Jadranje ob turški obali

0

Jadranje ob turški obali? Mar ni dolgočasna? Takšna in podobna so vprašanja navtikov, s ko pogovor nanese na jadranje v Turčiji.

Milan Farkaš foto: M. Farkaš

Morda se bo komu zdelo, da je bila pričujoča reportaža plačana s strani turških čarteristov ali njihovih turističnih organizacij. Po dolgih letih na Jadranu, kjer se že desetletje ukvarjam s skiperiranjem in transferji plovil, ter po mnogih preplutih eksotičnih destinacijah, sem bil prav prijetno presenečen nad turškim morjem in gostoljubnostjo tamkajšnjih ljudi.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Dancing Queen
Jadrnico beneteau cyclades 50.5 sem prevzel v marini Gocek. Za ta kraj sem se odločil zaradi bližine letališča Dalaman, ki je od Goceka oddaljeno 25 minut vožnje s taksijem. Druga možna odločitev bi bilo mesto Marmaris, ki pa je od letališča oddaljeno uro in pol vožnje z avtomobilom. Transfer vam bo po želji organiziralo tudi podjetje, pri katerem boste najeli plovilo. Cena transferja se giblje od 40 do100 evrov, odvisno od števila potnikov. Turk marina v Goceku je lepo urejena, ima dobro založen market, kjer prodajalci kupljeno blago z vozički dostavijo na plovilo, okusno restavracijo, čiste in lepo urejene sanitarije, v recepciji pa vam bodo prijazni uslužbenci natisnili vremensko napoved, in to brezplačno. Jadrnica z imenom Dancing Queen, s katero sem jadral s skupino francoskih gostov, je lahko marsikateremu čarteristu, ne le na Hrvaškem, temveč tudi drugod po svetu, za vzgled. Čistoča, tako zunanjosti kot notranjosti barke, je bila brezhibna. Čeprav je za vsakega gosta v kabini že pripravljen komplet brisač, na jadrnico dostavijo še dodaten komplet brisač, tako da jih ne potrebujete med prtljago. Ker sem priletel šele pozno zvečer, sem prosil Namika, vodjo baze, ali mi lahko pusti jadrnico odprto, da prespim na njej. Čeprav se prej nisva nikdar videla, me je jadrnica čakala odprta. Moji gostje so prispeli naslednji dan v večernih urah. Sam sem si čez dan ogledal mestece, ki nudi vse potrebno za oskrbo na plovilu ter trgovine z navtično opremo, tako tehnično kot modno. Ne manjka niti restavracij, kavarn, prodajaln s spominki in z ostalo kramo. Iz marine do središča mesteca je manj kot 10 minut hoje ob morju.

Ruta
Zvečer je prispela moja posadka. Voznik kombija jih je čakal na letališču, kot je bilo dogovorjeno. Po vkrcanju je sledila nabava v bližnjem marketu, nato pa večerja v restavraciji. Cena večerje je znašala 13 evrov na osebo, vključno s pijačo. Naslednje jutro smo izpluli iz marine. Ujeli smo dober veter, ki običajno piha iz NW smeri (severno-vzhodne smeri, op. a.). Pluli smo proti 15 milj oddaljenemu zalivu Karacaoren, kamor lahko vplujete med dvema manjšima otočkoma ali okrog večjega otoka. Predlagam varnejšo, čeprav nekoliko daljšo pot. V zalivu vas bo na bojo privezal lastnik gostilne ali njegov pomočnik. Postavljenih je 40 boj, nekatere so samostojne, pri drugih boste krmo vezali na obalo. Tudi sicer je v Turčiji zaradi globine morja v zalivih navada sidro – krma na obalo. Zalivi so po sredini globlji od 10 metrov, obala se strmo dvigne in krmo lahko vežete zelo blizu obale. V več zalivih so bile na obali že v beton pritrjene privezne bitve, jadrnice pa so v večini opremljene s kolutom na krmi, na katerem je med 50 in 60 metrov vrvi, ki služi za privez na obalo. Privez na boji je seveda brezplačen. Večerja v gostilni, ki je sicer malo improvizirana, je pa zato nekaj posebnega in vsekakor vredna obiska, je bila okusna. Poskusili smo različne jedi, od jedi na žaru do ‘kastrole’, kakor sem sam preimenoval jed, ki jo dobiš v lončeni posodi. Na začetku servirajo njihove tipične predjedi, sledita pa še glavna jed in sladica. Cena za eno osebo je znašala 15 evrov, vključno s pijačo.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Nadaljevanje poti
Naslednje jutro smo odrinili proti 30 milj oddaljenemu mestecu Kas in se vmes ustavili na deset milj dolgi mivkasti plaži, kjer se je del posadke sprehodil do antičnih ruševin Patara. Okrog 18. ure smo pristali v Kasu, še prej pa smo se namakali v enem od zalivov pred mestom. V mestu je okoli 20 privezov, ozek zaliv pa je zaščiten z visokim valobranom, tako da lahko v zalivu vržete sidro in se s krmo privežete na obalo. Cena priveza za 15-metrsko jadrnico je znašala 36 evrov. Cena je vključevala postavko za privez, elektriko in vodo. Uporabo sanitarij (0,75 €) in tušev (3 €) so nam zaračunavali posebej, po izbiri, saj je možnosti na barki dovolj. Imajo pa tudi pralnico, v kateri nas je pranje in sušenje perila stalo 5 evrov, oprano in posušeno pa je bilo v manj kot dveh urah. Poudariti moram, da so bile sanitarije lepo urejene in čiste. Na splošno sem bil zelo presenečen nad izjemno lepo urejenimi in čistimi sanitarijami povsod ob turški obali. Če bi se odločili samo za privez, bi cena znašala 24 evrov. Za primerjavo naj zapišem, da znaša cena za 13-metrsko jadrnico na Visu v Kutu, kjer sanitarij sploh ni, 62 evrov. V mestu Kas je na voljo tudi velika izbira restavracij. Večerja, ki vključuje predjed, glavno jed, sladico in pijačo vas bo stala med 10 in 25 evri na osebo, odvisno od luksuza, ki si ga privoščite. Naš cilj za naslednji dan je bilo mesto Finike. Med potjo smo se zasidrali v zalivu Andriake, od koder se je del posadke odpravil na ogled svetišča Myra. Med zasidranimi jadrnicami in guleti vozi vodni taksi do obale, od tam pa turiste s kombiji ali minibusi odpeljejo do svetišča. Ogled traja približno dve uri. Po ogledu smo se napotili proti marini v mestu Finike. Na vhodu v marino sta nas v gumenjaku pričakala mornarja in nas spremljala do prostega priveza. Eden od njiju je poskrbel za privez na pomolu, drugi je medtem privezal muring na premcu. Za ogled mesta potrebujete nekaj več časa, čeprav ni nič posebnega.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Ni gneče, niti hrupa
Priprave na ruto za naslednji dan so nas pahnile v dilemo. Eden od članov posadke, ki so ga navduševale ruševine, je hotel do Olymposa, kar bi pomenilo dve 30 milj dolgi razdalji pri vrnitvi, in to z jadranjem v veter. Odločili smo se, da se namesto tega pričnemo iz mesta Finike vračati proti našemu izhodišču. Za cilj smo si izbrali zaliv Kekova. Moj predlog je bil izpustiti Finike in dva dni uživanja v zalivčkih za otokom Kekova, kakor se imenuje tudi zaliv za otokom. Zaliv ima še nekaj imen, a ga domačini najpogosteje imenujejo Ucagiz. Privez smo poiskali v mirnem zalivu, kjer je postavljen ponton. Prostora za privez je vedno dovolj, na ponton pa se je mogoče privezati z zunanje ali notranje strani. Če odločimo za slednjo, je treba paziti na globino. Cena za privez in elektriko znaša 18 evrov za 15-metrsko jadrnico. V vasi je nekaj prodajaln in manjši market, kjer lahko kupite sadje in zelenjavo, ne manjka pa niti restavracij. Cene za hrano so si po večini podobne in se gibljejo med 10 in 20 evri. Za ceno rib smo se lahko celo pogajali. Naslednje jutro smo se ustavili v vasi Kale, oddaljeni dobro miljo, kjer smo si ogledali trdnjavo nad vasjo. Privez pred restavracijo vas ne bo stal ničesar. Prijazni lastnik restavracije vas bo privezal, če boste popili kakšno hladno pijačo, pa bo še dodatno vesel. Za otokom Kekova, ki dobro umiri valove, ki jih dvigne NW veter (veter s severno-zahodne smeri, op. a.), se skriva veliko zalivčkov. Če plujemo iz smeri Andriake, je treba paziti na višino, saj visi električni kabel v zraku. Višina na karti je sicer 26 metrov, vendar je v sredini manj, z jadrnico pa ne gre jadrati čisto ob otoku. Jadrnica je v kakšnem od teh zalivov zagotovo sama, zato lahko rečemo, da je enkratno področje za kakšen romantičen večer na sidru in nočno kopanje v 27, ponekod tudi do 29 stopinj Celzija toplem morju. Mi smo iz Kekove odjadrali na grški otok Kastelorizo, ki je oddaljen 15 milj.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Kastelorizo
