Od A do Žvan – ZAREČEN KRUH

0

V prejšnji številki je Dejan v uvodniku pisal o zarečenem kruhu. Zdaj lahko o tem pišem jaz. Od izida prejšnje številke sem se ga namreč dodobra najedel.

„Dovolj imam Jadralne zveze, dovolj imam funkcij, ki sem jih opravljal,“ sem govoril celo lansko leto. Dve leti sem bil predsednik sveta za potovalno jadranje, potem osem let član izvršnega odbora, od tega prva štiri leta celo podpredsednik zveze. Po vseh razprtijah v slovenskem jadranju sem imel, in pravzaprav še imam, vsega dovolj.

Dovolj imam staršev, ki jih v jadranju zanimajo samo njihovi otroci in mislijo, da jadralna zveza obstaja samo zaradi njih. Dovolj imam staršev trenerjev, ki jih jadralna zveza pošilja kot trenerje njihovih otrok na druge kontinente, jim izplačuje stroške potovanja in še honorarje. Pa niso zadovoljni, zahtevajo še več in več.

Ne da se mi več poslušati klubskih funkcionarjev in sivih klubskih eminenc, ki zvezo prepoznajo le kot vir finančnih sredstev za preživetje lastnega kluba in ki si, v svoji koristoljubnosti, želijo skozi < NEKAJ OČITNO MANJKA!!! Ne morem več gledati funkcionarjev, ki sami sebe imenujejo za plačane trenerje, potem pa se nekateri celo pritožujejo nad honorarjem, ki so ga določili sami, vendar za druge, ne zase. Nimam več dovolj volje, da bi se še boril. Nimam je več predvsem, ker si z borbo proti naštetemu pridobivam samo nasprotnike, vsaka podpora načelnosti pa zelo je kratkotrajna – odvisno, od koga se načelnost zahteva. Kljub vsemu sem pred jadralsko volilno skupščino marca, ne prav rad, ampak vendar, ponovno privolil v kandidaturo za člana izvršnega odbora. Pristal sem, ker sem upal, da bom v procesu zbliževanja stališč sprtih strani v jadralni zvezi lahko naredil kaj dobrega za slovensko jadranje. Idealist! „Za ideale ginu budale!“ je nekoč prepeval znan srbski pevec. Vedno bolj sem prepričan, da se ne bo nič spremenilo, le nekaj igralcev je zamenjalo vloge. Pevec je imel prav! Jadranje pa se ne začne in ne konča z jadralno zvezo! Po dolgi in zasneženi zimi smo postavili smuči v kot in tudi rekreativci, ki jadramo le na domačem morju Adrianskem, smo spet stopili na barke. Za sabo bom do konca aprila imel kar pet jadralskih vikendov in nobene regate. Začetek slovenske regatne sezone na večjih jadrnicah se z gospodarsko krizo ponovno prestavlja v mesec maj, kot je to bilo nekoč davno. Pa nič ne de, lepo je jadrati, tudi če ni regat, včasih še lepše. Še lepše bo tistim, ki si bodo poleti privoščili dopust z jadrnico na Hrvaškem. Po 1. juliju, ko bo izšla prihodnja številka Navtike plus in bo Hrvaška vstopila v EU, menda za državljane evropske skupnosti ne bo več vinjet. O tem, kakšne bodo dejanske spremembe pri prehodu hrvaške pomorske meje pa bomo pisali jeseni. Z regato v Hyeresu se je končal letošnji jadralski svetovni pokal. To sezono sta prvič zajadrala nova olimpijska jadralna razreda: skif za ženske in katamaran z mešano (moško-žensko) posadko. Na katamaranih Nacra 17 smo lahko videli tudi dve največji zvezdi zadnjega Volvo Ocean Race. Po dolgih etapah prek oceanov, prejadranih zgolj v moški družbi, se je očitno Iker Martinezu in Franck Cammasu zahotelo ženske družbe. O nastopih naših pa podrobno poroča Jakica Jesih na športnih straneh (preberite!), zato jih jaz ne bom omenjal. Za konec: jutri imam sejo strokovnega sveta jadralne zveze. Še en organ, kamor sem pustil izvolit – pa sem spet na začetku tega članka.

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT