opazovati v tistih časih, napravil name velik vtis. St. Tropez na Azurni obali je bil v sedemdesetih letih zbirališče vseh svetovnih pomembnežev in nič nenavadno ni bilo, če si sredi ulice srečal Brigitte Bardot ali kakšnega svetovno znanega režiserja, glasbenika … Tja sem hodil kot srednješolec k stricu na počitnice in postal član jadralske ekipe na Helisari. Seveda je bil to zame popolnoma nov svet, na pol neresničen, sočasno pa sem doumel, da so vsi ti zvezdniki in bogataši pravzaprav čisto običajni in dostopni ljudje. Popotnica, ki sem jo dobil, je bilo tudi znanje o funkcioniranju in izboru ekipe, pripadnosti k ekipi in jadrnici, kar mi je pri Esimitu zelo koristilo. Na Jadranu so bili v tistem času jadralci predvsem vrhunski športniki na malih jadrnicah, regat z večjimi jadrnicam še ni bilo, zato tudi ni bilo dosti tovrstnega znanja oziroma kulture. Ta se je tukaj začela in ustvarjala v zadnjih štiridesetih letih. V Franciji, kjer je jadranje skoraj nacionalni šport, je bilo prav obratno. Zadevo so videli z drugega zornega kota, pomembnejše in odmevnejše je bilo jadranje na velikih jadrnicah.
N+: Združevanje posla in jadralnega športa se sliši nekoliko čudaško, očitno pa zadeva v vašem primeru funkcionira. Je bila to vaša ideja oziroma recept?
Lahko potrdim, da je to moja ideja, saj takšnega ali podobnega projekta ni na svetu. Vsi drugi projekti maksi jadrnic so se začeli drugače. Praviloma je bil lastnik tudi investitor, seveda zelo bogat in, jasno, jadralski navdušenec. To lahko še danes naredi vsak, ki ima dovolj denarja, vendar je navadno zgodbe kmalu konec. Ti bogataši zadovoljujejo svoj ego, potrebo po samopromociji, in to je tudi vse Lep primer podobnosti iz preteklosti je Prada, ko je prvič nastopila na America’s Cupu, ki je bila takrat edina italijanska jadrnica. Takrat je bil ta projekt sprejet kot nacionalni in imel podporo celotne javnosti, saj so jo vsi Italijani imeli za svojo – o tem naboju govorim. Čim pa se zadeva ustavi pri enem posamezniku, ki lahko kupi pet ali morda deset jadrnic, pa ni to nič posebnega. Ideja, o kateri govoriva, je odkrila neko novo dimenzijo in je prišla iz mojega življenja, saj sem delal na italijanski strani, živel pa na slovenski. Poznal sem župana obeh Goric in prijateljstvo se je začelo. Sodelovanje sta podprla tudi z obiskom Barkolane in s tem, ko sta se pridružila na naši barki, tudi dejansko demonstrirala sporočilo, da je treba združit moči. Strinjala sta se z razvojem ideje, ki privabi širši krog in je za obe strani dobra. Istočasno se je širila Evropa. Ko sem bil na sestanku pri predsedniku Evropskega parlamenta, sem začutil, da je naš projekt dobil še eno, veliko širšo dimenzijo. Na razgovoru mi je stisnil roko in dejal, da imamo njegovo popolno podporo, češ da je ideja fantastična. To je bilo še v času prve jadrnice Esimit Europa in kmalu sem začel razmišljati, da moramo okrepiti ekipo, tako da bomo imeli, ko bo nastopil pravi trenutek, v ekipi postavljene stebre, na katere se lahko naslonimo. V tistem času sem imel na jadrnici šest šampionov, ki so imeli izkušnje z America’s Cupa ali drugih maksi jadrnic. To je bila poleg dobro pripravljene jadrnice potrditev, da gremo tudi v jadralskem smislu v pravo smer. Ničesar na svoji poti nismo jemali kot samoumevno ali zgolj za zabavo, temveč je bilo vse del dolgoročne zgodbe in njenega razvoja. Leta 2006 smo dobili še podporo predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa in v istem letu še dr. Alekseja Millerja, predsednika Gazproma, ki je v Piranskem zalivu oblekel našo uniformo ter prisluhnil projektu. Ob odhodu me je prijateljsko objel in dejal „Še se bova srečala.“ Čeprav danes sodelujemo nekoliko manj kot nekoč, se vračamo nazaj, ta projekt je lahko lep simbol zbliževanja.
