Geografska lega Cresa, njegova razvejana oblika in odlični mikro klimatski pogoji okoli otoka so okoliščine, ki lahko navtikom predstavljajo resnično pravi izziv. Rastlinstvo in živalski svet sta na otoku izredno pestra in bogata, takšna pa je tudi njegova zgodovina. Vse to Cres umešča med zanimive in še ne dovolj odkrite jadralske destinacije.
Vojko Mitrovič foto: V. Mitrovič
Cres spada v creško-lošinjski arhipelag, ki šteje kar 36 otokov in otočkov. V davni preteklosti sta bila Cres in Lošinj en otok, šele z izkopom kanala pri Osorju sta nastala dva, precej različna otoka. Najvišja vrhova otoka Cresa sta 650 m visoke Gorice in 2 metra nižji Sis, s katerih se razprostira čudovit pogled na Kvarner in Istro. Cres po dolgem meri kar 66 kilometrov, po čez pa med 2 in12 kilometri. Obala otoka je precej razvejana, dolga pa celo 248 km. Kot bogata ogrlica je na južnem delu okrašena z mnogimi lepimi zalivi in s plažami s kamenčki, na severnem pa strmimi in divjimi skalami.
Posebnosti
Cres je največji otok v Jadranskem morju in hkrati najredkeje naseljen otok na Mediteranu. Na njem uspeva 1300 različnih bilk, kar je več kot na celotni Veliki Britaniji. Na otoku cveti 33 vrst orhidej, gnezdi 200 vrst ptic, po številu plazilcev pa je najbogatejši otok na Mediteranu. Je ena največjih kolonij beloglavega jastreba v Evropi. Kot posebno zanimivost gre izpostaviti tudi sladkovodno jezero Vrana, veliko 5,57 kvadratnih kilometrov. Gladina jezera je namreč nad morsko gladino, dno pa pod njo na 74 metrih. Med severnim in južnim delom ni težko zaznati precejšnje mikro klimatske razlike, severni del Cresa je globoko zažrt v Reški zaliv, izpostavljen je močnim naletom burje in pozimi pogosto prekrit s snegom, kar je pravzaprav značilnost blage kontinentalne klime. Južni del otoka je bolj zakrit in ima izrazito mediteransko klimo. Povprečna temperatura zraka znaša poleti 24°C, pozimi pa 7°C, povprečna letna vlažnost zraka je 70 %, število letnih sončnih ur pa presega 2600 ur. Zaradi dobrega razmerja med temperaturo in vlažnostjo je klima, predvsem na jugu otoka, primerna za zdravljenje alergijskih bolezni dihalnih organov.
Zgodovina
Prve prazgodovinske naselbine so nastale v obdobju okoli 12.000 let pred našim štetjem, ko je bil otok še povezan s celino, prve ta prave hiše pa so zgradili Iliri oziroma ilirsko pleme Liburni. Ob otoku so pluli stari Grki in Rimljani, slednji pa so ob naseljih Osor in Cres zgradili nova naselja. Nato se je oblast nad otokom pestro menjavala. Po padcu zahodnega cesarstva nad Cresom zavladajo Bizantinci, v 9. stoletju otok za kratek čas spada celo pod oblast frankovskega kralja Karla Velikega. Nato ga ponovno prevzamejo Bizantinci, za njimi hrvaški kralj Tomislav, temu pa otok sunejo Benečani. V 12. stol so si oblast pridno menjavali Benečani in Ogri, za njimi Avstrijci, Napoleon, pa spet Avstrijci in za njimi Italijani. Leta 1947 je bil otok dodeljen Jugoslaviji, dalje pa je zgodba že splošno znana.
Legenda o nastanku otočja
V antiki se je skupina otokov imenovala Apsyrtides ali Apsirtovi otoki. Ime izhaja iz ene od različic mita o Argonavtih, ki so kralju Eetu iz Kolhide ukradli zlato runo, tatovom z ladje Argo pa je z ladjo sledil kraljev sin Apsirt. Ko je po dolgem zasledovanju dohitel Argonavte, ga je Medeja, njegova sestra, prepričala, da se je mirno sestal z Jazonom, vodjo Argonavtov, ta pa ga je zahrbtno ubil. Medeja je Apsirtovo telo razsekala na kosce in jih vrgla v morje. Iz njegovih udov in drugih delov telesa so nastali Apsirtovi otoki.
Gastronomija na otoku
Z ribami bogato morje in pokrajina, primerna za gojenje trte in oljk, sta ključna dejavnika, da so prebivalci zlahka dosegli kulinarično harmonijo, ki se da okušati s krajevnimi dobrotami, kot so olivno olje, riba, vino. K tem pa moramo vsekakor prišteti tudi na daleč cenjeno cresko jagnjetino.
Mesto Cres
Širok zaliv, obdan s strmimi skalnatimi vzpetinami in zaledje, ki se polagoma spušča proti jugu, je ljudem omogočil, da so na tem mestu že v pradavnini postavili svoja bivališča. Skozi stoletje je tako Cres postal varno pristanišče, ki je omogočilo razvoj ribištva, pomorstva, trgovine in ladjarstva. Stari del mesta deluje kot stisnjeno in trdno jedro med seboj tesno povezanih hiš, ki so grajene iz istega kamenja in jih veže isti cement. Nedvomno ima to kamenje, ki je ohranilo patino minulih časov, nek poseben čar. Kraj, Rimljani so mu nadeli ime Crepsa, je bil naseljen že v neolitiku. V pristanišču je vredno posebej omeniti ložo, stolp mestne ure in mestna vrata. Ko prestopite prag vrat, se znajdete na majhnem trgu, nad katerim kraljujeta zvonik in cerkev sv. Marije Snežne v gotskem in renesančnem stilu. V omenjeni cerkvi je dragocena lesena gotska pieta iz 16. stoletja in Vivarinijeva oltarna podoba sv. Sebastijana. Posebej zanimiva je enostavna funkcionalnost arhitekture v stanovanjskih četrtih. Sprehod lahko nadaljujete do cerkve mestnega zavetnika sv. Izidorja iz 12. stoletja, v kateri so poznogotski kip svetnika iz15. stoletja in številne druge lesene skulpture. Med palačami uglednih prebivalcev izstopata po lepoti palača družine Petris, ki predstavlja biser beneške gotske arhitekture, ter rojstna hiša filozofa Franciscusa Patritiusa (1521 – 1567), v kateri so prostori muzeja. Pravzaprav je muzej kar celo mesto, v katerem ne zbujajo občudovanja le staro obzidje in mestna vrata, temveč tudi njegove cerkve. Še posebej velja omeniti cerkev sv. Frančiška s samostanom, dvema notranjima dvoriščema in muzejem. V muzeju so razstavljene slike, kipi in etnografska zbirka, vrsta inkunabul, med katerimi je tudi mašna knjiga v glagolici.
Napotki za navtike
V Creškem zalivu ni priporočljivo sidrati, saj je izpostavljen burji in vetrovom s severa. Najbolje se je napotiti v mestno luko, ki je varna pred vsemi vetrovi, čeprav burja in jugo znata tudi tamkaj krepko zapihati. Previden je treba biti predvsem v času orkanskega juga, saj v luki povzroča precejšnje valove. V luko Cres zaplujemo skozi 400 m širok kanal, ki pa je ob vhodu označen z belim svetilnikom na rtu Kovačine in zelenim na rtu Križice. Po vplutju v kanal postane viden svetilnik na rtu Melin, ob katerem je podvodna čer. Plujte najmanj 50 m od čeri. Po kanalu je dovoljeno pluti s hitrostjo največ 5 nm. Barko lahko privežete ob zahodni pomol, kjer so muringi, globina pa okoli 5 m. Vzhodni pomol je rezerviran za ribiške barke in barke ki prevažajo turiste. V bližini je ACI marina Cres, ki premore 450 vezov in vso drugo oskrbo za navtike, ob marini je tudi črpalka za gorivo.
Zaliv Nedomisije
Zalivček je pravzaprav zelo obiskano naravno kopališče in hkrati dobro sidrišče v bližini mesta Cres. Dno je muljnato, v zalivu so štirje zidani privezniki – boje. Zaliv je izpostavljen vetrovom iz III. kvadranta.
Valun
Valun je postal znan predvsem po Valunski plošči, verjetno najstarejšem zapisu v glagolici. Kamnita plošča izvira iz 9. stol., danes pa si jo lahko ogledate v cerkvi sv. Marije. Je slikovito in lepo urejeno ribiško mestece, ki je znano tudi po dobrih gostinskih lokalih, kjer morsko hrano kuhajo po starih, tradicionalnih receptih.
Napotki za navtike:
Luka in sidrišče nista varna ob burji in vetrovi iz SZ in S, privezati se je mogoče pred restavracijo in na pomolu, ki zapira mestno lučico. Če piha močnejša burja, je bolje Valun zapustiti in se preseliti v creško marino. Na pomolu sta voda in elektrika.
Zaliv Gabrovice
V Gabrovicah je nekaj priveznikov oziroma boj in prodnata plaža. Zaščitene so pred burjo in jugom, izpostavljene pa zahodnim vetrovom. Vezati se je mogoče na priveznike na obali, sidrati pa na sredini zaliva na globini 6 m, na dnu je pesek.
Zalivi pod Lubenicami
Zalivi Luka, Sv. Ivan in Žanja so zaradi lepih in osamljenih prodnatih plaž in zaradi podvodne špilje v zalivu Žanja zagotovo vredni obiska. V špiljo, dolgo kakšnih 30 m, lahko zaplavamo ali se pripeljemo z majhnim čolničem. Zalivi so najbližje sidrišča, od koder se lahko napotite v znamenite Lubenice. Sidrati je mogoče na globini 6 do 10 m, če je mogoče, barko privežite z vrvjo še ob obalo.
Opozorilo: obala je povsem izpostavljena jugu, lahko pa vam krepko ponagaja tudi burja, ki strmo pada po pobočju Cresa.
Lubenice
Lubenice so vzidane na vrh strmega, kar 378 metrov visokega, skalnatega grebena. Času in stalnemu vetru na vrh skal kljubujejo že od prazgodovine, saj bi naj bili temelji naselja stari nekaj tisoč let. Rimljani so vasico spremenili v vojaško utrdbo, zato so na nekaterih hišah še danes vidne puškarnice in ladijsko okovje. Zaradi trdoživosti kraja so ga imenovali Hibernicia (lat. Hibernus pomeni zimski, op. a.). Lubenice so najvišje ležeče naselje na hrvaških otokih, po mnenju mnogih pa jih ravno zato obdaja edinstvena, že magična atmosfera. Nekateri imajo vtis, da so na veliki ladji, spet drugi pa od tam uživajo v galebjem ali orlovskem pogledu na širno morje. V vasico, ki je dragulj hrvaške ruralne arhitekture, se lahko napotite tudi po cesti iz smeri Valuna. Ime kraja nima nobene smiselne povezave s sladkim sadežem, temveč bi naj izhajalo iz srednjeveškega imena Ljubljenice ali Zubjenice. Legenda pa pravi, da sta se dva zaljubljenca, ki jima niso dovolili poroke, odločila s strme skale skočiti v smrt in tam za vekomaj ostati skupaj.
Martinščica
Martinščica je ob Cresu in Osorju eno večjih naselij na otoku. Ime je dobilo po sv. Martinu, po katerem je poimenovana tudi cerkvica v kraju. V vasici je frančiškanski samostan iz 16. stol. in dvorec Kaštel iz 17. stol.
Napotki za navtike
Luka je dobro zaščitena pred burjo, izpostavljena pa je vetrovom z juga. Privežete se lahko ob glavni pomol, kjer so na notranji strani muringi. Če piha jugo, se je bolje privezati na pomol na JZ strani zaliva, kjer je prav tako pomol z muringi.
Sidrate lahko na sredini zaliva, kjer je globina okoli 5 m, na dnu pa mulj, ki sidro dobro drži.
Zaliv Ustrine
Severni del zaliva je zaščiten pred vsemi vetrovi. Južni del je izpostavljen burji in tudi zahodnim vetrovom, dobro pa je zaščiten pred jugom. Zaliv sestavlja pet manjših zalivčkov, med katerimi je najbolj varen Poratna v severnem delu zaliva Ustrine. Globina morja v zalivu je 10 do 30 m, na sta dnu pesek in mulj. Poleti je tod precejšnja gneča.
Luka Bijar
Bijar je zaščiten pred vsemi vetrovi. Pred rtom Bijar je na severni strani zaliva grebenasta plitvina, ki jo je bolje obpluti na razdalji najmanj 40 m. Manjša plovila lahko sidrajo bližje obali, kjer je globina okoli 1,5 m, večja pa na sredini zaliva, kjer je do dna 15 do 20 m. Na dnu je mulj. Opozorilo: na dnu, v smeri sever – jug, je težka jeklena pletenica, ob katero se lahko sidro zatakne. Trgovina in restavracija sta v bližnjem kampu.
