Poslušajmo stare modrosti, a mislimo s svojo glavo
„Na Sailing Anarchy pogledam enkrat na teden, da vidim, kaj se dogaja v svetu, to je pa tudi edina moja povezava z jadranjem, sicer bi me preveč posrkalo vase. Raje se občasno s kom pogovorim in izvem vse, kar je pomembnega, saj tako pridejo do mene že izbrane informacije,“ je v smehu odgovoril Jure Jerman, ko sem ga prosila za tale jadralsko-meteorološki intervju. „Uresničim lahko enega, morda dva večja jadralska projekta na leto, da se jima res posvetim, za več pa nimam časa.“
Jakica Jesih foto: J. Jesih, arhiv J. Jermana, arhiv Monocup
Jure Jerman je meteorolog, zaposlen na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO), kjer se na naše veliko veselje ukvarja predvsem z modelom Aladin. Pa tudi jadralec je, ki se je v študentskih letih na solingu pripravljal za olimpijado v Barceloni, kjer sicer ni nastopil, se je pa udeležil treh evropskih in dveh svetovnih prvenstev, bil državni prvak v katamaranu razreda A, zadnji dve leti pa ga največkrat srečamo na regatah Monocupa, kjer uspešno krmari svojo družinsko posadko. Ljubezen do jadranja lepo nadgrajuje s svojim meteorološkim znanjem, morda še največ pa imamo od tega prav jadralci, saj se Jure vse bolj uveljavlja kot svetovno priznani svetovalec za ‘routinge’. Po domače bi lahko rekli, da jadralcem na njihovih poteh preko oceanov svetuje – nekaterim vnaprej, drugim pa kar med plovbo – katero pot ubrati glede na vremenske razmere.
N+: Kaj mora narediti Jure iz Ljubljane, da ga nekaj let kasneje povabijo v ekipo Volvo Ocean Race-a?
Predvsem mora biti radoveden. Dokler je človek radoveden, dokler išče nove stvari, do takrat živi. V mladosti sem jadral na nekem srednjem nivoju – z Boštjanom Antončičem, Miho Špendalom in Željkom Perovićem smo jadrali na koprskem solingu, kar je bila zelo prijetna izkušnja. V ekipo so me vzeli, ker sem bil velik in težek, a nič hudega, vseeno sem se veliko naučil. Naš cilj je bila olimpijada v Barceloni leta 1992, kar nam sicer ni uspelo, kot študentje pa smo vseeno odjadrali povsem korektno kampanjo, tako da zdaj vem, kaj pomeni olimpijsko jadranje. Prišli smo na tri evropska in dve svetovni prvenstvi, kjer smo se vozili nekje v prvi polovici. Potem smo se razšli, v moje življenje je prišla družina in kdo ve, kam bi se stvari obrnile, če me ne bi pred njunim prvim Mini Transatom poklicala Ažo in Kristian (Andraž Mihelin, Kristian Hajnšek, op. a.). Takrat ju še nisem poznal, Janez Polajnar je bil naša povezava.
N+: In – vse ostalo je zgodovina …?
Ja, začela se je z njunim prvim in nadaljevala z drugim Transatom. Na prvem sem spoznal danes že uveljavljenega jadralca Phila Sharpa, ki pa je bil takrat šele na začetku svoje poti; pred drugim Transatom, na regati Les Sables-Azori, je Ažo dobil idejo, da bi lahko delal ruting za Philov bližajoči se Route du Rhum. Nad idejo nisem bil najbolj navdušen, a Phil jo je zagrabil z obema rokama. Imel je serijsko barko, serijska jadra itd., spomnim se, da je kupil dodaten genaker in vrgel ven mizo – res ni imel realnih možnosti za dobro uvrstitev. Toda glede na moje dotedanje precej skromne izkušnje sva nekako ‘pasala’ skupaj. Takrat je še vedno veljalo splošno prepričanje, kot nekakšna ‘offshore mantra’, da se pluje iz Francije na Karibe s pasatnimi vetrovi. Kot dodano vrednost sem zato za Phila naredil obsežno klimatološko analizo in pregledal celo vrsto zgodovinskih situacij. Ugotovil sem, da je šla več kot polovica poti iz prejšnjih regat severno od Azorskega anticiklona, kar sicer pomeni jadranje proti vetru, a so bili tisti jadralci tipično hitrejši, pa tudi pot je krajša. Zato sva izbrala to ruto s Philom, ki je odlično odjadral, zelo dobro sva pobrala tudi dve fronti, kar mu je prineslo še dodatnih 150 milj prednosti in ko sva dobro izkoristila še geografsko in časovno ozek prehod, ki ga je natančno ujel, je bila zmaga na njegovi, malo pa tudi na moji strani. To je bila zame zelo dragocena izkušnja, saj mi je potrdila, da je moje znanje vendarle nekaj vredno, da znam pravilno pojasniti podatke, da vse skupaj le ni zgolj sreča. Se je pa seveda treba večkrat dokazati in to jemati kot del učnega procesa, da si naslednjič lahko še bolj suveren.
