Šola jadranja IV. del – manevri

Po izvedenem manevru prepoznamo kvaliteto krmarja

Sašo Meden Ć Foto: Media cup, skice: Matej Novak

Za optimalno izkoriščanje vetra in s tem maksimalno možno hitrost jadrnice je pomembnih veliko faktorjev. V prejšnjih nadaljevanjih smo se že naučili, da sodi med ene pomembnejših pravilna nastavitev jader. A to še ni vse, pomembni so tudi nagib jadrnice, položaj krmila, razporeditev posadke in še bi lahko naštel nekatere malenkosti. Za tokratno nadaljevanje naše šole jadranja je pomembno, da razumemo pojem manevrov. Pri vsakem manevru se namreč spremenijo praktično vsi parametri, ki vplivajo na hitrost jadrnice in skladno s temi spremembami morajo akciji slediti krmar in posadka, da čim prej še bolje pa kar sproti na novo nastavi jadra in vse ostale položaje. Preden se lotimo splošnih in natančnih navodil, moramo pojasniti nekatere pojme.

Kdaj govorimo o manevru na jadrnici?

Pri jadranju lahko rečemo, da je manever vsako spreminjanje pozicije jader ali smeri plovbe jadrnice, pa tudi vsaka sprememba nastavitve opreme, ki vpliva na smer ali hitrost jadranja. Poznamo dva osnovna vzroka, ki privedeta do potrebe po manevru. Prvi vzrok je krmarjeva želja po spremembi smeri jadranja, druga pa je sprememba smeri vetra, zaradi katere moramo prilagoditi nastavitve jader. Spremembe nastavitev jader in smeri plovbe glede na smer vetra so lahko zelo majhne, skoraj neznatne, ali pa zelo velike. Pri majhnih spremembah ostaja jadrnica na istih uzdah, nekoliko spreminjamo le kot jader ali kot plovbe, pri velikih spremembah smeri pa prihaja do kompleksnih sprememb nastavitev, tudi do manevrov, ki zahtevajo spremembo uzd in nameščanje drugačnega tipa jader.

 

Katere osnovne manevre poznamo?

Odpadanje oziroma odmikanje:

o tem manevru govorimo takrat, ko jadrnica ostaja na istih uzdah in spremeni smer tako, da se s premcem odmakne od vetra. Omejitev je točka, ko pridemo do vetra iz krmne smeri. Jadra med tem manevrom popuščamo.

Pripadanje oziroma primikanje:

je nasprotni manever od odpadanja. Jadrnica ostaja na istih uzdah, vendar zmanjšuje kot proti vetru, torej se s premcem primika vse bliže k smeri vetra. Manever je omejen s točko, ko dosežemo maksimalno oster kot proti vetru, ki še omogoča efektivno jadranje. Jadra pri tem manevru pritegujemo.

Prečenje in kroženje (angl. tack in gybe ali jibe (US)):

osnovna manevra prečenja in kroženja sta definirana glede na način spremembe uzd. O prečenju govorimo takrat, ko jadrnica, ki jadra na enih uzdah, spremeni smer toliko, da je treba jadra nastaviti na drugi bok (zamenjava uzd), pri tem pa premec jadrnice preči smer “v veter” (to je takrat, ko je jadrnica usmerjena točno proti vetru). Za razliko od prečenja je kroženje manever, ko jadrnica, ki jadra na enih uzdah, spremeni smer toliko, da je treba jadra nastaviti na drugi bok (zamenjava uzd), pri tem pa krma jadrnice preči smer “v veter” (to je takrat, ko je jadrnica usmerjena točno od vetra).

Manever odpadanja

Predstavljajte si jadrnico, ki jadra ostro proti vetru, z vetrom z leve strani. Jadra so pritegnjena na desni strani in jadrnica nagnjena na desno napreduje proti rtu, ki ga je potrebno obpluti in za njim spremeniti smer jadranja za nekaj deset stopinj proti desni, v smer, v kateri se nahaja naš cilj. Krmar za nekaj stopinj obrne krmilo in premec prične obračati proti desni. Sprememba smeri plovbe seveda povzroči spremembo kota vetra na jadra, ki jih je skladno s tem potrebno popustiti. Najbolje je, da popuščamo jadra istočasno s spremembo smeri, v močnem vetru pa je treba to storiti celo pred zavijanjem, saj v nasprotnem krmar sploh ne bo mogel zaviti. Zakaj? Skrivnost je v glavnem jadru. Le-to sili jadrnico proti vetru, medtem ko prečka tišči premec jadrnice proč od vetra. Ko sta obe sili jader usklajeni, jadrnica pluje ravno. Če želimo sedaj odpasti, se bo temu manevru zelo uspešno upiralo glavno jadro. Rešitev je v popuščanju škote glavnega jadra. Krmar jadrnice mora pred manevrom obvestiti svoje pomočnike, trimerje jader, da bo odpadel. Istočasno ali celo trenutek pred spremembo položaja krmila začne trimer glavnega jadra popuščati škoto. Hitro in enakomerno. Krmar nekoliko spremeni položaj krmila in jadrnica bo začela hitro odpadati. Takoj, ko začne odpadati, sledi s popuščanjem škote še trimer prečke. Oba trimerja z odmikanjem jader vsaj približno sledita spremembi kota vetra, pri čemer naj bo glavno jadro vedno odprto bolj kot prečka. Po možnosti naj bo spredaj rahlo prazno. Ko krmar doseže želeno smer, trimerja le še natančno nastavita in uskladita jadra.

Pripadanje

Jadrnica jadra v smeri na desnih uzdah, torej z vetrom z leve strani. Čez nekaj trenutkov moramo za oviro, ki smo jo obšli, spremeniti smer plovbe za nekaj deset stopinj proti levi, v smer ostro proti vetru. Krmar mora najprej obvestiti posadko, da bo pričel s pripadanjem. Ko dobi potrditev, da sta pomočnika (navadno sta dva) pripravljena, rahlo zasuče krmilno kolo v levo (če ima jadrnica rudo, ga potisne proti desni) in premec prične obračati proti levi. Umetnost je v tem, da oba trimerja s pritegovanjem prečke in glavnega jadra dovolj hitro sledita spremembi smeri. Krmar mora paziti, da ne zavije preostro proti vetru, zato prične v bližini te smeri izravnavati krmilo in s tem zmanjševati hitrost obračanja jadrnice. Trimer glavnega jadra lahko malenkost prehiteva s pritegovanjem, da z jadrom pomaga pri manevru.

Prečenje (v slengu tudi letanje, angl. tack)

Pravilna izvedba tega manevra ima več faz. Prva je, da z jadrnico plujemo optimalno ostro v veter, pri čemer so jadra pravilno nastavljena. Krmar začetnik bo moral ugotoviti, za koliko je potrebno spremeniti smer jadrnici, da bo prišel na druge uzde v smeri, v kateri je možno normalno jadrati. Vemo, da je ta smer približno 90 stopinj. Najlaže je, da si izbere točko (če je možno), ki je približno pravokotna na smer plovbe, in sicer na strani, s katere piha veter. Na koncu manevra prečenja bo jadrnica morala pluti v tej smeri. Posadka se pripravi tako, da je en član posadke ob zavetrnem vitlu, iz katerega smo vzeli ročico vitla, pripravljen, da bo sprostil škoto. Drugi član (imenovali ga bomo flokist) je ob privetrnem vitlu, na katerega je v smeri urinega kazalca ovil škoto dvakrat (ne večkrat, ker se lahko škota zaplete okoli vitla) in vstavil ročico vitla. Če ima glavno jadro drsnik (traveller), je potrebno le-tega postaviti v sredino tračnice. Ko je posadka pripravljena, začne krmar spreminjati smer proti vetru. To lahko dela precej hitro. Nekaj časa se prečka še ne bo začela prazniti. Ko pa se začne, je potrebno odviti škoto privetrnega vitla. (Tu naj omenim, da je pri močnem vetru potrebno zadržati škoto na svojem mestu tako, da se prečka napolni z napačne strani, ker tako pomaga pri prečenju. Sicer se rado zgodi, da valovi in veter prehitro ustavijo jadrnico in jo potisnejo nazaj v staro smer.) Istočasno začne flokist, ki je pri privetrnem vitlu (to bo kmalu postalo zavetrno), z rokami močno in hitro pritegovati škoto, vmes jo navije še za obrat ali dva več na vitlo (načeloma velja: močnejši veter, več navojev). Krmar upočasni drugo polovico manevra, tako da omogoči flokistu pravočasno pritegovanje prečke v približno točno pozicijo. Ko je to končano, krmar še popravi smer plovbe (za orientacijo mu je bila oporna točka, ki jo je prej izbral), flokist pa z ročico vitla fino nastavi prečko. Glavnega jadra se med manevrom ne dotikamo. Šele na koncu ga fino nastavimo s pomočjo drsnika, škote in ostalih vrvi, ki nam omogočajo fino nastavitev.

