Mama me je ravnokar z avtom pripeljala na mariborski kolodvor. Avtobusa, ki prihaja iz Murske Sobote še ni. Kupim si karto do Pirana in čakam nekaj minut. Šofer zapelje na peron, nekaj potnikov izstopi, sprevodnik odpre prtljažni prostor v katerega odložim potovalko z jadralnimi oblačili. Zlezem v avtobus, poiščem sedež in iz majhne torbe, ki jo imam pri sebi potegnem šolske knjige. Ob 16:20 se odpeljemo po stari ovinkasti cesti proti Celju, Ljubljani, Postojni… Učim se, medtem se ustavljamo za vsakim vogalom. Potniki vstopajo in izstopajo. December je in kmalu se stemni. V medli svetlobi imam po štirih urah potovanja dovolj buljenja v knjige. Zadremam. Zbudi me stresanje avtobusa. Čez Črni kal se spuščamo proti Obali. Piha močna burja. Upam, da zjutraj ne bo premočna in da bomo lahko jadrali.
Deset minut čez deseto se ustavimo na zadnji postaji v Piranu. Grozno mrzlo je. Nataknem kapo in rokavice, poberem torbe in zavijem v zavetrje hiš v Tomšičevi. Čez nekaj minut mi teta, ki sploh ni moja prava teta, odpre vrata. Pripravi mi večerjo, skuha kakav, malo poklepetava in se spravim spat.
Zjutraj se v tekaški opremi odpravim proti hotelu Piran. Takoj zavijem na obalo, da bi videl kako je z vetrom. Ampak čez pomole komaj vidim morje, pa vendar se zdi, da vetra ni preveč. V hotelski zajtrkovalnici najdem Heleno in Dušana, ki tja redno zahaja na jutranji kapučin. Jaz kave (še ne) pijem. Čudno me pogleda, ko vprašam, če ni preveč vetra in izusti nekaj v smislu, da sem menda ja prišel trenirat, ne pa na uro gledat. Res je, prišel sem trenirat in presrečen sem, da lahko treniram z njim.
Dušan se je v hotelu Piran dogovoril, da lahko čez zimo uporabljamo njihovo plažo. Tako imamo za hotelom, tik ob plaži, na stojalu pospravljene jadralne deske. Jadra, jambore in ostalo opremo pa imamo v njihovih sanitarijah, ki so čez zimo zaprte, nam pa služijo tudi za garderobo.
Kmalu se nam pridružijo še Igor, Alan in Sandi. Trening začnemo s tekom do Fiese, kjer se razgibamo in naredimo nekaj krepilnih vaj, nakar se vrnemo do hotela Piran.
Pripravimo si opremo in se v naši „garderobi“ preoblečemo. Zanimivo kako uporabni so lahko pisoarji. Po tem, ko že več mesecev nihče ne lula v njih, jih mi uporabljamo kot garderobne omarice.
Končno smo na vodi – z desko pod nogami in jadrom v rokah. V mrazu in po močni burji že čez nekaj minut ne čutim več prstov na rokah. Tudi nobenega občutka za oprijem nimam več. Tolčemo orce proti Strunjanu in se s krmnim vetom vračamo proti Piranu. Dvakrat se v zavetrju Punte malo pogrejemo, po dobrih štirih urah pa zaključimo trening.
Na obali izza neoprenske obleke zvlečem ključ naše garderobe, ki ga imam obešenega na vrvici okli vratu. Komaj ga primem, takrat pa mi prste preplavi pekoča mravljinčasta bolečina. Komaj zadenem ključavnico in odklenem vrata. To je bil moj prvi trening v pravem zimskem mrazu.
Odidem k teti, zvečer pa se dobimo pri Dušanu, ki nas uči jadralne taktike in pravil. Po dveh urah se mi zdi, da sem se naučil ogromno novih reči. Dušan, ki je s taktiko in pravili za danes zaključil, pa nam razlaga kako bomo s takšnimi zimskimi treningi nadoknadili zaostanek za tujci in da lahko v dveh sezonah dohitimo celo Francoze. Pravi, da moramo do konca marca zbrati 150 ur treninga na morju.
V nedeljo trening ponovimo. Takoj po treningu se odpravim do tete in na avtobus, ki ob 16:20 odpelje s piranske avtobusne postaje. Ekspresni avtobus se ustavi samo v Kopru in Postojni, od Postojne pa do Vrhnike pelje celo po avtocesti. Med vožnjo mi spet družbo delajo šolske knjige in zvezki. Pet minut čez sedmo zvečer prispemo na Ljubljanski kolodvor, kjer si kupim karto za vlak do Maribora. Do odhoda vlaka ob 20:40 postopam po Ljubljani.
Med sprehajanjem razmišljam o zgodbah, ki so mi jih pripovedovali stari sidraši. O tem, kako težko je bilo njim it na trening na morje. Kako so lesene jadrnice razreda Finn, ki so jim jih izdelali v Marlesu odpeljali na vlak. Kako so oni in barke potovali z vlakom do Kopra, včasih tudi kam drugam, kako je potem spet bilo težko spravit barke z železniške postaje naprej do morja.
Kakšno srečo imam! S kakšno lahkoto se jaz odpravim na trening. Desko imam v Piranu, samo vsest se moram na avtobus in vse kar nesem s sabo je torba.
Med vožnjo z vlakom razmišljam o vsem, kar sem ta konec tedna doživel. Bil je čudovit trening. Komaj čakam, da se naslednji petek spet usedem na avtobus!
Vlak le nekaj minut pred polnočjo prispe v Maribor. Izstopim in zagazim v sneg, ki je med tem, ko me ni bilo, pobelil mesto. Peš se odpravim proti domu Še vedno naletavajo posamezne snežinke. To je prvi sneg decembra 1982.