N+: Zdi se mi, da se vseeno premalo Slovencev poistoveti z jadrnico Esimit Europa 2 in s projektom, kot se na primer Italijani, pa čeprav se projekt predstavlja kot delno slovenski. Morda je bilo premalo narejenega, je zgodba premalo poznana ali pa se vidijo premalo povezane?
Pri našem projektu gre za en nov trenutek. Ko smo začeli jadrnico predstavljati v Evropi, se morda Slovenija še ni čutila toliko povezana, poleg tega smo imeli takrat dva takšna velika projekta, Veliki viharnik in Maxi Jeno, ki sta imela prednost. Zato je jasno, da na začetku nismo bili v centru pozornosti, šele ko smo zmagali na Barcolani leta 2010 z Vasilijem Žbogarjem kot ključnim v naši ekipi in hkrati slovenskim predstavnikom, se je stvar obrnila. Uspehe smo nadaljevali leta 2011 z nemškim jadralskim velezvezdnikom Jochenom Schümannom in drugimi. Ko so Slovenci videli, kakšna je ekipa in da so naši ljudje del nje, so šele začutili, za kakšno dimenzijo gre. In videli Slovenijo v projektu.
N+: Mislite, da se bo ta slika (še) izboljšala?
Sam mislim, da se je že, sploh lani. Zdi se mi, da so Slovenci začutili evropsko dimenzijo v projektu in skozi to tudi slovenskost.
N+: Za ta čas neprijetno vprašanje – kakšno plovilo imate v zasebni lasti?
Grand soleil 50.
N+: Koliko časa preživite na njem?
Gre za družinsko jadrnico, tudi oprema je prilagojena takšnemu jadranju in poleti se na njej v družinskem krogu resnično sproščamo. Jadramo po Jadranu, kolikor pač dopušča čas.
N+: Nedvomno ste po mednarodni prepoznavnosti prva oseba slovenskega jadranja, čeprav ne morem trditi, da ste aktivni na področju Slovenije. Razlog?
Sam ne vidim razloga, da bi moral biti več. Razen regat, kot sta Milje – Portorož, Lignano – Portorož, se jih nismo udeleževali, ker nisem tekmovalni jadralec, ki bi hodil z regate na regato. Slovenijo predstavljamo celemu svetu in mislim, da je to največ, kar smo lahko naredili. Pomembna se mi zdijo dejstva, kot je na primer naše ime, ki sem ga videl zapisanega na Sardiniji v Yacht Clubu Costa Smeralda, kjer vsako leto na kovinsko ploščo zapišejo najuspešnejše jadralce, in so leta 2010 dodali ime Esimit Europa 2, Jadralna zveza Slovenije. Tam je tudi center, kjer se družijo vsi največji milijarderji z maksi jadrnic in so sprejeli Slovenijo v svojo dimenzijo. Med samimi znanimi imeni se je znašla tudi Slovenija in mislim, da smo naredili veliko, s tem ko smo ime naše države ponesli tako daleč – in ne le v regatnem smislu, temveč širše.
N+: Sposobnih menedžerjev nam sploh v jadralnem svetu kronično primanjkuje, vi ste sposobnosti dokazali. Se vidite tudi na tem področju kot neke vrste pomoč? Zakaj se ne angažirate bolj na tem teritoriju?
