Jadro Parasailor ni nikakršna novost na svetovnem trgu, saj je v bolj ali manj nespremenjeni obliki jadralcem na voljo že več kot deset let. Končno se je našel zastopnik za ta koristen del jadralske garderobe tudi pri nas in tako smo lahko preizkusili kako deluje v praksi.
Dejan Ravter foto: D. Ravter
Jadralci se za jadranje v povoljni smeri v glavnem odločamo za tri načine izbora oziroma nastavitev jader. Metuljček, kjer uporabimo obstoječi jadri, torej glavno jadro in genovo, je zaradi enostavnosti najbolj priljubljen med rekreativnimi jadralci. Genaker in spinaker, pri obeh gre za dodatno jadro z veliko površino, spadata že v domeno boljših posadk, ki vedo o jadranju nekaj več od osnov. Če izpustimo metuljčka, ki je uporaben le v slučaju, ko piha veter skoraj direktno v krmo in ne predstavlja velikega prirastka hitrosti v šibkem vetru, je treba povedati, da imata tako genaker, kot spinaker precej slabosti. Sploh v slučaju, ko je na jadrnici malo število jadralcev oziroma so ti slabo tehnično podkovani. Genaker deluje tudi v precej omejenem razponu vpadnega kota vetra, smiselno ga je uporabljati do približno 150 stopinj v krmo, ko gre za izpodrivne jadrnice. Na Jadranu je veliko uporabnejši spinaker, saj si lahko z njim privoščimo jadranje v krmo in se v maestralu podamo vzporedno z obalo proti jugu, ko piha jugo pa proti severu. Za marsikoga, še najbolj pa za manj številne in družinske posadke na dopustu, je rokovanje s tangunom ter sočasno kontrolo glavnega jadra preveč zahtevna oziroma nevarna naloga, zato ostaja spinaker večinoma pospravljen v skladišču.
Parasailor
Jadro Parasailor se je, kot sem že omenil, na trgu pojavilo že v začetku prejšnjega desetletja. Takoj je treba opozoriti, da to jadro ni tisto, s katerim boste konkurirali uigranim posadkam na regatah, ima pa druge prednosti, ki jih znajo ceniti jadralci, kateri dosti potujejo in ne ljubijo velike druščine na svojem plovilu. Ideja, zaradi katere je nastal Parasailor, je narediti jadro, ki bo kar se da široko uporabno in enostavno za rokovanje. Pri pojmu širok spekter uporabnosti je upoštevan tako kot jadranja na veter kot moč vetra. Torej, združiti enostavnost uporabe genakerja z uporabnostjo spinakerja in dodati še nekaj, kar bo v slučaju nenadne okrepitve vetra kompenziralo sile. Slednje je predvsem neugodno, ko jadrate med otoki in se ustvari šoba, ki v trenutku spremeni smer vetra in ga močno okrepi. V takšnem slučaju genaker pade in začne opletati, spinaker pa jadrnico pospeši in kontrola postane kaj hitro težka.
Hibrid
Parasailor ne potrebuje tanguna, saj ima v ta namen štiri škotine. Dve sta običajni kot pri spinakerju, drugi dve pa tečeta iz kokpita po palubi in nato prek škripcev na premcu po zunanji strani do jadra ter na nek način nadomeščata pritego tanguna (basso) in omogočata stabilnost jadra. Tako lahko brez kakršnih koli postopkov, le s popuščanjem in zategovanjem škotin, jadrate približno 100 stopinj levo in desno od krme. Za sproščeno dopustniško jadranje je to fenomenalno, še bolj se bo marsikomu odvalil kamen od srca, če omenim, da svetuje proizvajalec, da v povoljne smeri jadrate brez glavnega jadra – preleta torej zagotovo ne bo in tudi nevarnosti razbitih glav ne. Enkratna je rešitev, ki je na jadru tudi najbolj vidna – horizontalno okno, ki v odvisnosti od jakosti vetra prepušča odvečnega skozi. Strah, da bi se nenadoma znašli v položaju, ko je zaradi ojačanega vetra treba jadro hitro pospraviti, je skorajda odveč.
V praksi
Nameščanje jadra, ki je spravljeno v občudovanja vredno torbo, traja nekoliko dlje kot pri genakerju. Dve škotini levo, dve desno in dvižnica, potem pa vrečo s spravljenim jadrom dvignemo do vrha. Šele takrat pripnemo škotine na jadro, povlečemo vrečo navzgor in jadro je odprto. Najprej je bilo nekaj nesigurnosti pri pritegovanju škotin, a zadeva je zelo logična in preprosta. Po nekaj minutah že jadramo v krmo, ko veter okrepi, se dvigne zavesica na jadru in spusti odvečni veter skozi. Vklopimo avtopilota in jadranje postane tako rekoč dolgočasno, saj Parasailor dela vse sam namesto posadke. Zato sledi test pripadanja k vetru, kjer se zopet pokažejo dobre strani, ki jih sicer poznamo pri genakerju. In zopet gre odvečen veter skozi okno v jadru, zato nas v ekstremnem kotu, ki je okoli 80 stopinj na pravi veter, ne polaga. Sicer smo med jadranjem v krmo pogrešali kakšen kvadratni meter jadra več, a je treba povedati, da je pihalo v povprečju okoli 8 vozlov, naša hitrost jadranja v krmo pa je vseeno znašala okoli 4 vozle. Odlično, če upoštevamo še dejstvo, da smo bili po navodilih zastopnika brez glavnega jadra.
Vtis
Tega jadra sicer gotovo nikoli ne boste videli na America’s Cupu, a je Parasailor odlično jadro za vsakogar, ki si zaradi skromnega števila posadke ne more ‘privoščiti’ ostalih poznanih jader za jadranje z vetrom. Začetna skepsa, ki se ji kot zagreti jadralci ob pogledu na jadro nismo mogli izogniti, je ob preizkušanju spremenila v odobravanje. Lastniki jadrnic, ki želijo potovati in uživati v premagovanju razdalj z vetrom, bodo nedvomno Parasailor koristili več, kot najverjetneje sami pričakujejo. Jadro je enostavno za uporabo, predelave na jadrnici, če sploh, so minimalne, dodana jadralska vrednost pa je resnično velika. Parasailor sicer ni poceni, testno, 125 kvadratnih metrov veliko jadro, stane 7.000 evrov, a vse opisano in odlična kvaliteta izdelave odtehtata vsak evro, ki ga boste porabili.
