O jadranje po Jonskem morju je bilo napisanih že mnogo reportaž in člankov, zato ne bom na dolgo in široko opisoval vsakodnevnih vtisov, temveč želim bodočim avanturistom, ki se bodo odpravili v ta delček Mediterana, dati nekaj koristnih nasvetov.
Radivoj Jesenšek foto: R. Jesenšek
Sem del jadralske ekipe, ki vsako leto izkoristi teden dni za tako imenovano »moško jadranje«. Letos smo se odločili za Jonsko morje in istoimensko otočje. Imeli smo večkratno srečo; teden dni fantastičnega sončnega vremena, zadovoljive vetrovne razmere za jadranje, na koncu pa nas je čarterist nagradil še z dodatnim brezplačnim dnem. Vse z razlogom. Jadrnico z imenom Odisej smo prevzeli na Krfu. Z njo smo uspeli prijadrati do otoka Zakintos in nazaj, vmes pa smo si ogledali kar nekaj drugih večjih in manjših otokov. Idejo za naslov sem dobil, ko smo se ustavili v kraju Frikes na otoku Itaka. Tam nas je gostoljubno sprejela Penelopa (ne tista zgodovinska, Odisejeva, temveč prijazna lastnica restavracije s tem imenom), ki nam ni nudila le varnega priveza, temveč tudi izjemno dobro hrano za zelo ugodno ceno (Bingo!!!).
Pa pojdimo k nasvetom:
PREVOZ do Krfa in nazaj – teoretično obstaja kar nekaj možnosti, vendar izven sezone ostane na voljo le prevoz s trajektno ladjo iz Benetk do Krfa in nazaj. Ker je vožnja po dolžini Jadrana daljša od 24 ur, je priporočljivo kupiti karto z uporabo kabine za spanje. Udobno, vendar ne razkošno. To je le prevoz in ne križarjenje. Vaši domišljiji pa prepuščam, kako zabiti čas med plovbo. Tako je potrebno jadralskemu tednu prišteti še najmanj dva dni za pot. V sezoni obstaja možnost prevoza s čarterskimi leti z bližnjih letališč do otoka Krfa in Zakintosa ter Preveze na obali.
NAJEM PLOVILA – priporočam zgodnji najem, ker bo dogovarjanje dolgotrajno. Iz naših izkušenj lahko rečem »malo denarja – malo muzike« kar pomeni, da smo sicer imeli plovilo dolžine nekaj preko 15 metrov za ugodno ceno, vendar smo imeli pripombe na jadra, vrvi, navigacijsko opremo in še kaj. Primerno je pridobiti fotografije plovila, posnete na zahtevo in to v času dogovarjanja. Čeprav to ni ne vem kakšna garancija, je vseeno več kot to, kar ti pokažejo na internetni strani. To velja tudi za dodatno opremo, kot npr. špinaker ali genaker in podobno. Veliko nam je bilo obljubljeno, nič nismo dobili, razen gole jadrnice, seveda. Nismo se kaj dosti pritoževali, seveda zato, ker potem zaradi njihove hitrosti reševanja problemov vsekakor ne bi izpluli niti naslednji dan po prevzemu.
PRIVEZI – marin je malo, njihov standard je nižji od marin v Jadranu. V tem času se lahko privežeš ali sidraš praviloma kjerkoli. Preganjal nas ni nihče, kaj šele, da bi za privez zahteval plačilo. Tudi izven sezon je na privezih kar nekaj plovil. Pri vezu na obalo je potrebno vreči sidro in dovolj verige, ker muringov ni. Obstaja pa velika verjetnost na katero opozarja tudi avtor navtičnega vodnika po jonskih otokih, da ti bodo drugi navtiki »vrgli« sidro preko tvojega. Tako si pač obsojen na skupinski odhod. Se ne izplača vznemirjati. Pomoči mornarja z obale ne pričakuj. Vsa opravila pri privezu so v lastni režiji ali pa ob bolj ali manj (ne)strokovni pomoči drugih navtikov. Zato si je pri prihodu na mesto priveza le tega smiselno čim bolj podrobno ogledati in dobro pripraviti vse potrebno.
Tam nas je gostoljubno sprejela Penelopa (ne tista zgodovinska, Odisejeva, temveč prijazna lastnica restavracije s tem imenom), ki nam ni nudila le varnega priveza, temveč tudi izjemno dobro hrano za zelo ugodno ceno.
PREHRANJEVANJE – svetla točka poti. Po priporočilih znancev nismo šli v nakupe hrane. Le toliko, da smo imeli za dnevne malice med jadranjem in »rezervo« v primeru, da ne bi prišli do restavracije. Zajtrkovali in večerjali smo v restavracijah. Vendar pozor! Ponudba je velika in cenovno pestra. Zato se je potrebno pred odločitvijo za določeno restavracijo informirati o ponudbi, cenah, pogledati po sosednjih mizah kaj jedo drugi in najpomembneje vprašati lastnika ali bo obrok z računom ali brez. To ti omogoča več manevrskega prostora pri pogajanju o ceni. Tu so Grki namreč zelo »kreativni«. Obisk kuhinje je skoraj zakon. Pokažejo ti, kaj je pripravljenega, ogledaš si lahko zaloge v hladilnikih in zamrzovalnikih. Za HASAP (mednarodna metoda zagotavljanja varne prehrane) zgleda tam še niso slišali. Praviloma uradnega računa ne dobiš; nekaj na roko napisano, včasih samo končni znesek. So pa tudi izjeme, vendar tam ni veliko pogajanj o ceni in tudi končni račun je višji. O hrani oziroma posameznih jedeh ne bi govoril, ker je to stvar okusa vsakega posameznika. Še nekaj o pijači. Za ljubitelje vina ni veliko izbire. Odprta domača vina so le za »bevando«, redko smo naleteli na boljši izbor. Zato pa je pivo vseh možnih proizvajalcev. Pozor na jutranje kavice in večerne koktajle! Lahko vas boli glava ampak ne od kofeina ali alkohola temveč zaradi cene. Tudi tu velja preveriti ponudbo pri različnih ponudnikih.
Pozor na jutranje kavice in večerne koktajle! Lahko vas boli glava ampak ne od kofeina ali alkohola temveč zaradi cene.
OKOLJE – ob pogledu na jonsko otočje so mi prišli na misel južno jadranski otoki. Večinoma poraščeni z bori in cipresami, veliko je obdelanih površin, oljčnih nasadov in nekaj vinogradov. Večji otoki so tudi visoki, kar vse vpliva na vetrovne razmere in obstoj »mikroklim«, ki te lahko presenetijo s trenutno močnejšim vetrom s spreminjajočo se smerjo. Veliko je peščenih plaž v razpotegnjenih zalivih. Zato že sam pogled na zemljevid pove, da je na tem otočju manj naravnega zavetja za prenočevanje v zalivih kot smo ga vajeni na Jadranu. Plaže, obala in morje so čiste. Mogoče zato, ker je ta del šele na vhodu v Jadran in na začetku »onesnaževalne verige«.
Še nekaj o naseljih. Leta 1953 je Jonsko otočje prizadel močan potres, ki je uničil in poškodoval velik del zgradb, predvsem na južnejših otokih. Zato boste zaman pričakovali pogled na stara kamnita naselja ob obali ali v pobočjih kot smo vajeni. Vse skupaj je bolj podobno nenačrtni gradnji nikoli dokončanih zgradb kockaste oblike, ki so povezane s stotinami žic za elektriko, telefon in še kaj. So pa tudi svetle izjeme in to tam, kjer je bil potres šibkejši in so zgradbe obnovili. Lep primer je mesto Krf in še nekaj drugih.
Pred odločitvijo za določeno restavracijo, se je potrebno informirati o ponudbi, cenah, pogledati po sosednjih mizah kaj jedo drugi in najpomembneje, vprašati lastnika ali bo obrok z računom ali brez.
JADRALSKI UŽITKI – o tem ne bi zgubljal besed. Odvisni so od letnega časa, trenutnih vremenskih razmer in skiperja na jadrnici. Če je zagrizen, se bo jadralo od jutra do večera. Če pa bo prisluhnil posadki, bo jadranja nekaj manj, vendar bo več časa za oglede krajevnih znamenitosti, ki jih sicer ni veliko ter drugih posvetnih stvari.
KONČNI VTIS (osebno mnenje) – Vsekakor pozitiven. Lepo in čisto okolje ter morje, dobra hrana, prijazni ljudje, nihče te ne preganja in vsaj v času našega obiska zadovoljive razmere za jadranje. Če bi me vprašali ali bi se še vrnil, bi bil moj odgovor »da« vendar z razmislekom. Mislim, da smo vsekakor navajeni več reda in organiziranosti. Večkrat mi je prišel na misel izrek z južne strani naše meje in sicer »Što južnije, to tužnije.« Mogoče pa je vseeno tudi v tem tudi čar vsega.