N+: In kdaj je bilo naslednjič?
Sledil je drugi Transat, ki je zanimiva disciplina, saj na njem ruting ni dovoljen, vso pripravo je treba narediti vnaprej in klimatološko znanje je zato zelo pomembno. Potrebnih je veliko simulacij, da vidimo, kako vzorec optimalnih poti sovpada z vremenskimi vzorci, zato so te regate zelo dobra šola. Prvi teden po startu je najbolj preprost, saj še pade v časovni okvir ene vremenske napovedi, tako da optimalna pot do Zelenortskih otokov ni tako zapletena. Klimatološko je znano tudi, kje je treba prečkati ekvator, potem pa se pričakujejo JV pasati in od te točke naprej je jadralec na svojem. Zelo se veselim letošnjega Mini Transata, ki bo neskončno zanimiv, saj je predvidena nova ruta. Prva etapa bo šla iz La Rochella do Kanarskih otokov, na tej razdalji je mogoče vremensko situacijo dovolj dobro napovedati, od Kanarskih otokov dalje pa ne bo prečkala ekvatorja, ampak bo šla na Karibe. To bo zelo velik izziv, ki se ga bo dalo lepo lotiti ravno s poznavanjem klimatologije. Potrebna bo res dobra predpriprava, sicer bodo jadralci sredi Atlantika in kasneje v Karibskem morju jadrali zelo na slepo. Mislim, da je Mini Transat ultimativen izziv v rutingu za letošnje leto. Na njem kot kaže ne bo nobenega Slovenca, bom pa delal ruting za Čeha Milana Kolačka, ki je celo med favoriti – preselil se je v Francijo, kjer že dlje časa zelo resno trenira. Sodelovala sva že na prejšnjem Transatu, zato se tega projekta zelo veselim.
N+: Na osnovi preučevanja klimatologije preteklih regat je torej mogoče predvideti razmere na naslednji.
Tako je. Če se spomniva klimatologije optimalnih poti na Transatu Jacques Vabre, ki sem jo naredil za vaju z Anno, je bil nabor možnih in primernih poti zelo širok – od povsem severnih do zelo južnih, pasatnih, pa še marsikaterih vmes. A kot se je tudi takrat izkazalo, je bil še najbolj pomemben začetni vremenski vzorec, ki je na nek način določil ruto. Vse scenarije je treba preigrati in ugotoviti, kakšno je tveganje pri kateri poti. Bistvo rutinga je ravno v zmanjševanju tveganja in pretekla klimatologija lahko pri tem zelo pomaga.
N+: Mini Transatom in Philovemu Route Du Rhumu je sledil ruting za rusko Kosatko na Volvo Ocean Race-u leta 2009/10.
