Drugi: Jadralci na potovalnih jadrnicah, pa na tistih bolj našpičenih regatno-potovalnih jadrnicah, pa v neolimpijskih jadralnih razredi med katerimi sta pri nas zagotovo najbolj množična Fireball in FJ, pa potem na katamaranih A-class, pa Melgesi in J/24, pa da ne pozabimo še na modelarje z razredom One meter in pa na jadralcen adeski pa tiste z jadrnicami Mini 12, s katerimi polnijo vse mogoče vodne površine v notranjosti Slovenije predstavljajo daleč najbolj množičen del jadralne dejavnosti pri nas.
K drugim bi lahko uvrstili še sodnike, regatne uradnike in vse tiste, ki v jadralni zvezi skrbijo množičnost in izobraževanje.
Drugi so složni. Kje drugi zadovoljujejo skupne interese? Jadralci so – torej bi jih naj v Jadralni zvezi seveda, čeprav se tu pa tam komu med prvimi zazdi, da drugi ne spadajo v jadralno, ampak v kakšno drugo zvezo. Kaj pa drugi drugi od članstva v Jadralni zvezi imajo? Bolj malo, iščejo pa tudi ne kaj več od tega kar imajo.
Prvi: Funkcionarji, trenerji in starši naših naj, naj, najboljših, najperspektivnejših, najuspešnejših, najvišje kategoriziranih športnikov v olimpijskih, prehodnih in celo še kakšnem neolimpijskem jadralnem razredu, kjer je kdo dosegel visoko kategorizacijo, ki prinaša jadralni zvezi javni denar.
Prvi združujejo mnogo manj jadralcev kot drugi. So pa jadralci za katere prvi skrbijo elita, zato jim pripada tudi daleč največji del, pravzaprav skoraj vsa, finančna jadralska pogača.
Prvi imajo zelo različne poglede kako pogačo razdeliti, zato niso složni kot drugi. Ker ima vsakokratno vodstvo JZS velik vpliv na delitev pogače, vlada med prvimi veliko rivalstvo in boj za oblast. V te svoje razprtije poskušajo prvi vedno znova pritegnite tudi druge, saj drugi običajno dajejo odločilne glasove…
Del prvih, ki niso na „oblasti“, želi kar največ pristojnosti v zvezi z reprezentancami in reprezentanti prenesti na klube. Njihovo stališče je, da je jadranje tako individualen šport, da je med posamezniki toliko razlik, da lahko delajo le s trenerji, ki jih imajo v svojih matičnih klubih, da reprezentančni trenerji in skupne reprezentančne priprave niso potrebni. Mnenja so, da se naj vso strokovno delo prepusti klubom, zveza pa naj njihovo delo z reprezentanti le financira.
Mnenje te skupine, je tudi, da se naj izbira jadralnih razredov in s tem strategija razvoja in usmerjanje slovenskega tekmovalnega jadranja prepusti v celoti klubom. Želijo si tudi, da bi nastope na evropskih in svetovnih prvenstvih, predvsem mladinskih, dovoliti vsem tekmovalcem, ne glede na to, če so se po zaključenih kriterijskih regatah uvrstili v reprezentanco ali ne oziroma, da je potrebno reprezentance bistveno razširiti, stroške za te dodatne „reprezentante“ pa naj prevzamejo njihovi klubi ali starši.
Trenutno vodstvo JZS ima drugačne poglede. Predvsem si v okviru reprezentance želi poenotiti delo reprezentantov v mladinskih in prehodnih razredih, kjer bi naj skrb za najboljše prevzeli reprezentančni trenerji z ustreznimi ekipami strokovnjakov, ki bi poskrbeli tako za fizično pripravljenost, ustrezno psihološko zrelost tekmovalcev, kot tudi za njihovo prehrano.
S tem pogledom, bi naj bile skladne tudi številčno omejene reprezentance, ki bi spodbujale udeležbo na kriterijskih regatah in dvigovale ugled reprezentance.
Tako je letos strokovni svet JZS na evropsko prvenstvo v razredu laser 4.7 poslal najboljše štiri fante, od katerih je le eden odajdral vse kriterijske regate, nasploh pa jih je na kriterijski lestvici uvrščenih dvanajst, med katerimi je le eden odjadral vseh pet kriterijskih regat.
Med dekleti je v istem razredu strokovni svet napotil na evropsko tri dekleta od petih na kriterijski lestvici. Med vsemi petimi, pa je le ena odjadrala vseh pet kriterijskih regat.
b tekmovalcih, ki so se uvrstili v reprezentanco so se v lastni režiji na evropsko prvenstvo odpravili še eno dekle (zadnje, peto po kriteriju) in dva fanta. Imeli so podporo svojih klubov, vendar za nastop niso pridobili soglasja strokovnega sveta zaradi česar je slednji podal prijavo disciplinskemu sodniku, kar je poželo val ogorčenja v trenutni „opoziciji“.
Laser, sicer enosed, je trenutno edini razvit mladinski razred pri nas, medtem ko v dvosedih lahko preštejemo vse posadke v olimpijskih razredih na prste ene roke. Aktualna jadralska oblast si zato želi kot prehodni razred pri nas razvijati vsaj enega dvoseda, na katerem bi lahko šolali mlade flokiste s čimer bi imeli širšo bazo za kasnejše usmerjanje jadralcev v olimpijske dvo ali celo trosede (med olimpijskimi razredi sta trenutno dva enoseda, trije dvosedi, en trosed in jadralna deska).
Seveda nesoglasja med prvimi obstajajo tudi v številih drugih detajlih delovanja slovenske jadralske organizacije.
Največji problem za vodstvo zveze pa trenutno predstavlja dejstvo, da je v skladu z veljavnim statutom za izvolitev vodstva potrebno navadna večina, za potrjevanje programa pa dvotretjinska večina, ki je vodstvu v letošnjem letu še ni uspelo zagotoviti. Kakšne so realne možnosti, da bi pripravili program, ki bi ga podprla tudi opozicija, pa je veliko vprašanje, saj so na zadnji skupščini proti programu glasovali predvsem tisti, ki se na javni poziv, da podajo pripombe k programu sploh niso odzvali.
Kaj pa jadralci? Kaj je v resnici za njih in za razvoj slovenskega jadranja dobro? Z besedami se za njihovo dobro in dobro jadranja borita tako pozicija, kot opozicija. Pa se res?
