S kajakom v zimski mir Jadrana

0

V zimskih mesecih je Jadran najbrž res tak, kot je nekoč bil. S krajšimi dnevi in hladnejšim morjem se otrese turizma in če ga ne gubajo močni zimski vetrovi, je lahko neverjetno miren in tih. Ne vznemirjajo ga številna hrumeča in nervozna plovila, ki jih privabi toplo poletje. Če zapluješ v takšen zimski Jadran, si ga deliš le z ribami, pticami in morda še z brkljanjem kakšne lokalne ribiške barke v daljavi.

Miha Fošnarič foto: Igor Prelog

Nizko zimsko sonce se lesketa na vodni površini, upre v bele skale in prijetno pogreje. Nikoli ga nimaš preveč. In kajak! Čeprav je marsikomu slišati nenavadno, je kajak za raziskovanje mirnega zimskega Jadrana čudovito sredstvo. Nevsiljivo in skromno. V njem slišiš žlobudranje svojega vesla, tok vode pod čolnom. Drsiš tik nad morjem in si del te veličastne spokojne ravnine. Njene obale, ki se lomi pod gladino. Njenih rakov, školjk, rib. Njenih ptic. Seveda, vsakdo ve, da se z morjem ne gre nepremišljeno igrati in da to pozimi še težje odpušča predrznim gostom. A danes, z dobro vremensko napovedjo in primerno opremo, lahko s kajakom varno priobalno plujemo skozi vse leto. Slovencem, ki imamo do jadranskih otokov le nekaj ur vožnje, nudi Jadran čudovito priložnost za zanimivo morsko izkušnjo tudi sredi zime. In verjemite, takšna sveža morska zgodba potem doma, v objemu hladnega zimskega večera, ob snegu in kuhanem vinu, v ušesih poslušalcev še veliko glasneje odmeva, kot bi poleti. Tole je ena takšnih zgodb. Kako sva se v začetku marca, ko se večina Slovencev ozira proti toplemu naslonjaču ali goram in zasneženim smučiščem, s kajakoma na strehi spustila pod Velebit in zaveslala po Kvarnerskem zalivu. Raziskovati zimski arhipelag otokov Prvića, Golega, Raba in Grgurja. In našla mir.
Slika1
Od Krka do Golega otoka
Pozimi so dnevi krajši in sence daljše. Tako so se sence skalnatih vrhov med Baško in Staro Baško že zažirale v zaliv, ko sta najina otovorjena kajaka zdrsela s peščene obale in skoraj neslišno zarezala v morsko gladino. Baška, staro gručasto naselje, ob katerem je zraslo turistično središče, leži na jugu otoka Krka. Tam rodovitna dolina Suhe Rićine potone v širok in odprt zaliv, ki ga od otoka Prvić ločujejo znamenita Senjska vrata. Tem sloves med navtiki daje močna burja, ki se, pozimi še posebej silovito, tlači skoznje. Hladen zrak, ki se zvali čez mogočno gorovje Velebit, se lahko na morje zaganja v sunkih krepko nad 200 km/h. Zaradi močne burje velja to področje pozimi za najhladnejše ob Jadranski obali. Zaradi burje v okolici Senja še maja zmrzuje Jadranska magistrala in avtomobili v prtljažnikih vozijo vreče peska za obtežitev. Veter, ki pridrvi s hribov, lahko tukaj s takšno silo odrine morje, da sem nekoč v zalivu Jablanac videl barke eno ob drugi ležati na suhem morskem dnu. In nisem imel občutka, da bi bilo domačinom to kaj pretirano nenavadnega. Dolgoletna statistika kaže, da burja skozi Senjska vrata vleče v povprečju več kot dvesto dni na leto. Tistega zimskega popoldneva pa o njej ni bilo ne duha, ne sluha. Voda je bila gladka kot olje. Severni rt Prvića sva pustila na levi in ob otoku zaplula na zahodni, od sonca osvetljeni strani. Prvić je visok in kamnit. Velja za največji nenaseljen jadranski otok. V njegovih skalnih policah v zimskih in pomladnih mesecih gnezdi beloglavi jastreb in nekaj jih je tudi tistega popoldneva na širokih krilih drselo nad nama.
Na slabi polovici otoka, pri čeri Njivica, sva se odlepila od obale in kar naravnost odveslala proti šest kilometrov oddaljenemu Golemu otoku. Morje je v nizkem popoldanskem soncu počivalo v brezvetrju in kajaka sta v ravno gladino zarezala dolgo sled.

