Susak je, kljub temu da je pravzaprav majhen otok, velikokrat tema navtičnih pogovorov, ki po navadi potekajo nekako takole: „Vam je uspelo dobiti vez v lučici? Ste bili pri vinogradih? Ste v Gornjem selu srečali koga? Madona, je čuden ta otok, ta velik kup peska. Kako je sploh nastal? So pa domačini malce hecni, a ne?“
Vojko Mitrovič foto: V. Mitrovič
Susak je zagotovo otok, o katerem se vsaj na severnem Jadranu rado veliko govori. Kako tudi ne, saj si je ta peščeni otoček, velik le 3,8 km?, skozi svoje nastajanje in zgodovino nabral veliko posebnosti in nepojasnjenih skrivnosti. Otok se namreč od ostalih jadranskih otokov tako zelo razlikuje, da so se ga upravičeno prijeli pridevniki: edinstven, nenavaden, čuden, lep in skrivnosten.
Zanimiva zgodovina
Pomorcem se je Susak zdel pomemben že v starih časih, saj so ga v 13. stol. vrisali v pomorsko karto ‘Carta Pisana’. Na vrhu otoku stoji znameniti svetilnik in ker je viden kar 20 milj daleč, mornarjem uspešno pomaga pri navigaciji v tem delu Jadrana. Je eden redkih svetilnikov s stalno posadko. Napotite se tja, saj vam ga bo svetilničar z veseljem razkazal.
Geologi še danes nimajo enotnega mnenja, kako je ta izrazito peščen otok sploh nastal. Ni jim še povsem jasno, kaj je na kamnito ploščo prineslo približno sto metrov debelo plast peska in mivke. Morda veter, ali voda? Zakaj vendar noben otok v bližnji ali daljni okolici nima takšne sestave? Po prvi teoriji je pesek na ploščo v ledeni dobi naložil veter. Druga teorija pravi, da je pesek iz reke Pad, tretja pa, da je pesek nanesla istrska reka Raša. Domačini še najbolj verjamejo, da ga je nanosila slednja, saj je med peskom še danes moč najti lupine sladkovodnih polžkov. Mimogrede, na apnenčasti plošči je okoli 20.000.000 m3 peska in zanemarljiva količina drugih kamenin. Zgodovinarji pravijo, da so na otok prvi stopili Iliri, ki so na vrhu otoka zgradili utrdbo, katero so nato prevzeli Rimljani in zgradili še svoje naselje. Za njimi so otoku vladali vzhodni Goti, njim pa so oblast iztrgali Bizantinci. Hrvati so na Susak prispeli v 8. st. in ga v 10. st. priključili takratni hrvaški državi. Kralj Krešimir je poslal na otok benediktince, ki so zgradili samostan, nato pa otok v 18. st. zapustili. Cerkvene oblasti so na ruševinah zgradile današnjo cerkev, kjer je spravljeno nenavadno, veliko razpelo, ki mu domačini pravijo Veliki Bouh. Ob samostanu, kasneje pa ob cerkvi, je sčasoma nastajalo naselje, ki se še danes deli na dva, povsem ločena, dela. Na hribu leži starejše Gornje selo, ob zalivu Spjaža pa se razteza Donje selo. Zanimivo ob tem je, da je v teh dveh delih naselja, ki ju sicer povezuje samo 150 stopnic, moč začutiti povsem različen življenjski utrip. Pogled v prejšnje stoletje razkriva, daj je avstro-ogrska na otoku zgradila znameniti svetilnik, Italijani pa majhno tovarno za predelavo rib. Razvili so še vinogradništvo. Demografi kot zanimivost navajajo, da je bil Susak svoj čas, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, najgosteje poseljen prostor v takratni Jugoslaviji. Masovno izseljevanje z otoka se je pričelo v prvi polovici šestdesetih let, otočani pa so se zatekli predvsem v ZDA, v New Jersey. Tam danes živi okoli 3.000 prebivalcev Suska in njihovih potomcev, torej približno dvajsetkrat več kot na otoku.