K temu projektu me je povabil Rob Humphreys, ki je bil izbran za oblikovalca VOR barke Kosatka. Rob je bil sploh prvi, ki je resno upošteval klimatološke študije pri načrtovanju jadrnice. Najprej pri Kingfisherju za Ellen MacArthur – za ta projekt so preigrali ogromno vremenskih scenarijev, preden so ji naredili na kožo pisano barko. Ko je Rob dobil ruskega naročnika za izdelavo VOR-ove jadrnice, se je obrnil name, saj sem pred tem sodeloval pri izdelavi klimatoloških študij za slovensko Class40 jadrnico Orca, ki jo je prav tako sprojektiral Rob Humphreys in prek katere sva se tudi spoznala. Še ko je bila VOR jadrnica v fazi načrtovanja, so me vključili v proces načrtovanja in izdelave jader; ta projekt je bil zame izredno zanimiv, saj smo delali skupaj z Jean-Yves Bernotom, ki je ‘ata in mama’ rutinga, on je ruting pravzaprav iznašel in o tem napisal tudi zelo dobro knjigo z naslovom Météo et stratégie. (Jean-Yves Bernot je na pravkar končanem Vendee Globe-u delal ruting za osem od dvajsetih jadralcev, med njimi tudi za zmagovalca Françoisa Gabarta in drugouvrščenega Armela Le Cléac’ha, op. a.). Za rusko ekipo Kosatke je pripravil ‘road book’ s približno 1000 stranmi, za vsako etapo posebej je opisal vse vremenske sisteme, ki lahko jadralce doletijo – in dodal napotke, kako se z njimi soočiti. Zelo konceptualno. Zame je bilo to sodelovanje zelo dragocena izkušnja, saj sem spoznal, kako on dojema fazo predpriprave in rutinga. V vsaki etapi izpostavi kritične vremenske prehode, ki se jim prilagodi nastavitve barke. Z drugimi besedami, po njegovem so kritični tisti deli regate, kjer se vetrovni sistemi menjajo. Te se skuša čim bolje predvideti vnaprej. Skupaj smo pripravili tudi softver za vizualizacijo, ki naj bi taktiku kar najbolje pomagal razumeti vremensko situacijo in njeno nedoločljivost, žal pa se projekt finančno ni do konca izšel, zato Kosatka ni končala regate. Sem pa takrat spoznal skiperja Andreasa Hanekampa, s katerim smo nadaljevali z drugimi projekti. Po končanem VOR-u je bila zame zelo prijetna izkušnja tudi predzadnji Mini Transat s Charlijem Dalinom, ki je sicer vozil med serijskimi barkami in zmagal v drugi etapi. Sledila sta še Solidaire du Chocolat z Avstralcem Nickom Brennanom ter leta 2011 Transat Jacques Vabre s tabo.
N+: Morda je bil nekoliko izven konteksta klasičnih čezocenanskih regat ruting za dva Francoza, ki sta lovila rekord čez Atlantik v 5,5-metrskem katamaranu.
Ta rekord je na nek način najbolj obskuren od vseh, ki jih vodi World Sailing Association.
N+: Obskuren?
Predstavljaj si dva fanta, ki skušata na petmetrskem katamaranu brez kabine čim hitreje prejadrati Atlantik na relaciji Dakar – Guadeloupe. Dejansko je fantoma to tudi uspelo, rekord sta iz 13 dni in 13 ur izboljšala na 11 dni in 11 ur. Sredi noči mi je zvonil telefon z vprašanji – „Lahko zdaj obrneva?“. Ta rekord še vedno drži.
N+: Z vsem tvojim meteorološkim znanjem mora biti jadranje veliko bolj preprosto …
Iskreno povedano – niti ne. Kljub temu, da je študij meteorologije relativno zapleten, pa sem vsaj v začetku zelo težko povezoval naštudirano s tistim, kar se je dogajalo na vodi. Ko sem v študentskih letih jadral na solingu, tega znanja še nisem imel. Šele zdaj so mi zadeve začele sestavljati večjo sliko. Zdaj tudi razumem, zakaj imajo Angleži v olimpijski ekipi meteorologa – verjetno ne za hec. Tudi v olimpijskem jadranju, kjer se jadra na geografsko zelo majhnem polju, je vendarle mogoče zmanjšati verjetnost napak s poznavanjem vremenskih vzorcev. Če bi meteorologijo bolj resno vključevali v svoje jadranje, bi lahko dosegali bistveno več – in to velja za vse zvrsti jadranja.
N+: Ko greš z nami na Monocup regato, uporabiš to svoje znanje?
Neee. (Smeh) Na morju, v Izoli, Portorožu, jadram predvsem po nekem zgodovinskem spominu. Pa tudi preveč dela imam sam s sabo, da pridemo okoli boje živi in suhi – da bi se imel čas ukvarjati še s tem. Bolj zanimiva je recimo regata na Velenjskem jezeru, kjer so pojavi nekoliko potencirani in je velik izziv ugotoviti, od kje bo pihnil naslednji sunek. Tam se – kot nedomačin – kar dobro znajdem predvsem na podlagi svojega znanja. Boljši primer uporabe meteorološkega znanja je jadranje na velikih barkah, recimo lanska Malta na Class40 Fulcrumu, kjer smo zmagali v svojem razredu. Bil sem navigator, kar je bila zame nova izkušnja, a smo res dobro odjadrali in pustili drugouvrščeno 40-ko za cel dan zadaj. Od starta do cilja smo se neskončno zabavali – in ponovno se je izkazalo, da se gre na regato le, če imaš dobro barko in dobro posadko – in mi smo imeli oboje. Pred regato sem bil skeptičen, če bo od mene kaj koristi – vsem mojim izkušnjam navkljub. Za moje pojme namreč ni tako nepredvidljive regate, kot je prav Middle Sea Race, saj se dogaja na prehodu med poletjem in zimo, ko je Sredozemlje konvektivno zelo aktivno, zelo veliko je neviht, tudi obalnih efektov, termike, gradientnega vetra … Izkazalo se je, da smo pravilno predvideli vsak naslednji korak in ker smo uspeli obdržati tudi koncentracijo, se je vse skupaj sestavilo v zmago. Še posebej, ker so včasih modeli kazali tudi za 180 stopinj drugačno sliko od dejanske in razumeti je bilo treba, zakaj je tako – in kaj posledično pričakovati. To se je na koncu izkazalo za mojo dodano vrednost in tukaj so tisti, ki so se zanašali zgolj na napovedi, izgubljali.
N+: Eden od modelov, na katerega se pri nas še najraje zanašamo, je Aladin. Kako deluje?
Aladin je meteorološki numerični model. Vse fizikalno-matematične enačbe, ki opisujejo razvoj vremena oziroma stanje ozračja, se pretvorijo v računalniški jezik oziroma program, ki je računsko zelo zahteven, zato ga je potrebno izvajati na čim močnejših računalnikih. Ni pa Aladin edini tak model, kar nekaj držav v bližnji okolici ga razvija kot svoj prvi model.
N+: Zakaj, se med seboj razlikujejo?
Ja, razlikujejo se glede na nekaj parametrov, recimo po prostorski ločljivosti, pa tudi glede na vstopne podatke, ki jih posamezna država uporabi pri določanju začetnega stanja. Tipično lokalnega značaja je recimo ugotavljanje vetrnih sunkov, kjer vsak vnese svoje lokalne reliefne značilnosti. Modeli torej generirajo avtomatske napovedi, prognostiki pa smo tisti, ki jim dodamo smisel v obliki primerne interpretacije, vezane na lokalno okolje. Da bi Aladin razumel ‘veliko sliko’, mu moramo zagotoviti tako imenovane ‘robne pogoje’, torej informacije, kaj se dogaja na robu računskega območja. Zato ga ‘gnezdimo’, kot to imenujemo, v model francoske meteorološke službe Arpege, ter v model Evropskega centra za srednjeročno napovedovanje vremena ECMWF, ki sta oba globalna modela. Del naše programske kode je enak modelu, ki ga poganja ECMWF – ki sicer deluje v nekoliko slabši ločljivosti, a pokriva celo zemljo. Sodelujemo tako z ECMWF (od 2012 smo njihov polnopravni član), kot tudi z Meteo France, ki je vodilni partner v projektu Aladin. Mi pa skušamo seveda narediti čim boljšo napoved za Slovenijo in okolico. S tem namenom moramo izračunati napoved tudi za sosednje države, pa za Jadran, Alpe, Sredozemlje. Gre za stalno igro izboljšave modelov in povečevanja prostorske ločljivosti, saj se vreme računa v nekakšni mreži točk. Pri nas je razdalja med dvema horizontalnima točkama okoli 4,5 km, upamo pa, da bomo letos prišli na 2,5 km, za kar bomo potrebovali 16 krat več računske moči. Ukvarjamo se z vprašanjem, kako izkoristiti lokalna opazovanja in razmišljamo, katera lokalna opazovanja sploh vključiti.