Kroženje

Obstaja več načinov kroženja, ki so odvisni od vrste razpetih jader in njihovega vpetja. Možnosti so: jadranje s prečko in glavnim jadrom, pri čemer sta obe jadri na zavetrni strani jadrnice, jadranje s prečko, učvrščeno s tangunom na privetrni strani in glavnim na zavetrni strani, ter jadranje s špinakerjem in glavnim jadrom. Podrobno bom opisal prva dva načina, kroženje s špinakerjem pa spada že v nadaljevalno šolo jadranja. Tudi ta manever se odvija po fazah. Za prvi primer predpostavimo, da plujemo z vetrom v pol krme z desne strani (desne uzde) in želimo preiti v novi kurz, prav tako v pol krme, vendar na levih uzdah. Jadrnico moramo torej zasukati za cca 90 stopinj v levo. Obe jadri sta na levi (zavetrni) strani. Posadka se razporedi in pripravi enako kot pri prečenju, le da tokrat potrebujemo še nekoga na škoti glavnega jadra. Ko so vsi pripravljeni, začne krmar obračati od vetra (odpadati). Pri tem mora paziti, kdaj doseže točko, ko je jadrnica obrnjena s krmo proti vetru. Takrat trimer glavnega jadra s pomočjo škote (ob rahlem vetru kar z roko direktno na vrvi škote) pritegne glavno jadro do sredine jadrnice. Veter takrat napolni jadro z druge strani in ga potisne v prejšnji položaj, vendar na nasprotni strani jadrnice. Če smo pritegovali s škoto, je le-to potrebno popuščati do pravilne nastavitve jadra. Krmar nadaljuje z obračanjem proti vetru in prečka se napolni z napačne strani. To je signal, ko je treba staro zavetrno (levo) škoto prečke popustiti in novo zavetrno (desno) pritegniti. Sledi še natančna nastavitev krmarja v želeni kurz in fina nastavitev jader. Drug način, ki je zelo podoben prvemu, uporabimo, ko moramo krožiti s postavljenim tangunom, medtem ko jadrnica pluje z nastavitvijo jader, imenovano metuljček. V tem primeru se posadka razmesti kot pri osnovnem načinu kroženja, imeti pa moramo še enega člana posadke, ki bo tako imenovani bowman. Njegova funkcija je biti na premcu in tam v pravem trenutku odpeti tangun, ga prestaviti na drugo stran in spet zapeti. Oglejmo si postopek. Jadrnica pluje približno 15 stopinj levo od krmnega vetra, torej na levih uzdah. Spremeniti moramo smer za 30 stopinj v desno. Torej nam bo po predvidevanjih v naslednjem kurzu pihal veter 15 stopinj z desne. Predpostavljamo, da so že vsi, vključno z bowmanom, na svojih položajih. Krmar korigira smer proti čisti krmi. Trimer glavnega jadra v tem trenutku kroži, kakor je bilo opisano prej, nato popusti pritego tanguna. Bowman sname tangun s škote prečke in z jambora. Ker krmar pluje v smeri z vetrom v krmo, na prečki ni sile in odpenjanje tanguna ne bi smelo biti težavno (razen v visokih valovih). Flokista sedaj zakrožita s prečko. To storita tako, da desni flokist začne pritegovati škoto prečke, levi pa jo popusti. Ko jo dovolj pritegne, se jadro napolni na privetrni strani. Takrat namesti bowman na škoto rogelj tanguna in prične potiskati tangun navzven, pri čemer mu flokist sledi s popuščanjem škote. Ko je prečka dovolj popuščena, bowman namesti notranji rogelj tanguna na jambor. Krmar korigira smer še na želeno, sledi fina nastavitev jader in pritegovanje pritege tanguna. Morda se vse skupaj sliši precej komplicirano, vendar v resnici ni. Če vsak opravi svojo nalogo in opazuje okolico ter če je posadka dobro vodena, potem pri manevrih ne bo večjih težav. Opozorim naj, da je kroženje precej nevarnejše od prečenja. Še posebej, če je nenadno ali nekontrolirano. Takrat preleti bum z glavnim jadrom z veliko hitrostjo in se lahko zgodi nesreča s hudimi poškodbami glave, ramen ali hrbta, če ni vsa posadka pod najnižjo točko buma. Hitrost manevrov in fine nastavitve jader za želeno smer kot zadnje faze manevra pa je predvsem stvar treninga.