Mladen Šutej
je eden organizatorjev in član odprav, ki so objadrale vsa svetovna morja. Najnovejši projekt, ki ga pripravlja za letos, je jadranje po Tihomorskih otokih.
Ni lahko zadržati jadrnice na enem mestu. Ko spustimo sidro, pričakujemo, da bo ostala na svoji poziciji, ne glede na to, ali bomo mi vmes odšli na izlet na kopno ali na ogled mesta oziroma bi se želeli le dobro naspati. Na žalost ni tako enostavno, jadrnica je tudi na sidrišču podvržena toliko različnim dejavnikom, da se včasih kar začudimo, kako je mogoče, da plovilo ostane na mestu, ki smo ga izbrali. Ali pa…
Mladen Šutej foto: M. Šutej, arhiv Navtike plus
Trud s sidranjem se izplača – omogoča namreč odmik od vsakodnevnega življenjskega tempa, gneče in ritma. Zato ni slučaj, da mnogi večino svojih morskih počitnic preživijo ravno na sidriščih, kjer se lahko kopajo, srkajo v miru svoj koktajl in spijo v drugačnem ambientu. To je tisto pravo vzdušje. Veter nalahno obrača barko, tako da zrak sproti kroži in ni toliko vlage ter komarjev, okoli nas pa samo mir in zaslužen počitek. Vse, kar je potrebno za popoln scenarij, je dobro sidranje. Ne gre za kompliciran postopek, ima pa veliko vlogo izbira pravega zaliva, upoštevanje vremenskih razmer, preizkus kvalitete dna in imeti predstavo, kako s konkretnim plovilom in njegovo opremo izvesti čim bolj varno in dobro sidranje. Postopka se je treba priučiti že zavoljo nepredvidljivih situacij, ko bi na primer zaradi hitrega poslabšanja vremena morali poiskati zaklon ali bi motor nehal delovati ter bi morali pluti na jadra do mirnega mesta za njegovo popravilo. Sidranje torej nudi počitek in uživanje na eni strani in pomaga pri reševanju težav na krovu, ko moramo o čem v miru razmisliti, preden varno zaplujemo naprej. Izkušeni jadralci imajo na plovilu po dve sidri, čeprav je z zakonom nujno le eno, poleg teh pa še gambete, verige, vrvi in sistem za spust in dvig sidra. To je izjemno pomemben del opreme in, da bi bilo sidranje čim varneje, potrebujemo: kvalitetno sidro, dolgo verigo in zelo zelo dolgo vrv, primerno globino morja in dovolj manevrskega prostora. Po tem vrstnem redu, razen vrv lahko odmislimo, ker ni najboljša rešitev. Glavna naloga sidra je, da se zakoplje in zatakne v dno ter naredi s tem potreben upor. Tako kot različnih tipov dna, obstaja tudi veliko različnih tipov sider in ni splošnega recepta, ki bi veljal pri izbiri pravega, razen tega, da gre za preveč pomemben del opreme, da bi pri njem improvizirali ali izbrali najcenejšega. Torej, sidro mora biti originalno in kvalitetno, kar nima nič skupnega s trendi oblik, zato je največja neumnost izbirati lahka, pametna in čudno oblikovana sidra. S tem vprašanjem se pomorci z vsega sveta ukvarjajo že okoli petsto let in jasno je postalo, da mora sidro razen geometriji ustrezati še s potrebno težo, ki je razporejena tako, kot si je zamislil konstruktor.
Varnost na verigi
Sidro je na plovilo privezano z verigo, ki mora biti kvalitetna, preizkušena in kalibrirana, saj s pomočjo svoje teže pomaga pri potopu sidra na dno, prijemu in seveda omogoča upor. V izjemnih situacijah bomo lahko na manjših jadrnicah uporabili vrv kot podaljšek verig, toda nikakor to ni priporočljivo kot zamenjava verige. Prav tako veriga, sidro ali kateri drug pomemben člen v sistemu ne sme biti izdelan iz inoxa, saj je ta material krhek in se lahko nehote zlomi ali poči.
Certificiran dvojni vrtljivi spoj iz kovanega železa (inox odsvetujem).