N+: Se naš Aladin vedno strinja z ECMWF modelom ali kdaj pride tudi do razhajanja?
Včasih se modela v napovedi popolnoma ujemata, včasih pa napovesta povsem različno, iz česar sklepamo, da je napovedljivost tistega dogodka majhna. Pravilo prsta je, da pogledamo več modelov; ko se ujemajo, ni dileme, če se razlikujejo, pa naša dodana vrednost temelji na izkušnjah. Ali pa pač povemo, da ‘ne vemo’. Čeprav model ne zna reči ‘ne vem’ in vedno nekaj napove, pa je na nas, da ocenimo, kakšna je njegova stopnja zanesljivosti.
N+. Ali obstajajo metode, s katerimi bi lahko objektivno ocenili stopnjo te njegove ‘nezanesljivosti’?
Ja, obstajajo in celo vse popularnejše postajajo. Imenujejo se ‘verjetnostno napovedovanje’, gre pa za določene zanesljivostne intervale, znotraj katerih se določen pojav zgodi. Na koncu dobimo napoved, izraženo v odstotkih verjetnosti. Kot primer – zadnja olimpijada v Weymouthu: UK Met Office je izdal vsak dan, povsem brez slabe vesti, nekaj različnih vremenskih scenarijev in vsakega ocenil z določenim odstotkom verjetnosti. Za širšo javnost bi bila takšna napoved nesprejemljiva, saj želijo ljudje načeloma jasen odgovor, kakšno vreme bo jutri – jadralci pa so veliko bolj zahtevna in glede vremena bolje podkovana javnost, zato takšno napoved lahko razumejo v pravilnem kontekstu.
N+: Model Aladin je v našem prostoru postal že generično ime za napovedovanje vremena.
Ja, Aladin je postal sinonim za napovedovanje vremena, generično smo se začeli pogovarjati – „Kaj kaže Aladin?“, kadar nas zanima, kakšno vreme oziroma veter bo jutri. Predvsem zato, ker so rezultati lahko dostopni prek interneta, objavljeni so v slikah, ki jih je relativno lahko interpretirati in vsak si lahko sestavi svojo napoved. Tudi dejansko je Aladin za napovedovanje vetra precej dober – vseeno pa moramo vedeti, da ni supermagično orodje. Recimo, če ocenim nekoliko na pamet – v 90 % situacij bo delal odlično, v desetih odstotkih pa bo brcnil v temo. Pa ne zato, ker bi bil slab, ampak zato, ker so vremenski vzorci včasih nenapovedljivi ali pa njihovi opisi v modelu niso popolni.
N+: Recimo?
Tipičen primer nenapovedljivosti so konvektivni procesi – recimo pojav neviht. Nevihta je proces, ki ima življenjsko dobo nekaj ur; so primeri, ko lahko napovemo nevihto, recimo nad Učko, s precejšnjo gotovostjo. Lokacijo bomo zadeli, časovno bomo mogoče zgrešili za pol ure, kar je še vedno v redu. Ko so dinamični pogoji napovedljivi, ko vemo, da se bosta nad Učko srečali dve zračni masi – termika oziroma maestral ob severni jadranski obali ter jugo – je jasno, da se bo tam naredila nevihta. Obstajajo pa primeri, ko se te sprožijo naključno in takrat ne moremo napovedati posameznih neviht. Lahko napovemo zgolj verjetnost, da bo do nevihte prišlo. Opredelimo lahko področje, kjer so te bolj verjetne. Tipično se takrat zgodi, da jih napovemo recimo v zahodni Sloveniji, nastanejo pa v vzhodni. (Smeh) Za razumevanje težavnosti napovedovanja moramo razumeti, da ozračje po vertikali nikakor ni homogeno. Zelo močan vpliv na veter imajo tudi temperaturne inverzije, kar pomeni, da začne temperatura z višino rasti, ne pa padati, kot je to običajno. V višini imamo lahko krasen, močan veter, spodaj pa zajezeno območje hladnega zraka. Ali se bo to jezero hladnega zraka spodaj razkrojilo ali ne, pa ne moremo z gotovostjo zmodelirati in napovedati.
N+: Kaj pa bi ga lahko razkrojilo?
Razkrojil bi se v primeru, da bi sijalo sonce, saj bi se hladen zrak nad zemljo ogrel, postal bi toplejši in začel bi se dvigati. Lahko pa se razkroji tudi takrat, ko je veter nad inverzno plastjo zelo močan in spodnjo, stabilno plast ‘nagloda’ s turbulentnim mešanjem.
N+: Sonce je mogoče napovedati …?
Seveda. Vendar ima lahko model v danem primeru preslabo prostorsko ločljivost – ni dovolj točen glede reliefa, porazdelitve morja in kopnega itd., zato je včasih težko napovedati intenziteto posameznih pojavov oziroma določiti, kateri od nasprotujočih si pojavov bo prevladal. Moj nasvet pomorcem bi zato bil: pridobite si čim več fizikalnega znanja, potem pa opazujte naravo in procese ter poskušajte razumeti, kaj in zakaj se je to dejansko zgodilo. Šele ko razumemo fizikalne vzroke za določene pojave, lahko postanemo ‘pametnejši’ od modela. Model je najboljši približek tega, kar se bo zgodilo, ni pa absolutna resnica, zato lahko s svojim znanjem in z izkušnjami določene situacije napovemo veliko bolje.
N+: V slovenskem morju se včasih v manj toplih mesecih zgodi, da Aladin napove zelo šibak veter, dejansko pa se ob jasnem vremenu vzpostavi termika in prav lepo zapiha. Zakaj tega Aladin ne zna predvideti?
Termika se zgodi zaradi razlike v temperaturi morja in kopnega. Vendar, kateri temperaturi morja? Načeloma seveda temperaturi morja na gladini, a kako pridemo do tega podatka, je cela znanost. Temperatura morja, ki jo upoštevamo pri svojih izračunih, je dobljena z zapleteno analizo, v katero so vključene satelitske meritve in prejšnje napovedi modela, vendar se lahko hitro zgodi, da je za stopinjo, stopinjo in pol drugačna od dejanske, kar že bistveno vpliva na količino dnevne termike. Aladin je namreč model za napovedovanje stanja atmosfere, ne pa za napovedovanje stanja morja, zato mu moramo morske podatke, imenujemo jih ‘spodnji robni pogoji’, zagotavljati iz drugih virov. Če se zgodi, da je spodnji robni pogoj napačen zgolj za stopinjo Celzija, lahko njegov izračun vremena glede na dejansko stanje tistega dne ne bo povsem točen. Morda je zanimivo ob tem povedati, da je naš naslednji korak, ki se ga nameravamo lotiti na ARSU– in lahko se zgodi, da bomo celo prvi v naši okolici, ki nam bo to uspelo – da bomo poleg modela ozračja, ki ga že imamo, izvajali še model morja. Oba modela bomo povezali, s čimer se bodo ti ‘spodnji robni pogoji’ začeli avtomatsko spreminjati in tako bo tudi splošna napoved točnejša. Še posebej se bo to poznalo ob burji, ko lahko temperatura morja pade zgolj v nekaj urah tudi za pet, šest stopinj. Ker bomo lahko upoštevali te spremembe, bodo tudi naše atmosferske napovedi boljše. To nam bo omogočil nov, desetkrat močnejši računalnik, ki ga pričakujemo v naslednjih mesecih. Ko smo kupili tega, ki ga imamo sedaj, je bil najmočnejši računalnik v Sloveniji, in tudi novi bo. Stal bo več kot pol milijona evrov, sofinancirali pa ga bomo iz evropskega projekta Bober, ki nam omogoča tudi prenovo nekaterih drugih sistemov – radarja, prenovitev računskega centra, postavitev 250 merilnih mest …
N+: Kaj sploh napovedujete, ko napovedujete vreme?
Vreme se dogaja v atmosferi in atmosfera je mešanica plinov; če poenostavim – sta njeni glavni sestavini zrak in voda v kakršni koli obliki. Ko napovedujemo vreme, pravzaprav napovedujemo stanje fizikalnih količin, ki določajo vreme – temperaturo, zračni tlak, zračno vlago in veter kot vektorsko količino. Če poznamo stanje teh količin v vsaki točki, lahko numerično izračunamo napoved tudi za naprej. Izkustvenega napovedovanja z analogijami v smislu – če imamo približno enako vremensko situacijo kot zadnjič, bomo napovedali približno enak razplet – ni več. To pa zato, ker računalniški modeli nimajo vnešenih zgodovinskih izkušenj, ampak samo fizikalna pravila in odnose, ki opisujejo dogajanja v atmosferi, in to je dovolj. Seveda pa je treba takšno napoved na koncu interpretirati in ker igrajo orografske prepreke (Dinarsko gorstvo, Alpe …) pomembno vlogo, se vreme na koncu vendarle ujame v neke določene in predvidljive vzorce. Če jih poznamo, lahko pri interpretaciji nekoliko sklepamo nanje.
N+: Laično se nam zdi, da se vreme ves čas ponavlja …
Dejstvo je, da enakih situacij ni. Profesor Lorenz, ki je ‘izumil’ kaos, je na 500-milibarskih kartah preučeval 30-letno obdobje vremena na severni polobli in ugotovil, da se nobena situacija niti enkrat ni ponovila. Je pa res, da bo ciklon, situiran na podobni lokaciji kot nekoč v preteklosti, in če bo podobno globok, rezultiral v zelo podobni posledici – recimo da bo spet zapihal jugo. Imamo torej različne vremenske situacije, ki imajo za posledico enake vremenske vzorce, enaki vremenski vzorci pa so pogojeni z orografijo – recimo z reliefom.
N+: Kako si najlažje pojasnimo vreme na Jadranu?
Če Jadran ne bi bil tak, kot je – če na vzhodu ne bi imel Dinarskega gorstva, na severu Alp in na zahodu Apeninskega polotoka, bi večino časa pihali zahodniki, saj ležimo v pasu splošnih zahodnikov. Ker pa imamo te planine oziroma geografske ovire, prevladujeta še dve smeri vetra, jugo in burja. Jugo zato, ker fronte k nam prihajajo z zahoda. Pred frontami nad Jadranom pihajo jugozahodni višinski vetrovi, zaradi kanaliziranja ob Dinarsko gorstvo pa se ta veter usmeri vzdolž tega pogorja in spremeni smer v JV veter, ki ga poznamo kot jugo. Tipično torej ob vzhodni jadranski obali, torej pri nas, piha jugovzhodni veter, čimbolj gremo na sredino Jadrana in proti Italiji, tem šibkejši je vpliv zasuka ob Dinarsko gorstvo in posledično je tam veter bolj južne oziroma jugozahodne smeri. Dinaridi kanalizirajo vse vetrove južnih do zahodnih smeri v »jugo«, zato je ta relativno pogost veter na Jadranu. Burja kot drug najbolj značilen veter na Jadranu pa je prav tako močno pogojen z orografskimi značilnostmi območja.
N+: Kako si lahko pojasnimo stare primorske modrosti, kot je recimo „boj se črne burje in jasnega juga“?
