Iz uvoda v razlago kriterijev za kategoriziranje športnikov, ki jih je sprejel strokovni svet RS za šport.
Vrhunski športnik je v prvi vrsti težaški delavec, da je lahko potem ustvarjalec športnih vrhunskih storitev (Pediček, 1970). Doseganje visokih in najvišjih športnih dosežkov v svetovnem merilu je veliko dejanje ne samo za posameznega športnika, ampak tudi za širšo družbeno skupnost (regijo, državo, mednarodno javnost, splošno-človeško skupnost) (Kolar, 2005).
Zakon o športu
26. člen
(strokovni delavec)
Strokovni delavec v športu je tisti, ki opravlja v športu vzgojno-izobraževalno ali strokovno-organizacijsko delo (v nadaljnjem besedilu: strokovno delo).
Strokovni delavec v športu mora imeti ustrezno strokovno izobrazbo oziroma ustrezno usposobljenost.31. člen
(licenca)
Na podlagi potrdila o usposobljenosti izda licenco za opravljanje strokovnega dela Olimpijski komite Slovenije.
Kriterije za izdajanje licenc iz prejšnjega odstavka pripravi Olimpijski komite Slovenije na predlog ustrezne nacionalne panožne športne zveze.
Vrhunske športnike – jadralce imamo v Sloveniji že dalj časa, kot obstaja Jadralna zveza Slovenije. Vrhunski športnik pa ne postane nekdo kar sam, ampak ga morajo na poti do vrhunskega rezultata spremljati tudi vrhunski strokovnjaki – trenerji s krogom svojih sodelavcev.
Strokovnjake na področju jadranja smo imeli že zdavnaj. Zakonska določila za strokovnega delavca v športu, pa so do pred nekaj leti lahko izpolnili le tisti, ki so končali Fakulteto za šport. Ob omembi fakultete velja zapisati, da ta nima katedre za jadranje, kot tudi ne za veslanje, čeprav sta ta dva športa po osamosvojitvi prispevala kar 7 od 15 slovenskih medalj s poletnih olimpijad.
Pred leti je v slovenski krovni jadralski organizaciji nekaj entuziastov pod vodstvom mag. Jute Ošlak Kranjc pričelo z delom na področju usposabljanja strokovnih delavcev. Strokovni svet RS za šport je potrdil programe usposabljanj, s katerimi sta predhodno soglašala že OKS in Fakulteta za šport. S tem je bil storjen prvi velik korak na dolgi poti urejanja problematike strokovnih delavcev v jadralnem športu.
Danes se na osnovi s strani strokovnega sveta potrjenih programov v okviru jadralne zveze izvajajo usposabljanja za učitelje, inštruktorje in trenerje ter različne stopnje sodnikov in razsodnikov. Z uspešnim zaključkom usposabljanja za trenerje pa imajo kandidati možnost priznanja poklica samostojni športni delavec.
Ob tem jadralna zveza izvaja še usposabljanja za regatne uradnike, ki potekajo usklajeno s programi mednarodne jadralne zveze, vendar ne ustrezajo zakonskim kriterijem za pridobitev naziva strokovnega delavca v športu. To jesen, pa je zveza svoj program usposabljanj zaokrožila še s ‘treningi preživetja’, ki jih morajo v skladu s predpisi mednarodne jadralne zveze vsakih pet let opraviti jadralci, ki se udeležujejo odprtomorskih regat.
Med strokovne delavce, ki ne izpolnjujejo zakonskih določil, se uvrščajo še v jadranju nujno potrebni merilci, ki se izobražujejo pri mednarodnih združenjih posameznih jadralnih razredov.
Doslej je naziv strokovnega delavca v športu pridobilo že več kot 150 kandidatov. Velik del usposabljanj je bil dobro obiskan tudi zato, ker je bil financiran iz evropskih strukturnih skladov in za tečajnike brezplačen. Dva letos razpisana samoplačniška tečaja za učitelje jadranja pa sta zaradi premajhnega števila prijav bila žal odpovedana. Za učitelje, inštruktorje, trenerje, sodnike in razsodnike je vzpostavljen tudi sistem licenciranja. Na osnovi opravljenih licenčnih seminarjev je OKS podelil 71 trenutno veljavnih licenc.
Po več letih izvajanja usposabljanj mora Jadralna zveza Slovenije v skladu z zakonskimi določili, od trenerjev, katerih delo plačuje, dosledno zahtevati ustrezno usposobljenost. V društvih je to naloga njihovih vodstev. Ob tem seveda ne gre le za formalno kontrolo usposobljenosti, ampak predvsem za kvaliteto storitve, pri delu z mladimi pa tudi za ustrezen pedagoški pristop in varnost.
Kljub zadostnemu številu usposobljenih kadrov se še vedno pojavljajo posamezni primeri, ko posamezniki ali posamezna društva poskušajo zahtevani kriterij usposobljenosti za trenerja zaobiti in na mesto trenerja imenovati nekoga brez ustrezne usposobljenosti. Bodisi jih k temu vodijo čustvene vezi, sorodstvena razmerja, želja po zaslužku ali pa jih ‘njihovi kandidati’ preprosto zavedejo. Poznam primer, ko sicer visoko izobražen oče trenira svoje še mladoletne otroke, vendar usposobljenosti za strokovnega delavca v športu nima. Kljub temu (neuspešno) zahteva celo, da ga imenujejo za reprezentančnega trenerja. V svojem društvu deluje kot predsednik strokovnega sveta, s pomočjo odvetnika pa preverja strokovnost odločitev strokovnega sveta jadralne zveze, saj se ne strinja s programom priprav reprezentance, katere član je njegov otrok.
Imamo še primer, ko je vrhunska posadka pred svetovnim prvenstvom trenerja odslovila, pa čeprav je po mojem mnenju, vsaj za razred, v katerem tekmuje, največji strokovnjak pri nas, ki ima tretjo stopnjo usposobljenosti, in si zaželela, da z njo na prvenstvo potuje kot trener brat enega od članov posadke, ki nima nobene usposobljenosti.
V Sloveniji deluje ali pa trenira slovenske jadralce tudi nekaj trenerjev, ki prihajajo iz tujine. Vsi, ki so ustrezno usposobljenost pridobili v lastni domovini, si lahko licenco uredijo tudi v Sloveniji. Kljub temu pa si to uredijo le redki. Dogaja se celo, da se nekateri, ki najemajo trenerje v tujini, za njihovo usposobljenost niti ne zanimajo, temveč trenerja izberejo zgolj na podlagi referenc in njegove cene.
Najmanj kontrole pa je nad kadrom v komercialnih jadralnih šolah, ki jih organizirajo različna podjetja, kjer bi nadzor lahko opravljale le pristojne inšpekcijske službe, saj jadralna zveza nima te pristojnosti. Pred kratkim smo v slovenski navtični reviji lahko celo prebrali članek o vodji jadralne šole, ki ga ne najdemo v javno dostopnem seznamu licenciranih učiteljev na spletni strani OKS. Na spletu najdemo tudi prijavnico za šolo jadranja, ob kateri je neusposobljen učitelj predstavljen v samih superlativih.
Vsekakor preskoka od neurejenih razmer, kakršne so vladale pred leti, do popolne urejenosti ni možno narediti čez noč, je pa jadralna zveza od začetka izvajanja usposabljanj dala vsem, ki se ukvarjajo s strokovnim delom v jadranju, dovolj priložnosti, da pridobijo ustrezno usposobljenost. Dosedanji koraki zagotovo vodijo v pravo smer. Najdaljša pot je prehojena na področju tekmovalnega jadranja, medtem ko bo predvsem za potrošnika, uporabnika komercialnih šol jadranja, potrebnega še mnoga truda, da se zaščiti njegov interes in uredijo razmere na trgu.
V izogib napačnemu razumevanju naj zaključim s tem, da je misel, da pred uvedbo usposabljanj v okviru jadralne zveze nismo imeli strokovnjakov na področju jadranja, napačna. Seveda smo jih imeli in velika večina se je tudi udeležila ustreznega usposabljanja ter pridobila licenco. Žal pa v praksi še vedno delajo tudi ljudje, ki ne izpolnjujejo zakonskih določil za strokovnega delavca v športu. Res pa je tudi, da se je velika večina le-teh stroke učila zgolj s prakso in da so njihova znanja na področju splošne priprave športnika, medicine, sistematike treninga, pedagogike, prehrane in drugih področjih, ki niso vezana zgolj na jadralni šport, (bila) vprašljiva.