Za čim kvalitetnejše sidranje je najbolje izbrati plitko morje, predvsem zaradi kota verige na dno, a pretiravanje seveda ni potrebno. Zaradi plime in oseke, možnih valov in drugih presenečenj, globine na Jadranu omogočajo idealno sidranje za plovila, katerih ugrez sega od dveh do štirih metrov. Za jadrnico z ugrezom 1,8 metra je idealna globina sidranja med 4 in 8 metri.
Dolžina spuščene verige mora biti dolga za večkratnik globine s številom pet: 5 x globina (v metrih).
Kako dolga mora biti veriga?
Odgovor je odvisen od okoliščin, od globine morja, dolžine verige, ki jo imate na razpolago, kvalitete dna, do vremenskih razmer in časa, ki ga boste preživeli na sidru. Razlika je namreč, ali ste prišli le na kopanje ali pa boste na sidru ostali cel dan oziroma preko noči. Gremo lepo po vrsti. Pri pravilnem sidranju moramo upoštevati enačbo, da spustimo v morje za okoli petkrat več verige, kot je konkretna globina – če je torej globina morja šest metrov, moramo v morje spustiti okoli 30 metrov verige oziroma, če smo se zasidrali zgolj za kopanje, okoli trikratnik globine, če so seveda ugodne vremenske razmere, ni valov in je vsa posadka prisotna na palubi. Medtem ko je za mirno noč, tudi pod neugodnimi vetrovnimi pogoji, priporočljivo v morje spustiti okoli šest- ali celo sedemkratnik globine. Tako narekuje teorija, sami pa vemo, da tako dolge verige nimamo in da je manevrski prostor, kjer bi se gibala barka, ogromen in je težko najti toliko prostora le zase. Izkušnje navtikov govorijo v prid prvotni tezi o spustu verige, dolžine med tri- in petkratnikom globine morja, ker več verige najbrž niti ne bomo imeli na voljo. Poleg tega je dobro pozabiti ‘staro šolo’, ki je narekovala: »Vrzi sidro in ugasni motor!«, saj se, kot prvo, sidro ne meče in, drugo, motorja ne ugasnemo takoj.
Kako sidramo?
- preverite globino morja, vizualno in z globinomerom. Ponoči ne spuščajte sidra, če se ne morete prepričati o globini, razen če ste prepričani v točnost globinomera;
- tisti iz posadke, ki čaka na premcu, pripravi sidro, tako da ga izvleče iz ležišča in spusti skoraj do površine morja, ampak ne v morje;
- skiper določi mesto za spuščanje, glede na oddaljenost od sosednjih plovil, globino in možnih, predvidenih rotacij zaradi vetra ali morskega toka;
- plovilo je treba zaustaviti, in sicer z vetrom v premec, in spustiti sidro, tako da se uleže na dno. Takrat skiper oziroma tisti, ki je na krmilu, pelje malo vzvratno, tako se veriga ne bo potopila pod pesek, temveč se bo raztegnila po dnu;
- ko je v morju okoli 3- do 4-kratna dolžina verige, v razmerju do globine, zaustavimo vitel in zavarujemo sidrno verigo na premcu. Krmar takrat še enkrat narahlo pelje nazaj – brez odvečnega obračanja krmila, dovolj je le ročica motorja;
- ko je veriga napeta, v kolikor je sidro ‘prijelo’, se bo plovilo relativno hitro s premcem obrnilo proti mestu, kjer je spuščeno sidro;
- če se sidro ni zakopalo v prvem poskusu, boste na verigi začutili tresljaje, ki jih lahko zaznate, če stopite na verigo. Za vsak slučaj preverite tudi z opazovanjem plovila v razmerju do izbranih točk na kopnem, da se prepričate, ali se je plovilo res zaustavilo;
- v kolikor sidranje prestane vse naštete teste, lahko spustite še dodatni eno do dve dolžini globine in šele nato ugasnete motor;
- v kolikor posumite, da poskus morda le ni uspel, ne čakajte. Že manjši dvom je dovolj prepričljiv, da je lahko šlo kaj narobe, zato dvignite sidro in ponovite postopek od začetka. Čakanje bi le poslabšalo situacijo – ne boste imeli mirnega spanja niti uživanja.