Slika4
Goli otok je bil do prve svetovne vojne nenaseljen in je služil večinoma za pašo ovac, nato so Avstro-ogrske oblasti tam za krajši čas nastanile ruske zapornike. Najbolj pa je „zaslovel“ po drugi svetovni vojni, ko je naša bivša država na njem zapirala politične in kasneje tudi druge kaznjence. Zapor je deloval kar štiri desetletja, od leta 1989 pa je Goli zopet neposeljen. Danes je otok duhov, prepreden z ruševinami zaporniških objektov. Ni manjkalo dosti do sončnega zahoda, ko sta najina kajaka narinila na prodnato plažo Tetina. Majhen zalivček leži na zahodni strani otoka, nedaleč od glavnega pristanišča, kjer poleti turiste vabi restavracija Porat. A v tem času ni bilo na otoku nikogar, razen duhov kaznjencev, ki pa so se takrat še skrivali v ruševinah starih zaporniških stavb. Do mraka je na plaži že stal šotor in gorel ogenj. Ob pečenih hrenovkah in predvsem ob dveh steklenicah dobrega rdečega vina, so se tudi duhovi kaznjencev nekoliko udomačili in priplezali iz svojih lukenj. Podala sva jim steklenico. Kaj sva pa mogla …
Slika6
Okoli Golega do Raba
Če izleta ne navijete preveč, lahko pustite dnevu, da prehiti vašo budilko in vam prijetno pogreje šotor. Konec koncev sva bila na dopustu. Za zajtrk sva si privoščila še preostale hrenovke in med kavo je sonce s šotora scvrlo še zadnjo roso. Duhovi kaznjencev so se že zdavnaj zavlekli nazaj v svoja dnevna skrivališča. Me zanima, če so tudi oni tisto jutro čutili glavo.
Spet miren in sončen dan. Goli otok sva obplula v bonaci, srečala nisva nikogar. Le ptice, ribe in goli kamen znamenitega zapora. Skale se na severovzhodni strani otoka strmo lomijo v kristalno čisto morje in nudijo med drsenjem s kajakom slikovito panoramo podvodnega sveta. Pri vsakem obisku Golega sem se spraševal, koliko lepote tega kraja so lahko začutili zaporniki …
Šele pri prečenju proti Rabu naju je ujel blag popoldanski maestral. Strma in večinoma neprehodna vzhodna obala Raba se na severu razširi v širok in plitek zaliv Crnika, kjer je zraslo turistično naselje San Marino. Zaliv poleti preveva turistični vrvež, ki ga privabi velika peščena plaža Lopar. A v tej prijetni zimski soboti sva videla le nekaj osamljenih turistov. Kosilo in pivo v lokalni gostilni. Sredi rodovitnega polja, ki povezuje zaliv Lopar z Crniko, sva našla odprto trgovinico in dopolnila zaloge. Predvsem vino, ki so ga prejšnji večer popili duhovi z Golega. Ob razčlenjeni obali sva odveslala proti severu in se utaborila na le slaba dva kilometra plovbe oddaljeni skupini peščenih plažic, ki jih zakriva otoček Stolac. Čeprav so majhni zalivčki prijetno na samem, jih zaradi bližine San Marina poleti preplavijo turisti, ki prisegajo na Freikörperkultur (FKK). A v zimskih večerih je rezerviran le za najpogumnejše. Zima naplavi in nalomi veliko lesa in zvečer je ogenj spet prijetno grel, za zgodbe pa je tudi tokrat poskrbelo vino. Med Prvićem in Golim so se s v daljavi svetlikale luči Svetega Juraja. Le rahlo so migotale s celine in dale slutiti, da so ob tem morju še drugi. Da zvezd nad Jadranom verjetno niso prižgali le za dva.
Slika13
Rab leži v enem najbolj sončnih področij v Evropi, v povprečju ima več kot 2500 sončnih ur na leto. Tudi najin šotor so zjutraj osvetlili dolgi sončni žarki, ki so ravno pokukali izza Velebita. Kmalu se je cel zalivček kopal v bleščeči svetlobi. Spet brezvetrje in mir. Nikogar nikjer. Le skupini plašnih ovac sva s svojo prisotnostjo nekoliko podaljšala jutranji obalni obhod.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
V sončnem dopoldnevu sta kajaka zaplula v še en miren dan. Jugo, ki naj bi se po napovedi tekom dneva počasi krepil, je bil očitno še daleč … Razvejane skalnato-peščene obale Raba sva se držala do rta Šilo, nato pa prečila dobrih 500 metrov ožine do otoka Sveti Grgur. Tudi Grgur je v Jugoslaviji štiri desetletja gostil zapor. A za razliko od sosednjega Golega, je bil ta rezerviran za kaznjenke. Na severozahodni strani otoka leži odprt zaliv in v njegovem zaledju ruševine „ženskega kazensko popravnega doma“ še vedno šepetajo zgodbe. Kdo ve, če se je med tema otokoma, ki sta že tisočletja tako blizu, a vendar v tistih štirih desetletjih tako daleč, uspela splesti tudi kakšna ljubezenska zgodba … V zalivu je tudi pristanišče Porat, kjer so nekoč kopali boksit. Nekaj raziskovanja, malica in odveslala sva čez Grgurov kanal nazaj proti Prviću. Od napovedanega juga pa še vedno nič. Le rahel severozahodnik je nežno nagubal morje. Nad rtom Njivica nama je skalnati plato ponudil čudovit razgled. Popoldne se je zahodna obala Prviča kopala v soncu in gori, med visokimi skalami Prvića, so naju beloglavi jastrebi spet opazovali zviška.
Slika16
Med drsenjem ob obali sva si kar tako mimogrede, iz čolna, natrgala sveže mediteranske klapavice (dagnje). Prvotni načrt je bil sicer prespati nekje na Prviću in naslednji dan odveslati v Staro Baško. Toda napovedani močan jugo, ki ga sicer še vedno ni bilo od nikoder, je četrti dan veslanja odpihnil. Sonce je metalo že dolge popoldanske sence, ko sva se ustavila v majhnem prodnatem zalivčku tik za rtom Stražica, na skrajnem severu Prvića. Ob pogledu na Baško, ki se je počasi zavijala v mrak, sva se mastila s testeninami s svežimi školjkami na maslu in jih zalila z ostanki vina. Zakaj je vina na morju vedno premalo?
Ko sva prečila Senjska vrata, je bila že trda tema. Z nočjo je končno zapihal jugo in zbujalo se je tudi morje. A jugo se krepi počasi in nočna plovba proti migetajočim lučkam Baške je bila z vetrom v krmo le še prijetnejša. Okoli polnoči sva nasedla pred lokalno gostilnico. Ta je bila začuda še odprta. In izlet je bil zapečaten.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Za konec nekaj nasvetov
Najbrž ni treba posebej poudariti, da za takšno zimsko avanturo s kajakom potrebujete dobro in stabilno vremensko napoved. Nikar se ne odpravljajte v slabih razmerah! Pozimi so vetrovi močnejši, valovi višji, morje hladnejše in noči daljše. Zelo koristno je imeti krovnico za kajak in pred odhodom preveriti, ali čoln zares tesni. Poleti morda ni preveč moteče, če vanj pricurlja nekaj kapljic, pozimi pa vam zna hladna voda v kajaku popolnoma pokvariti izlet. Nekoliko me je skrbelo, kako bo cel dan sedeti v kajaku, ki ga obliva morje s temperaturo okoli 10°C, pa s tem ni bilo težav. Ker je bilo v kajaku suho, so zadostovale dolge kolesarske hlače in tanki športni copati. A nad pasom ste ‘na palubi’, zato vsekakor potrebujete oblačilo, ki drži vodo – če nič drugega, bo po vas kapljalo z vesla. Ne pozabite na kapo, rokavice in sončna očala. Pozimi je sonce nizko in včasih je cel horizont lesketajoče ogledalo. Če nameravate spati na prostem, imejte v mislih kratek dan. Zvečer s soncem padejo tudi temperature in rosa, zato potrebujete topla oblačila, šotor in kvalitetno spalno vrečo. Kako prebiti ure od sončnega zahoda do spanca, je sicer stvar posameznika, a kozarec dobrega vina ob ognju gotovo (iz)pove kakšno zgodbo več … Tudi pri načrtovanju poti ne pozabite, da so zimski dnevi veliko krajši od poletnih. Takole čez palec, vam hitrost dobrih 10 navtičnih milj (ali slabih 20 km) na dan omogoča, da zjutraj pustite soncu osušiti šotor in si vzamete čas še za kakšno lokalno zgodbo. Pozimi jih izpraznjeni kraji še veliko glasneje šepetajo …
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT