Vsakdo je že slišal za Benetke, mesto na vodi, arhipelag majhnih otokov, povezanih z nešteto mostovi in prepredeno s kanali, mesto mask, beneških trgovcev in srednjeveških raziskovalcev. A tudi mestece, ki ga dnevno zalije povprečno petdeset tisoč turistov. In v valu turističnega vrveža obiskovalec le s težavo začuti bistvo tega plavajočega mesta. Tisto, kar Benetke v resnici dela tako zanimive, so umetnost, romantika, zgodovina, ki se je v njenih kanalih in arhitekturi naseljevala tisočletje in pol.
Miha Fošnarič foto: Bojan Prelog, M. Fošnarič
Tudi zato se splača Benetke obiskati tako, kot se pač za obmorska mesta spodobi – po vodi. Za plutje po kanalih je primerno majhno plovilo brez motorja, kot je kajak, saj lahko z njim zaplujete skorajda povsod. S kajakom Benetke doživiš drugače. Nisi obsojen na turistični vrvež beneških ulic, temveč postaneš del mozaika tega mesta na vodi. Zliješ se z beneškimi gondoljerji, turisti te zadovoljno fotografirajo in s prsti kažejo nate. In ko imaš fotoaparatov dovolj, lahko le nekaj zavesljajev od znamenitega Canałasso zapluješ v ozke ulice beneškega vsakdana, kjer stare stavbe tiho šepetajo vznemirljive zgodbe beneških kurtizan, neuslišanih ljubezni in temačnih spletk Beneške republike.
Kje začeti
Beneška laguna je v celoti del Unescove svetovne dediščine in se razprostira na 550 km2, od tega je 80 % slanih močvirij. S kajakom ste v laguni izjemno svobodni, saj lahko v času plime drsite čez večino plitvin, medtem ko ostali navtični promet poteka znotraj označenih vodnih poti, kjer je dovolj globine. A kljub temu je dobro premisliti, kje začeti izlet, če se ne želite ozirati na plimovanje ali več ur veslati proti Benetkam. Z Bojanom sva se v kajaka vkrcala v marini na rtu San Giuliano (45°28.0´N, 12°17.0´E) v celinskem delu širših Benetk, imenovanem Mestre. Parkirala sva kar na majhnem, prosto dostopnem parkirišču v marini in med dvodnevnim izletom najin avto nikogar ni zmotil. Marina je le slabih 300 metrov severovzhodno od mostu svobode (Ponte della Libertà), ki je edina suha vez med celino in Benetkami. Od tam je plovba proti slabi dve navtični milji oddaljenemu mestu kanalov in mostov preprosta in varna. Vznemirljivo je bilo v dopoldanskem soncu opazovati orise zvonikov in hiš, ki so se nama počasi približevali. Bojanu je med potjo v kajak skočila majhna ribica, stari avtohtoni čuvaj mesta na vodi, ki nama je zaželel dobrodošlico. In po dobre pol ure počasnega veslanja sva zaplula v kanal Cannaregio, v svet beneške gotike in renesanse, Antonia Vivaldija in Giacoma Cassanove, med tisočera plovila in mostove, med vse, kar sestavlja beneški vsakdan.
Po kanalih
Benetke so bile v srednjem veku in renesansi prestolnica Beneške republike, močna pomorska sila in trgovsko središče. Dobičkonosno trgovanje s svilo, z žitom in začimbami je mestu omogočilo kulturni razcvet od 13. pa vse do konca 17. stoletja. Tako se med drsenjem s kajakom po številnih beneških kanalih ob vsakem zavesljaju novo meša s starim, vsakodnevno z nesmrtnim. Mežikajo ti fotoaparati z vseh delov sveta, mimo tebe brzijo dolgi, natovorjeni čolni domačinov, rešilni in policijski gliserji, taksiji in gondole, polne pregretih turistov, medtem pa počasi pluješ pod mostovi, med beneškimi hišami, palačami in cerkvami, veličastnimi spomeniki beneške gotike in renesanse. Iz vlažnih pritličnih oken in vrat, ki se odpirajo naravnost v morje, vejejo zgodbe in umetnost, ki so Benetke na gosto prepredli v stoletjih bogate zgodovine. Z Bojanom sva se za začetek izognila najprometnejšim vodnim potem in počasi vila po manjših kanalih na severni in vzhodni strani mesta. Stran od vrveža glavnih turističnih točk je plovba mirna in izogibanje lokalnemu prometu preprosto. Takšno raziskovanje Benetk s kajakom je nadvse prijetno. Tik nad gladino nudi morje tudi nekaj dodatne svežine, ki jo kot pešec tako pogrešaš na pregretih kamnih ulic. Kanal Grande, oziroma Canałasso, kot mu pravijo domačini, se vije čez središče mesta in ga razreže na dva dela. V njegovi bližini je večina najbolj obiskanih turističnih znamenitosti, kot so Doževa palača, bazilika in trg svetega Marka, most vzdihljajev in stari Ponte di Rialto. Plovba okoli teh turističnih središč je seveda nekoliko manj umirjena, a skoraj povsod lahko s kajakom najdete kotiček zase. Tako sva z Bojanom pred Doževo palačo, le nekaj metrov od obale, v miru sedela v kajakih, malicala in z nasmeškom opazovala gnečo na trgu sv. Marka. Šele popoldne sva prvič zares stopila iz najinih čolničev na beneška tla. Nekoliko sva pretegnila noge, si privoščila un caffè espresso, nekaj za pod zob in seveda zasluženo pivo, nato pa spet sedla na vodo. Ko sva dodobra prepredla kanale in je sonce čez Beneško laguno metalo že dolge sence, sva zaveslala proti severovzhodu. Z namenom, da se na primernem mestu utaboriva.
Nočitev v zapuščeni trdnjavi in Beneška laguna
Obplula in raziskala sva otok Certoza, kjer raste navtična marina in obkrožila otok Vignole. Vignole sta pravzaprav dva otoka, povezana z mostom. Nekoč sta služila kot letovišče Rimljanom in Benečanom, danes pa je zahodni del poljedeljsko obdelan, na vzhodu pa je vojaška cona in pristop ni dovoljen. Na jugu se otoka z dvema mostičema drži majhen otoček Sant’Andrea, katerega velik del zaseda trdnjava z istim imenom. Utrdba iz 16. stoletja leži ob največjem izmed treh morskih vstopov v Beneško laguno in je nekoč služila v obrambne namene. Danes je velika utrdba Sant’Andrea zapuščena in tisti večer je bila na razpolago samo nama. Njeno dvorišče se je izkazalo kot odličen prostor za taborjenje, na vrhu trdnjave pa sva lahko ob večerji opazovala sončni zahod in migetajoče luči Benetk in okoliških otokov. Nepozabno. Manjkali so le še zvoki Vivaldija in ples pod zvezdami s kakšno brhko Benečanko. Naslednje jutro so naju pri zajtrku na trdnjavi presenetile ogromne ladje. Med vplutjem v Beneško laguno so se ‘najini’ trdnjavi toliko približale, da sva bila skoraj v njihovi senci. Ko sva želela spet sesti v kajake, je bilo močvirje, po katerem sva zvečer priplula, le blatno polje. Oseka. Čolne sva prenesla čez otok in skozi trdnjavo ter zapustila Sant’Andrea, kot se za prave lastnike spodobi – skozi glavna vrata. Prečkala sva dobrih dvesto metrov širok preliv do otoka Lido di Venezia. Lido je dvanajst kilometrov dolg in le petsto metrov širok zunanji otok Beneške lagune. Nekoč je bil pomemben obrambni zid Beneške lagune, danes pa živi predvsem od turizma. Zaradi bližine Benetk in svoje zunanje strani, ki je v bistvu dolga turistična plaža, je na njem zraslo veliko hotelov in turističnih apartmajev. Na otoku je tudi kamp, najbližji Benetkam, ki sem ga uspel izbrskati. Obveslala sva del Lidove notranje obale in v majhni trgovinici dopolnila zaloge. Pri prečenju nazaj v osrčje Benetk sva zaplula mimo manjšega otoka San Servolo, kjer so več kot 500 let živeli benediktinski menihi. Sem so pribežale tudi redovnice iz samostanov na otoku Malamocco, ki ju je uničil potres in kasneje še redovnice iz turško okupirane Krete. V začetku osemnajstega stoletja je na San Servolo zrasla vojaška bolnišnica, kasneje umobolnica, danes pa je otok namenjen visokemu šolstvu in znanosti z Venice International University. Ob veslanju ob zahodni strani otoka San Giorgio Maggiore sva imela iz vode čudovit pogled na benediktinski samostan na otoku ter Doževo palačo in trg sv. Marka v ozadju. Popoldne sva prečesala še nekaj Beneških kanalov ter si privoščila kosilo v tipični beneški restavraciji – povprečna hrana in nadpovprečne cene. Nato pa sva skozi kanal Cannaregio počasi zapustila mesto na vodi in ob mostu svobode odveslala nazaj proti celini.
Možnosti za izletnike
Vsekakor je ogled Benetk s kajakom izjemna izkušnja. Če se odločite le za Benetke brez okolice, lahko izlet brez težav skrčite na enodnevnega. So pa tudi ostali otoki Beneške lagune vredni ogleda. Najin dvodnevni izlet bi z veseljem podaljšal še za dan ali dva in si ogledal nekaj več Beneške lagune. Na primer, še druge manjše otoke južno od Benetk, morda izplul iz lagune v Jadransko morje na kopanje in obkrožil Lido di Venezia. Ali pa odveslal od Benetk proti severu, do otoka-pokopališča San Michele in do pol milje oddaljenega Murana, ki slovi po steklarski obrti. Čeprav Muranskega lestenca najbrž ne gre tovoriti v kajaku … Morda bi oddrsel do nekoliko bolj oddaljenega Burana na severu Beneške lagune, prijetnega mesteca umetnikov, znanega po svojih pisanih hišah, ki krasijo njegove kanale.
Nekaj nasvetov in prometnih pravil
Morda se na prvi pogled ne zdi, a vožnja s kajakom po beneških ‘cestah’ je dokaj preprosta, če le upoštevate nekaj osnovnih pravil. Morda je najpomembnejše, da ne motite lokalnega prometa – gondol, taksijev, rešilcev, tovornih čolnov … Pravzaprav je najbolje, da prepustite prednost vsakomur, če niste sigurni, kako in kaj. Domačini sami pravijo, da jih kajaki v kanalih ne motijo, se pa jezijo na vse vrste plovil, ki ne upoštevajo lokalnih prometnih navad in s tem ovirajo promet. Promet po kanalih poteka tako kot po naših cestah, po desni. Nasproti vozeča plovila torej puščate na levi. Nekoliko drugače je z gondolami. Te po kanalih plujejo po levi, saj imajo na desni veslo in se lahko z levim bokom bolj približajo steni. Tako se morate med gondoljeri obnašati tudi s kajakom. Če se v ozkem kanalu gondoli približate od zadaj, potrpežljivo počakajte in jo prehitite šele, ko vam gondoljer pomaha. Plovilom brez motorja je vožnja dovoljena skoraj povsod. V manjših kanalih je zelo preprosto, saj ste pogosto popolnoma sami. Pazite le na nepreglednih križiščih. Nekoliko več pazljivosti je potrebne v kanalu Grande, še posebej, ko ga želite prečiti. A z nekaj potrpljenja tudi to ni neizvedljivo. Malce boste po znamenitem Canałasso verjetno že zapluli, saj ste vendar v Benetkah. Sicer se ga pa raje izogibajte, če niste ravno ljubitelj gneče in hrupa. Po Beneški laguni je plovba s kajakom zelo preprosta. Povsod so označene vodne poti, ki se jih večina plovil zaradi plitkosti lagune dosledno držijo. A ker vas s kajakom te plitvine večinoma ne ovirajo, enostavno plujte izven označenih poti in promet bo tekel mimo vas. Tako imate večino beneške lagune skoraj popolnoma zase. Ponudb za izlete s kajakom po Benetkah je sicer veliko, tudi slovenske, a če boste želeli pluti samostojno, morate pripeljati kajak s seboj. Možnosti najema kajaka brez vodiča nisem zasledil nikjer. In bodite pripravljeni, da na vodi postanete del beneške turistične atrakcije in da bo kar nekaj fotografij z vami in beneškimi kanali v ozadju romalo na različne konce sveta. Še vzklika ‘Ciao bellissimo!’ sem bil deležen od dveh mladenk, ki sta mimo mojega kajaka pridrseli v gondoli, kar se mi v Sloveniji nikoli ne zgodi. Ja, tudi to je eden izmed čarov beneške Italije.
