Z jadri iz Pulja na Malto

0

Slovenski zaljubljenci v morje imamo kar srečo. Jadran nam s svojo geografsko zaprtostjo nudi dokaj varno raziskovanje morja. V primerjavi z ‘velikimi’ morji je amplituda plimovanja majhna in morski tokovi za navtika večinoma niso pomemben dejavnik. Razčlenjena vzhodna jadranska obala ponuja veliko čudovitih zalivov in otokov, razdalje med njimi pa so obvladljive tudi za previdnejše kapitane in manj izkušene posadke.

Miha Fošnarič foto: Igor Prelog
03malta
Ko obplujete jadranske otoke, ko prečešete dovolj zalivov in ko vaš značaj edini, ki ga na barko vleče tudi pridih avanture, daljne obale na drugi strani široke morske ceste, novi kraji s svojimi ljudmi, njihove drugačne, a tako enake zgodbe, okleše dovolj morskih zgodb, ki puhtijo iz lokalnih konob, se želje raztegnejo. In tako lahko Jadran hitro postane pretesen. Vsaj meni je. Prav dobro vem, da še zdaleč nisem njihova kultura, narava. In seveda morje. Vedno je morje! V naši jadralski druščini se je že dalj časa vila želja po širšem morju. Neko pomlad smo poskusili zapluti do grškega Krfa, pa nas je ustavil večdnevni jugo. Pri italijanski Barletti, ki je sicer že na zemljepisni širini Tirane, smo obrnili proti Dubrovniku. Je že tako, da se ti na morju ne sme muditi in takrat smo imeli le teden dni časa. Avgusta 2010 smo načrtovali štirinajstdnevno jadranje na Malto, pa je vse skupaj spet padlo v vodo. In nato me je konec istega avgusta poklical Igor: „Miha, septembra greva na Malto!“ Vedel je, da bom stežka rekel ne. In kot je zapisal Mladen Šutej, ki je s svojo le deset metrsko jadrnico večkrat obplul svet, med drugim tudi Cape Horn: „Ko se enkrat odločiš, se stvari začnejo premikati zelo hitro.“ Načrt avanture mi je bil všeč. ‘Zaglav’, 14-metrska (45.7 čevljev) lastniška jadrnica Gib’Sea 444, je letnik 1995 in pluje pod ameriško zastavo. V štirih kabinah lahko prespi osem ljudi in tako je Marjan, lastnik in kapitan barke, želel sestaviti ekipo osmih, da bo več dnevno neprestano jadranje in nočne izmene čim manj utrujajoče. Posadko smo sestavljali štirje Štajerci in štirje Prekmurci. Šestnajst dni smo imeli na voljo, da iz marine Veruda pri Pulju prijadramo do Malte in nazaj. To predstavlja dobrih 1500 navtičnih milj oziroma 2800 kilometrov plovbe. Glavni cilj je bil doseči Malto, tako naj bi na poti tja jadrali dan in noč ter čim manj stali. Nazaj grede naj bi si, kolikor bi pač čas dovoljeval, ogledali nekaj krajev na Siciliji, Kalabriji in Apuliji.
00malta
Zapisi iz ladijskega dnevnika (1. del – pot na Malto):

Sobota , 18. sept., 0930 UTC (1130 LT)

44°33′ N, 014°27′ E

Mali Lošinj, Hrvaška

Preplutih 60 nm.

Doma smo pustili močno deževje in poplave, ki so baje še Martina Strela privabile plavati na Celovško cesto v Ljubljani. Po nekaj opravkih na barki in nakupih smo v petek ob 23:50 po lokalnem času izpluli iz matične marine Veruda v Pulju. Čez noč smo se z jugom v premec prebijali proti Lošinju, ker smo se nameravali odjaviti iz Hrvaške. V Malem Lošinju smo vezani kar na bencinski črpalki. Natočili smo gorivo, Igor je splezal na jambor za manjši popravek merilnih inštrumentov in Marjan je medtem za pol ure skočil do mame, ki živi tukaj. Pojemo še pozni zajtrk, se odjavimo iz države, nato pa odplujemo preko Jadrana. V smeri proti Tremitom oziroma kolikor proti jugu bo pač šlo. Na italijanski strani nam bo pomagal tok, ki tam teče navzdol po Jadranu, poleg tega tam računamo na nekoliko boljše vreme.