Dvig sidra
Vsak si želi električni vinč, to je jasno. Barke, manjše od 9 metrov, so lahko brez njega, pri večjih pa celo spada med obvezno opremo. Ne gre le za to, da bi se brez njega hitreje utrudili, temveč predvsem zaradi kvalitete in hitrosti pri postopku. Za električni vinč ne potrebujemo drugega kot elektriko, vsekakor pa je dobro sistem preveriti še pred samo plovbo. Na nekaterih jadrnicah vitel ne dela, če motor ni v pogonu, niti med spuščanjem.
Dvig (ali spust) izvajamo s pritiskom na gumb, ki se nahaja na upravljalniku, ta pa je lahko ročni ali palubni. Izkušnje so pokazale, da so ročni boljši, saj jih je lažje kontrolirati in hitreje ustaviti, kot tiste na palubi. Z ročnim upravljalnikom smo bolj svobodni, okretni in imamo boljši pregled, kaj se dogaja z verigo in sidrom med postopkom. Pri dvigovanju sidra, ko je vse pod večjo obremenitvijo, je priporočljivo, da tudi motor dela na povečanem številu obratov, da daje alternator več energije. To naredimo tako, da v prostem teku dodmo plin. Kljub temu verigo s sidrom dvigujemo po intervalih, da ne pride do preobremenjenosti in pregrevanja celotnega sistema. Ni prijetno, če vam sredi dela vrže ven varovalko in ostane vinč brez napajanja, zato priporočamo intervale dvigovanja po 15 sekund, vmes pa 5- do 6-sekundne pavze. Takoj, ko se sidro dvigne z dna, mora tisti, ki ga dviguje oziroma nadzira dviganje s premca, o tem jasno opozoriti krmarja in nadaljevati z dviganjem.
Postopek dviganja sidra:
- najprej počistimo palubo in pospravimo vse odvečne stvari;
- razdelitev nalog – čeprav gre povečini za enostaven postopek, ki razen krmarja zahteva še enega človeka na premcu, pa je treba posadko, v kolikor so v bližini še druga plovila, razporediti na bokih, da so pozorni, kaj se dogaja;
- zaženemo motor, ga zagrejemo, prestavimo v višje obrate in damo v nevtralen položaj. Priporočen je tudi pogled na signalno luč (rdeča) polnjenja na kontrolni plošči motorja, ki mora nehati svetit. To je znak, da se akumulator polni;
- ko je vse pripravljeno, krmar zapelje nekoliko naprej, da se veriga postavi v navpični položaj oziroma se že nekoliko dvigne. V primeru bonace ta manever ni potreben, večji kot je veter, pogosteje in v intervalih se je treba polaščati motorja in krmila. Na katero stran in koliko je treba krmariti, kaže tisti, ki dviguje sidro, zato je zelo pomembno, da človeka na premcu in krmi dobro razumeta medsebojne komande in ukaze z rokami. Ne zanašamo se na ustne komande, saj so te v primeru vetra težko slišne;
- ko sidro dvignemo z dna, bo premec v primeru vetra takoj pričelo vrteti in nositi, kar je lahko zelo neugodno, če so v bližini sosednje barke ali obala. V takšni situaciji mora krmar pričeti z vožnjo, čeprav je sidro še v morju. Kakor koli, neprijetnostim se najlaže izognemo, če smo pri postopku tega zadnjega dela dviganja, dokler ni sidro nad površino, hitri;
- dvignjeno sidro je treba očistiti in ga pospraviti v zanj pripravljen prostor ter pokrov zavarovati z dodatno vrvico. Lahko se zgodi, da se sidro tako zakoplje v dno ali, kar je še težja situacija, zagozdi pod kakšno steno, da ga ni mogoče dvigniti v prvem poskusu. Četudi nam uspe verigo postaviti v navpičen položaj, komanda s pritiskom na ‘up’ neposlušno reagira ravno obratno. Takrat ne silite v izvajanju, saj lahko vinč pregori, temveč verigo spustite še za dodatnih nekaj metrov (štiri do pet) in jo podaljšajte z vrvjo ter jo zavežite na premcu. Sledi manevriranje s krmilom in kratek zalet naprej, pa na stran in, če boste imeli srečo, bo ovira kar naenkrat premagana. Poleti je dobro imeti na krovu kakšnega veščega potapljača, ki bi utegnil preveriti situacijo pod vodo.
Vrste sider
Pri izbiri ne boste imeli kakšne besede, če si boste plovilo izposodili ali ga kupili od kakšnega drugega navtika, saj je le-ta že namesto vas izbral sidro, verigo in po svojih kriterijih uredil vse ostalo na plovilu. Lahko le verjamete v njegovo razumno odločitev, čeprav izkušnje po večini kažejo ravno drugače – na večini jadrnic so sidra prelahka in redko originalna, da bi ljudje nekoliko privarčevali. Iz prve roke lahko povemo, da pri tako pomembnih stvareh ni pametno iskati najcenejših rešitev. Na lastniških barkah je potrebno kupiti sidro in opremo, ki bo zadovoljila realnim potrebam.
Zelo primerno za Jadransko morje je CQR sidro, če je izdelano na Škotskem in ne v kakšni drugorazredni italijanski delavnici.
Perfektno sidro z ustreznimi proporci in razporejeno težo je Bruce sidro, a je treba najti originalnega.
Sidro Danforth najpogosteje služi kot rezervno.
Admiralsko zložljivo sidro.
Admiralsko služi jadralcem po večini kot rezervno sidro, saj ga lahko preprosto zložimo in pospravimo v kokpit. Sidro mora tehtati vsaj 20 % sidra, ki je shranjeno v premcu, njegova prednost pa je predvsem v tem, da drži plovilo tudi takrat, ko od drugih sider nimamo kaj dosti koristi. Najbolj optimalno je na plovbi po Jadranskem morju imeti Bruce ali CQR kot glavno in Admiralsko kot rezervno sidro. Vedno kupite originale in ne ponaredkov.
Veriga in vitel (vinč) za sidro
Ta dva elementa morata biti usklajena: če je veriga debeline 8 mm, mora biti tudi zobnik na vitlu točno 8 mm. Pogosto se zgodi, da se zobnik na vinču zaradi neprevidnega ravnanja z njim zliže in uniči, zato med dviganjem sidra veriga drsi in preskakuje, ker nima ustreznega prijema na vinču. Takrat je treba sidro dvigniti ročno, kar pa seveda ni lahko oziroma je na večjih barkah nemogoče. Naj ponovimo – veriga mora biti izdelana iz železa, kovana, kalibrirana in še vroče pocinkana, vse ostalo ni primerno in je lahko celo nevarno v konkretnih situacijah. Ne zaupajte prodajalcem in lastnikom gliserjev, ki niso nikoli sidrali. Pri izbiri vinča je tako, da so seveda najboljši električni, a tudi ti ne delujejo sami, brez elektrike, zato mora biti motor med dviganjem v teku in na višjih obratih ter oba akumulatorja spojena, tako da bi lahko izkoristili kar se da veliko število amperov moči. Sklopko za akumulatorje je treba prestaviti na funkcijo Both (1 + 2).
Spodaj: sklopka za delovanje sistema; zgoraj: varovalo za 100-ampersko vezje.
Sistem za vključitev sidrnega vinča se od plovila do plovila razlikuje, vsi pa so si enaki kar se tiče dovoda elektrike – ta mora biti na razpolago in če pride do preobremenjenosti, vinč ne bo deloval. Ne bo odveč, če boste pri postopku pozorno spremljali, kako se sidro dviguje in bili pripravljeni na hitro reakcijo, če bi se varovalo zaskočilo.
