TRANSFER
Jadramo ostro v veter. Burja dosega preko 30 vozlov. Voda ves čas prši preko palube. Večinoma premec reže valove, včasih pa se kakšen razbije ob boku ali kar cela barka pade v dva metra globoko dolino med valovi. Takrat se na palubi ne občuti samo prš vode, takrat te zalijejo hektolitri. Na srečo je morje že toplo. Voda steče za ovratnik, za rokava, val, ki butne ob bok barke, sili pod jakno navzgor. Oblečene imam stare Musto hlače. Kot da bi bil v kavbojkah. Rit in noge imam popolnoma mokre. Barka, ki sedaj, po obnovi, bistveno boljše tesni, je tudi od znotraj precej mokra.
Pa smo res geniji! Hrano imamo spakirano v kartonski škatli, ki stoji v barki sredi luže morja! Res je na Megaenergiji težko kaj kam pospravit, pa vendar …, saj smo vedeli, kaj nas čaka v Kvarnerju.
Kmalu se izkaže, da nismo vedeli. Naenkrat bonaca! Pride kar prav, da pred prihodom v Reko posušimo vse, kar je na barki mokro.
PRIMORSKA REGATA: 1. DAN REKA – CRES
Spet burja! Drvimo proti Cresu z 10 do 12 vozli, tik pred otokom pa je morje videti kot olje. Ujamemo jeziček burje, ki sega najdlje v brezvetrje in se kmalu ustavimo. Konkurenca, ki je daleč zadaj, se naglo približuje, mi pa stojimo na mestu. Čez 15 minut smo poravnani skoraj kot na startu. O burji ni več ne duha ne sluha. Lovimo sapice. Nemogoče je ugotoviti, od kod in kdaj bo zapihalo. Nebo je enakomerno oblačno. Sivina! Preseneti nas sapica tramontane. Na pravem mestu smo in spet se odlepimo od flote. Pred Porozino hitrosti dosegajo tudi do 15 vozlov.
Oblaki so se razkadili, sonce, veter v krmo, barka občasno glisira, konkurenca zaostaja že eno miljo. Pravi užitek! Približujem se rtu Presetenica, ki ga krasi lep zidan svetilnik. Za njim pa spet presenečenje. Nekaj sekund brezvetrja, potem pa veter z nasprotne smeri, a ne traja dolgo. Spet veter krmo, pa spet brezvetrje. Dlje od obale izgledajo pogoji enakomernejši. Poskušamo ujeti pas vetra nekoliko bližje istrski obali, pa ga nikakor ne dosežemo.
Zasledovalci se ustavijo tik ob obali. Opazujemo jih. Jadra se jim večinoma niti ne napnejo. Nekaj jadrnic bolj iz ozadja pa jadra povsem ob Istri. Ti imajo dober veter, toda slej kot prej bodo morali k nam, kar jih bo stalo dosti časa.
Z rahlim severozahodnikom jadramo proti jugu. Ravno dovolj ga je, da je genaker napet. Pogledujemo proti mestu Cres, pred katerim nas čaka vsaj dve milji širok pas popolnega brezvetrja. Barke, ki so se odločile za jadranje ob obali otoka, so še vedno v brezvetrju. Jadra se jim napnejo le tu in tam in zaradi oddaljenosti jih vse težje opazujemo.
Veter obrne nekoliko na zahod, kar je za nas neugodno, ampak prednost je ogromna. Takrat se premaknejo tudi jadrnice ob obali. Premikajo se vedno hitreje. Spinakerji in genakerji so videti vedno večji. Tudi mi moramo proti obali! Toda komaj kaj se premikamo. Kmalu ugotovimo, da nismo več v vodstvu, vseeno pa še pravočasno dosežemo obalo, da ostanemo vsaj na drugem mestu. Napadamo vodečega, ki jadra nekoliko bližje obali kot mi, vendar vse kaže, da nam ne bo uspelo. Sodeč po površini morja je videti, da je veter vse do cilja precej enakomeren. Smo sicer hitrejši od trenutno vodečega, vendar ne dovolj, da bi ga do cilja lahko ujeli in prehiteli. Takrat pa novo presenečenje. Vodeči se ustavi, kot bi se zaletel v zid! Mi pa zajadramo le kakšnih sto metrov mimo njega in v cilj.
PRIMORSKA REGATA: 2. DAN CRES – REKA
Vremenska napoved je prava katastrofa! Upamo, da so se meteorologi zmotili in bo vetra vsaj malo več, kot so napovedali.
Pred startom imamo na barki lokalne televizijce. Izkrcamo jih šele med startno proceduro in zadnji trenutek ujamemo start. V rahlem vetru, ki piha sprva v krmo, potem pa iz smeri, kamor smo namenjeni, ves čas vodimo in večamo prednost vse do rta Prestenica. Jadramo tik ob obali, kjer izkoristimo vsako sapico vetra. Občutek in instrumenti govorijo o tem, da imamo tudi precej močen nasprotni tok.
Za rtom je morje videti popolnoma mirno. Niti najmanjše sapice ni.
Pred svetilnikom nas zmede zasidran guc. Očitno ima spuščeno sidro na premcu, vendar je obrnjen v nasprotno stran od toka. Smo morda tok narobe ocenili? Zajadramo stran od obale, po nekaj sto metrih obrnemo in se vrnemo skoraj na isto mesto. Sedaj je popolnoma jasno, da imamo opraviti z nasprotnim tokom. Približamo se čolnu in ugotovimo, da je sidran tudi na krmi, vendar se vrv komaj opazi. Voda na njegovi krmi zaradi toka kar valovi. Vetra ni več, niti anemometer na vrhu jambora se ne vrti več. Pripravimo sidro. Zasidrane nas vsaj tok ne bo odnašal nazaj proti startu. Vendar ga ne uporabimo, saj z jadri kljub vsemu meter po meter napredujemo proti pomožnemu cilju pred Porozino, ki ga dosežemo po treh in pol urah jadranja. Naslednja jadrnica potrebuje do tu uro in deset minut več, mi pa se medtem počasi ‘guncamo’ proti končnemu cilju pred pomolom Karoline Reške.
To ‘guncanje’ je res počasno! Sonce žge! Nekdo pljune v morje, pljunek pa se niti malo ne premika proti krmi. Mučimo se z windseekerjem, ki se noče in noče napeti. Vse skupaj nima smisla. Posadka je pregreta, dehidrirana. Kljub 18 litrom vode za 10-člansko posadko moramo z vodo varčevati. Eden po eden se skopamo, kar nekako dvigne moralo. Nad instrument za veter zalepimo vžigalnik s podobo papeža in napisom “blaženi Ivan Pavao”, ki smo ga kupili na Cresu.
Prav neverjetno! Instrumenti pokažejo ena, dva, tri vozle vetra. Morje se nakodra in instrumenti takoj pokažejo osem vozlov. Smo že mimo Cresa, ko se izza otoka pokaže drugouvrščena jadrnica. Veter spet pojenja. Z vrha jambora iščemo najbolj razpihano pot proti Reki, vendar je vetra vedno manj. Spet stojimo. Niti papež ne pomaga več!
Petnajst minut pred potekom osem urne časovne omejitve smo še vedno eno miljo oddaljeni od reškega valobrana. Pospravimo jadra in se z motorjem odpeljemo v luko. Ker nihče od 34 udeležencev ni prijadral do končnega cilja, obveljajo rezultati s pomožnega cilja pred Porozino.
Barko pustimo zvezano na Reki, kjer nas prihodnji teden čaka “bolj klasična” Fiumanka.