Osor
Na starih kartah je to starodavno mesto vpisano kot Apsoros, Opsara, Apsarus, Absortium, Absyrtim, Absyrtium, Absorum, Opsera, Auserum, Auxerum, Ossero in nazadnje kot Osor. Osor naj bi po hrvaško pomenilo grob, strog, oster, trd, samosvoj in ponosen. ‘Osorno’ mesto, staro okoli 4000 let, daje vtis, da si vstopil v arheološki muzej. V enem dnevu lahko, tako malce na hitro, zaznamo pradavnino, čas ilirskega plemena Liburni, sledi Starih Grkov in Rimljanov, ki so Osor spremenili v utrdbo in skopali prehodni kanal. V mestecu si je mogoče ogledati resnično veliko zanimivosti. Za arheologe je bilo in je še zanimivo najdišče tudi pokopališče, saj so tam našli 200 kroglic iz jantarja, s katerimi se je nekoč plačeval prehod skozi kanal. Prav zaradi teh kroglic sklepajo, da je tod potekala tako imenovana Jantarska pot, po kateri so potovali trgovci vse od Baltika pa do južne Evrope. V 16. stol sta mesto prizadeli kuga in malarija in mesto je zato pričelo stagnirati. Eden od razlogov za zaton Osorja je bil tudi ta, da so v okolici po izumu kobilice nastale nove pomorske poti. In kako je bil izum kobilice povezan z zatonom Osorja? Pred izumom so ladje, ki so prečkale Kvarner v Osorju, čakale na ugoden veter v krmo, po izumu kobilice pa so lahko plule tudi proti vetru, zato se jim v bližini Osorja ni bilo več treba zadrževati in Osor je tako kot varna postojanka zgubil na pomembnosti. V mestu je na enem od svojih potovanj prespal tudi Casanova, to živahno noč pa opisal v svojih spominih. Menim, da se je ob Osorju vredno zasidrati, si ogledati njegove znamenitosti, okusiti domače dobrote, popiti kozarček ali dva dobrega vina in nato prenočiti kot Casanova.
Legenda o sv. Gvadentu
V času škofa Gvadenta je Osor vse bolj postajal center Glagolice, kar pa ni ustrezalo nekaterim plemičem v mestu. Obsojali so škofa Gvadenta, zato je ta pobegnil iz mesta in se skril na hrib Osorščica, kjer je v votlini preživel eno leto. Ker je bila votlina polna kač, je z vztrajnimi molitvami prosil boga, da z otoka strupenjače odstrani. Ta ga je, kakopak drugače, uslišal in od takrat bojda na Cresu in Lošinju ni več kač strupenjač. No, zgodbe pa še ni konec. Škof je nato pobegnil v Rim, kjer je v frančiškanskem samostanu tudi umrl. Po skoraj sto letih, torej okoli leta 1150, so se njegovi posmrtni ostanki v mesto vrnili na precej nenavaden način. Neko noč, tik pred svitom, so v mestu pričeli sami od sebe zvoniti zvonovi, pod mestnim obzidjem pa je na gladini plutal leseni zaboj, v katerem je bila železna krsta s posmrtni ostanki sv. Gvadenta. Vrli meščani so krsto spravili, v škofovo čast zgradili majhno cerkvico, njega pa proglasili za zaščitnika mesta in otoka.
Prireditve:
– Osorski glasbeni večeri,
– slikarske in kiparske razstave.
Napotki za navtike:
Osorski zaliv je izpostavljen burji, Osor se ne koristi kot zatočišče. Sidrati je še najbolje v bližnjem zalivu Bijar. Privez je možen tudi na severnem nabrežju. V bližini prehoda ima morski tok hitrost 3 vozle. Most se odpira vsak dan ob 9. uri in ob 17. uri, prednost imajo plovila, ki prihajajo z juga.
Zaliv Kaldonata
Kaldonato sicer priporočajo malodane vsi navtični vodniki, jaz pa njen obisk odsvetujem, saj se je ribogojnica razširila malodane po celem zalivu.
Zaliv Jadrišćica
Je zaščiten pred vsemi vetrovi, čeravno se močnejši jugo da občutiti. Vezati se je mogoče na notranji strani lukobrana, kjer je globina med 1,5 do 2,5 m. Sidrate lahko po sredini zaliva, kjer je globina okoli 3 m in peščeno dno dobro drži. Najbližja restavracija je v naselju Pogana, samopostrežba pa v bližnjem kampu.
Zaliv Baldarin
Je zaščiten pred burjo in vetrovi z zahoda in severozahoda, izpostavljen pa je jugu. Ob vplutju bodite pozorni na plitvine in čer severno od rta Plićina. Poleti je v zalivu veliko kopalcev.
Zaliv Meli
Razvejan zaliv, zaščiten pred vetrovi z zahoda, izpostavljen jugu in burji. Zaradi plitvine v sredini ni najprimernejši za sidranje.
Luka pod sv. Križ
Luko pod sv. Križ sestavlja šest manjših zalivov. Za navtike so zanimivi predvsem zalivčki Kolorat, Majiška in Ul. Najbolje je sidro spustiti v Koloratu, ki je zaščiten pred vsemi vetrovi. Pri vplutju bodite pozorni na neoznačeno plitvino Matešić, ki je v globini 1,7 m. Dno dobro drži sidro. Obala je porasla z gostim gozdom, če pa boste imeli malce sreče, boste lahko proti večeru na obali opazovali srnjad in jelenjad. Zaliv Ul je lučica od naselja Punta Križa. Sidrate lahko po sredini zaliva, za eno jadrnico pa je prostora na glavi pomola, kjer je globina 1,8 m. Najbližja trgovina je v naselju, oddaljenem kakšen kilometer.
Zaliv Toverašćica
Zaščitena pred jugom, izpostavljena burji, globina v zalivu je 5 m, na dnu pa pesek.
Zaliv Koromačna
Koromačna je nenaseljen zaliv, ki je pravzaprav lučica od naselje Belej. Zaščiten je pred vetrovi z zahoda in s severozahoda, izpostavljen pa jugu in burji, ki v zalivu razvije precejšnje valove. Privezati se je mogoče na notranji strani lukobrana, kjer je globina 2,5 m.
Zaliv Krušćica
Krušćica je približno 3 nm južno od trajektne luke Merag. Sidramo lahko na globini 5 m. V zalivu sta dve hiši, ki sta le občasno naseljeni. Je najbolj miren zaliv na vzhodni obali Cresa, čeravno zna biti poleti v njem malce gneče.
Luka Merag
Ni primerna za jahte, je le zatočišče v sili.
Beli
Beli je eno izmed najstarejših in vsaj v preteklosti pomembnih creških naselij. Svoje korenine vleče že iz pradavnine. Rimljani so ga imenovali Caput insulae, od tod izvira tudi njegovo drugo ime Caisole. Zapuščina Rimljanov je vidna predvsem po ostankih utrdbe, sicer pa si je v mestecu vredno ogledati romansko cerkvico in mestece nasploh. Današnje ime, torej Beli, bi naj dobil: po prvi varianti po hrvaško-ogrskem kralju Bela IV, ki bi se naj v ta kraj skril pred navalom Tatarov, po drugi pa po keltskem kralju Belinusu, ki bi naj prav tako vandral po teh krajih. Nekoč so se prebivalci ukvarjali predvsem s poljedelstvom, živinorejo in ribištvom, dandanes pa vse bolj še s turizmom. V bližini sta namreč majhen kamp z lepo plažo in lučica. V mestu deluje tudi Eko center ‘Caput Insualae’, ki se intenzivno ukvarja z zaščito narave in kulturno zgodovinske dediščine. Krajevni aktivisti so uredili mrežo ekološko poučnih in zanimivih pešpoti in postavili dve stalni razstavi: Umetnost in zgodovina v naravi in Bio raznolikost creško-lošinjskega otočja. Na kratko, Beli je malodane idealen kraj za počitnikovanje v miru in v harmoniji z naravo, saj je to področje proglašeno za ornitološki rezervat.
Napotki za navtike
Luka Beli
Luka je zaščitena pred vetrovi iz III. in IV. kvadranta, pišu iz I. in II. pa precej izpostavljena. Ni primerna za daljše zadrževanje. Vezati se je mogoče na glavi pomola, kjer je globina 2,5 do 3 m. Sidrišče na 8 m pred prodnato plažo, restavracija in trgovina sta v vasi nad zalivom.
Zaliv Banja
Zaliv se v obalo zajeda na skrajnem severu otoka. V njem so tri boje in pomol, ob katerem je na zahodni strani globina 2 m. Zaščiten je pred jugom in burjo, izpostavljen vetrovom iz IV. kvadranta.
Porozina
Luka je precej prometno trajektno pristanišče, zaradi tega za navtike ni najbolj priporočljiva. Zaščitena je pred vsemi vetrovi, razen pred vetrovi z zahoda, jugozahoda in s severozahoda.
V luki pristajamo le v nuji, vezati se je mogoče na zunanji strani pomola, na katerem je svetilnik, a le tik ob glavi, kjer je globina 3,5 m in na notranji strani vzhodnega pomola, kjer je globina 2,5 m. Vzhodni pomol je po navadi zaseden z barčicami od domačinov.
