Med jadranjem po južni Dalmaciji okoli slikovitih otokov, kot so Hvar, Korčula ali Mljet, se le redko kdo ustavi tudi ob Pelješcu. Ta polotok ima pravzaprav vse geografske, podnebne in etnografske značilnosti dalmatinskih otokov. Morebiti celo več, kar je še posebej vidno po neokrnjeni naravi, ohranjeni kulinariki, ljudskih in tudi novodobnih običajih.
Vojko Mitrovič foto: V. Mitrovič, Tine Guzej, Srečko Jošt
Pelješac je drugi največji hrvaški polotok (za Istro), dolg 65 in širok 6 kilometrov. Površina znaša 355 km², objema pa ga kar 222 km obale. Obkrožajo ga Neretvanski, Malostonski, Mljetski in Pelješki kanal, ki deli Korčulo in Pelješac, v njem pa je kar 50 otočkov. Ta nenavadni polotok je na kontinent pripet le z 1,5 km ozkim pasom med Stonom in Malim Stonom, za katerega geologi sklepajo, da je nastal iz nanosov peska. Trdijo, da je bil Pelješac, ki je sicer apnenčaste in dolomitne sestave, nekoč in kar dolgo časa otok.
Kratka zgodovina
Polotok je bil naseljen že v kameni dobi, o čemer pričajo številni najdeni predmeti, stari tudi 8000 let. V bronasti dobi je tamkaj živelo ilirsko pleme Plereji, ki je iz utrdbe ob Nakovanih nadziralo plovbo po Pelješkem in Neretvanskem kanalu. Ti so bili v stiku ali trgovali s starogrškimi in italskimi pomorci, občasno pa so tudi gusarili. O prisotnosti Ilirov priča tudi leta 2000 slučajno odkrita špilja ob zaselku Nakovana, v kateri je bilo ilirsko svetišče. Navdušeni arheologi trdijo, da je to najpomembnejša najdba ilirske kulture vseh časov na svetu, saj je bilo svetišče nedotaknjeno več kot dve tisočletji. Vhod v špiljo je bil namreč zatrpan s kamenjem. V notranjosti so našli ostanke od okoli 150 čaš, amfor in posod za prinašanje obrednih daril. Slednja so bila razporejena okoli stalagmita v obliki falusa, ki dominira v središču jame, zato so antropologi mnenja, da so se prav tukaj odvijali ekstatični obredi, podobni bakanalijam oziroma orgijam. Seveda so se poganski rituali odvijali za plodnost in rast, ne pa za ‘užitkarstvo’, kot bi kdo to počel danes. Na osnovi te impresivne najdbe bo lažje rekonstruirati življenje in verovanje Ilirov na prostorih Dalmacije in širše, pa tudi njihov odnos z ostalimi mediteranskimi prvoselci. V jami so namreč našli tudi veliko čaš in vrčev grškega in italskega porekla, ki so ga Iliri očitno pridobili s trgovanjem ali kot gusarji. V 2. stol. pr.n.št. so na polotoku zagospodarili Rimljani. Ilire so bojda zverinsko pobili, prodali kot sužnje ali razselili, nato pa načrtno zgradili ville rustice, razširili vinograde in oljčne nasade. Po razpadu rimskega imperija je polotok padel pod bizantinski vpliv, vladali pa so mu tudi veljaki iz kneževine Zahumja. Tudi ti so si oblast med seboj podajali malce na silo, dokler niso leta 1333 Dubrovčani odkupili polotok od srbskega carja Dušana in bosanskega bana Stejpana Kotromanića in nato ob Stonu zgradili znamenito obzidje. Dubrovniška oblast nad polotokom traja vse do ukinitve Dubrovniške republike leta 1808, ko so otoku zavladali Francozi. Ta je bila kratka, saj je po dunajskem kongresu leta 1814 pripadel avstrijskemu cesarstvu, nato pa je po 1. svetovni vojni pripadel Kraljevini SHS. V drugi svetovni vojni so se nad otokom znašali Italijani z nekoliko kazenskimi ekspedicijami, za njimi še Nemci, ki so leta 1943 z nekaj deset tisoč vojaki prisilili domačine, da so skoraj v celoti zapustili otok, vsi ujeti pa so končali v taboriščih.
Pelješac danes
Pelješac je razdeljen na štiri občine: Orebić, Trpanj, Janjina in Ston. V njih živi okoli 8000 (pol)otočanov. Za navtike je zagotovo najbolj zanimiva občina Orebić, ki se razteza v glavnem ob Pelješkem kanalu in je pogosto plovna pot naših navtikov v južni Dalmaciji. Na njeni obali ležijo mestece Orebić ter nasproti Korčule ležeče vasice Kučište, Viganj in Lovište, za katere menim, da se jih splača vsaj na kratko obiskati. Občina je tudi največja med pelješkimi občinami z okoli 4200 prebivalci, ki se preživljajo v glavnem s turizmom in vinogradništvom. Bogata je s kulturno dediščino, vinom, arheološkimi najdišči in tudi s turistično vsebino.
Mestece Orebić (okoli 2000 prebivalcev)
Orebić je bil v preteklosti pomembno pristanišče. Ustanovljen je bil konec 16. stoletja, ime pa je dobil po pomorski družini Orebić, ki je leta 1586 obnovila grad sredi utrjenega naselja. Pred tem se je to imenovalo Trstenica. Od 14. do 19. stol. je bil v Orebiću sedež kneza, ki je sodil pod upravo Dubrovniške republike. Mestece je bilo nekoč pravcata zibelka kapitanov in mornarjev. V mestu si je vredno ogledati Pomorski muzej in od centra okoli dva kilometra oddaljen znamenit frančiškanski samostan iz 15. stol., v katerem je razstavljena zbirka umetnin. Nad samostanom stoji gotska cerkev Gospe od Karmena, ob kateri so antični sarkofagi. Samostan je vredno obiskati tudi zaradi izjemno lepega razgleda na Pelješki kanal in Korčulo. Pomorski muzej premore 1000 predmetov, razstavljenih v različnih zbirkah, med njimi pa je zanimiva tudi arheološka. Večino predmetov so podarile staroselske pomorske družine. Razstavljeni so starinski navigacijski predmeti in oprema z velikih jadrnic, ki so jim poveljevali ugledni orebiški kapitani. Po mestu si lahko ogledate lepo ohranjene kapitanske hiše, knezov dvor in kapitansko pokopališče. Pristanete lahko v mestni lučici, ki je zaščitena pred vsemi vetrovi.
Kučište (200 prebivalcev)
Mirno in tihotno naselje zahodno od Orebiča. Ogledate si lahko cerkvico Sv. Trojice iz 18. stol., ki je pravi biser baroka na Jadranu, ter kamnite vile kapitanov, slikovit mandrač in majhne pristane. Barko lahko privežete ob velikem pomolu s svetilnikom. V bližini lahko tudi sidrate. Na vezu boste dobro zaščiteni le pred burjo.
Viganj (280 prebivalcev)
Majhna vasica v velikem zalivu. Ob vasici so polja, sama vas pa je obdana z bohotnimi mediteranskimi vrtovi. Da ima tudi Viganj bogato pomorsko tradicijo, je razvidno iz rastlinja, ki so ga pomorci prinašali v domač kraj. V poletnih mesecih je prizorišče številnih športnih dejavnosti in zabav na plaži. Izpostavljen je zahodnim, jugozahodnim in južnim vetrovom. Barko lahko privežete ob pomol ali nabrežje, mornarsko dušo pa odvežete v simpatičnih lokalih, ki obratujejo dolgo v noč.
Lovište (300 prebivalcev)
Je malo ribiško in zelo mirno naselje na zahodnem delu Pelješca. Leži ob velikem in razvejanem zalivu, ki je med navtiki zelo priljubljeno sidrišče. V vasi lahko barko vežemo ob pomol, ki pa je pogosto zaseden z ribiškimi ladjami.
Vino
V širši Dalmaciji vinogradništvo izvira iz rimske zapuščine, Pelješac pa je izjema, saj se je s to veselo dejavnostjo ukvarjalo že ilirsko pleme Plereji, ki so se tega naučili od Starih Grkov. Rimljani so torej z vinogradništvom le nadaljevali, za njimi pa kupice zgrabili še Stari Slovani. Skrivnost odličnih peljeških vin ni v rodni zemlji. Tla na znamenitih pobočjih ob morju namreč niso zelo rodovitna, prej obratno. V skopi zemlji je le pravo razmerje hranljivih snovi za trto plavac mali. Najbolj znana vina s Pelješca sta znamenita dingač in postup, med belimi vini pa rukatac, pošip in mareaština. Ob vinih se lahko posladkate še z desertnim vinom prošek, lozo (žganjem iz grozdja, op. a.) in iz slednjega narejene travarice. Ob teh vam lahko postrežejo še z raznimi likerji. Vina s Pelješca je na dunajskem dvoru srkal tudi Franc Jožef, znan vinogradnik Grgić pa ga je dal poskusiti tudi v Belo hišo.
Dingač je zagotovo najbolj znano hrvaško vrhunsko vino, ki je od leta 1961 tudi zaščiteno. Nastaja iz avtohtone sorte trte plavac mali, ki raste na kamnitem in strmem področju Dingač. Tam vinogradi strmo padajo in so zato enormno osončeni. Število sončnih ur je celo okoli 2800 v sezoni. Domačini trdijo, da k vrhunski kvaliteti grozdja pripomorejo tudi od morja odbiti sončni žarki. Posebnost je tudi ta, da se dingač dobiva s trsov, ki praviloma obrodijo le en kilogram grozdja po trsu, pogosto pa celo samo pol kilograma. Postup je mlajši dingačev ‘brat’, zaščiten leta 1967, ki raste na istoimenskem področju. To je v mnogo čem podobno področju Dingač, razlika je v tem, da je področje Postup nekoliko bolj strmo. Vini se ne razlikujeta po obdelavi trte ali tehnoloških postopkih, temveč predvsem po mikroklimi in reliefu vinogradov.
Razen klasičnih ribjih jedi in znamenitih stonskih školjk se da na polotoku izdatno okušati še dalmatinski pršut in domač sir. Z malce truda najdete še brodet iz jegulj ali žab, divjačinske jedi, sam sem zasledil tudi pečeno divjo raco. Znane pelješke sladice so kontonjata, mantala, arancini, bruštulani, mjenduli … Seveda sem hotel vsaj nekaj teh dobrot tudi poskusiti, a ker ni bilo dovolj časa, sem se odpravil le v eno znano domačo oštarijo. Večina domačinov mi je svetovala Seljačko domaćinstvo Antunović v kraju Kuna, ki leži na 400 metrov nadmorske višine. Prijazni gostitelji imajo tudi farmo oslov in koz, svoj vinograd in oljčni nasad, sušilnico pršuta in konobo v 300 let stari domačiji. Oštarijo vodi idealna ekipa – oče je izkušen mesar, okoli točilne mize se vrti hčera, ki študira turizem, nona pa kuha tradicionalne jedi. Ob našem obisku nam je postregla tudi z piketoćom, tradicionalno jedjo iz jagnječe drobovine. Ob tem premorejo še druge nenavadne jedi, kot so češnje v kisu, sladice … Cene vina in hrane so zmerne, k njim pa prištejte še ceno taksija.
Šport in rekreacija
Pelješac je naravnost idealen za aktiven in malce adrenalinski oddih. Lahko celo rečem, da je na kožo pisan nemirnim Slovencem, ki ljubijo hladno pivo v senci, surfanje, kajtanje, rolkanje, planinarjenje, pohodništvo, jamarstvo in potapljanje. Med opazovanjem domačinov, ki so temperamentno balinali, mi je zadnji dan obiska nekaj adrenalinskih poznavalcev Pelješca za naše bralce navdušeno povedalo svoje izkušnje.
Mag. Juta Ošlak Krajnc
Pelješac sem prvič obiskala davnega leta 1979 kot tekmovalka na državnem prvenstvu Jugoslavije v jadranju na deski. Od takrat ga obiščem vsako leto, saj je že od prvega obiska do danes name zaradi naravnih lepot, prijetnih ljudi in ugodnih vetrovnih pogojev za jadranje, kajtanje in jadranje na deski name naredil močan vtis. Vetrovni pogoji so v poletnih mesecih idealni za jadranje in jadranje na deski. Ob lepem vremenu piha v dopoldanskem času šibak veter, ki je primeren za začetnike in jadralce vseh jadralnih klas. Jadralci na deski in kajterji pa se še posebej veselimo termičnega vetra, ki piha od severozahoda. Maestral piha od aprila do septembra, ko so temperaturne razlike med kopnim in morjem velike. Veter se okrepi okoli 13. ure, največjo moč pa doseže med 14. in 16. uro. Povprečna jakost je od 3 – 4 Bf. Ob lepih dnevih, in po burji pa tudi do 6 Bf. Proti večeru veter počasi oslabi in v zadnjih letih piha tudi pozno v noč. Jugo, ki piha redko v poletnih mesecih, lahko doseže jakost 5 Bf in naredi tudi metrski val. Ko piha skozi Pelješki kanal burja, ta ni primeren za lagodno jadranje, jadranje na deski in kajtanje, saj piha močno in sunkovito. Na Pelješcu je vsako leto organizirano tudi prvenstvo Hrvaške, ki se ga vsa leta udeležujejo tudi slovenski jadralci na deski. V Vignju delujejo tudi šole surfanja in kajtanja. Udeležite se lahko začetnih tečajev in si izposodite šolsko opremo za jadranje na deski. Vsem, ki se odpravljate jadrati na deski ali kajtati, priporočam, da poskrbite za nujne rezervne dele. Najbližja trgovina z opremo za jadranje na deski in popravljalnica jader je namreč v Splitu. Vse športne rekvizite, ki jih imate namen uporabljati, prinesite s seboj. Če si ne želite vetra, to zagotovo ni pravi kraj za oddih, če pa radi jadrate, surfate, kajtate, veslate in aktivno preživljate prosti čas, boste tukaj našli srečo. Pa še posebnost Pelješca: od Vignja do Perne je cesta, ki pelje med plažo in kampi. Cesta ni prometna, saj glavni del prometa poteka po obvoznici. Poleti se cesta ob obali v jutranjih in večernih urah spremeni v promenado in promocijo najnovejše opreme za hojo, tek, kolesarjenje in rolanje. Viganj in njegova okolica je izrazito športna destinacija, zato so tudi zvečer vsi v športnih oblačilih, ne pa v modnih večernih toaletah, kot to prakticirajo na primer na Hvaru.
