Že nekaj dni razmišljam, ali naj napišem kaj o zaračunavanju sidranja na lastnem sidru v hrvaških zalivih ali o nenavadnih plovilih, ki jih po vodi poganja veter. Današnji klik na spletno stran mednarodne jadralne zveze je bil odločilen – napisal bom nekaj o jadrnicah, za katere nisem prepričan, če to še sploh so.
Med zadnjimi novicami sta bili reportaži s svetovnega prvenstva v razredu Moth in s svetovne serije Pokala Amerike. Moth se med plovbo komaj dotika vode, saj ima v vodi le hidrofilna krilca, vse ostalo pa je iz vode privzdignjeno za dolžino kobilice oziroma krmila. Katamarane AC 45, s katerimi tekmujejo v svetovni seriji, poganja v angleščini tako imenovan wingsail ali jadrno krilo, kot bi se lahko glasil slovenski prevod. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da pomeni jadrati pluti s pomočjo jader, za jadro pa, da gre za kos močne tkanine, s katerim se izkorišča veter za poganjanje čolna oziroma ladje. Toda najbrž slovar ne sledi napredku na področju jadranja, saj so se že pred slabimi 30 leti v jadranju na deski pričela uporabljati jadra, ki niso bila izdelana iz tkanine, ampak iz različnih folij, ki so danes v široki uporabi. Trdo jadro ali jadrno krilo sem prvič videl na posnetkih s pokala Amerike leta 1988, ko je Denis Conner obranil pokal z revolucionarnim katamaranom, opremljenim s krilom namesto klasičnim jadrom. Bilo je prvič, da so na pokalu Amerike uporabili tako katamaran, kot krilo.
Za uporabo in razvoj hidrofilnih krilc, folij, jadrnih kril in še marsičesa v jadranju so bile potrošene ogromne vsote denarja z enim samim ciljem – jadrati hitreje. Najnenavadnejše kombinacije najnovejših dosežkov tehnike so bile uporabljene pri ‘jadrnicah’, ki so postavljale hitrostne rekorde na 500-metrski progi. Potem ko je leta 1986 Francoz Pascal Maca postavil svetovni hitrostni rekord z jadralno desko, so posamezni jadralski navdušenci poskušali ponovno postaviti rekord z jadrnico. Leta 1993 je to uspelo plovilu Yellow peages. Toda težko bi temu še rekli jadrnica. To je bil asimetričen trimaran s krilom namesto jadra in kabino za krmarja na skrajnem trupu. Po vzoru jadralcev na deski je bil rekord postavljen na popolnoma mirni vodi, tik ob položni obala. Veter je seveda pihal s kopnega proti morju. Sledilo je še več podobnih plovil, kot sta Macquarie Innovation in Sailrocket, vendar je jadralski hitrostni rekord leta 2004 spet prešel v roke jadralcev na deski in kasneje kajtarjev (zmajarjev?). Med vsemi rekorderji zadnjih dveh desetletij je še najbolj ‘jadrnica’ francoska Hydroptere, 60-čeveljski trimaran s hidrofilnimi krilci, ki je leta 2009 postavil svetovni hitrostni rekord in ga že naslednje leto spet prepustil kajtarjem.
Za kite oziroma kite-board slovenskega prevoda sploh nimamo. Nekateri zapišejo kar kajt. Ta pa sploh nima več jadra, ampak le zmaj ali padalo, pa vendar očitno še jadra. Kajtanje je postalo nova olimpijska jadralska disciplina, pa kajtar je svetovni jadralski hitrostni rekorder …
Kaj je torej pravzaprav jadranje? Kaj je jadrnica?
