SAŠO MEDEN foto: arhiv, skice: Matej Novak
Izbira pristana in varni manever pristajanja sta dve odliki, ki ločujeta slabe od dobrih krmarjev. Pa tudi tiste, ki bodo mirno spali, od tistih, ki bodo celo noč trepetali na palubi in s strahom opazovali spremembe vremena. Gotovo je manever pristajanja med najtežjimi, še posebej v oteženih okoliščinah, ki jih lahko povzroči vreme, promet ali lokacija izbranega priveznega mesta ali sidrišča. Medtem, ko si manjše napake med jadranjem po odprtem morju še lahko privoščimo, si jih v pristanišču polnem plovil, pomolov, boj in “mooringov”, ne moremo
O pristajanju
Med pristajanjem najhitreje opazimo izkušenost krmarja in posadke. Medtem, ko nekateri suvereno obvladajo tako izbiro priveznega mesta, kot manever s plovilom in sam postopek posadke, vidimo pri večini veliko nerodnosti. V tolažbo naj povem, da v večini situacij manever izvrši krmar brez napak v kolikor teoretično pozna postopek. Ikušnje seveda pomagajo, a le pri finesah. Osnova je poznavanje načinov pristajanja v njihovi najboj elementarni – torej teoretični osnovi.
Čeprav vremenski in situacijski pogoji niso nikdar enaki, saj veter piha enkrat z ene, drugič z druge smeri, njegova hitrost ni enaka, v nekaterih pristaniščih so močni tokovi, različne so konfiguracije pristanišč, njihova opremljenost, manevrski prostor je enkrat velik, drugič majhen, itd…, lahko osnovne načine pristajanja strnemo v nekaj glavnih skupin. Glede na te skupine in informacije, ki jih krmar zbere pred pristankom, se pred manevrom pristajanja odloči za postopek, ki ga nato izpelje.
Glavni načini pristajanja so pristajanje na bok, pristajanje pravokotno na pomol ali obalo in prosto sidranje, ki je lahko na sidru ali na fiksni boji. Oglejmo si splošne napotke za vsakega od teh načinov.
Pristajanje na bok
Kjer je na obali ali pomolu dovolj prostora in je obala primerne višine, obenem pa plima in oseka nista premočni se lahko odločimo za pristajanje na bok. Pred odločitvijo mora krmar ugotoviti iz katere smeri piha in bo v času, ko bomo na vezu, pihal veter. Izogibati se moramo pristajanja na privetrno stran pomola, ker nam močnejši veter in valovi lahko poškodujejo jadrnico in onemogočijo izplutje. Pristajamo torej vedno le na popolnoma ali vsaj delno zavetrno stran. Smer pristajanja izberemo vedno tako, da pristajamo s premcem proti vetru. Pred končnim manevrom pojasnimo posadki kaj je njihovo delo. Najprej privežemo vse bokobrane pri čemer pazimo na njihovo višino, ki mora biti usklajena z višino pomola. Pregledamo in pripravimo privezne vrvi (premčno, krmno in oba špringa). Dva člana posadke se s priveznimi vrvmi v rokah postavita na bok jadrnice približno na sredini, kjer je jadrnica najširša, od koder bosta najlaže skočila na kopno. Krmar mora razmišljati tudi o tem, v katero smer se vrti propeler motorja. To je pomembno v trenutku, ko bo jadrnico ustavljal. Če se propeler vrti v vzvratni smeri vrti proti obali, se bo krma jadrnice takoj po zaustavitvi primikala k obali, s čimer si krmar lahko precej pomaga, drugače se bo krma odmikala od obale. Manever se prične, ko so vsi člani posadke na svojem mestu, krmar pa usmeri jadrnico pod kotom približno 45 stopinj proti obali, in sicer na točko, kjer naj bi se po končanem manevru nahajala krma. (Skica 1) Krmar počasi pluje proti obali. Moč motorja mora biti usklajena z močjo vetra! Ko je premec jadrnice oddaljen približno pol širine jadrnice od obale, začne krmar jadrnico ravnati in istočasno ustavljati z motorjem. Če bo postopek opravil pravilno, se bo jadrnica ustavila točno na želenem mestu, vzporedno z obalo. Če postopek ni bil čisto natančen in imamo srečo, da pristajamo tako, da nam motor vleče krmo proti obali, lahko s pomočjo motorja še malo primaknemo krmo. V kolikor nam ni uspelo in smo postavili jadrnico vzporedno z obalo, toda predaleč od nje moramo postopek ponoviti in pričeti ravnati jadrnico nekoliko pozneje, torej s premcem bližje obali. V trenutku, ko smo se naslonili na obalo oziroma prišli dovolj blizu, da lahko člani posadke s priveznimi vrvmi skočijo na kopno, to tudi storijo. Možni sta dve opciji. Če piha veter v premec jadrnice, je potrebno najprej skočiti na obalo s krmnim špringom in premčno privezno vrvjo (Skica 2). Drugače je potrebno iskočiti s krmno in premčno privezno vrvjo (Skica 3). Vrvi takoj vsaj enkrat ovijemo okoli bitev na obali in jadrnico zadržimo. Sedaj imamo čas, da jadrnico fino nastavimo in privežemo vse potrebne vrvi.
Namig:
Pri vetru, ki piha vzporedno z obalo in hoče jadrnico potisniti ob pomolu nazaj, najprej pritrdimo krmni špring, takoj nato še premčno privezno vrv. Šele nato se lotimo ostalih dveh priveznih vrvi.
Skica 1. Skica 2. Skica 3.
Pristajanje pravokotno na pomol ali obalo
Kot pri vseh ostalih načinih je tudi pri tem potrebno najprej preučiti vremensko situacijo in izbrati način ustrezen način priveza. Obstajajo tri osnovne možnosti, ki se razlikujejo glede na opremo priveznega mesta. Možnosti so: lastno sidro, vez na mrtvo sidro (“mooring”) ali vez na bojo oziroma pilote. Ne glede na način priveza imajo vsi trije nekatere skupne lastnosti in postopke, ki si jih bomo ogledali najprej. Na boke jadrnice moramo privezati ustrezno število bokobranov. Te pritdite ne glede na to, ali so v pristanšču še kakšna plovila, saj lahko ta šele priplujejo in skrajno nevljudno je, če na naši jadrnici ni bokobravnov.
Podatek pred izpeljavo manevra pristajanja, ki je najvažnejši je smer in jakost vetra. Ta bo odločilno vplivala na to, kako z jadrnico varno pripluti do obale. Če se le da, bomo pristajali na zavetrni del pomola – obale. Sledi odločitev ali bomo pristali s krmo ali s premcem. Navadno se v Sredozemlju pristaja s krmo, zato bom najprej opisal ta način (Skica 4). Odločitev o pristanku s krmo proti obali je večinoma odvisna od globine morja tik pred pomolom, katero obvezno preverite, saj se včasih zgodi, da je le-ta prenizka za list krmila. V tem primeru ni druge možnosti kot pristanek s premcem proti obali (pomolu).
V kolikor smo ugotovili, da je globina primerna se torej odločimo za pristanek s krmo. Seveda moramo vedeti, ali bomo uporabili sidro, mooring ali bojo, kar bomo videli iz opreme pristanišča. Najtežje je, če moramouporabiti sidro. V tem primeru moramo najprej dobiti podatek o globini, na kateri bomo sidro spustili. Predlagam, da iz globinomera odčitate podatek o globini na mestu spuščanje sidra. Zakaj je to pomembno? Sidra so oblikovana tako, da delujejo šele, ko je kot (Skica 5) med sidrno palico in dnom dovolj majhen. Da bi dosegli ta kot, mora biti razmerje med dolžino spuščene verige (vrvi) in globino sidranja najmanj 4, še bolje je 5 ali več. To pomeni, da moramo sidrati dovolj daleč od obale, da dosežemo ta kot.
