Ni lepšega kot na lep sončen dan odpluti s prijatelji v priljubljen zaliv na kopanje, zraven še kaj dobrega pojesti in popiti ali pa se z ekipo odpraviti na napeto regato. Vendar izkušeni jadralci dobro vedo, kako hitro se lahko lep dan spremeni v nočno moro. Narava je nepredvidljiva, prav tako barke, in nikoli ne veš, kdaj bo šlo kaj narobe, zato se je pred izplutjem nujno dobro pripraviti in minimalizirati možnost nesreče oziroma neljubega dogodka. V primerih, ko stvari ne gredo, kot bi morale, igrajo veliko vlogo izkušnje, ki jih je na žalost mogoče dobiti samo s plovbo, obstaja pa pametnejši način – da se udeležite kakšnega od tečajev varne plovbe.
Uroš Kumer foto: arhiv
Članek o varnosti na morju je nekakšen povzetek ISAF-ovega ‘sea survival-safety course-a’, ki sem se ga udeležil pred časom. Seznanili so nas z vso možno varnostno opremo, ki smo jo tudi praktično preizkusili, vključno s splavitvijo in vkrcanjem na rešilni splav. Priznati moram, da je bila to odlična in zelo poučna izkušnja, saj teh stvari razen, ko gre zares, dejansko nimaš priložnosti preizkusiti. Stvari v sproščenem okolju niti niso tako komplicirane, se pa zadeva močno spremeni ko gre zares. Splovitev rešilnega splava in vkrcanje vanj ponoči pri 40 vozlih vetra, nekaj metrih valov in v paniki, je zelo zahteven podvig, če tega nisi preizkusil vsaj enkrat že prej.
Pred odhodom na morje
Da bo naše jadralsko doživetje zabavno in kar se da prijetno, moramo poskrbeti za varnost. Velik del te odgovornosti je na skiperjevih ramenih, saj je odgovoren za varnost barke in posadke. Njegova naloga je, da pred odhodom na morje preveri, ali na barki vse deluje in je varnostna oprema na mestu, da naredi plan plovbe ter preveri vremensko napoved. Skiper mora v vsakem trenutku plovbe vedeti, kje je in kje ima najbližje pribežališče v primeru poslabšanja vremena ali kakšne nezgode, zato mora načrtovati plovbo, upoštevajoč vremensko napoved. Ko postori vse omenjeno, je obvezen še posvet z ekipo, kateri predstavi plan plovbe, jo seznani z varnostno opremo in ji pokaže, kje je in kako se uporablja.
Osebna oprema
Vreme in vremenska napoved
Vreme je ključen element jadranja in seveda varnosti. Pred vsakim izplutjem se je potrebno dodobra seznaniti z vremensko napovedjo. To danes ni težko, saj so vremenske napovedi dostopne na vsakem koraku prek:
– časopisov,
– interneta,
– radia,
– oglasnih desk v marini,
– VHF-a,
– barometra v plovilu …
Z izkušnjami začnemo tudi sami opažati znake, ki kažejo na spremembo vremena, iz lastnih izkušenj pa lahko potrdim, da vremenska napoved ne drži dlje kot 2 do 3 dni, zato se ne zanašajte na tiste priljubljene tedenske napovedi po marinah.
Priprave na slabo vreme in plovba v slabem vremenu
Kljub poznavanju vremenske napovedi, se lahko zgodi, da nas na morju preseneti neurje, če pa smo daleč na odprtem morju je to tako ali tako neizogibno in takrat se je potrebno še dodatno pripraviti:
- pospraviti notranjost plovila, zapreti predale, omare, okna, vrata in vse ventile;
- dopolniti ladijski dnevnik z najnovejšo pozicijo in vremensko napovedjo (v zelo resni situaciji preventivno javiti pozicijo in kurz obalni straži);
- pripraviti hrano in tople napitke (saj kasneje najbrž to ne bo več mogoče, a prepotrebno);
- najbolj izkušen del posadke pa se mora spočiti;
- napolniti akumulatorje in preveriti delovanje kalužne črpalke;
- obleči jadralne obleke in rešilne jopiče ter
- preveriti takelažo, skrajšati jadra in pripraviti viharna jadra.
Ko veter jača, je potrebno skrajšati jadra. Pomembno je, da smo vedno korak pred vetrom in jadra skrajšamo pravi čas, saj je veliko lažje jadro ponovno dvigniti, če veter popusti, kot pa ga skrajšati v premočnem vetru. Način krajšanja je odvisen od same barke oziroma njene snasti, vendar pa je potrebno krajšati tako, da jadrnica ostane uravnotežena. Ko se znajdemo v neurju, obstajajo različne taktike, kako se spopasti z njim, najprej pa se moramo vprašati:
- kakšne so sposobnosti barke,
- kakšne so sposobnosti posadke,
- kakšna je resnost dane situacije in
- kakšna oddaljenost od obale.
V kolikor je nekje blizu obala, imamo na izbiro dve možnosti, in sicer, zbežimo lahko proti obali v zavetrje ali pa ostanemo čim bolj daleč stran od obale. Zbežati proti obali ni vedno dobra izbira, saj imamo tam malo prostora in je lahko vsaka napaka usodna. Tudi valovi so ob obali večji in bolj strmi ter posledično potujejo hitreje in je večja možnost, da se zlomijo, pa tudi pristati v močnem vetru ni ravno mačji kašelj. Če že izberemo to opcijo, moramo paziti na valove, dobro pa je tudi prositi luško kapitanijo za nasvet, saj verjetno dobro poznajo razmere pri vhodu v pristan.
Ostati na odprtem morju pa ponuja več metod:
1.) Prva je jadrati poševno na valove, nato zaviti direktno čez vrh, takoj po vrhu pa odpasti, da ne pademo v luknjo po valu, ta metoda je zelo utrujajoča in jo lahko izvajamo samo z zelo dobro in spočito posadko.
2.) Druga metoda je tako imenovana ‘heave to’, za katero potrebujemo veliko prostora. Manever poteka tako, da barko zaustavimo, tako da prečimo, vendar flok pustimo na privetrni strani, krmilo pa obrnemo, kot da želimo ponovno prečiti in ga tako pritrdimo. Če je barka pravilno uravnotežena, se bo zaustavila približno 60 stopinj od vetra. Barka na tak način ne bo plula naprej, ampak bo imela samo stranski zanos, na privetrni strani pa se bo morje malo umirilo in s tem tudi naša barka. V takem položaju vztrajamo, dokler se razmere ne izboljšajo.
3.) Tretja metoda je jadranje z vetrom, na ta način namreč močno zmanjšamo navidezno hitrost vetra in udarjanje ob valove. Uporabimo pa lahko tudi viharno (plovno) sidro, ki našo hitrost še dodatno zmanjša, hkrati pa preprečuje, da bi se barka zasukala bočno in bila tako podvržena velikim valovom, ki bi jo lahko prevrnili.
Najbolj pogoste nezgode
Vaše plovilo je ne glede na situacijo najbolj varno mesto, zato ga ne zapuščajte, razen v primeru, če bi bilo tik pred potopitvijo ali gori s tako močjo, da požara ni več mogoče pogasiti. Plovilo nam zagotavlja najboljše zatočišče in je dovolj veliko, da ga bodo reševalci najlažje opazili, poleg tega je na njem več hrane, pijače in varnostne opreme kot na rešilnem splavu, zato naredite vse, kar je v vaših močeh, da obdržite plovilo na površju.
Nasedanje in vdor vode
V primeru nasedanja najprej ustavimo motor ali spustimo jadra, nato pa ugotovimo, kakšna je škoda. če ni vdora vode v plovilo, lahko pričnemo z različnimi tehnikami reševanja:
- če smo nasedli v času oseke, lahko počakamo na plimo;
- obremenimo, kolikor se le da, eno stran plovila in poskusimo izpluti vzvratno ali
- zavežemo se lahko za drugo plovilo, ki nas nato povleče, vendar moramo paziti, saj obstaja nevarnost, da plovilo še bolj poškodujemo.
Če pride do vdora vode, je prvi korak lociranje mesta poškodbe oziroma vdora vode in zaustavitev le-tega. Če gre za odprtino na trupu, jo poskusimo zamašiti (tudi če le delno, bo to močno zmanjšalo vdor vode) z blazinami, odejami, jadri ali s čim podobnim, še najboljše pa je, če lahko to naredimo z zunanje strani. Velikokrat pride do vdora zaradi počene cevi, za te je najbolje že v naprej imeti pripravljene plutaste stožce, ki jih imamo shranjene ob cevi in tako lahko te hitro zamašimo. Ko vdor vsaj za silo zaustavimo, moramo pričeti z vsemi razpoložljivimi sredstvi (vedra, ročne in električne črpalke) odstranjevati vodo. Dober nasvet, ki sem ga dobil pred kratkim, je, da odklopimo cev od motorja, ki črpa vodo za hlajenje, in jo namestimo v plovilo, ter si tako pomagamo kar z motorjem. Istočasno pa plovilo usmerimo proti obali, plitvini ali k pristanišèu, za katerega vemo, da ima dvigalo in kjer lahko naše plovilo takoj po prihodu dvignejo iz vode.
Požar
Kljub temu da je okoli plovila ogromno vode, je prav ironično, da le-te načeloma na plovilu ne smemo uporabljati za gašenje, saj so najpogostejši vzroki požara na plovilu električne in plinske inštalacije ter bencinski hlapi, požarov takšnega nastanka pa se z vodo ne gasi, saj je učinek ravno nasproten. Zato moramo imeti na plovilu gasilne odeje in gasilne aparate (prah ali CO2). V primeru požara je potrebno najprej ugasniti motor, zapreti dovod plina, bencina ter tudi zraka v prostor, kjer gori, če je le to možno. Plovilo poizkusimo obrniti tako, da je požar v zavetrini, saj lahko s tem pridobimo nekaj dragocenega časa. Sodobna povila so večinoma narejena iz materialov, ki so lahko gorljivi, zaradi česar požar hitro napreduje. Če je temu tako, ne smemo pozabiti oddati klic v sili in se izkrcati v rešilni splav.
Človek v morju
Najboljši način za reševanje takšnih situacij je preventiva – ostati na plovilu. Pripnite se in se ne izpostavljajte, ko se premikate po palubi, pa imejte vedno v mislih, da je vaša varnost na prvem mestu. Seveda temu na žalost ni vedno tako in ko se zgodi, se je potrebno hitro odzvati: oseba, ki opazi padec v vodo, mora neprestano vizualno spremljati padlega, še bolj učinkovito pa je, če nanj tudi kaže z iztegnjeno roko in hkrati obvesti ostale člane posadke o dogodku. Čim prej je potrebno v vodo je vreči rešilni obroč, na GPS aparatu pritisniti tipko MOB (človek v morju) in seveda pričeti z manevrom obračanja, iskanja ter reševanja iz vode.
Človeku v morju se je potrebno približati iz zavetrne strani, saj bi v nasprotnem primeru lahko s plovilom, ki ga veter in valovi potiskajo, poškodovali reševanca. Človek v morju je velik problem, saj ga je težko najti, ko pa ga, imamo pred seboj velik izziv: spraviti ga na barko. Prav iz tega razloga strokovnjaki odsvetujejo, da bi z namenom pomoči v morje poslali še enega člana, saj imamo potem namesto enega kar dva člana v morju, ki jih je potrebno dvigniti na barko. Problem je tudi v tem, da so po navadi ti ljudje v šoku in paniki, zato obstaja velika verjetnost, da ogrozijo tudi življenje tistega, ki jim je prišel na pomoč. Če izgubimo človeka z vidika, obstajajo različni vzorci iskanja: sektorsko iskanje, iskanje v obliki kvadrata, ki se širi, ter po vzorcu SAR.
Način iskanja v obliki kvadrata.
Tudi če se znajdete v morju, obstajajo določena pravila obnašanja oziroma tehnike plavanja, s katerimi boste zmanjšali izgubo toplote in moči, ter s tem povečali, oziroma podaljšali možnost preživetja. Odsvetovana je pretirana aktivnost, se pravi poskušamo biti čim bolj statični, s prekrižanimi in pokrčenimi nogami, komolci tik ob telesu, eno roko pod jopičem, z drugo pa si pokrivamo obraz pred valovi in pršenjem valov. Plavanje ni priporoèljivo, saj z njim izgubljamo toploto in moč, če pa je nujno, plavajte hrbtno. Če je v vodi več ljudi, je priporočljivo, da so čim bolj skupaj in se celo pripnejo med seboj, zaradi skupine bo izguba temperature manjša, verjetnost, da vas opazijo, pa večja. Skupina tudi odlično vpliva na moralo, predvsem šibkejših članov.
Varnostna oprema
Rešilni splav
Namen rešilnega splava je, da nudi zatočišče posadki v primeru najhujšega, to je izgube plovila. Rešilni splavi se med seboj zelo razlikujejo, tisti najcenejši ne zadovoljujejo nobenih standardov in vsebujejo minimalno varnostno opremo, vendar je to v kritični situaciji veliko bolje kot nič, medtem ko drugi zadovoljujejo različne standarde, kot so SOLAS, ORC, ISO ali ISAF, ter nudijo zadovoljivo zavetje za določen čas. Velikost rešilnega splava na plovilu mora biti takšna, da lahko sprejme vse člane posadke, vendar pa je v primeru, da veliko jadrate z okrnjeno posadko, veliko bolje imeti dva manjša splava. Splavi so dokaj težki, zato je veliko lažje ravnati z manjšim, hkrati pa so splavi zasnovani tako, da poleg balastov za stabilnost uporabljajo težo posadke, kar pomeni, da je veliko bolje, če so polni. Ne smemo pozabiti niti na vzdrževanje. Novejše splave je treba servisirati vsaj vsake tri leta, veliko pa je takšnih, ki potrebujejo servis vsako leto. Predvsem pri tistih iz nižjega cenovnega razreda, je treba dobro preveriti tudi vso notranjo opremo, predvsem tisto z omejenim rokom trajanja, kot so voda, hrana, baterijska svetilka, rakete in še kaj. Glede na ceno se seveda razlikuje tudi količina in kvaliteta opreme v splavu. Po navadi pa poleg omenjene, v njem najdemo še: nož, korec ali spužvo, piščalko, vesla, heliograf (ogledalo za signaliziranje), tablete proti morski bolezni, prvo pomoč in zdravila, vrv, viharno sidro, radar reflektor, opremo za popravilo ter opremo za ribolov.
EPIRB (Emergency Position Indicating Radio Beacon)
Gre za sledilne radijske oddajnike, ki so povezani z dvema svetovnima satelitskima sistemoma, Inmarsatom in Cospas-Sarsatom. Osnovni namen EPIRB-a je pomagati reševalcem locirati ponesrečence. EPIRB lahko sprožimo roèno ali pa se sproži sam, ko se znajde pod vodno gladino. EPIRB deluje na frekvenci 406 Mhz, signal, ki ga odda, sprejme satelit in le-tega pošlje naprej na zemeljsko postajo. Ta potem pošlje signal najbližjemu reševalno-koordinacijskemu centru, ki nato organizira reševalno akcijo. EPIRB oddajnike se ob nakupu registrira, tako da le-ta ob sprožitvi odda tudi identifikacijsko številko, ki je enaka MMSI (identifikacijska številka plovila) in v reševalnem centru takoj vedo, za katero plovilo gre.
PLB (Pearsonal Locator Beacon)
Gre za nekakšno osebno razlièico EPIRB-a. PLB-ji so zelo majhne škatlice, namenjene vsakemu članu posadke posebej. Pripnemo jih na rešilni jopič in sprožimo v primeru padca v vodo. Vključiti jih moramo ročno, signal pa je nato viden na radarju. Gre za velik korak naprej pri osebni varnosti na morju in iskanju ljudi v morju.
SART (Search and Rescue Transponder)
Je radarski oddajnik, ki je prav tako namenjen za lociranje ponesrečencev. SART se po navadi vzame s seboj v rešilni splav, sproži pa ga radar, ki deluje na oddaljenosti največ 8 Nm. Ko vklopimo SART, začne le-ta sprejemati signale bližnjih radarjev in ko ga zazna, se sproži in pošlje signal nazaj. Njegov signal se pojavi na radarju v obliki 12 pikic, ki nam pokažejo smer in oddaljenost SART-a.
Bakle
Poznamo več vrst in barv bakel, njihov glavni namen pa je klic v sili ter označevanje pozicije. Shranjene morajo biti v vodo-nepropustni posodi ali vrečki ter na priročnem mestu.
Rešilni jopiči
Tudi rešilnih jopičev je na trgu ‘malo morje’ in za pravilno izbiro se je treba posvetovati s prodajalcem. Definitivno so za večje jadrnice najbolj primerni jopiči, ki se napolnijo šele ob stiku z vodo oziroma ob ročni sprožitvi. Pomembno je, da so jopiči redno in pravilno vzdrževani ter da si jih pravilno ‘oblečemo’. Če je jopič prevelik ali pa premalo pritegnjen, ne bo dovolj učinkovit, lahko pa se celo zgodi, da se nam izmuzne in ostanemo brez. Jopič mora biti pravšnje velikosti, vzdrževan in pravilno nameščen, nositi pa ga moramo vedno, kadar smo na krovu, če pa smo v podpalubju, mora biti v vsakem trenutku na dosegu roke. Rešilni jopiči imajo različno opremo, kot so piščalke, stroboskopske lučke, da smo v vodi bolje vidni, na njih lahko pripnemo tudi že omenjene PLB-je, zelo pomembne so tudi vrvi za pripenjanje na barko (harness) in če le-te redno in pravilno koristimo, ni bojazni, da bi padli v vodo, kar pomeni, da jopičev nikoli niti ne bomo zares rabili.
GMDSS in VHF DSC
Radijska komunikacija je za varnost in reševanje na morju bistvenega pomena. Le-ta se je močno izboljšala po letu 1999, ko je stopil v polno veljavo GMDSS (Global Maritime Distress and Safety System – univerzalni pomorski sistem za stisko in varnost na morju). Sistem določa metode in postopke za sprožitev alarma s pomočjo radijske komunikacije, temelji pa na mednarodno dogovorjenih varnostnih postopkih, vrstah komunikacijskih naprav in komunikacijskih protokolov, ki se uporabljajo za povečevanje varnosti na morju in omogočajo lažje reševanje plovil v stiski.
VHF DSC (digitalno selektivni klic) je eden ključnih delov GMDSS-a. Poleg klasičnih funkcij VHF-a omogoča tudi prednastavljena sporoèila, ki omogočajo, da po zelo hitrem postopku pošljete klic v sili. Le-ta bo reševalne službe in plovila v bližini obvestil o vaši identiteti, naravi nezgode, poziciji, številu posadke … Omogoča tudi sprožitev klica na pomoč z enimi pritiskom na gumb, sporočilo pa vsebuje vašo identifikacijo, pozicijo in seveda, da potrebujete pomoč.
Primer klica v sili – poskušajte govoriti počasi in razločno.
