Imel sem 19 let, ko sem ga videl na regati v Kielu. Toliko sem slišal o Njem, toliko prebral o Njem, On je (bil) legenda, da nisem mogel prav verjeti, da stoji pred mano. Star, bradat gospod, oblečen v neopren, je pred Tornadom svetlolasemu dekletu, le malo starejšemu od mene, popravljal rutico, zavezano okoli vratu.
Kasneje sem v živo spremljal intervju z njim. Novinar ga je vprašal, koliko je star. Možak je odvrnil: »Star sem kot morje.« »Zakaj potem še vedno jadrate,« se ni dal novinar. »Ker je to všeč hčeri,« je odvrnil kot ljubeč oče.
1948. je na Olimpijadi v Londonu (jadrali so v Torquayu), ki je bila prva po dvanajstih letih premora zaradi druge svetovne vojne, komaj dvajsetletni Danec Paul Bert Elvstrom presenetil jadralski svet. V dvosedu firefly je po petih od sedmih regat zasedal osmo mesto. V izredno močnem vetru, ki je botroval številnim prevračanjem, je jadral s spuščenim flokom in skrajšanim glavnim jadrom, zmagal zadnji dve regati in osvojil olimpijsko zlato.
V Helsinkih1952 je finn zamenjal fireflya, Paul pa je zajadral v novem olimpijskem enosedu. Zmagal je kar štiri od sedmih regat in z velikim naskokom osvojil svoje drugo olimpijsko zlato. Še prepričljivejši je bil štiri leta kasneje v Melbournu, ko zmagal pet od sedmih regat.
1960 je na olimpijskem jadralskem prizorišču pred Neapljem zmagal ‘le’ tri od šestih regat in osvojil svojo četrto zaporedno zlato olimpijsko medaljo, kar je do danes uspelo le še Carlu Lewisu (skok v daljavo) in Alu Orterju (met diska).
To so bili romantični časi jadranja. Jadrnice so bile še lesene, jadra platnena in ogromno je bilo možnosti za nove iznajdbe, brez katerih si danes jadranja ne znamo predstavljati.
Največji iznajdbi Paula Elvstroma sta, ob številnih manjših, zagotovo uporaba trakov za noge in vanga. Svoje konkurente je najbolj presenečal z načinom sedenja na barki, ko je z vsem telesom visel prek palube. Številni so si ogledovali njegovo barko in se čudili, kako mu to uspeva, saj niso odkrili ničesar, kar na barki niso imeli tudi sami – Paul je trakove za noge namreč vedno namestil šele, ko je izplul, in jih, preden je pristal, pospravil v žep. V želji, da bi vse dognal do popolnosti in zaradi stalnega nezadovoljstva s kvaliteto jader je leta 1954 v kleti pod svojo otroško sobo sam začel s proizvodnjo jader, iz katere je zrasla jadrarna Elvstrom Sails.
Leta 1964 se ni uvrstil v dansko olimpijsko odpravo, 1968. je v razredu Zvezda zasedel četrto mesto, 1972. pa šele 13. mesto v Solingu. Nekaj let kasneje je jadral na katamaranu olimpijskega razreda Tornado skupaj s hčerko Trine – menda še samo zato, ker je bilo to njej všeč. Brez velikih ambicij sta se, kot daleč najboljša danska posadka, uvrstila na olimpijado 1984 in na četrtem mestu za las zgrešila bronasto kolajno.
40 let po tem, ko je osvojil svojo prvo olimpijsko kolajno je Elvstrom. pri starosti 60 let, ponovno na Tornadu skupaj s Trine, je v južnokorejskem Pusanu s 15. mestom zaključil svojo olimpijsko kariero.
V tem času je ob vseh olimpijskih kolajnah prijadral kar enajst naslovov svetovnega prvaka v sedmih jadralnih razredih in na svetovnih prvenstvih osvojil petnajst kolajn v osmih razredih.
Ben se je rodil, ko je Paul svojo hčerko že naučil jadranja. Nad jadranjem se je navdušil na jadrnici ‘Second life’, sicer udeleženki prve regate okoli sveta Whitbread 1973-74, ki jo je krmaril njegov oče.
Navdušenje nad jadranjem se je kmalu spremenilo v strast in v način življenja. Z dvanajstimi leti je prvič nastopil na svetovnem prvenstvu razreda optimist. Še preden je dopolnil šestnajst let, je na Novi Zelandiji postal svetovni prvak v razredu laser radial. Že leto kasneje je bil drugi z laserjem standard na svetovnih igrah mladih IYRU (takratni naziv mednarodne jadralne zveze) in tretji na tradicionalnih regatah v Miamiju in Hyeresu.
Z devetnajstimi leti je nastopil na olimpijskih igrah v Atlanti in v laserju, ki bil prvič olimpijski jadralni razred, osvojil srebrno medaljo. V Sydneyju je rezultat v istem razredu izboljšal in končal z zlatom okrog vratu. Na najvišjo stopničko zmagovalnega odra je stopil tudi, ko je presedlal v razred finn, na olimpijskih igrah v Atenah in Qingdau (Peking).
Dvakrat je osvojil naslov svetovnega prvaka v laserju in šestkrat v finnu ter leta 2010 zmagal World Match Racing Tour. Sodeloval je v treh America’s Cup ekipah. Najprej z ameriško ekipo Oneworld Challenge, ki je nastopila kot izzivalka v Aucklandu leta 2003, potem kot taktik in krmar B jadrnice v Team New Zeland. Nakar se je končno vključil, kot skipper, v britanski Team Origin, ki je bil ustanovljen leta 2007 in je napovedal udeležbo na 33. pokalu Amerike leta 2009. Zaradi znanih zapletov, tožb in sprememb jadrnic Team Origin nikoli ni uspel nastopiti na America’s Cupu.
Med pripravami na svoj peti olimpijski nastop je Ben januarja letos oznanil ustanovitev lastne America’s Cup ekipe BAR – Ben Ainslie Racing, s katero ima namen po letošnjih olimpijskih igrah nastopati na regatah America’s Cup Series s katamarani AC45, dolgoročno pa se pojaviti med izzivalci za 35. pokal Amerike, ki bo sledil (še neznano kdaj in kje) 34. tekmovanju prihodnje leto v San Franciscu.
Ben bo na regatnem polju pred Weymouthom najresnejši kandidat za letošnje olimpijsko zlato v razredu finn. Marsikdo ga je po incidentu na svetovnem prvenstvu v Perthu, ko je skočil s svoje barke v novinarski čoln in verbalno napadel krmarja čolna, že odpisal z letošnjih olimpijskih regatnih polj, vendar disciplinske sankcije niso bile tako stroge. S četrto zlato olimpijsko kolajno, ob eni srebrni, bi Ben postal jadralec z največjo bero olimpijskih odličij. Mu bo uspelo? Na poti do uspeha mu bodo v Weymouthu nasproti stali številni odlični jadralci, med njimi tudi naš Vasilij Žbogar.
