Z Jakico Jesih sem se prvič srečal pred leti na Murterju, ko smo prišli z vseh vetrov poslušati in prakticirati regatne tehnike jadralskega asa Tomislava Bašića. Potem sva se zopet srečevala na regatah za Pokal Slovenije, pa na regatah monotipov Justinten in Seascape 18 ter na hrvaških bolj ali manj znanih regatah. Ko sem slišal, da se je odločila za sodelovanje na transatlantski regati Transat Jacques Vabre in se vpisala v zgodovino kot prva Slovenka, ki se je udeležila tovrstnega dogodka, sem bil nemalo presenečen. Z jadrnico in le eno sojadralko na krovu je priti preko Atlantika vse prej kot enostavno.
N+: Koliko let se ukvarjate z regatnim jadranjem?
Ne dolgo. Prvič sem sicer bila na jadrnici pred štirinajstimi leti, vendar kot članica dopustniške posadke, potem ponovno čez kakšno leto, pa čez dve leti in tako naprej zelo rekreativno, dokler nisem pred tremi leti pričela jadrati na Seascapu 18, ki me je potegnil v regatno jadranje.
N+: Kakšna mora biti ženska, da se odloči za takšno regato? Brez podcenjevanja tako imenovanega šibkejšega spola…
Haha, pa saj nismo šibkejši spol! Mislim, da spol ni pomemben – vsak, ki se odloči za takšno regato, mora predvsem imeti rad offshore jadranje in vse, kar spada zraven. Ker tovrstni projekti vzamejo veliko več časa kot priobalno regatiranje – ženske pa v svoja življenja med prednostne ponavadi postavljamo druge dejavnosti – jih v tem športu dejansko ni veliko. Tiste, ki so se mu resno posvetile, pa so v špici in redno premagujejo tudi vrhunsko pripravljene moške konkurente. Poglejte Ellen MacArthur, Samantho Davies, Dee Caffari … Biti ženska v offshore jadranju zato po mojem mnenju ni nikakršna pomanjkljivost – le različne adute imamo ene in drugi v rokavu – in z njimi moramo na koncu narediti, kar se da. Te punce dokazujejo, da se da.
N+:Kaj je vas pripeljalo v offshore jadranje?
Z oceanskim jadranjem sem se spoznala in se vanj zaljubila pred leti v Južni Ameriki, vendar je tam šlo za povsem turistično doživljanje odprtega morja.
N+: Lahko na kratko opišete regato Transat Jacques Vabre?
Gre za regato, ki poteka načeloma brez postankov po tako imenovani nekdanji kavni poti in se prične s štartom v francoskem Le Havru ter konča preko Atlantika na Kostariki v mestu Puerto Limon. Z malimi spremembami rute je bila to letos deseta izdaja te regate. Direktna razdalja je približno 4.500 nm, seveda je v praksi to precej več, odvisno od vremenskih razmer. V posadki sta lahko le dva jadralca, spol ni pomemben, je pa res, da žensk ponavadi ni veliko. Midve sva bili letos edina povsem ženska posadka, dve sta bili mešani. Štartalo je 35 jadrnic, od tega je bilo šestnajst bark v najinem razredu Class40, šest bark Multi 50 – trimaranov in trinajst jadrnic razreda IMOCA – Open 60. Zaradi zelo slabih vremenskih razmer je bilo odstopov veliko, slaba polovica flote ni prišla do cilja.
N+: S kakšno jadrnico ste štartali?
Najina jadrnica je bila povsem nova Akilaria 40 RC2, ena od treh enakih v konkurenci in zelo dobro nama je služila. Gre za francosko znamko, izdelujejo jih v Tuniziji. Čeprav so jadrnice razreda Class40 že precej »atletske« in se na njih razvijejo kar velike sile, pa je bila najina Akilaria enostavna za upravljat in tudi precej odpuščajoča. Pa zelo rada je šla naprej!
N+: Kdo je bila sojadralka?
Anna-Maria Renken je nemška jadralka, ki, enako kot jaz, tudi ni prehodila klasične jadralske poti od optimista do večjih bark. Zadnja leta se veliko posveča oceanskemu jadranju in regatiranju in ima ogromno izkušenj, jadralskega in tehničnega znanja. S Hannah Jenner (Hannah je na letošnjem TJV nastopila na jadrnici 40 Degrees) se je zadnje leto pripravljala za nastop na Global Ocean Race-u (GOR). V času priprav je k njima pristopilo avstrijsko podjetje Celox Sailing, ki je zastopnik za Akilario za srednjo Evropo, in jima ponudilo sponzorstvo ter v uporabo nov model barke Akilaria 40 RC2. Ponudbo sta hvaležno zavrnili, saj sta že bili pogodbeno povezani z nekim drugim sponzorjem, ki pa je tri tedne pred štartom GOR-a od projekta odstopil. Tako sta tik pred začetkom regate ostali brez plovila in brez sponzorja. Takoj, ko se je razvedelo za neljubi dogodek, se jima je ponovno javil Celox in ponovil ponudbo. Hannah je že imela druge načrte, Anna pa se je z veseljem odzvala ter pričela iskati sojadralko za Transat Jacques Vabre (za GOR takrat ni bilo več dovolj časa), kajti Celox je želel na jadrnici žensko posadko. Glede na to, da je Celox zastopnik za Akilario tudi za slovenski in hrvaški trg, je bila z njihovega vidika slovensko-nemška zasedba kot pisana na kožo.
N+: Sta se poznali že prej?
Ne. Anna me je sicer na daljavo kontaktirala že pred kakšnim letom s ponudbo za sodelovanje na GOR-u, vendar se takrat nisem mogla odzvati. Mogoče lahko celo rečem, da sem imela srečo, da v Avstriji in Nemčiji ni veliko žensk, vpetih v oceansko jadranje, tiste, ki so, pa so kot kaže že bile zasedene z drugimi projekti. Zato se je Annina iskalna akcija sojadralke razširila preko meja. Z Anno imava v Hamburgu skupnega prijatelja Felixa Oehmeja (z Borisom Herrmannom zmagovalec GOR-a 2009), ki ji je predlagal, naj stopi v kontakt z mano, češ »punca sicer nima kaj dosti regatnih offshore izkušenj, pravzaprav je popolnoma nova na tovrstnih dirkah, vendar je navdušena oceanska jadralka in mislim, da bi tudi karakterno ustrezala«. Anna me je zdaj ponovno poklicala in tokrat sem lahko rekla ja. Moj prvi klic takoj zatem je bil namenjen Andražu Mihelinu, ki se je dvakrat udeležil regate Mini Transat – na 6,5 metrski jadrnici solo čez Atlantik – in ki mi je lahko iz prve roke podal realno mnenje. V trenutku se je spremenil v en velik JAAAA, kar je bila potrditev, ki sem jo takrat potrebovala.
N+: Pravega ste poklicali … Je bil kakšen odstotek možnosti, da bi rekel NEEEE?
Mislim, da bi Andraž zagotovo rekel ne, če bi menil, da temu projektu nisem dorasla, plovba čez Atlantik s seboj vseeno prinaša določeno mero tveganja. Ker je bila ta ponudba zame povsem izven mojih siceršnjih jadralskih okvirov – Andraž pa me dovolj dobro pozna, tako osebnostno kot z jadralskega vidika – je bila zame njegova potrditev ključna. On kot eden od redkih pri nas je dejansko vedel, kaj me na vodi lahko čaka in v kaj se spuščam, pa tudi ne samo z vidika samega jadranja, ampak projekta v celoti.
N+: Spoznavanje z jadrnico in sojadralko?
Vse skupaj zaradi časovne stiske ni šlo po poti, ki je za takšne projekte običajna. Jadrnica je bila v Franciji in deset dni po mojem pristanku na sodelovanje so me že pričakovali tam. Za priprave na odhod v Francijo sem tako imela doma na voljo le dober teden, do štarta regate pa je bilo še približno dva meseca. Čas do odhoda sem porabila v glavnem za fizične priprave v fitnesu in iskanje sponzorjev, saj sva morali sami zbrati okoli 30.000 evrov, od katerih je bila približno polovica namenjena transportu jadrnice nazaj v Evropo, za kar sva na koncu dobili nizozemskega partnerja.
N+: Nekoč sem se pogovarjal z Andražem Mihelinom, ki je omenil, da so bile priprave za solo jadranje kar precej obsežne in zahtevne. Vaših priprav pravzaprav ni bilo, se je to močno poznalo med regato?
Res je, za moje priprave ni bilo veliko časa. Na takšen projekt se udeleženci običajno pripravljajo več let, gre za iskanje sponzorjev, fizične in psihološke priprave, treninge spanja, jadralske treninge, spoznavanje z jadrnico in sojadralcem. Čeprav sem seveda razočarana, da sva morali zaradi odlomljenega krmilnega lista odstopili, pa moram objektivno priznati, da je bil zaradi načina, kako sem v zadnjem hipu vskočila v ta projekt, moj vložek v priprave relativno majhen, pridobila pa sem ogromno neprecenljivih izkušenj in novih znanj. Predvsem se je poznalo, da z Anno nisva imeli časa za treninge, spoznavanje barke in ena druge. Ostale ekipe so sestavljali stari mački, ki so na svojih jadrnicah preživeli že tedne in tedne, nekateri med njimi Atlatnik prečkali tudi več kot desetkrat. Najin hitrostni izkupiček je bil glede na predvidene polarne diagrame povprečno med 75 in 80 odstotki, kar – še posebej glede na precej zahtevne vremenske razmere – ni bilo slabo, a zagotovo ne dovolj dobro za uvrstitev pri vrhu. Ta niti ni bila cilj, tako nama kot sponzorju je šlo za promocijo ženskega oceanskega jadranja, za rušenje tabujev, da je dostopno zgolj vrhunsko pripravljenim posadkam z neizmernimi budgeti … in mislim, da sva ta del dobro opravili. Kot edina ženska posadka sva bili deležni velike in zelo pozitivne medijske pozornosti, še toliko večje pa prav zato, ker so bile moje predhodne izkušnje neprimerljivo skromnejše od ostalih.
N+: Kakšen je na takšni regati režim dela in bivanja?
Rekla bi, da je paradigma razmišljanje, kako s čim manj porabljene energije narediti čim več. Manevre se dela v dvoje, ves čas, tudi čez dan, pripet z varnostnim pasom. Večinoma gre za menjave ali krajšanje sprednjih jader, krajšave na glavnem jadru, pri obratih (ki jih ni veliko …) tudi polnjenje in praznjenje vodnih tankov, menjavanje strani hidrogeneratorja … ter seveda redno kontroliranje in popravljanje nastavitev jader. Vse skupaj ves čas pogojeno z vedno spreminjajočimi se vremenskimi razmerami. Veliko časa se preživi tudi v podpalubju, saj je treba tudi navigirati, se ukvarjati z vremenom, po potrebi komunicirati s svetom in skrbeti, da vsi sistemi normalno delujejo. Spi se po obrokih, trudili sva se za redne dvourne termine, vendar se v praksi večinoma niso obnesli, redko nama je uspelo spati dve uri naenkrat brez prekinitev. Obroki so sestavljeni iz dehidrirane hrane v vrečkah, ki jim dodaš vodo, počakaš nekaj minut in jed je pripravljena. Vsa kuhinja je reducirana na majhen plinski grelec vode. Med obroki sva prehrano dopolnjevali z energijskimi ploščicami, imeli sva tudi nekaj »običajne« hrane, tunino, sardine, olive in olivno olje, sladkarije … Vodo nama je delal desalinizator, sicer pa smo vse jadrnice morale imeti obvezno zalogo natančno 160 litrov pitne vode v petlitrskih plastenkah. Dodajali sva ji praške z elektroliti in popili veliko čaja, tudi zaradi precej nizkih temperatur.
N+: Dunajskih zrezkov in pomfrija torej ne pripravljate med plovbo?
Ja, vsak dan, pa ne le to, tudi biftke, he he…
N+: Komfort? Koliko kilogramov osebne opreme je dovoljeno oziroma priporočljivo vzeti s sabo?
Glede tega ni pravila, vsak se odloča po svoje. Favoriti so seveda zelo pazljivi, da imajo s seboj zgolj minimalno predpisano tehnično opremo in niti grama osebne prtljage preveč. Gredo celo v takšne ekstreme, da si dva jadralca delita eno brisačo, saj druga predstavlja odvečno težo. Midve sva imeli preveč rezerve drugje, da bi bilo smiselno takšno reduciranje, vseeno pa prav tako nisva s seboj jemali nepotrebnih stvari. Na tako dolgi razdalji vsak po nepotrebnem izgubljen kablič šteje.
N+: Pridobivanje energije?
Imeli sva zelo učinkovit hidrogenerator, ki je proizvajal elektriko za delovanje inštrumetov, računalnika in predvsem avtopilota, ki je bil aktiven večino časa. Dodatno je bila predpisana količina 120 litrov nafte za pogon motorja v nevtralni prestavi, prav tako za proizvajanje elektrike. Motor smo sicer pred štartom morali zapečatiti z vezico ter fotografijo po mailu oziroma mms-u poslati vodji tekmovanja. Vezica je preprečevala, da bi motor lahko dali v prestavo in si z njim pomagali naprej.
N+: Zame bi na primer bil pomemben hladilnik z ohlajenim pivom? Zgolj sanje?
Hihi, se bojim da ja, predvsem z energetskega vidika. Mogoče bi se pa odpovedali inštrumentom in avtopilotu?