Ponedeljek , 20. sept., 1150 UTC (1350 LT)

41°03′ N, 017°19′ E

Ob Italijanski obali med Barijem in Monopolijem, proti Otrantskemu rtu

Preplutih 332 nm.

Že od Malega Lošinja smo na morju. Najprej smo imeli nekaj burje, a je hitro obrnilo na jugovzhodnik. Tako smo se večino sobote in del nedelje borili z jugom. V nedeljo je zapihal severozahodnik in naša hitrost v želenem kurzu (CMG) se je bistveno povečala. Mimo Tremitov in Palagruže smo pluli v noči na ponedeljek okoli polnoči. Danes dopoldne se je zjasnilo, a močan severozahodnik ostaja. Z dolgimi valovi v krmo plujemo s hitrostjo dobrih sedem vozlov naravnost v našem kurzu. Če bo šlo tako naprej, bomo zgodaj zjutraj zapluli skozi Otrantska vrata. V naslednjih dneh naj bi imeli severni veter, zato pričakujemo pod peto italijanskega škornja mirnejše morje. Tudi segrelo naj bi se do 30 °C. Prileglo se bo. Sonce smo pravzaprav videli šele danes, prej smo imeli bolj ali manj ves čas dež. Razpoloženje na barki se je bistveno izboljšalo. Zdaj z veseljem gledamo karte in delamo načrte za naprej. Morda skočimo ob vračanju še na grški Krf.
04malta
Torek , 21. sept., 1730 UTC (1930 LT)

38°42′ N, 016°50′ E

Pod italijanskim škornjem, zaliv Squillace, proti Siciliji

Preplutih 554 nm.

Sredozemlje. Ponoči smo skozi Otrantska vrata zapluli v Jonsko morje. Večino dneva smo ob severovzhodniku prečkali zaliv Taranto s povprečno hitrostjo dobrih 7 vozlov. Visoko morje z boka nas je ves čas kar precej zibalo in nam zalivalo barko. S tistim zavetrjem pod škornjem, ki smo se ga včeraj veselili, ni bilo nič. Seveda. Zaliv, ki se v Italijo zajeda več kot 60 nm globoko, pač ni nek zalivček, ki bi ob prečkanju nudil zavetje. Proti večeru se je morje le umirilo in prav paše, da nas po dolgem času ne premetava po barki. Nekateri smo se okopali, morje je res prijetno toplo v primerjavi z Jadranskim. In naši ribiči so prišli na svoj račun. Tri palamide. Za večerjo smo imeli ribjo juho. Med večerjo je veter do konca ugasnil, zdaj z motorjem nadaljujemo proti jugu škornja in naprej proti Siciliji.

Sreda , 22. sept., 1800 UTC (2000 LT)

37°22′ N, 015°23′ E

Ob Siciliji, med Catanio in Sirakuze

Preplutih 660 nm.

Noč je minila v brezvetrju, pluli smo na motor. Ko smo dosegli skrajni jug škornja, je zapihal rahel severnik, tako da smo večino Messinskega kanala prečili s prijetnim jadranjem, kopanjem in čiščenjem kokpita. Šiki ima danes rojstni dan, zato smo nazdravili. V bistvu so Prekmurci nazdravljali vse do sedaj, ko smo zapeljali pod nevihtne oblake. Dežuje. Poldi pripravlja malico. Ker je že temno, se ne bomo ustavljali v Sirakuze na Siciliji. Tako bomo najverjetneje stopili z barke šele na Malti. Prvič po Malem Lošinju.

Četrtek, 23. sept., 0700 UTC (0900 LT)

36°26′ N, 014°60′ E

Od Sicilije proti Malti. Kurz 203°

Preplutih 735 nm.

Ponoči nas je blizu Sirakuze zajela silovita nevihta. Marjan in Ivo sta se precej namučila. Ob bližnjem blisku se je zaiskrilo tudi iz navigacijskih inštrumentov in za trenutek smo ostali brez navigacije. K sreči je elektronika kmalu oživela. Ko sva z Igorjem ob 5. uri prevzela krmilo, ni ostalo od nevihte nič več in barka se je z jutranjim soncem začela sušiti. Elektronske naprave trenutno delujejo brez težav. Plujemo z vetrom in valovi v krmo. Tako bi lahko ostalo ves dan in upamo, da Malto dosežemo še po svetlem.
05malta
Četrtek, 23. sept., 1630 UTC (1830 LT)

35°54′ N, 014°30′ E

Valletta, Malta

Preplutih 786 nm.

Ob 18. uri po lokalnem času smo vpluli v Valletto. Vstop v to ‘mesto trdnjava’ je z barko veličasten. Pri vplutju v dolg zaliv Marsamxett te na obeh straneh spremljajo utrdbe, ki kažejo na bojevito zgodovino otoka. Zapluli smo v marino Msida in se vezali na enem redkih prostih muringov. Ta je poln školjk, ki so mi lepo porezale roke. Del marine je kar ob prometni štiripasovnici, sanitarije pa so v 200 metrov oddaljeni restavraciji. V primerjavi z marinami, ki smo jih vajeni z Jadrana, zelo skromno. Uspešen prihod nazdravimo s šampanjcem. Čuti se vpliv Afrike. Po petih dneh in šestnajstih urah neprestane plovbe smo stopili na trdna tla – prvič po Malem Lošinju.
15malta

Večdnevno neprekinjeno jadranje ni samo premik iz enega kraja v drugega. Je predvsem potovanje samo. Opazuješ obalo in razmišljaš o ljudeh, ki tukaj živijo. Kaj jih bega in kaj jih veseli? Nam zavidajo, ko nas opazujejo tako na morju, brez vsakodnevnih spon, pluti mimo? Razmišljaš o svetovnih morjih, iz katerih so priplule ogromne ladje, ki drsijo mimo. O oddaljenih krajih, kamor so namenjene. Večdnevno neprekinjeno jadranje so tudi vsi sončni vzhodi, ko se najprej na obzorju počasi začne svetliti in se izriše horizont. Oblaki nad črto med morjem in nebom se obarvajo rdeče. Najprej le bledo, sramežljivo, potem vedno bolj žareče. In ko izza obzorja končno pokuka žareča krogla, sončni žarki na barki pričarajo čisto drugačno okolje. Jutro se prebuja in z njim tudi posadka. Pod palubo zaslišim premike in zadiši po kavi. Začne se še en dan našega drsenja proti jugu. Zanimivo je, kako se raztegne in segreje morje, ko zapluješ skozi Otrantska vrata in zaviješ pod peto italijanskega škornja. Kako se obala počasi spreminja in dobiva pridih črne celine, kako se raztegnejo tudi plovila, ki jih srečuješ na morju in zgodbe, ki jih nosijo s seboj.

Velikim morjem naproti
Otrantska vrata so prva resna meja, s katero se sreča navtik, ko iz Jadrana pluje ‘velikim morjem’ naproti. Mislim seveda na geografske meje. Politične se tako ali tako ves čas spreminjajo in tisti, ki jih tako radi vehementno rišejo, bi morda morali več na morje. Otrantsko mejo je zarisala narava in njej verjamem. V najožjem delu preliva je med Albanijo in Italijo le 60 kilometrov morja. Približno toliko, kot je od Splita do Visa. Ožina je bila strateškega pomena v prvi svetovni vojni, ko so zavezniške mornarice Italije, Francije in Velike Britanije blokirale izhod v Sredozemlje avstroogrskemu ladjevju. Blokada pa ni ustavila nemških podmornic, ki so se brez večjih težav izmuznile z Jadrana in skozi celo vojno napadale zavezniške sile v Sredozemlju. V zadnjih dvajsetih letih so Otranska vrata predstavljala izhod v svet mnogim ilegalnim prebežnikom iz Albanije. Nas pa ni na vratih iz Jadrana ustavil nihče. Narava nas je s severozahodnim vetrom v krmo dobesedno porinila skozi Otranski preliv v Sredozemlje. Naivno sem pričakoval, da bomo imeli v Jonskem morju mirnejšo plovbo, saj bomo v zavetju italijanskega škornja. Dobil sem prvo lekcijo iz zemljepisa. Če gledaš morske karte v manjšem merilu, niso zato razdalje v naravi nič manjše. Tako je v 60 navtičnih milj globokem zalivu Taranto severni veter narinil kar znatne valove, ki so nas pri prečenju zaliva uspešno zalivali z boka. Ko se je umirilo, je tudi Sredozemsko morje pokazalo svojo prijetno stran. Voda je bila pod škornjem, v zalivu Squillace, presenetljivo topla. V naslednjih dneh nas je večkrat pozdravila kakšna jata delfinov. Nalovili smo nekaj rib, ki so popestrile jedilnik. Tudi ogromne tovorne ladje, ki smo jih srečevali na poti, predvsem v Malteškem kanalu, so skrbele, da nam ni bilo preveč dolgčas. Nekaj posebnega se mi je zdel predsvem prihod na Malto oziroma vplutje v njeno glavno mesto Valletta. Kar sem po svetu obiskal velikih obmorskih mest, sem povsod ob obali z zavidanjem gledal na morje in opazoval jadrnice, ki so plule mimo. Predstavljal sem si, kako veličastno mora biti z lastno barko vpluti v tako veliko mesto. Pa sem bil ob tej želji tudi nekoliko sumničav. Če se ne bi morda na morju počutil ravno nasprotno – z željo stati na kopnem. Nikakor!
16malta
Mesto trdnjava
Ko smo pluli pod mogočnim obzidjem Vallette in opazovali baročno arhitekturo, ki se spogleduje z modernimi stolpnicami, sem se počutil, kot da se vse mesto nastavlja in odpira le nam. In nikakor nisem takrat niti za hipec pomislil, da bi raje stal na obali in zrl na morje. Bilo je prav zares veličastno. V obmorska mesta je pač treba vstopiti z morja! Valleto, ‘mesto trdnjavo’ ali ‘mesto, ki so ga zgradili gospodje za gospode’, so v 16. stoletju zgradili vitezi malteškega reda za obrambo pred obleganji Osmanskega cesarstva. Ozek polotok Xiberras, na katerem mesto leži, obdajata dva globoka zaliva. Velika luka (Grand Harbour) na jugu je gospodarsko pomembnejša in v njem je trgovsko pristanišče ter terminal za potniške ladje. Mi pa smo zapluli v severni zaliv Marsamxett in se vezali v marini Msida. Msida je bila nekoč ribiška vasica in tudi njeno ime naj bi v arabščini pomenilo ‘ribiško bivališče’, danes pa je urbano naselje. Do starega mestnega jedra Vallette je le daljši sprehodi. Sama marina je precej odprtega tipa in bistveno manj urejena, kot smo vajeni z Jadrana. Pravzaprav smo se vezali kar ob prometni cesti in na zanemarjenem muringu, polnem školjk, sem se pošteno porezal. Položaj marine je kar posrečen in vse potrebno smo lahko opravili peš. Obnovitev zalog in nakup nekaj rezervnih delov za barko je možen v neposredni bližini marine. Le do starega mestnega jedra je potreben krajši sprehod, iz katerega kar puhti zgodovina in je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Zapisi iz ladijskega dnevnika (2. del – pot domov):

 

Sobota, 25. sept., 1240 UTC (1440 LT)

36°54′ N, 015°34′ E

Od južnega rta Sicilije proti Otrantskim vratom

prevoženih 890 nm (122 nm od Malte)

V restavraciji v Msidi, kjer smo v četrtek zvečer jedli, ponujajo tudi zajtrk in zastonj brezžični dostop do interneta. Tako sva v petek dopoldne z Igorjem izkoristila za posodobitev spletnega dnevnika naše avanture, Ivo pa se je pozanimal za ponudbo hotelov, saj se ne vrača z nami. Nato smo se sprehodili do starega mestnega jedra Vallette. Popoldne je Igor skočil še na potop na potopljen rušilec Maurora iz druge svetovne vojne. Šel sem z njim ter se med njegovim potopom sprehodil pod obzidjem in splezal na ostanek stopnic, ki so vodile proti valobranu pred vhodom v Veliko luko. Razgled na globok zaliv z vso njegovo arhitekturo je od tam čudovit. Ko sva se vrnila na barko, je bilo čutiti nekaj nervoze in takoj smo izpluli. Ponoči nas je med Malto in Sicilijo spet zajela huda nevihta. Razjasnilo se je šele dopoldne in do pred kratkim smo lepo jadrali z vetrom v polkrmo. Sedaj skoraj brezvetrje, plujemo na motor, ki smo ga morali popravljati, saj se ni hotel zagnati.

Sobota, 25. sept., 1800 UTC (2000 LT)

37°10′ N, 015°51′ E

Na odprtem, proti Otrantskim vratom

prevoženih 917 nm (149 nm od Malte)

Na motor. Vetra ni, morje je rahlo vzvalovano. Za nami je topel sončen dan in izkoristili smo ga za sušenje vsega kar je sinočnje neurje zmočilo, pa tudi za kopanje. Zvečer je Sredozemsko morje uprizorilo lepo predstavo. Kmalu za tem, ko je na eni strani jadrnice sonce počasi zašlo, se je na drugi z morja smehljaje dvignila luna.

Nedelja, 26. sept., 1545 UTC (1745 LT)

38°44′ N, 017°22′ E

Na odprtem, proti Otrantskim vratom

prevoženih 1061 nm (293 nm od Malte)

Kmalu bo dva dni, kar smo zapustili Malto in od takrat smo obalo videli le od daleč. Ponoči bomo že zapluli v Jadran. Žal mi je, da tako hitimo, saj imamo še sedem dni časa. Če smo že tukaj, bi se lahko ustavili še na primer v Sirakuzi na Siciliji, kje na podplatu italijanskega škornja ali pa na grškem Krfu, ki nam je tudi skoraj na poti. Če ne drugega, bi lahko vsaj pluli bolj ob obali in si tako malce ogledali te kraje. Toda nekatere že tišči domov in tako kar po ravni črti dirkamo proti Pulju. Sicer pa je bil danes lep sončen dan in večino časa imamo veter v polkrmo, tako da kar lepo nabiramo milje.11malta

Ponedeljek, 27. sept., 0750 UTC (0950 LT)

39°51′ N, 018°25′ E

Rt S. Marija di Leuca, proti Otrantskemu rtu

prevoženih 1168 nm (400 nm od Malte)

Sončni vzhod pred Otrantskimi vrati je bil čudovit. Najprej se je na vzhodu osvetlilo in izrisali so se oblački, ki so počasi spreminjali obliko. Nato so se zgornje plasti oblakov obarvale nežno vijolično, sončni žarki so med oblaki rezali v nebo, še preden je pokukalo sonce. Zjutraj, ko smo se približali rtu Santa Maria di Leuca, so naši mobilni telefoni spet ulovili signal. Stali ne bomo niti v Otrantu, ampak gremo direktno na Vis. Res škoda. Na Visu bomo predvidoma čez dva dni.

Torek, 28. sept., 1710 UTC (1910 LT)

42°03′ N, 016°57′ E

Proti Visu.

prevoženih 1368 nm (600 nm od Malte)

Čez dan smo imeli severozahodnik, ki je popoldne ponehal. Sedaj sredi Jadrana v bonaci motoriramo. Jutri se z Igorjem izkrcava na Visu.

Zadnji objavi na spletnem dnevniku ‘Zaglava’:

Sreda, 29. sept., 19:40 po lokalnem času. Na Visu smo skoraj pol dneva čakali na policijo, da uredimo carinske formalnosti. Zdaj plujemo proti Pulju. Severozahodnik je ugasnil in pričakujemo še eno noč plovbe na motor.

V petek, 1. oktobra, ob 3:30 zjutraj po lokalnem času je jadrnica Zaglav privezana v svoji matični marini Veruda, po preplutih 1600 nm v 290 urah (140 ur iz Pulja do Malte in 150 ur iz Malte do Pulja).

Je že tako, da ne potekajo stvari vedno tako, kot bi si želeli. Zakaj je bilo na poti z Malte proti domu potrebno dirjati po ravni poti čez sredo morja, še danes ne razumem. Glede na naš začrtan urnik poti smo imeli dovolj časa in prav gotovo bi se lahko ustavili v kakšnem od krajev na Siciliji, Kalabriji ali ob Otrantskih vratih. Ali pa vsaj kakšen dan več posvetili Malteškim otokom. A je pač bilo tako, da je del posadke želel čim prej domov in na koncu ima seveda kapitan zadnjo besedo. Z Igorjem sva se avanturi pridružila tako rekoč zadnji trenutek in posadke prej nisva poznala. Tako seveda ne vem, kakšne zgodbe so s seboj prinesli drugi. Najbrž pa bi vzdušje precej sprostil obisk kakšnega obmorskega mesta na poti nazaj. To vedno pomaga. Za nekaj ur se posadka pač razkropi, vsakdo spije svojo kavo, pivo ali si najde svojo pot, pa je takoj bolje. In prav gotovo bi kdo drug našo pot nazaj z Malte opisal drugače. A vsak seveda živi svoje zgodbe. In te jadralske avanture na Malto mi kljub vsemu ni žal. Z Igorjem sva nato izstopila na Visu, saj je bila šele sreda, časa pa sva imela do nedelje. Tako sva preostale štiri dni izkoristila za jesensko pospravljanje majhne dalmatinske hišice tam malo višje ob obali. A to je že nova zgodba.

Nekaj izkušenj in nasvetov
Če se odpravljate z jadri do Malte in nazaj, si vzemite dovolj časa. Naša barka je sicer iz Pulja do Malte in nazaj prišla v dobrih dvanajstih dneh. Toda stali smo le zaradi carinskih formalnosti na Lošinju in Visu, na Malti pa smo bili vezani le štiriindvajset ur. Če je le mogoče, si vzemite vsaj tri tedne. To vam bo omogočilo ogled Malteških otokov in nekaj krajev na poti. Če res ne gre drugače, pa je ob dobrem vremenu tudi štirinajst dni dovolj. In začnite čim južneje na Jadranu. Prihranili boste nekaj dni plovbe.
Kar se carinskih formalnosti tiče, nismo imeli težav. Marjan je uredil vse potrebne papirje že pred odhodom in ko smo se odjavili in zapluli v mednarodne vode, ni bilo ne na Malti ne na poti nazaj nikakršnih zapletov. No, razen morda tega, da ni bilo v Komiži na carinskem pomolu nikogar in so se pripeljali z Visa šele po nekaj urah.
Pri vplutju v Valletto smo se po radiu javili pristaniškim oblastem in ti so nas napotili na frekvenco marine, kamor smo bili namenjeni. Ker tam nismo uspeli priklicati nikogar, smo v marini pač poiskali prosto mesto in se vezali. Naslednji dan smo kar v marini uredili vse formalnosti.
Stroškov nismo imeli veliko, saj smo bili večinoma na barki. Hrana, pijača, gorivo in marina na Malti. Barka je bila lastniška in nas ni stala nič razen nekaj navtične opreme, ki se je polomila med potjo. Pa še ta po neumnosti.
In za konec še tole: če se odpravljate na takšen jadralski podvig, imejte pri sestavljanju posadke v mislih, da vas čaka kar nekaj dni neprestanega pozibavanja na morju, ki zahteva določeno mero strpnosti in prilagajanja.

This site uses cookies to enhance your experience. By continuing to the site you accept their use. More info in our cookies policy.     ACCEPT