Izseljevanje
Kot eden bistvenih razlogov za izseljevanje velja, da je država v tistem času uvedla davek na vino, istočasno pa zaprla tudi tovarno za predelavo rib. Dramatično gibanje števila prebivalcev skozi čas zgleda statistično takole: leta 1857 je živelo na otoku 1.089 prebivalcev, leta 1910 1.412, leta 1948 kar 1.629, leta 1971 je upadlo na 323, leta1991 na 188, leta 2001 pa samo še 129. Danes bojda na otoku živi okoli 180 otočanov, a se mladi z otoka še vedno odseljujejo. Antropologi so potrdili, da govorice o endogamiji na otoku niso iz trte izvite. Nekateri pojasnjujejo razloge za incestne odnose v strahovitem zmanjšanju števila populacije, kar bi naj prebivalstvo malodane prisililo na nenavadna bližnja razmerja. Splošno mnenje in govorice o velikem številu umsko prizadetih na otoku zbija genetska raziskava iz leta1957, ki jo je izvedla slovenska antropologinja Zlata Dolinar Osole. V njenih analizah krvi je bilo sicer ugotovljeno povečano število bližnjih križanj med otočani, nikakor pa ni bila dokazana degeneracija. Na otoku je bilo po neugodnih ugotovitvah iz raziskave v šestdesetih letih speljano masovno osveščanje prebivalstva, nekateri prizadeti otočani pa so bili odpeljani v ustanove. Lingvisti še vedno proučujejo govorice otočanov, ki se izrazito razlikujejo od drugih hrvaških dialektov. Je nekakšna mešanica starohrvaščine s primesjo italijanščine, francoščine in po novem tudi amerikanščine, ki so jo vnesli izseljenci. O slednjih obstaja zgodba, da so svoj jezik v tujini tako vztrajno ohranjali, da so se njihovi portoriški sodelavci na dokih New Yorka, prej naučili govoriti po ‘suicasku’ kot pa oni angleščine.
Poseben otok
Etnologi se še danes navdušujejo nad resnično nenavadno narodno nošo z otoka. Je edinstvena in predstavlja pravo dragocenost. Po svoji narodni noši so znane predvsem ženske, ki si ob raznih slovesnostih nadenejo pisana mini krila. Gradbenike ne zanima gradnja novih objektov, saj je ta na otoku prepovedana. Trenutno je na otoku 684 hiš, od katerih jih je bilo več kot 250 prodanih vikendašem. Kupili so jih predvsem Slovenci in Zagrebčani, zadnje čase pa jih vse več kupujejo Italijani. Torej, gradbenike in arhitekte ob manjših prenovah zanima le še starinska tehnologija gradnje prvih hiš iz trstike in zemlje, kako so nekoč izvajali suhozid in kako so domačini skozi peščene kanale filtrirali morsko vodo. Ob tem velja pripomniti, da na otok še dandanes ni napeljana pitna voda s kontinenta, tako da otočani za svoje potrebe in potrebe gostov zbirajo deževnico. Pa še ena novodobna gradbena zanimivost, pred kratkim so vrli gradbeniki v glavni ulici zgradili kanalizacijo. Ker po opravljenih delih mivke niso steptali, tako kot je to ustvarjala narava skozi stoletja, se glavna ulica v času dežja vse bolj spreminja v blatno promenado. Otočani so kanalizacije kljub temu veseli, a z grenko pripombo, da so jo dobili samo zato, ker ima na otoku vikende nekaj pomembnežev in politikov s celine.
Vina
Enologi se ukvarjajo z različnimi sortami predvsem avtohtonih vin. Čeravno se sliši neverjetno, je bil otok nekoč v več kot 90 odstotkih poraščen z vinsko trto. Iz starih avtohtonih sort so pridelovali rdeča vina Susčan in Susac, rose Trojišćina, belo vino Krizol ter Boldun in Ranac. Ob starih sortah danes gojijo tudi muškat in cabernet sauvignon. Najbolj znano avtohtono vino je vsekakor Trojšćina, ki ga lahko na otoku okušamo še danes. No, ob vsem tem očitno velja ugotovitev, da je na Susku več vina kot vode.
Skrivnosten in prijazen
Susak je zagotovo zakladnica prikritih zanimivosti, otočani so prijazni, malce vase zaprti in iskreni ljudje. Spoštujejo svojo tradicijo. V svoji tihoti in nezainteresiranosti za konfekcijski turizem, mirno živijo že stoletja utečeno življenje. Počutijo se nekako osamljeni in od oblasti odrinjeni, borijo se za vsako delovno mesto, da bi na otoku zadržali mlade družine. Radi bi vzeli stvari v svoje roke, da ne bi bili odvisni od oblasti z Lošinja in Zagreba. Na otok se je najbolje odpraviti izven sezone, izven izletniškega vrveža, nanj pa stopiti tenkočutno in s spoštovanjem. Brez žaljivk in bebastega iskanja bolj neumnega od samih sebe. Upoštevajmo, kar je izjavil preprost domačin: „Na Susku smo prijazni do vseh, razen do tistih, ki se na ves glas derejo ali v trstiko odmetavajo ogorke od cigaret in jointov ter do agresivnih ljudi.“
Napotki za navtike
Luka Susak je izpostavljena burji in vetrovom z vzhoda. Ko piha močna burja, je ob vplutju potrebna skrajna previdnost, saj so severno od zelene luči na pomolu v neposredni bližini vhoda v mandrač ruševine od starega valobrana. Ruševine so označene z bojo z rdečim valjem. V bližini naselja lahko sidrate v zalivu Bok, ki je izpostavljen tramontani, burji in vetrovom z vzhoda. Če piha burja, je najbolje sidrati v nenaseljenem zalivu Porat na jugozahodni obali. Na dnu zaliva, kjer je globina med 3 in 5 metri, je pesek, ki sidra ne drži najbolje.
Starodavne, a še žive vraže s Suska
Med grdimi silami, ki se občasno pojavijo na otoku, sta upoštevanja vredni predvsem Mora in Mrak. Mrak je zlo, ki ponoči preži in napada tako moške kot ženske. Svojo grdo raboto opravlja tako, da se na žrtev uleže, jo tlači in tlači tako dolgo, dokler je ne zaduši. Stari naseljenci verjamejo, da Mrak deluje predvsem na lokacijah Obis in Puntina. Ti, ki gredo tja v nepravem času, bodo zboleli in umrli. Tudi Mora deluje ponoči, a se od Mraka razlikuje po tem, da žrtev duši, a ji ne iztisne duše. Napada na križiščih, tako da pogoltne roko, glavo ali kak drug del telesa. Nobeni ni mogoče ubežati. Delno se lahko zaščitimo le s poznavalsko uporabo ognja. No, bojda se pred temi zlimi silami lahko ubraniš z baklo, pomaga pa tudi prižgana cigareta. Tema na otoku nasploh ni najbolje zapisana, saj škodi tudi oblekam, ki jih ženske pustijo prek noči obešene zunaj hiše. Obleke, ki so bile izpostavljene temi, odčarajo tako, da jih obesijo nad goreč kamin.
Še nekaj zanimivosti:
– Susak je dobil ime iz italijanskega imena Sansego, ki izhaja iz grške besede sansegus, kakor bi naj origano (materino dušico) poimenovali stari Grki. Susčani sebe imenujejo tudi Suicani in Suicanice, otok pa tu pa tam kdo imenuje tudi Sansigota.
– Na otoku je vredno ogleda tudi pokopališče. V sezoni ga obišče precej obiskovalcev, saj velja za enega lepših v lošinjskem akvatoriju. Na njem so si želeli biti pokopani tudi številni izseljenci, med katerimi je tudi Domenick Mircovich, gasilec iz New Yorka, ki je tragično preminil 11. septembra pri gašenju Dvojčkov.
– Lastniških parcel na otoku ne razmejujejo s kamniti zidovi, kot je to navada na prav vseh ostalih jadranskih otokih, temveč s trstiko. To izsekujejo tako, da med polji raste kot zid, ki rastlinje hkrati ščiti pred vetrom in soljo, ki jo veter prinaša s sabo.
– V cerkvi v Gornjem selu je veliko razpelo Veli Bouh, ki so ga otočani v 12. st. našli na obali.
– Na otoku ni osebnih avtomobilov, niti asfalta. Ni hotela, ne ‘nobl’ restavracij ali ‘fensi’ kafičev. So pa šola, pošta, cerkev, pokopališče, svetilnik, dve trgovinici, vinska klet, slaščičarna, od letos pa je po Donjem selu zadišalo še iz nove pekarne. Z jedačo in pijačo se lahko podprete v nekaj gostinskih lokalih, med katerimi je najbolj znan slikovit Klub izseljenika.