Tine Guzej, gorsko kolesarjenje
Pelješac je zelo gorat, pravzaprav je ena sama gora. Klancev je več kot v marsikaterem predelu pod Alpami, zato kar nekaj naših bikerjev ob surfanju rado skoči še na kolo in se požene proti vrhu Sv. Ilija. Toda pozor, tukaj so tudi poti, ki jih lahko premagujejo le ekstremni bajkerji, vajeni svojih koles. Predpogoj za takšne podvige so kolesa z maksimalnim vzmetenjem in disk zavorami. Marsikje je treba kolo nositi tudi na hrbtu. Na vrhu je enkraten razgled na celino in otoke vse do Lastova. Utečenih je več poti. Sam najraje vozim po poti ‘Iz Vignja na Ilijo’, ki se prične s startom v Vignju, nato pa poteka strmo v goro po glavni asfaltni cesti, ki pelje na rt Pelješca, v Lovište. Na približno 200 metrov nad morjem, kjer se cesta zravna, se kmalu za razgledno točko na desno odcepi tako imenovana požarna pot, ki je dolga kakšne štiri kilometre. Od tam si zavihtiš kolo na hrbet in slediš markacijam, ki te vodijo na vrh Ilije. Zadnji del se kolo bolj nosi kot vozi. In na vrhu: razgled za bogove!
Samostanski poti smo ime nadeli Slovenci, ki poleti že skoraj tri desetletja bivamo pod palmami v kampu Palme in prisegamo na surfanje ter kolesarjenje po Pelješcu. To ime smo ji nadeli, ker kolesarje vodi mimo več samostanov oziroma cerkvic. Ta pot ima več različic, najkrajša poteka iz kampa Palme proti Orebiæu. Kakšen kilometer pred mestom zavijemo proti samostanu, kjer je slovita razgledna točka. Od tam naprej pot poteka po makadamski cesti, mimo domače gostilne Panorama, do cerkvice, kjer se nato podamo na naravne stopnice, vse do glavne ceste tik ob kampu Palma. Na tej poti je izjemno lep razgled na Korčulo in je primerna tudi za otroke.
Ena od poti pa je primerna samo za posebne ekstremiste – na to pot zavijemo tik pod gostilno Panorama, ob vodnjaku, od tam pa poteka med vinogradi, kjer je izjemno veliko visokih naravnih kamnitih stopnic. Po nekaj manj kot kilometer dolgem poskakovanju se pot konča ob obali. Ta pot je resnično le za bajkerske smetane. Na Pelješcu si lahko seveda privoščimo še veliko daljših tur. Nekaj jih je tudi označenih. Pot nas lahko pelje v slikovito, nekdaj ribiško, danes turistično vasico Podbuče, kjer je zaliv z ogromnimi belim kamenjem. Iz Podbuč lahko kolesarimo naprej do tunela, ki vodi v slikovito vinorodno vasico, imenovano po tamkajšnjem vrhunskem vinu Potomlje. Domov se lahko vračamo kar po glavni asfaltni cesti, ki pelje s celine do Vignja. Za obisk tamkajšnjih vasi obstaja veliko variant, tako po asfaltu, kakor po makadamu. Na primer, v slikovito Dubo Pelješko na drugi oziroma celinski strani polotoka in še bi lahko našteval. S Pelješca se lahko odpravimo kolesarit tudi na Korčulo ali Mljet.
