Kar nekaj časa sem se dogovarjal s prijateljem Reinhardom Brečkom, ki ima na Gran Canarii tudi svojo barko, da ga obiščem na otoku večne pomladi. Obljubil mi je, da mi ob prihodu razkaže ta vulkanski otok, potem da dvigneva jadra na njegovi barki in se odpraviva na sosednji otok. Jaz, nekdanji dolgoletni motornjakar po duši, ki sem se pred tremi leti odločil zamenjati hlape bencina za umirjeno plovbo pod jadri, ki kot večina jadralcev berem potopise o širnih morjih in čudovitih zalivih, sem seveda doslej le sanjal o plovbi okoli sveta … Zakaj pa ne, za pokušino malo na Atlantik?
Jasmin Čaušević Ć Foto: J. Čaušević
Odločil sem se, da po ogledu navtičnega sejma v Duesseldorfu samo zamenjam kovček in iz Benetk preko Madrida odletim na Gran Canario. Zapuščal sem zimo in nizke temperature, ki so se zadnje čase gibale pod ničlo. Že na letališču sem vstopil skoraj v poletje, na sonce in kanarsko ozračje, ogreto na 24 stopinj. V Las Palmasu me je pričakal Rajni, kot kličem svojega prijatelja. Vesel možakar, ki je nekaj let živel na jadrnici na Karibskem otočju, nato pa se nekega dne odločil, da si želi pripluti v Slovenijo. Svoje občutke in doživetja s poti je opisal v knjigi ’71 dni plave samote’.
Gran Canaria
Med dvodnevnim potepanjem po otoku sva si ogledala mesto Las Palmas, njegove znamenitosti, mestne plaže, marino … Z avtobusom, ki je najcenejši otoški prevoz, sva se spustila na jug otoka do letoviških mest Maspalomas, Playa del Ingles, kjer so čudovite, več kilometrov dolge peščene plaže, peščene sipine, ki jih je v več stoletjih iz Sahare nanesel veter. Počutil sem se kot v puščavi, pa čeprav sem bil čisto ob morju. Naslednji dan sva se odločila, da le morava skupaj zajadrati in začutiti utrip valov Atlantika. Naredila sva plan in ker moj čas bivanja ni dopuščal ravno dolgega potovanja, sva se odločila, da bova odjadrava do otoka Tenerife, si tam ogledala mesto Santa Cruz, nato pa se naslednji dan zvečer vrnila. Slišati je bilo zanimivo …
Jutro odhoda
Ura je 7.30 in komaj se je zdanilo. Stojim ob 33 let stari barki z imenom Pamela, tipa Sirius Waran, z vgrajenim motorjem moči 7 KM, dolžine 8,50 m in širine 2,40 m. Privezana je v mestni marini v Las Palmasu, od koder starta tudi vsakoletni ARC. Marina je izjemno lepo opremljena in ima vso infrastrukturo za prijetno bivanje. Je ena od cenovno ugodnih marin, cena za Rajnijevo plovilo znaša na primer 590 evrov za šest mesecev. Preveriva vse potrebno za varno plovbo, še enkrat pogledava na splet, kakšna je vremenska napoved, vetrovi in valovi ter ob 8.00 uri odrineva s pomola. Vreme nama kaže še kar dobro – nekaj sonca in oblačnosti, možna pa je nevihta ob vrnitvi, a meniva, da se to lahko še v naslednjih treh dneh spremeni. Napovedani veter je skoraj konstanten, 25 vozlov z valovi, visokimi med 2 in 3 metri. Čaka naju cca 63 Nm plovbe, torej dobrih 12 ur morja v eno smer. Na motor priplujeva med valobrani marine in tovornega pristanišča, razpneva jadra in zaplujeva proti rtu Isleta. Plujeva nekaj milj od obale, saj so ob obali plitvine in čeri, na katere naju opozarja karta. Previdnost je mati modrosti! Morje je precej razburkano, valovi ne preveliki, le smer vetra nama nagaja in si morava večkrat pomagati s spreminjanjem smeri in novo nastavitvijo jader. S sabo imava potnico, Rainijevo psičko Muffy, ki zaradi nemirnega morja postaja tudi sama nemirna.