O starih mornarskih modrostih bi rekel takole: treba jih je poznati, saj je v njih neskončno veliko resnice, treba pa si jih je tudi znati razložiti. Zakaj bo naslednji dan lepo vreme, če je sončni zahod lep in rdeč? Preprosto zato, ker na zahodu očitno ni oblakov in ker vreme pri nas tipično prihaja z zahoda. Vedeti pa moramo, da bo ta modrost držala v približno 80 % primerov, kajti občasno pride vreme k nam tudi z vzhoda. Zato moramo te pregovore obravnavati s ščepcem svoje lastne pameti. Moj nasvet bi bil, da zbiramo te pregovore, hkrati pa se jih trudimo tudi fizikalno pojasniti. Vprašala si po „škuri buri in vedrom jugu“, kar je zelo zanimiva modrost, ki jo lahko lepo meteorološko pojasnimo: kadar imamo običajen, ciklonalen jugo, je center ciklona ponavadi nad Genovskim zalivom ali nad severnim Jadranom; takrat imamo v Tržaškem zalivu že burjo, v Dalmaciji pa še vedno piha jugo. Ko pa govorimo o ‘vedrom jugu’, kot ga pogovorno tudi imenujemo, pa je center anticiklona nad vzhodnim Sredozemljem, ponavadi nekje nad Turčijo ali Grčijo. Takšen jugo je zelo močan in tudi dlje traja, zato močno razburka morje – in to je razlog za opozorilo, naj se ga bojimo. Ne prinaša pa s seboj padavin ali neviht, ponavadi ga spremlja lepo, jasno vreme. »Škura bura« pa nastane, ko imamo nad Jadranom ciklon, na zgornji strani že začenja pihati severovzhodnik, spodaj pa imamo še vedno jugo. Burja je v severnem Jadranu zelo pogosto tega ciklonalnega izvora. Vreme je takrat oblačno in ker v višinah še vedno pihajo južni do jugozahodni vetrovi, pride do striženja zraka med severovzhodnim in jugozahodnim vetrom. To striženje predstavlja nekakšno frontalno površino, ob kateri se toplejši zrak dviga in kondenzira v kapljice, sledi dež – in zato je veter, ki takrat piha, ‘črna burja’. Tako kot »vedro jugo« tudi črna burja traja dlje časa, saj je življenjski cikel takega ciklona lahko precej dolg, tudi nekaj dni. Običajno bo deževalo, padavine pa bodo tipa tople fronte.
N+: Še en izrek, ki ga pogosto slišimo, je ‘zatišje pred nevihto’?
Ja, tudi ta izrek seveda drži. Pred nevihto piha jugo, ko se začne približevati fronta, pa jugo oslabi in preden nas doseže hladen zrak, ki se tipično steka iz nevihtnih oblakov, bomo imeli nekaj minut zatišja. Takrat se splača pogledati, kaj se dogaja v smeri, iz katere nevihte prihajajo, skrajšati oziroma povezati jadra in predvsem ne bežati v marino, saj nevihto lažje preživimo na odprtem kot v marini, če je ne dosežemo pravočasno. Vedeti moramo tudi, da nevihte ne trajajo dolgo.
N+: Kaj predlagaš, kje in kako se učiti o meteorologiji?
Vreme na videz izgleda zelo komplicirano, v resnici pa obstaja le nekaj osnovnih fizikalnih zakonitosti, ki jih je treba razumeti. Te so predvsem – kje se zrak segreva oziroma ohlaja, kaj je potrebno za nastanek padavin, zaradi česa sploh nastane veter – in to je vse srednješolska fizika. Če se jih pravilno lotimo, hitro postanejo logične in potem jih je enostavno sestavljati v veliko sliko, ki nam pove mnogo več, kot če samo poslušamo napoved. Sčasoma bo naš lasten opis vremena vse popolnejši in vse lažje ga bomo uporabljali tudi na regatnem polju. Vsak morjeplovec je od vetra na nek način odvisen – če že ne življenjsko, pa kot jadralec na regatah. Povsem jasno je, da z boljšim znanjem meteorologije bolje jadramo. Kako se torej tega lotiti? Preberimo čimveč knjig ter poskušajmo ustvariti svoj miselni vzorec, kako vreme dojemati in interpretirati. Jaz sem temu posvetil kar nekaj časa. Danes imamo na internetu ogromno enostavno dostopnih podatkov, kar pa nas dela slabše pomorce, saj smo se nehali spraševati o vzrokih za te pojave oziroma za dotični veter. Ugotavljam tudi, da je kljub poplavi knjig zelo malo takih, ki naslavljajo problem tolmačenja avtomatsko generiranih modelskih produktov, recimo Aladina.
N+: Izziv zate, torej.
Ja, vendar na trenutek inspiracije še čakam. (Smeh)
