Kam pa naslednje leto? Tako se je glasilo vprašanje po končani lanski jadralski avanturi po Karibih. Nekam v Indijski ocean. Mogoče nazaj v Andamansko morje, ker pa v tem letnem času ni prav dosti možnosti, smo se odločili za Malezijo, natančneje otok Langkawi.
Milan Farkaš foto: M. Farkaš
Lahko rečem, da je že skoraj običaj, da vsako naše potovanje začnemo v Benetkah. Tudi letos je bilo tako, od tam smo poleteli proti Dubaju in naprej v Kuala Lumpur. Na letališču KLIA (Kuala Lumpur International Airport) smo pristali zgodaj popoldne in imeli skoraj štiri ure časa, da ujamemo naslednji lokalni let na Langkawi. Vmes smo morali prevzeti prtljago in se prestaviti na sosednje letališče KLLC (Kuala Lumpur Low Cost ), od koder leti Asia Air. Transfer med letališčema nam je vzelo s kombijem 30-40 minut, z avtobusompa bi nam celo uro. Transfer si lahko rezervirate prek spleta in na letališču vas bo pričakala vodička ter vas pospremila do kombija. Voznik kombija je vozil v slogu dirkačev, ki se podijo po progi Sepang, ta je v neposredni bližini letališča. Maša, naša slovenska agentka za letalske vozovnice, nas je vnaprej on-line ‘čekirala’ za let na Langkawi, tako da smo oddali le prtljago in se vkrcali. Ker smo pristali zvečer, smo se že doma odločili, da prvo noč prespimo v hotelu, ki smo ga izbrali v mestu Kuah, tj. središče otoka. Na letališču nas je čakal predstavnik rent-a-car agencije, kjer smo rezervirali kombi, cena najema na dan znaša 65 evrov. Kamor koli pridemo, se vedno pozanimam, kakšna je dovoljena stopnja alkohola v krvi med vožnjo. Da človek ve, ali lahko spije eno ali dve pivi ali nobenega. „Ne vem,“ se je glasil odgovor. „Kako ne veš,“ sem se začudil. „Pri nas ne pijemo, ko vozimo, pa tudi kontrolirajo nas ne. Nesreč je malo, največ s skuterji,“ mi obrazloži. Namestitev v hotelu nas je stala 200 EUR za devet nočitev z zajtrkom. Malezija je muslimanska država, Langkawi pa ima status prosto carinske cone. Na otoku je več manjših naselij, ob obali pa najdete veliko turističnih kompleksov. V mestu Kuah smo si privoščili pozno večerjo in legli k počitku.
Vkrcanje
Po zajtrku smo se odpeljali v 20 kilometrov oddaljeno bazo, kjer nas je čakal katamaran Fountaine Pajot Bahia 46. Za ta katamaran smo se odločili zaradi boljšega notranjega razporeda, pa tudi za približno 1.000 EUR cenejši je od Catane 47, s katero smo pluli lani. Po posvetu z vodjem baze, sicer zdravnikom iz Španije, smo določili ruto. Predlagal nam je obisk 22 milj oddaljenih otokov v Tajskem morju, saj je morje tam lepše, kot okoli otočkov blizu Langkawija. To je pomenilo, da sem se moral vrniti v Kuah, ker je bilo potrebno urediti vse papirje za izstop iz države. Z Josipom sva urejala dokumentacijo, fantje pa so medtem menjavali denar, kupili lokalne SIM kartice ipd. Za 1 EUR dobite 4 MR (malezijske rignite). Sva pa bila z Josipom prijetno presenečena nad prijaznostjo malezijskih uradnikov. Prav vsi so prijazni, če česa ne napišeš pravilno, to brez slabe volje namesto vas popravijo sami, vse skupaj pa je brezplačno. Prvič se mi je zgodilo, da nisem naletel na nobenega uradnika z mrkim pogledom. Ko iščete pisarne, vas do teh pospremijo z obveznim nasmeškom na obrazu. Kar nekaj naših uslužbencev bi veljalo poslati tja na izobraževanje in vzgojo. Po opravljenih formalnostih smo se odpravili v nabavo. Kar nekaj časa smo iskali trgovino, ki so nam jo svetovali v bazi. Našli smo jo šele s pomočjo fanta, ki je prišel na prevzem kombija. Trgovina je bila založena z vsem potrebnim, v posebnem prostoru pa smo našli še vina s skoraj celega sveta. Cene buteljčnih vin se gibljejo med 4 in 15 EUR. Hrana je cenejša v primerjavi z našimi cenami. Hrana in pijača za vseh devet dni nas je stala 400 EUR. Gorivo, ki smo ga porabili za kombi, nas je stalo 1,8 RM ali 0,45 EUR za liter. Za plovila je cena 2,8 RM za liter. Po prevzemu katamarana smo odpluli v bližnji zaliv, kjer smo prenočili.
Langkawi-Koh Lipe (Tajska)
Zjutraj smo počasi odpluli proti 22 milj oddaljenemu tajskemu otoku Koh Lipe. Ko smo pripluli iz plitvin, smo dvignili jadra in zajadrali. No, naše jadranje pa ni trajalo dolgo. Ko smo se oddaljili od otoka, je veter ponehal in ni nam preostalo drugega, kot prižgati motor in odpluti naprej. Mirno plovbo smo izkoristili za poležavanje v mreži na premcu katamarana in degustaciji lokalnih vrst piva. Seveda smo prej poskrbeli za zaščito pred močnim soncem. Temperatura zraka vse dni ni padla pod 32 °C podnevi in 25 °C ponoči, temperatura vode pa je bila prijetnih 29 °C. Po štiriurni plovbi smo pristali v zalivu pred otokom Koh Lipe. Pri opravljanju vstopnih formalnosti ni bilo težav, so nam pa uradniki ‘zaračunali’ 1.000 bahtov (25 EUR) kot nagrado za njihov trud, čeprav je njihovo delo zgolj dajanje pečatov v potne liste. Ko sva se z Josipom vrnila na barko, so fantje odšli na potep po otočku. Koh Lipe je manjši v skupini Butang group, otočja v radiju 7 milj, vendar najbolj obljuden. Na severni in južni strani otoka so lepe plaže, na katerih najdete bare in apartmaje, južna in severna stran pa sta povezani z uličico, polno restavracij, trgovinic, barov … Dan se je prevesil v večer, Beno se je lotil priprave večerje in še Jani, ki ne mara piščancev, je pojedel vse. „Samo da žena ne izve.“ Ne bo, Jani, ne bo. Upaj, da ne bere navtične revije. Po večerji so fantje šli še enkrat na kopno, sam pa sem ostal na barki, saj smo opazili mladce, ki so si od daleč ogledovali naš katamaran. Po vseh izkušnjah, ki smo jih doživeli sami ali naši jadralski kolegi, ki smo jih spoznali na različnih potovanjih, pač nič ne prepuščamo naključju.
Nov dan, nova poznanstva
Zgodaj zjutraj smo bili vsi pokonci, čeprav smo pozno legli k počitku. Dogovorili smo se, da nas nekaj odpluje do bližnjega, 7 milj oddaljenega otočka Butang, del skupine je pa ostal in užival v poležavanju na plaži. Po uri plovbe smo se zasidrali na otočku, kjer lahko opazujete, kako orli lovijo ribe. To je tudi čudovita točka za potapljanje, edina pomanjkljivost je močan tok, ki nam je skoraj utopil Lukija. Še dobro, da je bil v bližini Beno z gumenjakom. Pri reševanju je Luki staknil praske na nogah, ko se je nasadil na korale in občutil bodice morskih ježkov, ki so mu pustili lep vzorec na nogi. Po teh dogodivščinah smo se vrnili na Koh Lipe, le da smo tokrat sidrali na severni strani otoka, kjer je manj prometa. Beno je tokrat za nas, ki smo se mučili z jadranjem, pripravil večerjo z morskimi sadeži v glavni vlogi. Tokrat sva po del ekipe, ki je ostala na otoku, odšla z Josipom. Preden smo se vrnili na barko, smo se ustavili v baru na plaži, pred katero smo bili zasidrani. Marjan, ki je naslednji dan praznoval rojstni dan, se je v bližnji restavraciji dogovoril za večerjo. Naslednje jutro smo po obilnem zajtrku odpluli na 5 milj oddaljen otok Adang, kjer smo obiskali nekaj plaž, na katerih smo se namakali, poležavali in srkali pivo iz našega hladilnika, ki je vse dni vrhunsko opravljal svoje delo. Popoldne smo se vrnili na sidrišče na otoku Lipe in se zvečer odpravili na večerjo. No, da pa ni bilo dolgčas, sem Marjana, našega slavljenca, ‘skipal’ v morje. Čeprav čisto nenamerno, sem z gumenjakom povozil vrv, ki je bila v vodi in služi lokalcem za muring, tako da nas je v