Lokacija sidranja
Prvo pomagalo pri izbiri primerne lokacije za sidranje je navtična karta. Ta razkriva konfiguracijo podlage, možnosti zaščite pred vetrovi, valovi in podatek o globini. Seveda bo odločitev temeljila tudi na predvidenem času, ki ga bomo preživeli na sidru – ali smo se ustavili le za kosilo oziroma kopanje ali pa bomo na sidru prenočili. Pri slednjem je pomembno tudi spremljanje vremenske napovedi in skiperjeve izkušnje, saj je znano, da je lahko (vsaj v hrvaških vodah) težko najti ugodno sidrišče v slabih vremenskih razmerah, sploh ker se smer vetra lahko zelo nenadno spremeni. Teh težav na primer ne bi imeli na Karibih, kjer že več stoletij piha veter iz iste smer, razen v obdobju hurikanov, ampak takrat vam tudi sidro ne more nič pomagati. Zelo pomemben dejavnik pri izbiri sidrišča pred spustom je globina morja, kot smo že poudarili. Sidro bo namreč bolje držalo, če je kot verige na dno manjši, zato je dobro, da izberemo čim plitkejše morje za sidranje. Za večino plovil to v številkah pomeni globino med 5 in 8 metri. Ob tem se moramo ozirati tudi na druge, ki so prišli pred nami, sploh v poletnih mesecih na sidrišču najbrž ne bomo sami. Če se torej po tem, ko se zasidrate, pokaže nevarnost, da bi lahko trčili v sosednje plovilo, morate sidro dvigniti in ponoviti postopek, saj imajo drugi prednost. V kolikor pa so vse sosednje posadke, vključno z vami, upoštevale pravila sidranja in spustile verige pet dolžin globine v metrih, pa ni nevarnosti bližnjih srečanj. Prav iz tega vidika ni priporočljivo sidrati v bližini jadrnic, ki so vezane na boje, ker imajo občutno manjši radij obračanja. Ocena radija je izjemno pomemben podatek, sploh če prispete na sidrišče ponoči, ko vse izgleda bližje, kot je v resnici in verjetno ni potrebno posebej poudariti, da je lahko zelo neprijetno, če se s krmo sredi noči znajdete vsega le kakšne štiri metre stran od obale, v katero treskajo močni valovi. Izkušen skiper zato nikoli ne bo sidral preblizu k obali, nasprotno od večino ‘kopalcev’, ki bi se najraje zasidrali kar na plaži ali pa se vežejo na borovce brez obzira na okolico. Bolj varno bo dlje od obale, četudi v globljem morju in z več metri spuščene verige kot tik ob obali.
Dno morja
Dno, na katerega spuščamo sidro, je vedno uganka – ali gre za pesek, mulj, travo ipd.? Nikoli ne vemo natančno in četudi nam pogled seže do dna, ni nujno, da je dno v celi uvali enake sestave. Na kartah in v peljarih zagotovo najdemo kakšen podatek, a ti navadno niso povsem natančni, zato jim ne gre 100-odstotno zaupati. Kaj storiti? Vedeti morate, da sidra ne smete spustiti na gramozno ali kamnito dno, v kolikor ga lahko vidite – vse ostalo je rutina: spustite sidro, peljete nekoliko vzvratno, preverite, če sidro drži, se potopite in pogledate … Ni drugih metod za garancijo, da bo jadrnica ostala na svojem mestu. Priporočamo, da tudi umetno (s pomočjo motorja) izvedete sile v vse smeri, ki bi jih lahko povzročili veter ali valovi, da preverite trdnost sidra. Postopek sidranja v ugodnih razmerah traja največ 15 minut, v težjih pa se lahko čas poveča tudi na uro ali celo dve. V vsakem primeru je pomembno, da ostanete strpni in zbrani ter, v kolikor se razmere poslabšajo in slišite sidro zaorati, spustite verigo še za eno dolžino, ki je enaka globini, kjer sidrate. Če bi sidro zaoralo več kot enkrat, zamenjajte lokacijo sidranja, četudi sredi noči. Ko je sidro spuščeno in preverjena njegova trdnost in v času, ko del posadke pripravlja večerjo, lahko zavežete verigo, saj ni dobro, da je ves čas v jermenicah in vinču. Tako bo zmanjšana os jadrnice, kjer je veriga, in nihanje ne bo tako veliko. Sicer pa nihanje ne pomeni nič slabega in lahko doseže do okoli 30 stopinj, zaskrbljujoče je, ko jadrnica na primer ostane nagnjena na en bok – to pomeni, da je sidro zaoralo.
Premikanje premca sem in tja lahko povzroči, da veriga začne drgniti in v škripcu povzroča neprijetne zvoke ter poškodbe, poleg tega vse sile pritiskajo na vinč. Ukrepate lahko tako, da enostavno popustite škripec in osvobodite škripec sil tako, da privežete plovilo z dvema vrvema na bitvi, ki pravzaprav služita temu.
Sidranje pod nadzorom
Skiper mora biti vedno pri samem postopku sidranja prepričan, da je vse pod nadzorom, saj je preveč stvari v igri, da bi lahko sidranje prepustili naključju. V kolikor gre kar koli narobe, je edino priporočljivo zapustiti sidrišče. To, da je potrebno preveriti kvaliteto dna in z motorjem napeti verigo, pa smo tako že poudarili. Če prispete podnevi in temperatura morja omogoča kopanje, se z masko potopite in preverite še pod gladino. Takoj, ko se sidro zakoplje v dno, se na verigo prenesejo tako močne sile, da ne bi smelo biti težav, za preverjanje pa svetujemo, da z nogo stopite na verigo in če začutite vibracije, boste vedeli, da sidro ni pri miru, temveč orje po dnu. Neprijetno zna biti predvsem, če se vreme spremeni ponoči ali nas preseneti veter iz nove smeri – takrat spanje na sidru navadno ni trdno, saj se sprašujemo ‘drži ali ne?’, ‘kako daleč je krma od obale?’, četudi se imamo namen prestaviti, bi morali zbuditi posadko … Vprašanj in dvomov bi lahko naštevali v nedogled, skrbem in iskanju rešitev pa ni videti konca. Za to nimamo rešitve. Vsa pripravljalna dela za mirno noč je treba opraviti takrat, ko je čas za to, po možnosti po dnevni svetlobi, mirno, zbrano in v skladu z naštetimi navodili.
Kakor koli, skušajmo si predstavljati situacijo, ko se vreme poslabša ponoči ali okrepi veter:
- nekaj časa opazujte premikanje premca v eno in drugo stran. V kolikor so odkloni enakomerni, sidro še drži, vsaj zaenkrat;
- preverite, ali so vsa jadra zložena in privezana, saj bo v napoto tudi najmanjši kos blaga;
- preverite, kje in kako stoji ‘byboat’. V kolikor je v morju, ga povlecite na krmo in pazite, da nobena vrv ne ostane v morju, ter iz njega pospravite motor in vesla;
- pospravite streho, ‘sprayhoode’, bimini, brisače s krmne ograje ipd.;
- prižgite GSP plotter in ga povečajte na najbolj podroben pogled ter vključite alarm, če ga ima;
- vsaj trije člani posadke morajo biti pripravljeni, oblečeni in obuti v jadralne škornje, imeti v žepu baterije, da bodo lahko svetili ipd.;
- dogovorite se o scenariju, kako bodo razdeljene vloge, če se boste odločili izpluti. Na premec pošljite nekoga, ki je dovolj glasen in spreten;
- ne pijte alkohola (tega si lahko, eventualno, privoščite naslednji dan).
Sidranje z dvema sidroma
Da se že na začetku razumemo – logika o razporeditvi sil na dve sidri odpade, zato je od tega le malo koristi. Sidranje z dvema sidroma je smiselno le, če želimo zmanjšati krožnico obračanja na sidrišču. V kolikor spustimo dva sidra pod kotom 120 stopinj in seveda vse izvedemo po pravilih, ne bo to nič pripomoglo k sigurnosti v nemirnih vremenskih razmerah. Razlog je enostaven: jadrnica nikoli ne bo zategovala na obe verigi hkrati in kot smo že napisali, se jadrnica premika zaradi bočnega upora, tako da bo kvečjemu zategnila enkrat eno in drugič drugo sidrno verigo. Če bosta obe sidri zaorali, pa je le vprašanje časa, kdaj bosta oba na isti liniji.
Dve sidri sta lahko celo nevarni, sploh pri vzdigovanju, saj se lahko zapleteta. Če želimo varno izpluti, se je treba tej situaciji izogniti.
Spustite najprej prvo sidro do dna, takoj za tem pa na isto verigo pripnite še drugo in spustite 5 do 6 dolžin globine morja sidrne verige. To bo zdržalo skoraj nemogoče sile. Sistem z dvema sidroma na eni verigi smo preizkusili večkrat (na 34-čeveljski jadrnici), tudi v nemogočih razmerah, ko je pihal veter z močjo več kot 80 vozlov in na globini tudi do 15 metrov. Za tehniko je le potrebne nekaj vaje in spali boste brez odvečnih skrbi, čeprav bo zjutraj nekaj več dela.
Težave na sidru
Urednik mi je ‘dal nalogo’: „Prosim, opišite nekaj svojih izkušenj o sidranju v težkih situacijah.“, pa si mislim ‘lahko je njemu to reči’, ampak, kje naj začnem … Morda v Prigradici na Korčuli, kjer sem nekoč skoraj razbil barko zaradi burje, ki je ojačala ponoči, ali na Patagoniji in Ognjeni zemlji, kjer smo sidranje ponovili okoli 40- do 50-krat in je bilo vsako drugo na meji resnih nevarnosti? Očitno je namreč, da se lahko razmere poslabšajo in zgodi nesreča kjer koli in niti domače morje ni v tem pogledu nič manj nevarno za sidranje kot ostala svetovna morja. Razlika je morda le v tem, da imamo na Jadranu luke in marine, ki jih na Ognjeni zemlji ni, pa tudi v temperaturi zraka, saj lahko nekatere manevre veliko bolj sigurno naredimo pri 25 in več stopinjah kot pa, če se le-te vrtijo okoli ničle. Tretja stvar, po kateri se razlikuje naše morje od ostalih, je tudi plimovanje oziroma velika razlika med plimo in oseko. Pri izbiri sidrišča je predvsem treba poznati vpliv valov in vetra na varnost barke, sploh veter, ki lahko ponekod doseže tudi do 40 vozlov. Lahko pa je situacija ravno obratna, da ima veter zanemarljiv vpliv, pa je sidrišče slabo zaščiteno pred valovi. Moje izkušnje kažejo, da je vpliv vetra na varnost v času sidranja manjši od izpostavljenosti valovom, čeprav na prvi pogled ni tako. Ko piha močan veter in zavijajo vrvi ter se rušijo stvari na palubi, barka se nagiba na en in drug bok, posadka pada s postelj, izgleda vse skupaj precej dramatično … Pravzaprav izgleda huje, kot je v resnici, saj če bi bila jadra trdno zložena in privezana ter pospravljena vsa druga oprema, ki ustvarja dodaten upor, jadrnica sama po sebi ne bi ustvarjala ropota. Povsem drugače je, ko situacijo na sidranju poslabšajo valovi – ti ne le, da udarjajo v premec in boke ter ustvarjajo s tem dodatno silo, temveč vsak posebej, s tem, ko privzdigne premec, nekoliko privzdigne tudi sidrno verigo. To je lahko zelo neprijetno, saj so dinamične sile in tresljaji nekaj, česar sidro ‘ne mara’ preveč in če ga le-te izkopljejo, se bo le s težavo vrnilo v položaj, ki smo ga prvotno želeli. Zato menim, da je za izbiro pravega mesta za sidranje najpomembnejše najti mirno morje in ne le zavetrja. V svetu je zelo priljubljeno sidranje za koralnimi grebeni, ki so vsega skupaj visoki meter ali dva, preko njih pa piha močan veter. Koga briga, pomembno je mirno morje, nizka globina in dobra sidro ter veriga. V tej zgodbi imata glavno vlogo moč vetra in morja, lahko pa se vplete še stranski igralec – led. No, za to morate biti nekoliko ‘nori’ in z jadrnico zapluti na Arktiko ali Antarktiko ter preizkusiti, ali zdrži veriga nekaj ton težke ledene plošče. Seveda, takrat ni druge možnosti, kot dvigniti sidro in se prestaviti. Toda, lahko se zgodi, da se sidro zatakne na led pod gladino in se ne premakne ne navzgor in ne navzdol, na vinču z močjo 2000 W pa imate tako nekaj tisoč kilogramov več, za kolikor je bil projektiran. Pustimo raje ledene zgodbe ob strani, situacije, v katerih smo sidrali, najbolj slikovito opisuje fotografija. Prebili smo 300 metrov ledene plošče, debeline 1,2 metra do baze Vernadsky na Antaktiki, nato pa obrnili barko za 180 stopinj in se vrnili po isti odprtini v ledu, ki smo jo ‘zaorali’ pred tem. Sidro smo spustili na 18 metrov globine in prenočili štirikrat brez večjih skrbi. Na ribanje ledu ob bok smo se navadili že pred davnimi časi …