N+: Intimno vprašanje. Kolikokrat dnevno se lahko na takšni regati jadralka pošteno umije?
Smeh … Ja, jacuzzi vsako jutro, tuširanje s toplo vodo popoldne, umivanje las dnevno … No, resnično stanje je takšno, da osebna higiena ni visoko na prioritetni lestvici, ker ni ključna za delovanje barke – in na koncu zanjo enostavno nimaš dovolj energije. Z njo se ukvarjaš zelo pragmatično – toliko, da ohranjaš zdravje. Še zob si ne opereš vsak dan, kajti včasih, v velikih valovih, je v barki kot v pralnem stroju. Sprehod na drugo stran, kjer bi lahko bila zobna krtačka, je nepotreben napor. Organizem poskušaš zaradi utrujenosti držati v stanju varčevanja z energijo, torej jo hraniš za najpomembnejša opravila in umivanje to ni. So pa vonjave zato po nekaj dneh očarljive tudi na ženski barki.
N+: Kaj pa slabost? Vem, da sta imeli izjemno neugodne razmere?
Občutek v barki je bil res velikokrat kot v centrifugi, vendar, verjeli ali ne, niti enkrat mi ni bilo zaradi tega slabo, čeprav sem veliko časa preživela v podpalubju, kjer je po izkušnjah huje kot zunaj. Razlog tudi meni ostaja neznanka, saj sem sicer čisto povprečno nagnjena k slabosti.
N+: Kako lahko sploh prideš do tega, da se udeležiš te regate? Je povezano z denarjem ali poznanstvi?
Z denarjem zagotovo. Ne bi rekla, da je povezano s poznanstvi, čeprav ravno moj primer dokazuje nasprotno, vendar je zelo netipičen. Jadrnice v razredih Multi 50 in Open 60 imajo milijonske budgete, tako da gre pri njih za profesionalno jadranje. Drugače je v Class40 razredu, kjer je bila naša flota razdeljena nekako v dve skupini. Eno so sestavljale sponzorirane in dobro finančno ter tehnično podprte ekipe profesionalnih jadralcev, drugo pa ljubiteljske posadke z lastniškimi oziroma za sezono najetimi jadrnicami ter priložnostnimi sponzorji. Transat Jacques Vabre je medijsko zelo dobro podprta regata, na štartu je bilo 200 tisoč gledalcev, prenašale so ga velike medijske hiše, nebo je bilo polno helikopterjev s kamerami, intervjuji raznih televizijskih hiš so kar deževali. Zato je za sponzorje nedvomno zanimiv. Rekla bi, da je privlačnost te regate prav v tem, da je dostopna vsakomur, ki si jo zada za cilj in mu dovolj vztrajno sledi – in ne samo profesionalnim posadkam.
N+: So potrebne kakšne kvalifikacije?
Pravih kvalifikacij v smislu izločanja ni, organizator si pridružuje pravico, da vsaki ekipi odredi kvalifikacijsko jadranje po svojih merilih. Kvalifikacija je namenjena potrditvi, da je posadka dovolj dobro pripravljena in sposobna prejadrati Atlatnik. Fantje, ki so to naredili že šestnajstkrat doslej – od tega mogoče nekajkrat prav v okviru Transata Jacques Vabre – seveda ne potrebujejo dodatnega dokazovanja svojih sposobnosti, saj so organizatorju regate znane. Midve sva bili nepoznana ekipa, zato so nama odredili 500 milj, ki so bile za naju odličen trening.
N+: Če ni skrivnost, koliko udeležba na regati v razredu Class40 sploh stane?
Preko palca bi rekla okoli pol milijona evrov. V to je všteta jadrnica z vso potrebno opremo in priprave ter transferji. Seveda ni nujno jadrnice kupiti, nekatere ekipe so imele najete, kar je bistveno ceneje. Okvirna cena najema barke za eno regatno sezono je okoli 40.000 evrov, temu je seveda treba dodati še vse ostale stroške.
N+: Opremo predpisuje organizator?
Večina tehnične opreme je natančno predpisana, prav tako vse, kar je povezano z varnostjo, tako barke kot posadke. Tega je kar precej. Glede določenih stvari so zelo natančni, recimo pri zdravilih. Imeti smo morali natančno na spisku navedena zdravila (v skupni vrednosti kar 500 evrov), vključno s kremo za sončenje z določenim zaščitnim faktorjem določenega proizvajalca. Tudi zato so priprave zamudne, saj se je treba ukvarjati takšnimi podrobnostmi. Organizator pred štartom regate vsako jadrnico posebej natančno pregleda in v kolikor kaj manjka ali ni primerno, je treba do štarta zadeve urediti.
N+: Prav daleč od štarta nista prijadrali, kaj se je zgodilo, je bila krivda na vajini strani ali v materialu?
Prijadrali sva do Azorov, kar je približno tretjina poti. Nekje sto milj pred Azori sva namreč ugotovili, da sva ob levi krmilni list. Vreme je bilo neugodno, fronte so si sledile ena za drugo, valovi so bili večino časa visoki okoli šest metrov in vse skupaj je bilo resnično naporno, tako za materiale na barki kot za ljudi. Tisto noč, ko sva izgubili krmilni list, sva imeli več kot deset ur vetra čez 40 vozlov iz smeri med ostro v veter do vetra v bok. Občutek, ko se vsake toliko časa sestavijo valovi tako, da jadrnici naenkrat zmanjka vode pod trupom ter dobesedno strmoglavi navzdol v morje, ni prijeten. Takrat vedno upaš, da bo z barko vse v redu, kajti sile nanjo so ekstremne. Zaradi hrupa in močnega zibanja barke v velikih valovih nisva čutili, da bi v karkoli udarili. Pregled po pristanku, ko je bila jadrnica zaradi menjave lista dvignjena iz vode, pa je pokazal, da sva dejansko zadeli nekaj ne prevelikega in ne pretrdega, morda celo malo večjo ribo, recimo tuno. Ko sva ugotovili izgubo lista, sva obrnili na bližnje Azore, da ga zamenjamo. Ko pa sva izvedeli, da bo dostava lista iz Evrope vzela najmanj pet dni, sva se odločili za odstop, saj bi nadaljevali s preveč zaostanka za ostalimi. Težko bi krivdo pripisala komurkoli, oceani so polni različnih plavajočih objektov, seveda tudi rib, in takšna bližnja srečanja so zelo pogosta. Predvsem pa jih je nemogoče preprečiti, saj velikokrat plavajo pod vodno gladino in niso vidni, posadke so predvsem v močnih vetrovih ponavadi noter, pluje se ponoči … Nekaj drugih letošnjih podobnih nezgod je bilo veliko bolj dramatičnih, jadrnice so z velikimi hitrostmi udarile v večje in težje predmete direktno s trupi, vanje naredile luknje in začele zajemati vodo. Ena takšna prigoda se je končala s helikopeterskim reševanjem posadke, Open 60 barko, že precej napito z vodo, pa so na Azore nekaj dni kasneje zvlekli z ribiško ladjo.
N+: Občutki, ko se moraš odločiti za prekinitev, medtem, ko ostali še vedno tekmujejo?
Taka odločitev ni lahka, je bila pa razumna in zato edina smiselna, zato se je bilo mogoče z njo nekoliko lažje sprijazniti. Nihče naju ni silil v odstop, nenazadnje bi lahko tudi nadaljevali in prejadrali Atlantik, le »tekmovali« zaradi postanka na Azorih dejansko ne bi več. Žal mi je, da nisem doživela še druge polovice regate in tistega veselja, ki ga jadralci doživljajo ob prihodu v cilj, še toliko bolj, ker sva bili zadnja posadka, ki je odstopila. Kmalu zatem se je vreme stabiliziralo in vsi, ki so »preživeli« tistih prvih deset dni, so nato prispeli do cilja.
N+: Boste odslej stalna udeleženka tovrstnih regat?
Stalna zagotovo ne, se bom pa z veseljem odzvala vsakemu podobnemu povabilu, če bom le utegnila. Predpogoj za stalnost na tovrstnih regatah je jadrnica, ki je seveda nimam, ali pa dovolj izkušenj v vodenju podobnih projektov, da jo kot skiper in vodja ekipe lahko pridobiš. Jaz nisem profesionalna jadralka, kruh si služim drugje in se zato jadranju na takšnem nivoju ne morem v celoti posvečati. Se pa zelo veselim nadaljnega sodelovanja s Celoxom, ki bo »najinega« GustBusterja spomladi pripeljal v slovensko morje. Jadrnica bo na voljo za testne vožnje, za jadralske treninge in šolo jadranja, obiskovala bo zanimive regate v slovensko – hrvaško – italijanskem morju in nekatere tudi izven teh meja. Zagotovo bo ponudila veliko veselja tudi številnim drugim slovenskim jadralcem.
N+: V kolikor bi se še kakšna Slovenka želela preizkusiti, kaj svetujete?
Slovenka, Slovenec ali kdorkoli, ki ga takšno jadranje veseli – naj gre! Če dobi priložnost, naj vsekakor gre, to je tako posebna izkušnja, da je ni mogoče primerjati z ničemer drugim.
