Otroci, dokler so še res otroci, oponašajo starše in želijo početi prav to, kar počnejo oni. Pogosto si želijo biti podobni tudi svojim starejšim bratom in sestram, sploh, če jim jih starši dajejo za vzgled.
V otroški knjigi, napisani po resničnih dogodkih, ki sem jo moral pred leti dan za dnem brati sinu, se je mali John skril na ribiško barko, na kateri je delal njegov oče Tom in skrit, kot slepi potnik, odrinil na morje, da bi bil z očetom in tudi on sodeloval pri ribolovu. Le skrit na barki je dosegel to, kar mu oče ne bi nikoli dovolil.
V začetku decembra lani sem bil član mednarodne žirije na Miklavževi regati v Pulju. Tisti vikend je celotno Slovenijo, celo Obalo, prekril sneg. Bil je mraz, pihala je burja. V soboto tako močna, da je regata odpadla. Snežilo je. Govoril sem s sinom, ki mi je iz Maribora sporočil, da je zapadlo ‘legendarno’ dosti snega.
V nedeljo zjutraj je bila temperatura na obali okoli ničle, nebo je bilo brez oblačka, burja pa je nekoliko popustila. Bil je krasen, a mrzel dan. Med plovbo proti regatnemu polju za laserje sem opazoval otroke na optimistih, ki so se odpravljali proti svojemu regatnemu polju. Opazoval sem otroke jadralce, otroke tekmovalce, pa tudi otroke otroke, ki so delovali prestrašeno, prezeblo … Prav posebej je moj pogled pritegnila drobcena deklica, stara kakšnih osem let. Deklica ni bila z obale, bila je iz krajev, kjer je ponoči obilno snežilo.
Zdelo se mi je, da ne spada na barko in v ta mraz, da ne zaupa svojemu jadralskemu znanju, da bi bila raje kje drugje, da bi se raje doma kepala z vrstniki, postavljala snežake, se sankala in podila po snegu. Vendar je bila na morju, v barki, na regatnem polju skupaj s tudi šest do sedem leti starejšimi tekmovalci. Si ta deklica in drugi takšni otroci res želijo jadranja v takšnih pogojih? So to izbrali sami? Sploh otroci pri tej starosti izbirajo sami? Kako se v takšnih pogojih znajdejo na morju?
Zdi se mi prav, da se otroci že v predšolski dobi seznanijo z jadranjem, da poskušajo jadrat, da se na jadrnicah igrajo in vzljubijo ta šport. Vsekakor športa ne bodo vzljubili, če v njem ne bodo uživali, uživali pa bodo le v primernih pogojih. Mejo, kdaj so primerni pogoji zanje, pa jim morajo seveda postaviti odrasli – učitelji, trenerji in ne nazadnje tudi starši. Nekateri to mejo znajo postavit na pravo mesto, nekateri ne. Ugotavljam, da imajo s tem najpogosteje probleme predvsem starši, ki so istočasno tudi trenerji svojih otrok, kar je, predvsem v Sloveniji vse pogosteje.
Številni mladi slovenski jadralci postanejo jadralci, ker so to bili že njihovi starši, strici, tete ali ker so to njihovi starejši bratje ali sestre – pogosto, ker jih želijo oponašati ali pa zaradi vpliva okolja oziroma odločitev starejših. Željo posnemanja starši-trenerji zamenjajo z ljubeznijo do športa, dodajo ji še svoje (pre)velike ambicije in v svoji domišljiji iz otroka v najbolj rosnih letih ustvarijo vrhunskega športnika.
Vrhunski športnik vso svojo dejavnost podredi in prilagodi športu. Za vrhunsko športno kariero je potrebno izjemno veliko dela, nadarjenosti in odrekanja. Odločitev za kariero vrhunskega športnika je odločitev z daljnosežnimi posledicami, ki običajno zaznamuje celotno življenje posameznika. Gre za življenjsko odločitev, ki jo mladi prej ali slej vedno sprejmejo sami.
Otroci večinoma svoje prve pomembne odločitve sprejemajo konec osnovne šole, ko se morajo odločiti, kako bodo nadaljevali šolanje. To je tudi obdobje, ko je bolj ali manj potrebno sprejeti dokončno odločitev o usmeritvi v vrhunski šport. V tem obdobju ali najkasneje v srednji šoli bodo to odločitev sami sprejeli tudi otroci, ki so jih imeli starši za vrhunske športnike že na začetku osnovnošolske dobe. Pri tej starosti bodo otroci že razmišljali z lastno glavo. Če bo njihova odločitev negativna, bodo z njo, v strahu pred starši, najbrž še nekaj časa odlašali, vendar je nič ne bo več spremenilo. Takšna odločitev bo od mladostnika zahtevala izjemen pogum, hkrati pa bo predstavljala veliko razočaranje za starše. Z odraščanjem pa bo takšen mladostnik odkril tudi, da so mu starši ukradli rano mladost. Morda bo ugotovil še kaj hujšega – kot sem že zapisal, je za vrhunsko športno kariero potrebno veliko dela, ki ga otroci ‘vrhunski športniki’ pogosto opravljajo neprostovoljno. Kaj pomeni neprostovoljno otroško delo, pa vemo.
Otroci, ki so v rani mladosti deležni pogostejše vadbe kot večina vrstnikov, seveda takrat dosegajo tudi boljše rezultate. Z leti se razlika v obsegu in kvaliteti treninga manjša, otroka, ki je bil v preteklosti nepremagljiv, pa vrstniki vedno bolj dohajajo ali pa ga začnejo celo premagovati. Zelo verjetno bo otroku ali mladostniku pričelo primanjkovati volje in motivacije za trening in tekmovanje, če se bo naenkrat vse težje kosal s tekmeci, ki jih nekoč z lahkoto premagoval,.
Številni domači in tuji strokovnjaki so proučevali pozitivne in negativne posledice zgodnje intenzivne in specializirane vadbe v športu. Ugotovitve so bolj ali manj podobne ne glede na športno panogo. V slovenskem jadranju bi morali tej problematiki nameniti več pozornosti, potem bi videli tudi manj opisanih primerov. Deklica je namreč imela na jadru oznako SLO.
Tom je dobro vedel, da mora njegov mali John še odrasti, preden bo zrel, da z ribiško barko odrine v mrzle vode severnega morja. Zakaj tega ne bi vedeli tudi starši in trenerji naših malih jadralcev?