Na Tenerife
Obplujeva rt, nastaviva krmilo z avtopilotom po kompasu, saj se Rajni drži le njega, za vsak slučaj pa si pomaga z ročnim GPS. Barka se nagne in že nekaj milj od obale začutim moč vetra z Atlantika. Piha dobrih 28 vozlov NE, zato skrajšava genovo. Barka je lahka, a kljub temu lepo reže v valove, ki postajajo vse višji. Poznam valove na Jadranu, tukaj pa kot da gledam velike stene, nekakšne škarpe, ki rastejo in rastejo. Visoki so že med 2 in 3 metri. Kako ne bi bili, ustvarjajo se več sto navtičnih milj daleč. Plujeva že dobrih sedem ur, ko doseževa komaj polovico poti. Občutim rahlo slabost in nekakšno težo v želodcu, ki pa na srečo kmalu mine. Ne bo morska bolezen, ne bo! Čas nama ob poslušanju Rajnijeve življenjske zgodbe hitro mineva, na je trenutke vesela, potem spet žalostna. On pripoveduje, jaz pa poslušam še drobne detajle, ki jih nisem poznal, a so del njegovega 67-letnega življenja. Človeku se je pripetilo kar nekaj anekdot, ki bi jih bilo vredno napisati, a jih bo morda kdaj zapisal kar sam v kakšni novi knjigi. Čudim se, kako konstanten je veter, a je treba zaradi valov večkrat spreminjati in popravljati smer, da uspeva pluti proti cilju. Počasi se spušča mrak, ko zagledava otok Tenerife. Visoko proti nebu se pokaže na sredi otoka najvišja gora, 3718 m visok vulkan Teide. Med plovbo večkrat pomislim, če sem se pravilno odločil, ko sem se spustil v to avanturo na tako majhnem plovilu, saj sam plujem na več kot četrtino večjem. Tako nebogljena se mi zdi ta jadrnica kot lupinica sredi Atlantika. Pa saj bi bile vse barke lupinice na tem brezkončnem morju. A barka je močna, trdno grajena in z dobrimi plovnimi lastnostmi. Globina na karti je na tem mestu 3270 m – ojoj, noben sonar naju ne odkrije, če se kaj zgodi … Odmislim črne misli in gledam pozitivno proti obzorju. Spustila se je noč in spet pomišljam, kakšna plovba naju čaka? Sam sicer večkrat plujem ponoči s svojo jadrnico, a po Jadranu je drugače. Kamor koli se ozreš, vidiš luči na otokih, tudi, ko plujem čez Kvarner. Na svoji barki sploh ne potrebujem radarja, le ostro oko. Tukaj pa niti ne vem, če bi mi radar kaj pomagal, saj so valovi preveliki. V daljini se prikažejo luči na otoku in kjer je gostota luči najmočnejša, zazrem najin cilj, mesto Santa Cruz. Pogledava na GPS in izmeriva še 13 Nm do cilja. Dobri dve ure plovbe naju čaka, saj plujeva s hitrostjo 6,8 vozla. Veter piha in večkrat pogledam čez zaščito. Prav takrat mi odpihne kapo. Niti pomislim ne, da bi jo šla iskati, bom že kupil novo. Na barki sva že 11 ur in še ni konec plovbe. V temi se že vidijo obrisi nekaterih stavb, utripajo svetilniki. Kateri je pravi? Potem pa le, po trinajstih urah plovbe, vplujeva v kanal pred marino Santa Cruz. Spustiva in pospraviva jadra, namestiva bokobrane in počasi pristaneva ob pomol. Ura je 21.00 in srečen sem, da sva priplula v enem kosu.
Santa Cruz
Rajni odpelje psičko do travnate površine, jaz pa pripravim nekaj za pojest. Pozna večerja se nama prileže in že hitiva na sprehod, da vsaj malo pretegneva noge. Petek zvečer je in ker je to turistično mesto, bo verjetno polno turistov. Uštejem se in razen nekaj domačinov v njihovih gostilnicah ne vidim nikogar. Vrneva se, odpraviva pod tuš in spat. Rajni v svojo premčno spalnico, jaz v salon, tam, kjer je bila še maloprej miza. Jutro, sobota dopoldne, ura okoli pol osmih. Zbudiva se, pripraviva zajtrk in narediva plan za dan, ki je pred nama. Prvotni plan je bil najem avtomobila in obisk vulkana Teide, a zaradi nizke oblačnosti to verzijo izključiva. Drugi plan je, da obiščeva mesto in mestne znamenitosti, malo nakupujeva in nato ob polnoči odrineva nazaj proti Gran Canarii. Vzameva nahrbtnika, se opremiva s fotoaparati in greva. Najprej proti čudoviti beli operni hiši, ki je arhitekturno res nekaj posebnega. Spominja me na pred leti obiskano in videno operno hišo v Sydneyju v Avstraliji. Ko jo obhodiva z vseh strani, se napotiva proti mestu in obiščeva mestno tržnico z imenom Africa. Prodajajo vse vrste zelenjave in sadja, ribe in meso. Po ogledu poiščeva glavno nakupovalno ulico v mestu, kjer se največ dogaja, saj imajo v tem delu največ trgovin z zvenečimi imeni iz modnega sveta. Ustavim se pred prodajalno ur, te me vedno pritegnejo, sploh tiste navtične. Na Tenerifi nisem prvič, poznam otok, poznam mesto, poznam to uličico, a lepo se je vrniti in videti morebitne spremembe. Vesel sem, da naju je objel sončen dan, temperatura je dobrih 26 stopinj in maloprej sem govoril s sinom, ki mi je povedal, da v Sloveniji rahlo sneži in je za 28 stopinj hladneje. Nasmehnem se in si rečem, kako prijetni so kratki rokavi in kratke hlače. Tukajšnja marina ni polna, je pa velika, a ne tako kot tista v Las Palmasu. Rajni pravi, da je vzrok v višjih cenah. Sprehod naju utrudi, ustaviva se in sedeva v prijetno senco enega od lokalov. Pregled izložb, nakup malenkosti in že greva nazaj proti barki. Počasi bo padel mrak in morda se še malo spočijeva. Med večerjo se spogledava. Oba veva, kaj pomeni ta pogled: „Greva prej, le zakaj bi čakala.“ Rajni odpelje psa na sprehod in na opravljanje bioloških potreb, jaz pa jo na hitro mahnem še enkrat v svojo smer, malo raziskovat. Plačava marino in presenečen obstanem nad zneskom – za elektriko, vodo, privez, sanitarije, ki so lepše kot v večini slovenskih in hrvaških marin, plačava z davkom vred nekaj več kot 14 evrov. Bravo! Še enkrat sem se na lastne oči prepričal, da sta Slovenija in Hrvaška v povprečju najdražji državi za navtike.
Nazaj
Še enkrat preučiva karte, določiva smer plovbe in pripraviva barko na izplutje. Točno ob 22. uri odrineva s priveza in zapustiva marino. Še v kanalu, ki je zelo širok, dvigneva glavno jadro in zapustiva Santa Cruz ter Tenerife. Najprej je plovba zelo razgibana, saj nizka oblačnost in vetrovi s hribov ne dovolijo, da bi počivala. Prilagajava nastavitve jader in njihovo velikost, tako da imava ves čas delo. Po petih miljah se nekako zadeva umiri in plujeva konstantno. Veter ima približno enako moč kot včeraj. Polno glavno jadro in malenkost skrajšana genova. Plujeva že dobre tri ure in pol, ko začutim, da začne veter naraščati, počasi se tudi morje spreminja. Pogledam Rajnija ki s prstom pokaže v oblak, ta se je kljub temi razločno videl. „Vidiš, tisti temen oblak mi ni všeč, pa še proti njemu greva. Morava krajšati glavno jadro vsaj na pol.“ Z veliko težavo skrajšava jadro za polovico. Ko se Rajni vrne v kokpit, veter že tuli s hitrostjo 30 vozlov, morje se peni in valovi so kot manjše hiše, dosegajo nekje do 4 metre. Takrat me postane prvič malo strah. Pomislim na slike in video posnetke, kjer se morjeplovci srečujejo z 10 in več metrskimi valovi. Sežem po rešilnem jopiču in si ga nadenem, pogledam proti rešilnemu splavu, ki je shranjen v plastičnem zaboju na barki pred jamborom. Za 6 ljudi je, pove Rajni, in doda, da bova lahko, če se slučajno kaj zgodi, izmenično sprehajala Muffy po njem. Hm, njemu je še do humorja!
Atlantska izkušnja
Začne se rock’n’roll, veter doseže preko 40 vozlov in sliši se zavijanje na vsaki možni oviri na barki. Opazujem zastavice na priponah in vidim, kako se trgajo. Barko je s tako skrajšanim jadrom še bolj nagnilo in letiva po vodni gladini kot izstreljena. Dosegava tudi 9 vozlov in občutek imam, da letiva po zraku ne po vodi. Začne še deževati, kapljice se zabijajo v obraz kot droben pesek in skrijeva se pod zaščito nad vhodom v salon. Morje se peni, spomnim se globine – 3270 m. Ura je skoraj dve zjutraj in najbližja obala je oddaljena štiri ure. Raje ne pomislim, kaj bo, če se kaj zgodi. Vidim, da je Rajni v mojih očeh opazil strah, zato me želi ohrabriti in mi pove, da je s to barko plul že po hujših valovih in v hujšem vetru. Naj mu verjamem? Pravi, če bo zdržal material, bo vse v redu. Seveda, logično … Spomnim se knjige nedavno preminulega Joža Horvata in naslova: Molitev pred plovbo. Pogledam proti nebu v črno temo in ne vem, koga bi prosil, Jezusa ali Alaha, najraje kar oba, naj naju čuvata. Sedaj verjamem, da se še tisti, ki ni veren, na morju v takšnih trenutkih kdaj pa kdaj spomni na bogove. Veter nabija, tuli, valovi in morje imajo svojo moč. Mi je bilo tega treba? Če se vrnem živ, ne grem nikoli več na Atlantik. V tistem trenutku naju povzpne na val, tako imenovani roller in si rečem ‘če pa še grem kdaj, grem samo še z letalonosilko’! Po pol ure se stanje malo umiri, postanem že bolj hraber in odločen, vzamem fotoaparat in naredim nekaj posnetkov, nato malo posnamem situacijo, ki je še vedno napeta, a veliko bolj prijazna. Barka pluje skoraj 7 vozlov in Rajni mi pravi, da sva bila v t. i. lijaku, ko se združijo vetrovi z obeh otokov. Nad nama pa je bil še ta črn oblak, ki je ‘poskrbel’ za dež. Vse, kar se je lahko, se je združilo in zajela sva najslabše. Le zakaj ravno midva? Pa še danes! Plujeva naprej, zdaj že bolj umirjeno, veter pade na dobrih 25 vozlov, morje postane prijaznejše in dež poneha. Na plano odvijeva pol genove in jadrava proti cilju. Še nekaj ur in zdanilo se bo. Vzamem čokolado iz žepa in jo pričnem gristi, da si tako uravnam sladkor. Adrenalina imam še veliko, lahko bi ga izvažal. Plujeva naprej in se pogovarjava. Počasi pozabljam, kaj je bilo. Mislim na jutro in dan, ki je še pred mano. Nič nisem spal čez dan in niti na kraj pameti mi ne pride, da bi šel zdaj spat ali počivat. Zjasni se, vidljivost postane boljša in že vidiva luči na Gran Canarii.
Na varnem
Ko se zdani, sem vesel kot mali otrok. Valovi so še vedno veliki, a sem jih zdaj že vajen. Postal sem pravi pomorščak, čeprav prvič plujem na tako velikem morju. Zdaj sva že skoraj doma. Še malo manj kot 15 milj in dosegla bova cilj. Za sabo še vlečeva panulo, a vem, da se nič ne bo ujelo. Potem pa me prikliče trop delfinov, ki skačejo okoli barke in se oglašajo tam, kjer vlečeva vabo za ribe. Pametni sesalci, razločijo med vabo in pravo ribo. Vzamem aparat in jih fotografiram, posnamem še kratek filmček za spomin. O, kako lepo mesto se mi tokrat zdi Las Palmas, obsijano s soncem in ob morju, ki je za valobranom mirno kot olje. Pomislim na sinočnji strah in ugotovim, da sem ga že malo pozabil. Najprej opustim misel, da se ne vrnem več na Atlantik, a vseeno mi v mislih ostane želja po malo večji jadrnici. Priveževa se ob 10.30 uri. Torej sva za to pot potrebovala pol ure manj kot za prvi del poti v obratno smer. Na pomolu srečam Višnjo in Božidarja, Slovenca, ki trenutno plujeta po tem morju. Ravno danes, ko to pišem, sta verjetno izplula iz Las Palmasa, obiskati nameravata še Tenerife, Gomero, La Palmo in otok Hiero. Nato proti Kapverdskim otokom, od tam pa proti Karibom. Mirno morje, prijatelja! Sedaj, mesec dni po avanturi, ko sedim v domačem naslanjaču, lahko rečem, da se gotovo še vrnem na Atlantik. Že iščem karte in mika me nova plovba od Gran Canarie do Kapverdskih otokov. Kako bom to izpeljal, še ne vem, vem pa, da zagotovo grem. Vedno se kdo najde, ki gre svojim sanjam naproti, morda pa skupaj odsanjamo del teh sanj.
… in na koncu se še spomnim kratke misli, ki se mi zdi vedno bolj resnična: „Morje je med vsemi opojnostmi najbolj opojno!“ (Joža Horvat)
Reinhard Brečko
se je rodil 31.avgusta 1945 v avstrijskem Linzu. Otroštvo je preživel v Slovenj Gradcu, kjer se je tudi šolal. Leta 1965 je pribežal čez morsko meddržavno mejo v Tržaškem zalivu in se napotil v Nemčijo iskati ‘boljše življenje’. Tam se je šolal in pridobil diplomo reprofotografa ter delal v grafičnem podjetju do leta 1986, ko se je z družino preselil v Kanado. Leta 1990 je zapustil nemško podružnico grafičnega podjetja v Torontu in se zaposlil v podjetju Chambers kot grafični direktor. Ne zdrži dolgo pod tujo taktirko, leta 1991 se preseli v Connecticut (ZDA) in že čez štiri leta ustanovi svoje podjetje za računalniško reprodukcijo Rastergraph. Leta 1999 je odjadral na Karibe, tam živel na svoji jadrnici, končal pomorsko šolo in si pridobil licenco komercialnega kapitana. Leta 2002 se je odločil vrniti v Slovenijo, zato se s svojo jadrnico Remedy poda čez Atlantik in vse do Pirana. V Slovenj Gradcu je delal vse do upokojitve, leta 2010. Želja po barki, morju in svobodi ga žene v nakup druge jadrnice, ki jo kupi na Nizozemskem. Septembra 2011 odjadra na kanarski otok Gran Canario, v Las Palmas, kjer je še danes. Bil je štirikrat poročen in v svojem življenju je štirikrat pridobil novo državljanstvo. Je oče treh otrok, pravi, da je pogosto je segal skoraj do zvezd in strmoglavljal, a nikoli ni bil na tleh. Del svojega življenja je izlil na papir, knjigo z naslovom 71 dni plave samote.