MAYDAY MAYDAY MAYDAY
TUKAJ JE IME PLOVILA 3X
POVESTE VAŠO ŠTEVILKO MMSI
MAYDAY
POVESTE VAŠO POZICIJO OZ. ZADNJO POZICIJO TER SMER IN HITROST
NA KRATKO OPIŠETE VRSTO NESREČE – požar, MOB, vdor vode, potapljanje …
POTREBUJEM TAKOJŠNJO POMOČ
POVESTE VEČ INFORMACIJ O NESREČI – kar koli, kar bi reševalcem pomagalo pri iskanju in reševanju
SPREJEM
Na Hrvaškem tudi GSM telefon
Naši sosedi imajo za nujne primere na voljo tudi stalno telefonsko številko 9155, na katero lahko direktno pokličete v slučaju nesreče. Klicni center, s katerim boste vzpostavili zvezo, bo na osnovi vaših podatkov poslal reševalce oziroma pomoč.
Kdaj in kako zapustiti barko
Kot že rečeno, ne zapuščajte vašega plovila dokler plovilo ne zapusti vas, zapuščanje barke je zadnja opcija. To storimo le, ko je naša barka tik pred potopitvijo oziroma v primeru požara, ki ga ni več moč zaustaviti, v vseh ostalih primerih pa je veliko boljša opcija ostati na barki, saj je polna zalog in opreme, ki bo bistveno pripomogla k vašemu preživetju. Če vam ne preostane drugega, kot da se izkrcate, poskrbite, da je celotni posadki jasno, da se pripravljate na izkrcanje oziroma na vkrcanje v rešilni splav. Pri tem je zelo pomembno, da ostanete mirni. Aktivirajte vse možne klice v sili, vključite EPIRB, pritisnite na DSC klic v sili in če je čas, pokličite tudi po VHF-u. Izstrelite rakete, toplo se oblecite, dodatna oblačila vas v morju ne bodo vlekla na dno, oblecite tudi nepremočljive jadralske obleke in rešilne jopiče. Pri oblačenju si pomagajte v parih, saj boste tako hitrejši, hkrati pa vaš par lahko preveri, ali imate pravilno nameščen rešilni jopič. Le-tega pred vstopom v vodo napihnite, spijte nekaj tekočine in pojejte tablete proti morski bolezni. Pripravite in vzemite čim več koristnih stvari, vključno s SART-om, ter se pripravite na splovitev rešilnega splava. Splovite ga v zadnjem trenutku, saj ga je zelo težko obdržati ob plovilu v razburkanem in vetrovnem vremenu. Pred splovitvijo ga ne pozabite privezati na plovilo, splovite pa ga na zavetrni strani. Prioriteta je, da si oblečete rešilne jopiče, sprožite EPIRB in splovite rešilni splav, vse ostalo je dobrodošlo, če vam okoliščine dopuščajo. Seveda, bolj ko je izurjena in izkušena posadka, ter so naloge razdeljene, več bo postorjenega in večja bo možnost preživetja. Ko se vkrcate v rešilni splav, ne pozabite splava odvezati od plovila, odveslajte proč, uporabite viharno sidro, dobro zaprite vhod in vzdržujte notranjost splava ter se skušajte posušiti in ogreti.
Preventiva je najboljša
Raziskave in statistike kažejo, da bo v kriznih situacijah pri 6-članski posadki eden popolnoma odpovedal ter izgubil stik z realnostjo, s tem pa ogrozil sebe in tudi ostale člane posadke. Eden bo ostal zbran in bo prevzel voditeljsko vlogo, preostali štirje pa bodo sposobni slediti in izpolnjevati naloge. Dobro planiranje, priprave, trening in znanje bodo močno povečale število članov posadke, ki bodo v kriznih situacijah ostali prisebni in sposobni, da se umirjeno in premišljeno spopadejo z nastalo situacijo ter tako povečali svoje možnosti za preživetje. Torej, najboljši način za reševanje težav na morju (pa tudi drugje) je preventiva, kar zajema dobro pripravo plovila in posadke, spremljanje in poznavanje vremenskih razmer ter lastnih sposobnosti. V krizni situaciji pa štejejo predvsem mirnost in zbranost ter skupinski duh in vera v preživetje.