trenutku obrnilo za 90°, Marjan pa je izgubil ravnotežje in čofnil v vodo. Tako smo poskrbeli za smeh med posadko in še opazovalci na obali so se nasmejali. Ob 20. uri smo imeli rezervirano večerjo, šef restavracije pa nam je priporočil sveže ‘redsneperje’. Naročili smo jih vsi, zraven še nekaj juhic in prilog, vsak po dve pivi in na koncu za devet oseb plačali 95 EUR. Po obilni večerji jih je nekaj omagalo in so se vrnili na barko, Tomaž, Marjan, Josip in jaz pa smo v baru spili še nekaj piv. V takšnih barih spoznaš ljudi z vsega sveta, veliko tudi jadralcev, s katerimi lahko izmenjuješ izkušnje in dogodivščine, pa tudi kakšna nova destinacija ti pade na pamet.
Nazaj
Zjutraj nas je čakala birokracija, saj se je bilo potrebno odjavit in počasi odjadrati nazaj proti Langkawiju. Tudi tokrat je bilo potrebno dati nagrado uslužbencem, le da so nam prijazni fantje tokrat za popotnico dali lokalno sladico. V list bananovca zavita sladica iz riža in banane je bila zelo okusna. To sva tudi tokrat uredila z Josipom, Beno, Tomaž in Marjan so šli še v nabavo, ostali pa na zadnje pivo v Tajskih vodah. Še preden smo zapluli v malezijske vode, smo se ustavili in prenočili na otoku Tarutao. 17 milj smo prepluli hitro in se vmes razgledali po nenaseljeni obali. V bližini je zaliv, kjer se lahko družite z opicami in z gumenjakom plujete med mangrovami. Pri obisku tega zaliva svetujem, da s seboj ne jemljete očal, fotoaparat pa držite čvrsto v svojih rokah. V nasprotnem si bodo te vaše rekvizite prilastile opice. Zvečer smo lahko opazovali ogromno ribiško floto pri delu, kar je v tem delu Andamanskega morja normalno. Povsem drugače je bilo pred štirimi leti, ko smo pluli iz Puhketa na Similian Islands. Takrat smo srečali eno samo ribiško ladjo (med tema lokacijama je samo 125 milj razlike, op.a.). Zjutraj smo odjadrali na severno stran Langkawija in med plovbo ulovili večji ribi. Verjetno bi še kakšno, a nam je že ta ulov zagotovil večerjo, na zalogo pa ne lovimo. V zalivu Datai smo se zasidrali in si ogledali prestižni turistični kompleks. V baru na plaži smo si privoščili pivo, prijazno osebje pa nam je povedalo, da je do 17. ure ‘happy hour’ in dobimo pivo za pol ceneje. Seveda smo informacijo sprejeli z navdušenjem. Po vrnitvi na barko se je Beno lotil priprave našega ulova. Tudi ta večerja mu je uspela vrhunsko, tako da nismo imeli veliko dela s pomivanjem, saj smo krožnike že sami pridno ‘počistili’. Naslednji dan so nas spet čakale formalnosti pri vstopu v Malezijo, še prej pa plovba do mesta Kuah. Po mirni noči smo se zbudili v toplo jutro, si pripravili zajtrk z domačimi salamami, maslom Anchor, ki ga uvažajo iz Nove Zelandije in zelo okusnim sirom istega proizvajalca. Sledila je dokaj zahtevna plovba med kanali po zahodni strani Langkawija, kjer je morje plitvo, tako da je tudi podnevi potrebno pluti na svetilnike. Po sidranju pred mestom Kuah smo se štirje odpravili na obalo urejat formalnosti in v nabavo. Tokrat sem papirje uredil sam, fantje pa so medtem nabavili pijačo, saj smo zalogo hrane še imeli. Zadeve smo uredili hitro in se vrnili na barko. Za naslednjo postajo smo si izbrali zaliv na jugu otoka Singa Besar. Pripluli smo po mraku in izbrali mesto za sidranje v SZ delu zaliva, saj je po dosedanjih izkušnjah veter pihal iz smeri severovzhoda.
Pestra noč
Že prejšnje večere smo opazovali od strel razsvetljeno nebo, vendar brez dežja. Nocoj so bili oblaki blizu, strele še močnejše in tudi veter je pihal med 12 in 30 vozli. Na ploterju sem kmalu ugotovil, da nam sidro orje, saj je ob vsakem močnejšem sunku katamaran premaknilo bližje obali. Drugi neugoden podatek je bila prihajajoča oseka, saj je v teh morjih razlika med oseko in plimo lahko tudi do tri metre. Ura je bila 2. zjutraj in ni bilo druge možnosti, kot presidrati barko. Trajalo je 10 minut in 60 metrov verige, 15 kilogramsko sidro na 9 metrov globine je bilo dovolj za miren preostanek noči. Zadnja noč izven marine je bila vremensko kar pestra, jutro pa mirno in toplo kot po navadi. Sledila je plovba proti marini. Vmes smo se ustavili v zalivu, kjer smo se še skopali v toplem morju. Za zadnji dan smo se dogovorili, da si otok ogledamo po kopnem. Zadnja večerja na barki je bila tako kot prejšnje, okusna. Goveji zrezki v zelenjavni omaki in kuhan krompir z ocvirki. Tudi ocvirke smo uspeli prinesti v Malezijo. Tukaj je svinjine zelo zelo malo, ocvirkov pa seveda sploh ni. Sredi zime ocvirki ‘pašejo’, pa čeprav je to na 30 °C. Po večerji smo obiskali nekaj lokalov v marini, v bližnjem hotelu pa so nam organizirali rent-a-car za naslednje jutro. Zjutraj smo prevzeli vozili in se odpeljali do postaje žičnice, ki nas je popeljala na vrh in razgledno točko otoka. Sistem za nakup vozovnic je zanimiv. Navadna stane 50 RM, lahko si pa kupite priority card, ki vas bo stala 80 RM, a imate odprto pot brez čakanja v vrsti. Tudi razgled z vrha je čudovit. Pogled se vam odpre na vse strani otoka in skupinice otočkov na zahodni in južni strani Langkawija. Sledilo je obvezen nakup spominkov v nekakšni mini prodajni vasici pod postajo žičnice, nato pa vožnja do farme krokodilov, ki si je jo bilo vredno ogledati. Popoldne smo se vrnili na barko in jo počasi začeli pripravljati za predajo. Sam sem počakal vodjo baze, fantje pa so medtem odšli na večerjo v restavracijo, katere lastnik je Avstrijec. Niso ravno izgledali zadovoljni po zaužiti večerji, zato sem se sam odločil za obisk druge restavracije z napisom CCCP/SSSR na vratih. Z lastnikom, ki je sicer Uzbekistanec, sva malo pokramljala, potem pa sem naročil jed, ki mi jo je svetoval. Privoščil sem si okusno, gratinirano jed iz teletine, gob, krompirja in smetane, posuto s sirom. Ko so moji, še vedno lačni sotrpini, videli, kako uživam v hrani, so še sami naročili enako. In bili zadovoljni. Cena: 11 EUR na osebo, s pijačo vred.
Zopet doma
Zjutraj smo se pozdravili z vodjo baze in se odpravili na letališče. Po pristanku v Kuala Lumpurju smo najeli taksi, ki nas je odpeljal do našega hotela v središču mesta. Dva dni smo preživeli še v Kuala Lumpurju, nato pa pot proti domu. Kako se po vsej azijski hrani, kljub temu da nas je na barki razvajal Beno s svojim kuhanjem in juhami, ki jih je pripravljal Tomaž, prileže kralj živali, naš domači pujs! In kot vsako leto je bilo tudi tokrat zastavljeno vprašanje „kam pa naslednje leto?“ „Nekam v Pacifik. Tonga? Nova Zelandija? Ja, zakaj pa ne!?“