Predvidevam, da ima krmar sedaj zbrane vse informacije, ki jih potrebuje za varen manever. Sedaj lahko razporedi člane posadke, ki bodo pri pristajanju sodelovali. Dva člana pošlje na krmo, kjer pregledata in pripravita (privežeta po en konec na bitvo) krmni privezni vrvi. Primerno zloćene vrvi primeta v roke, da bosta lahko z njimi ali skočila na obalo ali jih nekomu vrgla. Še dva člana postavimo na najširši del jadrnice, da bosta po potrebi rahlo odrinila že privezana sosednja plovila. Če bomo uporabili sidro določimo še tistega, ki bo sidro spuščal in ga pošljemo k sidrnemu vitlu. V primeru mooringa pa tistega, ki bo z ladijskim kavljem potegnil mooring iz vode. Sedaj lahko jadrnico obrnemo s krmo proti vetru na mestu, kjer imamo za to dovolj prostora in začnemo pluti proti mestu priveza.To je najvarnejši način. Preden bomo obrnili smer plovbe moramo upoštevajmo zasuk krme v smeri vrtenja propelerja in znaša pri jadrnicah od 5 pa celo do 20 (Skica 6). Ko smo enkrat pričeli pluti v krmni smeri, jadrnice ne smemo več ustaviti. Manever mora biti enakomeren! Jadrnico usmerimo pravokotno proti obali, pri čemer pazimo na spuščena sidra že privezanih plovil, ki so neredko položena pod vsemi drugimi koti, le pod pravim ne. Nikakor ne smemo vreči sidra preko sosedove verige oziroma vrvi. Ob pravem trenutku na primerni oddaljenosti, ki smo jo že prej določili začnemo spuščati sidro. Spuščanje mora biti hitro in enakomerno, brez adrževanja jadrnice. Ko priplujemo v bližino obale, zmanjšamo hitrost in začnemo jadrnico ustavljati. Popolnoma jo ustavimo šele, ko sta člana posadke s priveznima vrvema že na obali ali so vrvi varno v rokah oseb na obali. Sedaj imamo čas natančno pritegniti vrvi in preizkusiti, če sidro drži. Če ne drži, izplujte in ponovite vajo!
Skica 4 Skica 6
skica 5
Pristajanje jadrnice na krmo in premec
Pristajanje na krmo, kadar imamo v morju mrtvo sidro in mooring, je zelo podobno prej opisanemu postopku. Razlika je v tem, da tisti, ki je prej spuščal sidro, v tem primeru čaka na krmi jadrnice z ladijskim kavljem v roki, in ko se jadrnica ustavi, z njim pobere mooring, ga preprime v roke in odhiti z njim proti premcu, kjer ga po navodilih krmarja ustrezno pritegne in zaveže. Poseben primer pristajanja imamo takrat, ko so v vodi boje povezane na mrtvo sidro. Priprava posadke je enaka kot pri prej omenjenih postopkih. Pripraviti moramo še eno privezno vrv na premcu, ki bo služila vezanju na bojo. Poznamo dva načina, kako priti do boje in nanjo pritrditi privezno vrv. Prvi način je, da med počasno plovbo mimo boje en član posadke uspe potegniti vrv skozi uho boje. Navadno je to akrobatski manever z visenjem z glavo navzdol z palube, zato pozor. Obenem je potrebno paziti na tip boje, saj niso vse pripravljene za privez na zgornjem ušesu. Tiste, ki imajo plastično gornje uho, so namenjene le temu, da držijo verigo na površini. Na takšne je potrebno privezati vrv direktno na verigo. Ta postopek zahteva več časa, zato je način, kako to izvesti, drugačen. Najbolje je, da z jadrnico priplujete do obale, dva člana izskočita na obalo s priveznima vrvema, nato se ponovno oddaljite od obale do boje, kjer namestite premčno privezno vrv na bojo in nato jadrnico povlečete nazaj na privezno mesto (Skica 7). To lahko delate, kadar ni premočnega bočnega vetra.
Ostane nam še privez jadrnice s premcem proti obali. Vsi postopki so enaki, le privezne vrvi se menjajo s krme na premec. Vsekakor priporočam vezavo na premec v primeru močnega vetra ob pristajanju. Jadrnica je mnogo lažje vodljiva v plovbi naprej kot nazaj. Težave lahko nastanejo pri sidranju, ker večina čarterskih plovil nima sidra na krmi. Možno je seveda prenesti celotno sidrno opremo na krmo, vendar je zamudno in pri prenašanju verige in sidra lahko jadrnico poškodujemo. Če tega ne moremo ali nočemo narediti, pač ne bomo mogli tako pristati.
Namig
Veter proti obali
Če se nam zgodi, da moramo pristati na privetrnem delu obale, je edini način pristanka s premcem proti obali. Le tako bomo imeli dovolj manevrskih sposobnosti, da bomo z jadrnico varno pripluli v pristan. Pristanek je pri plovilih, k inimajo sidra na krmi le v primeru, da je privezno mesto opremljeno z mooringom ali privezno bojo. Na premcu pripravimo privezne vrvi in določimo osebi, ki bosta z njimi skočili na obalo. Paziti moramo, da bomo z motorjem dovlj močno zavirali, da ne bomo poškodovali premca. Član posadke zadožen za mooring mora le tega čim hitreje prenesti na krmo in ga zavezati na krmo jadrnice. Posebej je potrebno paziti, da propeler ne poškoduje mooringa. Če je možno je blje jadrnico pridržati z rokami ob sosednja plovila.
Prosto sidranje
Pri prostem sidranju je najvažnejši element izbor sidrišča. To mora biti dovolj dobro zaščiteno pred vetrom in predvsem valovi. Ne opazujte le trenutne vremenske situacije, ampak tudi predvidevajte prihodnost, da ne bi ponoči skakali po palubi, prižigali motorjev in dvigovali sidra po nepotrebnem. Preverite tudi dno, če ustreza vašemu sidru. Če vsi elementi ustrezajo, se odločite za sidranje. Preverite tudi, da je okoli vašega bodočega sidrišča dovolj prostora, ki je ponavadi omejen z drugimi plovili. Najvarneje je spustiti sidro nekaj metrov za že zasidranim plovilom, saj se v tem primeru ne morete zadeti z njim, ker se bo ob obratu vetra tudi njegovo plovilo obrnilo v drugo smer. Sidrati ob boku drugih je najslabša možnost. S premcem zaplujte proti vetru in čez mesto, kjer nameravate spustiti sidro. Premaknite komande motorja v “krmo”, s čimer boste jadrnico ustavili. Ko bo začela pluti nazaj, začnite spuščati sidro. Če je veter premočan, si vam ne bo treba pomagati z motorjem, saj vas bo veter sam nosil nazaj. Mislite na to, koliko sidra morate spusti. Saj ste pogledali na globinomer, a ne? Ko mislite, da je dovolj verige spuščene, ju pritrdite. Pustite motor teči na minimalnih vrtljajih in preverite, ali sidro “orje” po morskem dnu. Če orje, potem spustite še več verige, do takrat, ko bo sidro prijelo. Če ne prime, poiščite drugo mesto, kjer dno bolje drži. Na jadrnici imejte pripravljeno dodatno utež na vrvi, katero boste spustili ob sidrni verigi v primeru močnega vetra. Ta utež kompenzira sunke valov in vetra, da se ne prenašajo direktno na sidro. Tako sidra ne cukamo in bolje drži. Veliko sreče.
KAKO SPUSTIMO SIDRO
Zvijemo jadra in očistimo premec nepotrebne navlake. Izvlečemo varnostni zatič iz sidrnega ležišča, če obstaja. Sidro popustimo, tako da visi s premca. Ves čas pazimo, da nam veriga oziroma vrv ne uide. Krmar jadrnico ustavi nad mestom, kjer mislimo spustiti sidro, in začne pluti s krmo naprej. Sidro začnemo spuščati šele, ko jadrnica že pluje vzvratno! Sidra ne smemo kar izpustiti, saj se lahko veriga zaplete okoli sidra, ko pade na dno. Spuščamo ga enakomerno hitro do trenutka, ko doseže dno. Pri nadaljnji plovbi vzvratno spuščamo sidro točno po potrebi. S spuščanjem končamo, ko smo spustili 4- do 5-krat daljšo dolžino verige, kot je globina morja na mestu sidranja.
NAMIG PRI BOČNEM VETRU
Če smo privezani s krmo na obalo in imamo močan bočni veter, ki premec jadrnice potiska stran si pomagamo s prmčnim špringom. Povežemo ga, kot je prikazano na skici 8, in sicer s privetrne strani premca diagonalno na obalo. Ta špring bo sicer povečal silo na sidro ali mooring, vendar bo izravnal jadrnico in bo predvsem, kadar imamo v vodi lastno sidro, zmanjšal možnost zdrsevanja sidra, ker le-to ne bo poševno obremenjeno.
