V Črno goro

0

Slovenski jadralci imamo srečo z Jadranom. Tako rekoč pred nosom imamo morje, ki nam nudi sorazmerno varno plovbo v ugodnih klimatskih razmerah. Nič čudnega, da so Rimljani Sredozemskemu morju rekli Mare Nostrum – Naše morje. Tega so obvladali. Poznali so njegove obale od Evrope, do Afrike in Azije. Prepredale so ga številne trgovske poti. A če so zapluli skozi Gibraltarsko ožino v Atlantik, jih je pričakal drugačen svet. Druga, večja morja. S hitrejšimi tokovi, večjim plimovanjem in močnejšimi vetrovi. Neznane obale z neznanimi čermi in neznani prebivalci z nepoznanimi navadami in običaji.

Miha Fošnarič foto: Igor Prelog

Za mnoge slovenske jadralce je Mare Nostrum tisoč dvesto otokov, otočkov in čeri vzhodne jadranske obale. Zanje se Naše morje pravzaprav konča tam, kjer je treba zapluti iz zavetja zadnjih hrvaških otočkov pred Dubrovnikom in Cavtatom. Saj ne, da bi bilo tistih petindvajset navtičnih milj izpostavljene obale med Cavtatom in Boko Kotorsko tako težavnih. Razlogi so predvsem logistične narave. Imamo vse papirje, potrebne za Črno goro? Kje se odjaviti iz države in kje prijaviti? Sploh imamo dovolj časa, če pa je treba v soboto že vrniti barko? Kako je v Črni gori s privezi in z varnostjo? Imamo prave sploh navtične karte?
slika3
Pred vami je naša zgodba, kako smo se z dvema najetima barkama v začetku novembra v močnem jugu in dežju izvili izza zadnjih otokov Dalmacije ter zapluli v Črno goro. Morda pa komu pomaga uresničiti podobno željo.