Če ima zadeva neko smer oziroma pot, po kateri pelje, in je usoda na njeni strani, potem se najdejo tudi finance. Morda začnemo pri nas razmišljati najprej o financah in šele nato o tem, kako bi neko stvar izpeljali. Težko je soditi. Če za primer vzamemo Vasilija Žbogarja, mu teče vse kot po maslu in nosi domov medalje. Kot človek je preprost in sposoben, natančen in nekonflikten. Deluje po formuli „kar je dobro, je dobro“ in tako funkcionira. Mehanizmi so torej lahko profesionalni ali pa amaterski, ampak pri slednjih dosti financ navadno ni, saj vsak dela stvari zato, ker so mu všeč in se tukaj tudi konča. Profesionalec pa bo vložil toliko energije in zbral vse potrebne elemente, da mu lahko rečemo profesionalec, in seveda sledi tudi rezultat.
N+: Za vsakim rezultatom, gledano olimpijsko, mora stati močna jadralna zveza, ki je sposobna financiranja, in tukaj se precej lomijo stvari. Odkar se je na primer Istrabenz umaknil in odkar je recesija, je najbrž vse večji problem …
S tem se vsekakor strinjam, situacija je povsod približno enaka. Tudi v Nemčiji imajo na primer podobne probleme in ni vse v jadralni zvezi. Tam je vseeno industrija, ki je toliko uspešnejša, močnejša od slovenske, pa imajo kljub temu probleme. Živimo pač v takšnih časih.
N+: Dotakniva se Esimita, projekta, ki je bil predhodnik današnjega, in prvi maksi z evropskimi zvezdicami. Je bil začetek zgodbe težak?
Pravzaprav je bilo politikom in javnosti najtežje razložiti združevanje slovenske in italijanske strani. Začelo se je tako, da sem ob vsakodnevnem prehajanju slovensko-italijanske meje razmišljal, koliko enostavneje bi bilo za prebivalce, če bi bil prehod prost, saj smo bili sosedi, ki smo se poznali, se gledali prek meje, pa se kljub temu počutili ločene. Z veliko vztrajnosti in tudi malo sreče sem na obeh straneh ‘našel’ župana, ki sta doumela bistvo zgodbe in bila pripravljena sodelovati. Tako smo uspeli prek jadrnice Esimit vzpostaviti prvo simbolično povezavo med Gorico in Novo Gorico, nato pa se je projekt razširil na Slovenijo in Furlanijo Julijsko krajino ter končno na vso Evropo, takrat že z novo jadrnico Esimit Europa. Glavni problem je bil, kot sem že omenil, da na začetku politiki niso prav razumeli, kaj želimo, na vse skupaj so gledali kot na neko čudno zgodbo, vendar prav ta drugačnost, ki je izhajala iz jadrnice, je odločilno prispevala, da smo bili opaženi in sprejeti v Sloveniji ter Italiji. Počasi se je vse skupaj razvijalo in danes je Esimit Europa eden najzanimivejših jadralskih projektov na svetu, lahko ga postavimo ob bok America’s Cupu in Volvo Ocean Raceu.
N+: Esimit Europa 2 je pravzaprav genialna ideja, kako priti do super jadrnice. Vendar sam nakup takšne barke stroškovno ni nič proti vzdrževanju in financiranju ekipe. Kako dolgo je ta del zagotovljen?
V projekt so danes vključeni precej pomembni ljudje, bodisi s Cipra bodisi iz drugih evropskih držav in Esimit Europa 2 je pravzaprav podjetje, ki mora zagotavljati vse, od financ do razvoja jadrnice in ekipe. Jadrnica je tehnološko tako napredna, da zahteva nenehni razvoj. Kot primer, v precej slabšem vetru smo potolkli rekord, ki ga je ista jadrnica postavila še kot Alfa Romeo … No, ves čas delamo tudi na pridobivanju novih sponzorjev in iščemo politično podporo projektu, zato mislim, da je stanje v vseh pogledih stabilno. Cilj je, da bi bila vsa Evropa na tak ali drugačen način prepletena skozi ta projekt, saj je trenutno edini takšen, ki predstavlja sodelovanje celotne evropske celine.
N+: Je Esimit Europa projekt, za katerega in od katerega danes živite? Oziroma, je tukaj dovolj denarja, da bi lahko od tega živeli?
Ne, sam imam seveda svoje podjetje, moja naloga v projektu Esimit Europa je bolj svetovalne in vizionarske narave. Živi pa za ta projekt in od njega približno 45 ljudi, morda bi lahko nastal problem, če bi se vse skupaj ustavilo, vendar zaenkrat te bojazni še ni. Celo več, proučujemo možnosti udeležbe na America’s Cupu in še kakšnih drugih projektih.
N+: America’s Cup?
Da, čakamo na odločitev pri izboru plovil, ali bodo to še vedno katamarani itd. V ekipi imamo nekaj strokovnjakov, ki so pri America’s Cupu že sodelovali, Vasilij Žbogar pravkar nabira izkušnje … V tekmo pa se bomo spustili le, če bomo prepričani, da obstajajo možnosti za zmago.
N+: Ko smo že pri America’s Cupu, zagovarjate enotrupne jadrnice ali katamarane?
America’s Cup ima obsežno, bogato zgodovino in mislim, da tega ni moč nadomestiti z neko trenutno atraktivno zgodbo. To, da se jadrnice prevračajo in lomijo, je za javnost morda zanimivo, vendar je izgubljene veliko prave vsebine. Trenutno zgodba America’s Cupa ni niti približno tako zanimiva, kot so snovalci mislili.
N+: Kolikšen je danes proračun ekipe America’s Cupa, ki bi želela biti konkurenčna?
Po moji oceni najmanj 100 milijonov evrov. Dalo bi se tudi za kakšnih trideset milijonov, vendar tako ostaneš povprečen. To, kar največ stane, je, da si meter pred konkurenco. Za uspeh potrebuješ vse najboljše, od arhitekta, prek materialov do ekipe.
N+: Volvo Ocean race? Bilo je nekaj govora o tem, da razmišljate o tem izzivu. Je to v teh časih izvedljivo? Dragi projekti so vse redkejši …
Tudi o tem je bilo nekaj govora, v naši ekipi že imamo nekaj vrhunskih članov, ki imajo rezultate s tovrstnih regat, Juan Vila je bil pravkar navigator pri postavljanju svetovnega rekorda okoli sveta, tako da bi se nam bilo vključiti v tak projekt nekoliko lažje. O tem, v kateri projekt se bomo morda usmerili, pa se bomo odločali leta 2013.
N+: Esimit Europa 2 je registrirana na Cipru, tekmuje za Jadralno zvezo Slovenije, zastava na krmi je evropska, je članica Yacht Cluba de Monaco, privez ima v Valenciji … Ni bilo v začetku govora o slovenski zastavi?
Priznati moram, da se nam je ‘cel svet zrušil na glavo’, ko smo dobili zeleno luč s strani Gazproma kot glavnega sponzorja. Januarja 2010 smo dobilo potrdilo, da lahko jadrnico Alfa Romeo 2 kupimo in zadeve so se morale odvijati hitro – mislim na prevoz iz Avstralije v Evropo, registracijo in vse potrebno, saj je bil prvi dogodek že 10. junija v Cannesu v okviru dogodka European Business Congress. Razmišljati smo morali hitro, tudi o ekipi. Treba je bilo dobesedno čez noč najti 24 ljudi, skratka dela je bilo ogromno. Istočasno sem že od vsega začetka imel strategijo, da ta jadrnica predstavlja čim več delov Evrope. V sodelovanje smo torej povabili tiste zveze in jadralne klube, ki so se najhitreje odzvali oziroma so bili postopki najbolj enostavni in edina država, na primer, ki ni zahtevala, da moramo pripeljati jadrnico k njim, je bila Ciper. Takrat nismo imeli časa, čeprav smo si želeli, da bi jo registrirali v Sloveniji. V Genovo je na primer prispela maja, potem pa bi jo morali še fizično pripeljati v Slovenijo in nazaj. Enostavno ni bilo mogoče in situacijo smo reševali po svojih najboljših močeh. Ko smo predstavljali naš projekt ciprski vladi, na čelu z zunanjim ministrom in ministrico za transport in logistiko, so bili dobesedno šokirani in so nam ponudili celotno podporo. Projekt so vzeli kot simbol, sploh ker so del Evrope, pa hkrati zelo daleč stran. Zelo so bili ponosni, da smo jadrnico registrirali na Cipru.