Prof. Sreèko Jošt, jadralno padalstvo
Slovenski jadralni padalci na Pelješcu letimo že od leta 1991. V glavnem smo surfarji, pa tudi kolesarji, ki se ukvarjamo z jadralnim padalstvom, in smo tam vsako leto v juliju. Več let smo imeli vzletišče nad Perno (600 m), zadnjih nekaj let pa letimo z Sv. Ilije (960 m), hribčka nad Vignjem (300 m) in razgledne točke oziroma ovinka na cesti Viganj-Lovište (220 m). Na starte hodimo peš, z avtom je mogoče le do vzletišča ob razgledni točki na ovinku. Za letenje tamkaj moraš biti zelo izkušen, saj vzletišča niso enostavna, še posebej ne tisto s Sv. Ilije. Najlepše vzletišče je iznad naselja Perna. S poletom je možno startati okoli 11. do 12. ure, vendar ko je vreme stabilno. Torej, če je zjutraj mirno morje, dopoldan lahen veter po kanalu z leve, popoldan pa maestral. V tem primeru lahko tudi zajadramo, razen z vzletišča na zavoju, ki je najnižje. Ob teh pogojih je potrebno biti pozoren na začetek pihanja maestrala, ki se lahko naglo okrepi. Če ne piha premočan jugo, se s padalom spuščamo z zavoja ali hribčka nad Vignjom. Z jadralnim padalstvom se na Pelješcu ukvarjamo v glavnem Slovenci. Za konec bi poudaril, da je letenje nad Pelješcem primerno le za izkušene pilote z odličnim poznavanjem meteorologije in veliko kondicije za hojo, saj je malodane do vseh vzletišč potrebno krepko pešačiti navkreber.
Darko Prižmić, vodja gorske reševalne službe
Planina Sv. Ilija je visoka 961 metrov in je vsekakor ni dobro podcenjevati. Od osnovanja gorske reševalne postaje na Pelješcu so zaradi neupoštevanja planinskih pravil življenje na njej izgubili že štirje tuji turisti. V enem letu imamo med 15 in 20 reševalnih akcij. Vzpon je nevaren v času, ko so možne nenadne nevihte in goste megle, kar je po navadi pozno jeseni in zgodaj spomladi.
Za pot na Sv. Ilijo veljajo utečeni napotki tudi poleti:
– skrbno planirajte trajanje in ruto pohoda in s tem seznanite svoje bližnje,
– bolje se je odpraviti v skupini,
– vpišite se v knjigo na vrhu,
– vprašajte izkušene domače planince za nasvet ali si pridobite planinsko karto ali brošuro,
– gibajte se izključno po markiranih poteh,
– s seboj imejte dovolj vode, baterijsko svetilko, vžigalnik in rezervno obleko,
– če se zgodi nesreča, pokličite 112 ali stalni dežurni telefon 091 721 0013.
Kljub temu da na Sv. Iliji ni kaj več kač kod drugje po Dalmaciji, je dobro biti pozoren tudi na te živalice, zato se je na pohod priporočljivo odpraviti z dolgimi hlačami.
Člani gorske reševalne službe s Pelješca dejavno pomagajo tudi ob nesrečah na morju. S planinskimi reševalnimi izkušnjami in posebej prirejenim hitrim gumenjakom od leta 2009 rešujejo tudi v akvatoriju med Korčulo Lastovim in Mljetom. Darko Prižmić je namreć tudi prvi hrvaški diplomirani trener jadranja, ki je diplomiral na fakulteti za telesno kulturo. Udeležil se je na desetine sredozemskih regat, med njimi tudi štirikrat Rolex Middle Sea Race in dveh svetovnih IMS prvenstev. Šestkrat zaporedoma je zmagal na decembrski regati Sv. Nikola za samce (Split – Blitvenica – Palagruža – Komiža), doma pa hrani več kot 200 jadralskih pokalov. Odlikujeta ga torej predano jadranje in planinarjenje, kar pa bi lahko, tako na kratko, rekli tudi za divji, pester, neodkrit, športnih in kulinaričnih užitkov poln (pol)otok, Pelješac.
Pelješac ima bogato jadralsko tradicijo, saj je nekoč premogel preko 60 prekooceanskih jadrnic. Novodobno oziroma športno jadranje sta v teh krajih zagnala brata Pešut, ki sta se pred kakšnimi 40 leti vrnila iz Čila. Med domačini zelo spoštovan Branko Pešut je bil udeleženec in tudi zmagovalec mnogih svetovnih regat. Bil je večkratni državni prvak Čila in kontinentalni prvak Južne Amerike.