Slaba vremenska napoved
“Obilno deževje in nevarnost poplav,” so vremenoslovci svarili Slovenijo. “Jugo in nevihte, jugo in nevihte, jugo in nevihte,” je risala tridnevna napoved hrvaškega meteorološkega zavoda. Nič kaj vzpodbudno. A ko ima dvajset ljudi že rezervirane dopuste, ko si doma le izprosijo tisti ‘svoj’ teden in ko je barka že vplačana, ni več kaj dosti za cincati. Tako smo pobrali škornje, jadralne obleke in kar smo imeli nepremočljivih oblačil ter se v močnem deževju, ki je že zajel vso Slovenijo in pripravljal poplave, odpeljali proti Dalmaciji. Če želite v tednu dni s Hrvaške zapluti v Črno goro in nazaj, ob tem pa doživeti še kaj več kot le neprestano jadranje, je treba najeti barko čim južneje. Mi smo izpluli iz Krvavice, majhne marine blizu Makarske. Tam ima bazo čarterska agencija, s katero imamo kar nekaj dobrih izkušenj. Našo floto sta sestavljali dve barki. Sedemnajst metrov dolga ‘Macchiato’ (Jeanneaujeva sun odyssey 54DS) in deset metrov dolga ‘Hypo’ (Beneteaujeva oceanis 311 clipper). Kmalu po izplutju je razlika med barkami zarezala širok pas morja med obe ekipi. Macchiato je veliko bolje rezala valove pri plutju v veter. Na manjši Hypo smo se več ur v dežju in jugu le počasi premikali proti vzhodnemu rtu Hvara. Ko smo se le uspeli prebiti okoli Sučuraja in zapluli proti vrhu Pelješca, ni bilo nič bolje. Zahajajoče sonce, ki se je za nekaj trenutkov le prikazalo izza temnih oblakov, je metalo dolge sence. Macchiata že dolgo ni bilo več na spregled, očitno so že zavili v Pelješki kanal. Veter je v sunkih presegal štirideset vozlov in našo barko pošteno nagibal. Z vetrom v kljun je le s težavo rila skozi valove in proti rtu Pelješca smo se premikali le z dobrimi tremi vozli. Posadka je nemo slonela na barki. Tisti bolj ‘zeleni’ jadralci so bili bledo-zeleni, nekateri so že zdavnaj izbruhali vse, kar so zjutraj dali vase. Ne ravno spodbuden začetek jadranja … V trdi temi smo se vezali na pomol v zalivu Račišče na Korčuli, si privoščili prvi topel obrok v dnevu in zaslužen kozarček. Vse je kazalo na to, da se Črna gora ne bo tako zlahka vdala.
OLYMPUS DIGITAL CAMERAslika9_2
Ribe Pelješkega in Mljetskega kanala
Nedelja se je vsaj začela bolje. Skozi Pelješki kanal smo z zavetju Korčule lepo zdrseli in se nekako prezibali čez valove juga med Korčulo in Mljetom. Toda kmalu po tem, ko smo zapluli v Mljetski kanal, so nas popolnoma zaprli temni oblaki. Popoldne je minilo v dežju in vetru. Lokalne nevihte so se podile med Pelješcem in otokom ter z vodo zalivale barko kot iz gasilske cevi. V trdi temi in močnem nalivu smo zapluli v Sobro na Mljetu. Macchiato, ki se je prvo noč vezala v mestu Korčula, je bila tudi drugi dan toliko pred nami, da se nam je ves čas skrivala za obzorjem. ‘Trupčijada!’ so prihajala sporočila njihove posadke in tudi mi smo ta dan nalovili nekaj fregatnih trupcev. Te ribe so podvrsta tunov in pogosti ulov na naših jadranjih, pa čeprav so naša plovila veliko skromnejša od bojnih ladij, ki jih riba skriva v imenu. V Sobri so nam v lokalni gostilni ulov spekli in zalili smo ga z vinom. Zasluženim.
slika13
Prekleti Cavtat
Iz Sobre smo izpluli zgodaj. Še v mraku jutranjih meglic smo po tiho, brez motorja kot ladja duhov odrinili od obale in razpeli jadra v jutranje sapice. Uspel nam je vsaj miren zajtrk z jadri, na koncu Mljeta pa se je tudi morje spet prebudilo. Močan jugozahodnik je pihal v sunkih in skupaj z valovi juga priredil na naši barki pravi rodeo. Med tem smo uspeli zavozlati in potrgati ves ribiški pribor. Vendar smo v vsem tem kaosu nekako le ujeli čudovito zlato skušo, ki je bila več kot očitno prevelika za našo pečico. Pa nič zato. Veliko milj kasneje smo jo spekli ‘per partes’. Med valjanjem mimo Dubrovnika se je skozi temno nebo prebilo sonce, osvetlilo staro mestno jedro, ki je zasijalo na temni kulisi in poskrbelo za nekaj čudovitih prizorov. Vsi, ki nismo bili zadeti od tablet proti slabosti, smo uživali. V Cavtatu je carinski pomol polivalo visoko morje in nismo upali pristati. Primož, ‘osmi potnik’, ki ga je služba prikrajšala za prve tri dni zibanja, dežja in bruhanja, je skočil na kljun barke in odpluli smo okoli polotoka Rat v zavetje zaliva Tiha. Nakup, kosilo in debata, kako naprej. Macchiato je bila že zunaj na odprtem, le še nekaj milj pred Prevlako. Napovedano je bilo postopno umirjanje morja, čeprav so se čez nebo še vedno podile nevihte. Osmi potnik Primož, ves svež in pol jadralnega elana, seveda ni prav dobro razumel, kaj tako cincamo: »Gremo naprej!« »Okej, okej …« Policija nam ni želela potrditi izstopa iz države, če barke ne vidi pred carinskim pomolom. Tako se je naš kapetan odpravil peš vnaprej urejat papirje, mi pa bi naj med tem barko pripeljali okoli polotoka Rat. Toda takoj, ko smo izpluli iz zaliva Tiha, so nas prekrili črni oblaki. Pozen večer se je v hipu spremenil v trdo noč in ulilo se je kakor iz škafa. Med to vodno zaveso smo računali vsaj na luči mesta. Pa se je Cavtat, ko smo pripluli v zaliv, naenkrat ugasnil. Krasno! Trda tema sredi zaliva pod slapom dežja. Prekleti Cavtat! Prekleti poplavljen carinski pomol! Prekleti dež! Ko je naš kapitan v temi stal pred policijsko postajo in s policajem čakal na elektriko, da bi računalniki spet zaživeli in izpljunili naše papirje za Črno goro, so iz vseh ulic drli potoki vode. Izza goste vodne zavese so se v zaliv prizibale lučke naše barke. „Sad’ ćete vi u Crnu goru?“ mu je mirno rekel policaj, kot znajo samo v Dalmaciji. „Pa, pere nas več tri dana, može još jednu noč,“ je zakrilil Igor. „Pa dobro. Barem je onda neki izazov,“ je mirno zaključil policaj, kot znajo samo v Dalmaciji. Kmalu se v je Cavtat spet vrnila elektrika, k nam pa naš kapitan s papirji za Črno goro in „barem neki izazov“ z nočno plovbo ob izpostavljeni obali do Prevlake.
slika7slika10
Boka Kotorska
Nekaj pred polnočjo smo med rtom Oštra in otokom Mamula zavili v Boko Kotorsko. V zalivu se je morje hitro umirilo in pred nami so se zasvetlikale lučke. „Herceg Novi,“ sem z nasmehom pokazal čez kljun barke. V rahlem dežju me je prijetno pogrevala misel, da nas vsaj kakšen dan ne bo več premetavalo. Carinske formalnosti pri vplutju v državo lahko v Boki Kotorski opravite v Herceg Novem ali v Kotorju. Ker je druga barka, Macchiato, že počivala na carinskem pomolu Kotorja, smo odpluli kar proti temu znamenitemu mestecu, ki je zrasel na samem koncu dolgega, zavitega zaliva. Do tja smo imeli še slabe tri ure vožnje. Zanimivo, kako je mirno morje prebudilo barko. V salonu so se prižgale luči, zaslišal se je smeh in zadišalo je po čaju. Oplemenitenem, seveda, kot se na morju spodobi. Boka Kotorska je prostran in vijugast zaliv, ki tvori enega najlepših naravnih pristanišč v Evropi. Pravijo mu najjužnejši evropski fjord, čeprav ga niso izdolbli ledeniki. Nastal je na potopljenem izlivu nekdanje reke, ki je tekla s planine Orjen. Zaliv je služil kot pomembna baza jugoslovanskega vojnega ladjevja in še danes se v njem dolgočasi nekaj bojnih ladij. Na sredi zaliva je ožina Verigo, kjer med rtoma Sveta Nedelja in Opatovo zaplujete dobesedno v živi muzej na prostem. Celoten notranji zaliv Boke Kotorske je UNESCOVA kulturna dediščina. Najprej se pred vami odpre mestece Perast s svojo beneško arhitekturo. Pred njim nizek otoček Sveti Đorđe gosti benediktinski samostan iz 12. stoletja, le sto metrov od njega pa stojita katoliška cerkev in majhen muzej na umetnem otočku Gospa od Škrpjela. Po legendi bi naj mornarji iz Perasta po vsaki varni vrnitvi z morja na istem mestu v zalivu odvrgli kamen in tako skozi stoletja zgradili otok. V resnici je dobrih tri tisoč kvadratnih metrov velik otoček nastal na nasipu velikih kamnov obrambnih obzidij in s kamenjem zasutih potopljenih ladij. Med nočno plovbo so se nam tako odpirali čudoviti pogledi na cerkvice, samostane in naselja, stisnjena med mirno obalo zaliva in strma pobočja hribov. Na skrajnem koncu vzhodnega kraka zaliva je mestece Kotor. Kraj, poseljen že od zgodnjih časov antičnega Rima, leži pod vznožjem znamenite gore Lovćen. Pravijo, da je Kotor Dubrovnik v malem. Ko smo sredi noči pluli proti temu skritemu kotičku Boke Kotorske, so se nam v zrcalu gladine zaliva lesketale luči starega mesta in mestnega obzidja. Obzidje se zajeda visoko v strmo pobočje in je bilo zgrajeno v času Beneške Republike. Vpliv beneške kulture je v starem mestnem jedru zaznati na vsakem koraku. Carinski pomol je na samem rtu starega mesta in ga pri vplutju v Kotor ni mogoče zgrešiti. Zgrajen je za velike potniške ladje, ki s turisti preplavljajo mesto. Vezali smo se pri Macchiato, ki je nismo videli vse od izplutja tri dni nazaj. Pozdravljanje, nazdravljanje in prenočitev v carinski coni … Papirje za vstop v Črno goro smo lahko uredili šele zjutraj. Torek, ki je postregel s soncem, smo izkoristili turistično in za prijetno jadranje po mirni Boki Kotorski do Herceg Novega. Za sredo pa se je že napovedovala nova fronta in želeli smo pobegniti nazaj za južne dalmatinske otoke, še preden jugo narine prevelike valove pred Dubrovnik. Zunanja obala Črne gore bo po pač morala počakati do naslednjič.
slika2
Druga fronta
Zjutraj še ‘crnogorska kafa in rakijica’, odjava iz države in spet smo zapluli iz zavetja zaliva. Med jadranjem smo iz prve vrste opazovali predstavo, v kateri jugo prebuja morje. Kar je bilo pri izplutju iz Boke Kotorske le sapica v krmo in se je do Cavtata razvilo v močan jugo z morjem, ki je že pošteno zibalo barko, se je do nočnega vplutja v Šipansko luko razbesnelo v ‘olujno jugo’. Na pomolu sta se ponoči v naši barki pošteno zaletavala veter in dež, ki sta švigala čez Šipanj. Mirnejše spanje nam je omogočil trajekt, ki se je prav tako zavlekel v Šipansko luko in se vezal na privetrno stran pomola. Naslednje jutro smo iz zavetja Jakljana zapluli v divje morje, kjer so peneči valovi v jutranjem soncu risali čudovito kuliso. Tekom dneva je jugo počasi slabel in čakala sta nas še dva prijetna jadralska dneva med otoki Dalmacije, s ponovno ‘trupčijado’, rdečim vinom in vsem, kar spada zraven. A takšne zgodbe mnogi bralci že dobro poznajo …
slika9_3

