Svetovno prvenstvo v vseh olimpijskih jadralnih disciplinah decembra v Perthu in Freemantlu v Avstraliji je bilo za slovensko jadralno zvezo zagotovo vsaj ena najdražjih, če ne najdražja odprava v zgodovini zveze.
Strokovni svet zveze je na prvenstvo poslal sedem posadk oziroma enajst športnikov, še dvema pa je dovolil udeležbo izven okvira reprezentance. Vsako posadko je spremljal še trener, moško posadko 470 pa spremljevalec, katerega prisotnost na svetovnem prvenstvu je prav posebna zgodba, ki pa ni tema mojega tokratnega pisanja.
Smo z nastopi naših jadralcev lahko zadovoljni? Je odprava upravičila pot v Avstralijo?
Za razred finn, kjer sta kar dva slovenska jadralca sposobna visokih uvrstitev, je v programu jadralne zveze za leto 2011 zapisano, da so cilj sezone uvrstitve v sam svetovni vrh in izpolnitev olimpijske norme. Slednja je izpolnjena, če sta 13. mesto Vasilija Žbogarja in 17. mesto Gašperja Vinčenca ‘sapam svetovni vrh, pa je stvar osebne presoje.
Tina Mrak in Teja Černe sta z 19. mestom v ženski konkurenci razreda 470 bržčas zadovoljni, saj sta izpolnili olimpijsko normo, kar je bil zanju eden od ciljev, zapisanih v programu, pa čeprav drugega zapisanega cilja -uvrstitve med deseterico- nista dosegli. V programu so izpolnitev olimpijske norme za cilj imela še dekleta v ženskem jadralskem dvobojevanju. Vesni, Katri in Leni pa z devetnajstim mestom izpolnitev norme ni uspela, kot tudi ne načrtovan preboj med deseterico.
Najbolj osmoljena slovenska posadka na svetovnem prvenstvu sta gotovo Mitja Mikulin in Sebastjan Prinčič, ki sta v moškem dvosedu 470 po dobrem začetku na regatnem polju doživela kar dva trka in utrpela poškodbo, zaradi katere jima je v barko vdirala voda. Končala sta na 38. mestu, s čemer nista dosegla mednarodne norme za nastop na olimpijskih igrah, kar pa bi tudi po zapisanem v programu jadralne zveze bilo prijetno presenečenje.
Za razred Laser in RS:X moški je bil nastop na svetovnem prvenstvu le načrtovan, brez posebej zapisanih ciljev. Kljub temu je laseristu Karlu Hmeljaku s 67. mestom uspelo izpolniti olimpijsko normo za Slovenijo, drugi reprezentant Luka Domijan se je v razredu Laser uvrstil na 117. mesto, ‘nereprezentant’ Nik Pletikos pa trinajst mest višje, na 104. mesto. V razredu RS:X je v moški konkurenci na 79. mestu zaključil prvenstvo ‘nereprezentant’ Aljaž Maslo.
S tremi zagotovljenimi mesti (če jih bo vse potrdil Olimpijski komite Slovenije) na olimpijskem prizorišču v Weymouthu smo zaenkrat najbrž lahko zadovoljni. Tisti, ki si vozovnice za Anglijo še niso zagotovili, bodo imeli še eno priložnost in upamo lahko, da bomo na olimpijskih jadralnih poljih videli pet slovenskih posadk.
Kdo pravzaprav nosi odgovornost za uspehe ali neuspehe naše reprezentance? V pravilniku o delu strokovnega sveta je sicer jasno zapisano, da le-ta vodi strokovno delo s področja tekmovalnega jadranja in da je dolžan skrbeti za sestavo, priprave in nastope državne reprezentance. Vendar ni (povsem) tako.
Dolgoletna praksa v slovenskem jadralnem športu namreč strokovnemu svetu ne priznava vseh odgovornosti, ki bi jih v skladu z zapisanimi pravili le ta moral prevzeti. Strokovni svet sicer postavlja kriterije za izbor reprezentance, jo na osnovi kriterijev izbira in odloča, koliko pred prvenstvi bo reprezentanca potovala na prizorišče, kjer se mora aklimatizirati in izvesti še zadnje priprave.
Strokovni svet pa vpliva na izbiro trenerjev nima. Vsi naši najboljši članski reprezentanti si namreč svoje trenerje izbirajo sami ali ob pomoči vodstev klubov. Klubi ali tekmovalci sami pa ob sofinanciranju s strani JZS trenerje tudi plačujejo, kar vpliv strokovnega sveta na njihovo izbiro še zmanjšuje.
Prav tako zvezni strokovni štab (razen redkih izjem, kot so bile štirinajstdnevne priprave in aklimatizacija pred SP) jadralcem ne določa programov dela, ampak med tekmovalce le deli denar za sofinanciranje njihovih programov, ti pa programe sestavljajo s svojimi trenerji.
Takšen način dela se je po olimpijadi v Atenah v slovenskem jadranju globoko zakoreninil, mnoga društva in posamezniki pa spremembam tudi odločno nasprotujejo. Vodstvo JZS si je sicer za cilj postavilo spremembo načina takšnega dela in postavitev reprezentančnih trenerjev, vendar tega ni speljalo niti pri mladinskih razredih, kjer je resnici na ljubo situacija vseeno nekoliko drugačna.
Kdo je potem za (ne)uspehe (ne)odgovoren? Pri takšnem načinu dela si bodo zasluge za uspeh najbrž pripisali vsi, za neuspeh pa odgovornosti ne bo prevzel nihče. Dejansko strokovni svet pri tem načinu dela ne more prevzemati odgovornosti za rezultate posameznih tekmovalcev, saj nima dovolj velikega vpliva na njihov način dela in na njihov program. Brez dvoma pa je njegova odgovornost, da takšen način dela dopušča in ga ne spremeni, kar pa pomeni posredno odgovornost tudi za rezultate naših reprezentantov.
Dosedanji rezultati kažejo, da bi na olimpijskih regatnih poljih pred Weymouthom 2012 slovenski jadralci težko ponovili 4. mesto Vesne Dekleve in Klare Maučec iz Aten, 7. mesto Gašperja Vinčeca iz Pekinga ali celo medalji Vasilija Žbogarja z zadnjih dveh olimpijad. Bo v primeru, če bodo slovenski jadralci poleti pred angleško obalo zgolj z vizijo ‘pomembno je sodelovati’, kdo prevzel odgovornost?
Vsekakor upam in želim, da bodo rezultati na olimpijadi takšni, da bomo naše jadralce ob vrnitvi v domovino evforično pričakali in da ne bo treba iskati odgovornih. Toda, v vsakem športu so zmage in porazi, in prej ali slej se bomo tudi v jadranju vprašali, zakaj ni več tako, kot je bilo nekoč – takrat bomo iskali tudi odgovorne.