N+: Precej zamer pri poznavalcih scene gre na vaš račun v zvezi s promocijo Slovenije prek projekta Esimit Europa 2. Imate občutek, da ste na tem področju naredili dovolj? Je to sploh vaša obveza?
Vsekakor ne čutim nikakršne obveze glede promocije, drugo pa je, da jadrnica promovira Slovenijo že s tem, da jadra za JZS in je tako uradno slovenska. Pravzaprav se več kot jadrati in zmagati za JZS ne da. Če dodam še, da smo lani dosegli prek petsto objav v medijih po svetu, bili tudi na CNN-u in da se je v več kot polovici objav navajala jadrnica kot slovenska, je jasno, da ti, ki nas obsojajo, nimajo prav. Poudariti pa moram, da sem ponosen na to, da sem Slovenec in tudi na podelitvah, ko objavijo, da je Esimit Europa 2 slovenska jadrnica , mi srce kar malo poskoči.
N+: Pričakoval bi, da boste v ekipo vključili več slovenskih jadralcev, ki bi jim morda na ta način pomagali pri uveljavitvi na mednarodni jadralski sceni. To bi populariziralo offshore jadranje v naši državi.
Razlog se skriva drugje. V ekipi želimo imeti jadralce iz čim več držav, število je omejeno in tako pač od naših sodeluje le Žbogar. Dodatno je treba povedati, da optimiziramo jadrnico tako, da bomo zmanjšali število jadralcev, s štiriindvajsetih na sedemnajst.
N+: Ste morda kdaj razmišljali, da bi pripluli na primer na Internautico in ponudili možnost ogleda tega jadralnega stroja obiskovalcem, jadralskim navdušencem? Čeprav dvomim, da bi Esimit Europa 2 sploh lahko vplula v marino …
Jadrnica je tako tehnično sofisticirana, da nanjo obiskovalcev ne sprejemamo, včasih sicer povabimo kakšne goste, tudi novinarje, vendar širši javnosti tega ne omogočamo. Glede obiska Internautice z jadrnico pa mora priti pobuda s strani organizatorja.
N+: Esimit Europa 2 ima bazo v Valenciji. Je tam najugodneje?
Največji problem imamo pravzaprav takrat, ko je jadrnica na suhem. Konec novembra jadrnico razstavimo in naredimo analizo materialov, vse skupaj traja štiri mesece, za to pa potrebujemo idealne pogoje. Te smo našli prav v Valenciji, v bazi, ki je bila postavljena v času America’s Cupa. Z minimalnimi korekturami imamo sedaj na voljo prostor za delo in preizkušanje.
N+: Kakšen je načrt regat za leto 2012? Se selite tudi na južno poloblo?
V letošnjem letu bomo večinoma ponovili lanski program regat, dodali bomo še eno dirko na časovni rekord. Organizirali pa bomo več dogodkov, eden je načrtovan v Portorožu konec maja – European Business Congress, pričakujemo okoli 100 predsednikov uprav raznih evropskih korporacij. Takrat bo tam tudi Esimit Europa 2. V letu 2013 pa načrtujemo premik programa bolj proti severu Evrope – Nemčija, Švedska, Anglija …