Nekaj nasvetov
– Če se odpravljate v Črno goro z najeto barko, vsekakor pred najemom preverite, ali ima plovilo vse papirje za izstop iz Hrvaške in vstop v Črno goro. Mnogo bark v čarterski ponudbi teh papirjev nima, kar vas pri izbiri precej omeji. Če imate na voljo le teden dni, vsekakor izberite matično marino čim južneje, sploh če želite v Črni gori prebiti več kot le kakšen dan. Preverite tudi, ali barka že ima veljavno vinjeto za Črno goro. To vam sicer prodajo pri prijavi v državo. Nas je desetdnevna stala 125 EUR na barko.
– Odsek obale med Prevlako in Cavtatom je popolnoma odprt za jugo, ki lahko tja narine ogromne valove vse iz Sredozemskega morja. Tako je treba spremljati dolgoročno vremensko napoved, saj je treba biti previden tudi nazaj grede, ko imate sicer jugo tako rekoč v krmo. Pol dneva po našem izplutju iz Črne gore so zaradi močnega juga popolnoma prepovedali plutje jadrnicam v tem pasu.
– Hrvaška pomorska pravila zahtevajo, da se odjavite in prijavite na carinskem pomolu, ki je najbliže točki, kjer ste vpluli v hrvaške teritorialne vode. V praksi to pomeni, da se morate na poti v Črno goro in nazaj na Hrvaško ustaviti v Cavtatu. Le kadar tam carina ne dela (delovni čas preverite pred odhodom, saj se spreminja glede na sezono), lahko carinske formalnosti opravite v dubrovniškem Gružu. Glede tega zoprnega pravila so Hrvati precej strogi in slišati je kar nekaj neprijetnih prigod na to temo. V Črni gori teh težav ni. V Boki Kotorski se lahko prijavite ali odjavite v Herceg Novem ali v Kotorju. Seveda pa mora biti carinski pomol prvi in zadnji postanek v državi. Imajo pa te carinske sitnosti tudi dobro stran. Če na carinski pomol priplujete pozno zvečer ali ponoči, ko carina ne dela, morate počakati do jutra. Kar pomeni zastonj nočitev na varnem vezu.

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT