Na letošnjem dopustniškem popotovanju me je pot za kratka dva dni zanesla v Istanbul, kraj kjer sem na Balkanijadi prvič nastopil za državno (takrat Jugoslovansko) reprezentanco.
Bil je avgust 1983. Po pripravah v Portorožu smo se Dušan Puh, Gorazd Stražišar, jaz kot tretji reprezentant v Windgliderju in naš vodja poti in šofer Marjan, katerega priimka se ne spomnim več, odpravili proti Pirotu. V tem srbskem mestecu tik pred bolgarsko mejo se je zbrala celotna reprezentanca. Večina nas je bila Slovencev in Hrvatov, zagotovo pa je bil še kakšen Srb. Bili smo številčna reprezentanca. Skupaj s spremljevalci nas je bilo vsaj 40. Prenočili smo v hotelu, zjutraj po zajtrku pa je bil na parkirišču pred hotelom zbor reprezentance.
V ospredje je stopil manjši suh možak z bradico. Oblečene je imel modre hlače in suknjič bež barve. Ob njem je stal gospod močnejše postave v belih hlačah in modrem suknjiču z zlatimi gumbi – zvezni selektor Tonči Rassol. Govor sta verjetno začela s takrat običajnim „drugarice i drugovi …“ Potem so nam vsem razdelili reprezentančna oblačila. Dobili smo temno modre trenirke z državnim grbom na prsih, svetlo modre majice „startas“, takrat izredno popularne bele platnene športne copate iste znamke in temno modre jadralne škornje.
V Istanbulu smo bili v istem hotelu nastanjeni vsi jadralci. Zjutraj pri zajtrku in zvečer pri večerji smo Jugoslovani sedeli skupaj, večinoma vsi s ponosom oblečeni v reprezentančne uniforme. Še na prosti dan, ko nismo jadrali, smo se, kljub vročini, po mestu sprehajali v zgornjih delih trenirke, da so lahko vsi videli grb na naših prsih.
Jadranje takrat ni bilo ravno posebej priljubljen šport, veljalo je za bolj aristokratskega in kot takšen ni bil ravno najprimernejši za delovno ljudstvo. Tako ga tudi država ni finančno najbolj podpirala. Kljub vsemu so nas na Balkanijado poslali kot vzorno opremljeno reprezentanco.
Kasneje smo za reprezentančne nastope dobili trenirke z državnim grbom zgolj na posodo. Le redko kdaj je kakšen sponzor prispeval oblačilo, ki smo ga športniki dobili v trajno last. Po tisti balkanijadi so nam oblačila ostala in še dolgo sem ponosno nosil trenirko z grbom.
V tistih časih so reprezentanti v vseh športih imeli priložnost potovati v tujino, kar so si sicer lahko privoščili le redki Jugoslovani. Enkrat letno si takrat namreč lahko potoval v tujino, za vsako nadaljnjo pot v pa si pred potovanjem moral plačati depozit. Ob tem so bile seveda tudi cene potovanj tako visoke, da si jih skoraj nihče ni mogel privoščiti. Tudi to je prispevalo k večjemu ugledu državnih reprezentantov.
Danes je celotna družba precej drugačna. Spremenil se je odnos do športa, odnos do reprezentance, takratni kolektivizem je marsikje nadomestil individualizem. Bistveno drugačen je odnos do države. Danes niti mi, ki smo starejši, niti mladina ne znamo biti tako ponosni Slovenci, kot smo včasih bili ponosni Jugoslovani.
Zakaj pravzaprav pišem o teh davnih časih? Po vrnitvi z dopusta, na katerem so oživeli spomni, sem budno spremljal nastope naših mladih reprezentantov na svetovnem prvenstvu razreda laser 4.7 v San Franciscu. Skoraj skozi celo prvenstvo smo lahko spremljali le rezultate, predzadnji dan pa se je na spletu pojavila prva fotografija naše reprezentance, ki me je šokirala.
Slika, poslana iz daljne Amerike, je bila posneta nekje na ulici. Na njej je vseh pet reprezentantov, vsak v svojih oblačilih, kot na kakšnem šolskem izletu. Sicer se mi ne zdi nič narobe v tem, če se dekleta in fantje po mestu sprehajajo po svoje oblečeni, toda takšne fotografije so za osebne arhive, na pa za javno predstavljanje reprezentance!
Jadralna zveza bo očitno morala narediti korak naprej tudi na tem področju in natančneje določiti pravila o uporabi reprezentančnih uniform ter opredeliti naloge vodij odprav pri komuniciranju z mediji in pri posredovanju slikovnih gradiv.
Sedaj, ko se, po zaslugi predsednika dr. Gregorja Veselka, v jadralno zvezo končno spet vračajo sponzorji (Luka Koper, Actual, SGS, Vina Koper), postaja ta naloga še pomembnejša. Na reprezentančnih oblačilih se bodo ob državnih simbolih in simbolih JZS morali pojaviti tudi našitki sponzorjev. Le urejene in enotne reprezentance bodo lahko ustrezno promovirale sponzorje, kar ob takšnih rezultatih, kot ga je v San Franciscu z naslovom svetovne podprvakinje dosegla Kim Pletikos, sploh ne bo problem.
foto:
− istanbul-83.jpg (osebni arhiv)
− sf11.jpg (svetovni splet – brez navedbe avtorja)