Simpatično mestece z nekaj restavracijami, manjšo in nekoliko slabše založeno trgovino in brezplačnim privezom je prijazno do navtikov, saj vstopno-izstopne formalnosti niso nujne, je pa priporočljivo, da se naslednji dan odpravite pred 10. uro zjutraj. Če se seveda ne boste večer prej predolgo zadržali v baru na obali, ki je odprt do jutra. Glasba iz lokala ni tako glasna, da bi motila spanje prebivalcev mesteca. Pri vplutju ne pozabite izobesiti grške zastave, prav tako jo je dobro takoj po izplutju tudi sneti. Za naslednji cilj smo si izbrali mestece Kalkan. 15 milj lahkotnega jadranja, vmes postanek za kopanje in okrog 17. ure pristanek v mestu. Podobno kot v Kasu, je tudi tukaj priporočljivo vreči sidro in privezati krmo na obalo. Cena priveza, elektrike in vode je znašala 45 evrov. S taksijem se lahko odpravite 25 km daleč v notranjost na ogled ruševin Letoon. V okolici je še več antičnih in bizantinskih ruševin, je pa že samo mestece turistično zelo zanimiva destinacija. Ogromno število prodajaln z vsem mogočim, restavracij in barov. Pristan je podobno kot v Kasu zaščiten z visokim valobranom, na valobranu je bistro, od koder lahko občudujete sončni zahod. Cene večerje so podobne kot drugod, lahko pa si izberete kakšno prestižnejšo restavracijo, vendar tudi tam ne boste plačali več kot 35 evrov na osebo.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Palačnike sredi morja
Naslednje jutro smo iz Kalkana odpluli že zgodaj, saj nas je čakalo 28 milj jadranja v veter. Zjutraj je bilo stanje še najbolj podobno brezveterju, tako da smo 20 milj prepluli z motorjem, zadnjih osem pa prejadrali. Namenili smo se v zaliv Karacaoren, kjer smo bili že prvi dan, vendar v drugo uvalo, v severo-zahodnem delu zaliva. Okoli 16. ure smo se želeli zasidrati v uvali, vendar nas je prijazni lastnik prosil, če se lahko vrnemo kasneje, ko nam bo lahko priskrbel mesto za privez. Odločili smo se, da odplujemo proti 2 milji oddaljenemu otočku Germini in si še tam ogledamo nekaj bizantinskih ruševin. Ko smo se zasidrali, je do nas priplul čoln, na katerem sta bila mama in sin, ki sta ponujala palačinke. Le-te pripravita kar na čolnu, z nadevi po želji. Dogovorili smo se, da nam jih bosta pripravila naslednji dan za zajtrk. Po ogledu in potapljanju med podvodnimi ruševinami smo se okoli 20. ure vrnili v prej omenjeno uvalo in res nas je čakalo mesto za sidranje in privez na obalo. Le do restavracije se je bilo treba sprehoditi v hrib. Zjutraj sta, kot je bilo dogovorjeno, priplula mati in sin, prinesla sveži kruh in nam spekla palačinke (cena za eno je znašala 5 turških lir, op. a.). Po zajtrku smo odpluli proti marini Gocek, vmes pa se še ustavili v zalivu, si privoščili plavanje v toplem morju in popoldne pristali v marini. Del posadke je namreč naslednji dan odletel domov.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Zadnji obisk zalivov
S preostankom posadke smo po njihovem odhodu odpluli proti 34 milj oddaljenemu zalivu Ekincik. Od tam vas s čolni odpeljejo po reki do mesta Dalyan. Med plovbo po reki lahko občudujete antične hiše, ki so vklesane v skale, na koncu pa se lahko namažete z muljem, za katerega pravijo, da zelo blagodejno vpliva na kožo. Jadrnico smo privezali v My marini, ki je lep primer, kako mora izgledati marina v naravnem okolju. Če se odločite za večerjo v restavraciji nad marino, vam bodo za privez zaračunali 10 evrov, elektrika in voda sta vključeni v ceno. V sanitarije ne morete vstopiti z lastno obutvijo, temveč le s cokli, ki čakajo pri vhodu, je pa temu primerna čistoča. V marini, ki sicer nima veliko privezov, je poskrbljeno za vse. Zanimiv je način strežbe pri večerji. Na vozičku vam pripeljejo različne predjedi, ki si jih lahko sami izberete, prav tako je z ribami, mesom in s sladicami. Jedilni list v živo! Zjutraj smo se odpravili proti mestu Fethiye, ki je znano turistično središče. Med postankom v lepem zalivčku smo za popestritev lahko opazovali akrobacije nekaterih sidranja v vetru neveščih skiperjev. Popoldne velikokrat v zalivih zapiha veter v bok, zato je pri sidranju treba vedno spustiti dovolj verige, krmo pa vezati bolj v smer vetra. Povsod, kjer sem sidral, je sidro dobro držalo. Plovba se je nadaljevala v mesto Fethiye. Privez smo poiskali kar v marini in tudi tukaj se nam ni bilo treba ukvarjati z muringom, saj je to namesto nas opravil delavec marine. Lepo in zanimivo turistično mesto, z veliko restavracijami, trgovinami ipd.. Zjutraj smo v marini natočili gorivo in bili zopet presenečeni nad vljudnostjo – tudi za to namreč poskrbijo uslužbenci črpalke. Uslužbenec črpalke je bil tako natančen, da niti kapljica goriva ni kanila na barko. Zatem smo odpluli proti izhodiščni marini, 15 milj oddaljenemu Goceku in se vmes ustavili v zalivu pred marino še na zadnjem kopanju na tem dopustu. Popoldne smo pristali v marini in opravili formalnosti pri predaji barke. Jadranje v tem delu Turčije ne bo nikogar pustilo ravnodušnega. Prijazni, nevsiljivi ljudje, dober navtični servis, ugodne cene, čistoča, toplo, čisto morje in ne nazadnje, zelo lepo vzdrževana barka so navdušili tudi moje francoske goste, s katerimi bomo zagotovo v kratkem spet jadrali po turških vodah.

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT