Romantično-avanturistični pridih jadranja je tisto, kar nas mnoge vleče na morje. Ko barka izpluje iz objema matične marine in ugasne motor, ko zašumi voda pod trupom in se napolnijo jadra, ko prostranost morja pretrga vez s težavami, gnečo in z nenehno naglico na kopnem.
Miha Fošnarič foto: M. Fošnarič, Igor Prelog
Z morja vidimo vsakodnevne zadeve drugače, iz daljave Že zaradi tega je vredno izpluti. Jadranje je potovanje z morjem in vetrom, lahkotna vznemirljivost pričakovanja krajev, proti katerim plujemo. Jadranje so samotne obale in zalivi, kjer lahko ob mirnih večerih skoraj slišimo plavati ribe. Obmorske vasice, kjer teče čas po svoje, se na pomol vežemo ob stare barkače domačinov in kjer nam delajo družbo ribiške mreže, galebi in morda še kakšna jadrnica, polna zanimivih zgodb iz oddaljenih morij. Seveda, Slovenci veliko jadramo ob hrvaški obali in vemo, da je Jadran v poletnih mesecih daleč od takšne idilične slike. Pogosto nas pričakajo pomoli, natlačeni s turisti, zalivi z bojami na koncesijo, “Nacionalni parki” in “Parki prirode”, ki so večinoma samo izgovor, da nam poberejo še nekaj dodatnega denarja in še kaj dodatnega prepovejo. Ob tem tisti romantično-avanturistični pridih jadranja hitro zbledi in počutimo se kot samo eden v nepregledni množici turistov, ki se čez poletje razlije po Jadranu. In spet smo vrženi v isti svet, iz katerega smo želeli vsaj za trenutek izstopiti. Ko sem se toplega julijskega večera sredi Dalmacije hvalil, da bomo čez nekaj dni že jadrali po Orkneyskem in Shetlandskem otočju na skrajnem severu Škotske, se mi je čudil angleški turist, ki se je mastil s kozicami in zalival z rdečim vinom: „Why to hell goin’ up there for? It’s freekin’ cold!“ Takrat sem se samo nasmehnil in dodal, da se pač veselim izziva jadrati v Atlantiku in Severnem morju. Danes bi mu povedal več. Da gremo tja, kjer je navtična kultura še vedno živa. Kjer so te na odročnih ribiških pomolih domačini iskreno veseli. Pa ne zato, da bi kaj zaslužili, ampak ker jih zanima, od kod si prišel, kam greš in kakšna je tvoja zgodba. Kjer srečuješ ljudi, ki so objadrali svet, Rt Horn, Rt Dobre Nade. Kjer ima na jadrnicah vsaka malenkost svoje dobro premišljeno mesto in namen, saj so se kalile v divjih neurjih oceanov, ki odpuščajo težje kot naš Jadran. In kjer iz bark puhtijo zgodbe, polne avantur, ki so jih napisale milje preplutih morij. Tudi to je ena takšnih zgodb. Skromna in kratka, a naša. O devetih Slovencih, ki nas je na skrajnem severu Škotske, na zemljepisni širini južne Grenlandije, kjer se mešajo vode severnega Atlantika in Severnega morja, sredi poletja grel zalivski tok in „Webasto“. In seveda škotski viski in pivo.
Prihod na Orkneysko otočje
Ko se otok Velika Britanija na severu sesuje v morje, se začne veriga otokov Northern Isles (Severni otoki). Razteza se 150 navtičnih milj proti severu in jo sestavljata dve večji skupini otokov, Orkney na jugu in Shetland na severu. Naše desetdnevno jadranje smo začeli v osrčju Orkneyskega otočja, v mestecu Kirkwall, kjer je Sail Orkney Yacht Charter – edina agencija, ki v teh krajih izposoja barke. Dostop na otočje je možen po vodi in po zraku (vse možnosti so naštete na http://www.sailorkney.co.uk/). Mi smo prileteli. Ob tem najprej vse pohvale Blažu, organizatorju potovanja in skiperju. Organizirati takšne „počitnice“ za skupino devetih prijateljev ni enostavna naloga. Začeti je treba pravočasno, predvsem zaradi potnih stroškov in uskladitve terminov, treba je upoštevati želje posameznikov -nekateri smo obisk na Škotskem še podaljšali- in podobno … Pri tem je bil Blaž odličen. Ne zamenjamo ga za nobeno turistično agencijo! Orkneysko otočje se nam je že ob pristajanju letala prikazalo drugačno od krajev, kjer smo bili vajeni jadrati. Otočje ima, glede na svojo severno zemljepisno širino, sorazmerno blago podnebje, za kar poskrbi topel zalivski tok, a povprečna najvišja dnevna temperature je poleti kljub temu le 15°C in se redko dvigne nad 20°C. Otoki so prekriti s travo, ki jo namakajo pogoste padavine, in so skoraj popolnoma brez dreves, kar je odtis močnih vetrov, ki jih zimske depresije zaganjajo čez otoke. Obale so posejane z impresivnimi pečinami, ki kažejo moč severnega Atlantika. V slabem vremenu vzbujajo strahospoštovanje, v soncu pa je pogled nanje veličasten. Zelena trava sega vse do njihovega roba, kjer se črne skale bliskovito zaženejo v morje, ki je belo od pene valov in modro od neba. Med skalnimi klifi ležijo peščene plaže, ponekod okrašene s kelpom – morsko travo, ki lahko zraste tudi do pol metra na dan in gradi podvodne gozdove oceanov. A plaže so brez gostih nasadov turističnih senčnikov, ki smo jih vajeni v Sredozemlju. Turisti, ki pridejo v te kraje, ne poležavajo na pesku. Svetilniki, ki ponosno stojijo na izpostavljenih rtih, nakazujejo bogato navtično kulturo in zgodovino otokov. Ljudje Orkneysko otočje naseljujejo vsaj že 8500 let. Plemena mezolitika in paleolitika, kasneje Pikti in nato od 9. do 15. stoletja Vikingi, za njimi Škoti. V času obeh svetovnih vojn je Orkneysko otočje odigralo pomembno vlogo, saj je bil preliv Scapa, ki leži med otoki Mainland, Graemsay, Burray, South Ronaldsay in Hoy, glavna baza britanske vojne flote. Tisočletja so ljudje vsak po svoje živeli z otoki in z morjem ter pustili svoj pečat.
Brian, lastnik agencije Sail Orkney, nas je pričakal že na letališču. Plačal nam je taksi do mesta in pomagal natovoriti in raztovoriti prtljago. Ta izjemna prijaznost domačinov nas je spremljala vseskozi. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se navadili nanjo in se znebili tistega sumničavega glasu v glavi, češ: „Le kaj ima za bregom, da je tako prijazen.“ Domačini na severnih otokih Škotske nimajo prav nič za bregom, enostavno prijazni so. Vse turistične usluge so bile izvedene korektno in nikjer nismo naleteli na „od morja napihnjene“ cene.
Kirkwall in Slovenka
Kirkwall, glavno mesto Orneyskega otočja, je obmorsko mestece z nekaj manj kot devet tisoč prebivalci. Romanska katedrala Sv. Magnusa iz 12. stoletja se dviga nad obrisom mesta in priča o njegovi pomembnosti že v času visokega srednjega veka. A kljub temu je Kirkwall ohranil umirjen značaj, brez gneče na ulicah, kjer se domačini kličejo po imenih. Prijeten sprehod po centru odkriva hiše iz 17. in 18. stoletja, nekaj prijetnih kavarnic, pubov, muzejev in seveda trgovinic s spominki. Marina je v središču mesta, majhna in lepo urejena. Prav hecno naključje je bilo, da je bila naša barka Elanov impression 434. „Slovenka tokrat pluje s Slovenci,“ se je po spletu hvalil lastnik Brian. Nekoliko nas je zaskrbelo, ker nas je CathrineJ pričakala na suhem. Pri zadnji plovbi je med praznovanjem lastnikove petdesetletnice krmilo utrpelo majhno poškodbo, ko so zapeljali čez plitvino tik pred matično marino. A z Brianovo hitro intervencijo je bila barka pravočasno v vodi in pripravljena na nas, tako da smo se vkrcali po planu. Popolna navigacijska, telekomunikacijska in varnostna oprema na CathrineJ nam je dala vedeti, da je tukaj morje treba vzeti resno. Radar, notranja VHF DSC postaja z zunanjo enoto, prenosna VHF postaja, notranji in zunanji chartplotter, ASI – avtomatski identifikacijski sistem, rešilni čoln, reševalna boja, vse je bilo na svojem mestu. Brian nam je priskrbel tudi kape in nekaj toplih spalk, ki so nam še kako prav prišle.
- julij: Kirkwall – Fair Isle
Plimski tokovi
Večmetrsko plimovanje povzroča v teh krajih plimske tokove, ki lahko v prelivih in okoli rtov vodo porivajo s hitrostjo več kot 10 vozlov. Pri načrtovanju plovbe jih je treba seveda upoštevati. V tabelah smo vsak dan preverili, kako bo s plimovanjem naslednji dan in pregledali ustrezne zemljevide z vrisanimi tokovi. Iz matične marine smo izpluli že ob 6. uri zjutraj, da bi ujeli ugodne tokove, ki bi nam pomagali na poti proti severu. Cilj: dobrih 50 morskih milj oddaljen otok Fair, ki sameva na pol poti med Ornkeyskim in Shetlandskim otočjem. Izpluli smo v popolnem brezvetrju in se cel dan premikali na motor. Nekoliko smo se ušteli in zamudili najugodnejše plimske razmere ter si s tem pot podaljšali za nekaj ur. Orkneysko otočje smo obpluli po vzhodni strani in prečili 25 morskih milj dolg izpostavljen del Severnega morja. Zaliv Nort Haven na otoku Fair smo dosegli pozno popoldne. Na pomolu sta že bili dve jadrnici in vezali smo se kar na lokalni trajekt Good Shepard IV. North Haven je majhen, prijeten zaliv s peščeno plažo in je dobro zavarovan, izpostavljen je le za vetrove iz severovzhodnega kvadranta. Nad zalivom je ptičja opazovalnica – velik, v les obdan moderen objekt, ki je tudi neke vrste hostel. Z veseljem smo preizkusili ponudbo njihovih piv, ptice pa smo opazovali bolj mimogrede, med sprehodom po otoku. Slabe tri kilometre dolg in dobra dva kilometra širok je Fair Isle najodročnejši stalno poseljen otok Združenega kraljestva in šteje 69 stalnih prebivalcev. Preživljajo se z ribištvom in s kmetijstvom, znani pa so tudi njihovi volneni puloverji. Otok je čudovit in med sprehodom po tistih nekaj cestah, ki vodijo po njem, smo srečali le peščico avtomobilov, iz katerih so nas domačini brez izjeme prijazno pozdravljali. Otok je s svojo zeleno notranjostjo, skalnimi pečinami in raznovrstnimi pticami vsekakor vreden ogleda ter primerna postojanka na odprtem morju med Orkneyskim in Shetlandskim otočjem.
- julij: Fair Isle – Lerwick
Vodne špice
Iz zaliva Nort Haven smo izpluli ob 6. uri, spet z namenom, da ulovimo ugodne plimske tokove. Tokrat uspešno in z jugovzhodnim vetrom ter s pomočjo tokov smo proti Lerwicku, glavnemu mestu Shetlandskega otočja, jadrali s hitrostjo preko osmih vozlov. Lerwick leži približno na tretjini Shetlandskega otočja od južnega rta, zakrit z otokom Bressay. Zaradi svoje varne lege v Bressayski ožini je bil Lerwick že v 17. stoletju ribiško pristanišče, znano po slanikih in beli ribi, pa tudi razvratu, ki so si ga v mestu privoščili ribiči in mornarji. Ko smo se približali južnemu rtu največjega Shetlandskega otoka Mainland, smo bili priča zanimivemu pojavu, ki je stalnica domačih ribičev in morjeplovcev. Veter je valove narival proti jugozahodu, medtem ko je plimski tok okoli rta tekel v smeri proti vzhodu. Nasprotujoči si gibanji vodnih mas sta se sestavili v stoječe valovanje – špičaste valove, ki so se neurejeno pojavljali in barko brez reda premetavali sem in tja. Sicer smo pravočasno zapeljali iz območja teh vodnih špic, verjamem pa, da zna biti takšno morje zelo neprijetno ob slabih vremenskih pogoji. Takšna nevarna območja so po navadi na izpostavljenih rtih in so označena tudi na navtičnih kartah. Na plavajočem pomolu v Lerwicku smo se privezali zgodaj popoldne. Prijeten Lerwick boating club poleg stranišč, tušev in bara ponuja tudi pralne stroje in vse, kar potrebujejo navtiki. Na tem mestu smo srečali kar nekaj bark „pravih jadralcev“, na primer barko, ki je v začetku devetdesetih le z enim človekom na krovu brez postanka obplula svet. Največje mesto na Shetlandskem otočju smo izkoristili za prvo večjo obnovitev in popestritev ladijskih zalog. Spoznali smo tudi Magdaleno, Slovenko, ki je poročena s Škotom in živi v Lerwicku. Njen mož nudi najem jadrnic in je razen ‘naše’ agencije Sail Orkney edina takšna možnost, za katero smo izvedeli v teh krajih.
- avgust: Lerwick – Out Skerries
Internet odmaknjenih pomolov
Dopoldne dodatni nakupi in ogled muzeja v Lerwicku. Ob 13. uri smo izpluli in s severnim vetrom okoli 17. ure dosegli Out Skerries, manjšo skupino otokov na skrajnem vzhodu Shetlandskega otočja. V majhnem zalivu Bod Voe so nas na pomolu prijetno presenetile odlično urejene sanitarije, tuš, celo brezžični dostop do interneta. In vse to brezplačno. Kasneje smo še večkrat naleteli na podobno razvajanje. Projekt, ki takšne pomole ureja, je sicer delno financiran iz sredstev Evropske unije, a domačini, ki so nam povsod z veseljem pomagali, niso, pa so bili kljub temu zelo prijazni. Nekaj več kot 70 domačinov, ki se preživljajo z ribištvom in gojenjem lososov, živi na dveh največjih otokih, Hausay in Bruray. Otoka sta majhna ter povezana v mostom in že krajši sprehod čez njiju nudi impresiven pogled na celo skupino otokov. Nekoliko oddaljeni od osrednjega dela Shetlandskega otočja so otoki Out Skerries, odskočna deska za jadralce na poti na Norveško.
- avgust: Out Skerries – Baltasound
Otok nad vsemi ostalimi in najsevernejša pivovarna
Okoli 10. ure smo v dežju zapustili odmaknjeni Bod Voe in z južnim vetrom odjadrali proti severu. Po šestih urah smo premočeni pripluli v Baltasound na otoku Unst. „Unst, otok nad vsemi ostalimi,“ kot pravi turistični slogan, je najsevernejši poseljen britanski otok in za otokoma Mainland in Yell tretji največji v Shetlandskem otočju. Otok pokriva 46 km2 predvsem travnatih površin, ki jih zaključujejo navdušujoče obalne pečine. Baltasound je ribiška vas na vzhodni strani otoka na koncu dolgega zaliva Balta, ki ga ščiti otok z istim imenom. Barko smo vezali na pontonski pomol znotraj lokalnega pristanišča. Kot že dan prej na Out Skerries, smo bili edina jadrnica v zalivu, če odštejemo majhne jadrnice lokalnega jadralnega društva. Zanimivo je bilo v jadralni obleki in s kapo na glavi opazovati mlade jadralce, ki so po treningu razposajeno čofotali v morju z le dobrimi 10° Celzija. Kmalu po našem prihodu se je pripeljal „pomol-mojster“, se nam prijazno predstavil, predal vse potrebne informacije in nam ob dolgem opravičevanju zaračunal tri funte za vez. Tri funte za celo barko! Z računom, seveda. „Ostanite, kakor dolgo želite in dobrodošli na Unstu,“ je dejal ob odhodu. Kmalu za tem so ribiči na pomol postavili škaf rib. Domačini so prihajali in vsak si je vzel, kolikor je rabil. Tudi nam so ponudili, naj si vzamemo, kolikor želimo in tako so naslednji dan v ladijski pečici že dišale pečene slanike in še ena druga vrsta ribe. Unst se ponaša tudi z najsevernejšo pivovarno v Združenem kraljestvu. Pivovarna nudi oglede in lastnik nas je prišel k barki iskati s tovornim kombijem, v katerega je namesto sedežev naložil kar kuhinjske stole. „Varno je,“ je dejal, „edini policaj na otoku je odšel pred nekaj tedni in naslednji pride šele po božiču.“. Pivovarna je majhna, zato je bil ogled kratek, a zanimiv. Ime je dobila po Valhalli, kraju iz nordijske mitologije, kamor so bogovi sprejeli bojevnike, ki so požrtvovalno padli v boju. Valhallini, „vsemogočni ale-i iz britanskih Severnih otokov“, Auld Rock, White Wife, Simmer Dim, Old Scatness, Sjolmet Stout in Island Bere nosijo zgodbe in okuse otoka. V naslednjih dneh so spravljali v dobro voljo in uspešno konkurirali jabolčnemu vinu. Le nekaj metrov od nas je ob pomolu samevala ribiška barka brez posadke. Dva dni nazaj so jo našli prazno blizu obale Unsta. Za ribičem, ki je z njo izplul, se je izgubila vsaka sled. Takšne žalostne zgodbe so del teh krajev, saj ribiči pogosto sami odhajajo na morje, ker je tako dobiček od ulova večji. Pozno zvečer, ko se je dolg poletni dan umaknil, je na Baltasound skupaj s temo legla tudi gosta megla. Odprli smo steklenico Valhallinega piva White Wife in z zgodbo o beli vdovi, ki se prikazuje samskim moškim na otoku, je iz steklenice ušla tudi naša domišljija …
- avgust: Baltasound – Aith
N 60° 52.09′, v megli
V gosti megli in v dežju smo zapustili Baltasound ob 7. uri zjutraj, da smo pri obplutju severnega rta Shetlanskega otočja ujeli ugodne plimske tokove. Do najsevernejše točke našega križarjenja, N 60° 52.09′, W 00° 51.99′, smo pripluli v megli s pomočjo GPS-a in radarja. Ko smo že obupali nad tem, da bomo na najvznemirljivejšem delu začrtane poti karkoli videli, se je le nekoliko razkadilo. Presenetljivo blizu se nam je iz megle prikazal svetilnik Muckle Fluga. Najsevernejši britanski svetilnik leži na majhnem strmem skalnatem otoku z istim imenom. Severno od njega je le še pol kilometra oddaljena čer Out Stack, najsevernejša točka Velike Britanije. Če ga od tod mahnete proti severnemu polu, je pred vami samo 1800 milj mrzlega morja in ledu. Kmalu za tem, ko smo obpluli severni rt in našo barko obrnili proti jugu, je zapihal jugovzhodnik. Po zahodni strani Shetlandskega otočja smo se spustili na jadra. Prvič po treh dneh se je pokazalo tudi sonce. In čeprav so nas sončni žarki oplazili le za nekaj minut, so Valhallini ale-i lažje stekli po grlu, zatlel je tobak v pipah in glasovi na barki so postali glasnejši in bolj veseli. Z ugodnim vetrom smo hitro napredovali proti jugu in popoldne že zapluli v Aith Voe, ozek in razvejan zaliv na zahodni obali otoka Mainland, ki ga iz zahoda skoraj popolnoma zakriva otok Muckle Roe. Pri izbiri prenočišča smo razmišljali med tremi vasicami, ki vsaka leži v svojem kraku zaliva. Tehtnico proti Aithu, vasici na koncu južnega kraka, je prevesil bazen in ob pol osmih zvečer smo se že namakali v njem. Po štirih dneh dežja in megle, neprecenljivo.
- avgust: Aith – Papa Stour
Sonce
Prvič smo se zbudili pod jasnim nebom. Po močnem škotskem zajtrku in igri snookerja v Aith Community Hall, smo v soncu in mirnem morju v zalivu odjadrali do vasice Voe. Ob majhni marini je skupina hiš v norveškem stilu s pekarno in prijetnim pubom. Popoldne smo s severovzhodnim vetrom v soncu prijadrali do Hausa Voe na otoku Papa Stour. Zopet smo se zastonj vezali na lokalni pomol in so nas razvajali z brezžičnim internetom. Otok Papa Stour leži ob skrajnem zahodnem rtu Shetlandskega otoka Mainland in njegovo obalo sestavljajo peščene plaže ter zanimive pečine in jame, ki jih je povzročila erozija mogočnih valov Atlantika.
- avgust: Papa Stour – Scalloway.
Spet dež
Proti večeru se je zopet spustila megla, pričelo je rositi in zjutraj smo ob 8.30 uri izpluli v deževno jutro. Ob Papa Stour smo, skoraj v popolnem brezvetrju, nekoliko žalostno opazovali čudovite skalne figure, ki jih je skrivala megla. Po poldnevnem motoriranju v dežju, smo se ob 13. uri privezali na ponton za obiskovalce v Scalloway Boating Clubu. Scalloway je največje naselje na Shetlandskem otočju in ga od Lerwicka loči le kakšnih pet kilometrov ceste čez otok Mainland. Civilizacijo smo izkoristili za obnovo ladijskih zalog, pranje perila in tuširanje, nekateri celo za bazen in savno. Zvečer so po barki zadišali dunajski zrezki in pražen krompir. Pravi razvrat, ki smo ga zalili s pivom in gostilniškimi športi v boating clubu.
- avgust: Scalloway – Fair Isle
Proti domu
Urnik plimovanja nam je omogočil nekaj več časa za poležavanje. Ob 12. uri smo izpluli in se okoli treh popoldne zasidrali v zalivu St. Ninian’s, kjer čudovita peščena plaža povezuje otok St. Ninian’s z Mainlandom. Nismo se izkrcali, saj smo imeli zaradi plimskih tokov zgolj uro časa. Pojedli smo juho in odpluli proti jugu ob zahodni obali južnega dela Shetlandskih otokov ter naprej proti otoku Fair. Čeprav je bilo sredi dneva kar valovito in vetrovno, se je proti večeru morje umirilo. V nam že domač zaliv North Haven smo vpluli okrog 21. ure. Tik za nami so čez Severno morje pripluli Poljaki z doma narejeno jadrnico. Drugih bark tokrat ni bilo.
- avgust: Fair Isle – Pierowall
Vihar
Izpluli smo ob 7. uri zjutraj, obpluli južni rt Faira in nastavili kurz proti severu Orkneyskega otočja. S severozahodnikom in valovi z boka smo uspešno napredovali v našem kurzu in se že okoli 14. ure vezali na pontonski pomol v Marini Pierowall na otoku Westray. Prijazen luški kapetan nas je že na daleč pozdravil. Našo barko CathrineJ na Orkneyskem otočju dobro poznajo in so zanjo marine brezplačne. Prijazno nam je natisnil najnovejšo vremensko napoved. Za zvečer, ponoči in naslednje dopoldne je bilo razpisano opozorilo za vihar (angl.: Gale warning), kar pomeni veter, močan osem ali več po Beaufortovi lestvici. Odločili smo se prenočiti v Pierwallu. Na severovzhodu otoka Westray je manjši otok Papa Westray. Pred 3500 leti, v času prvih znanih naselbin na otoku, sta bila otoka povezana, danes pa je med njima najkrajša redna letalska linija na svetu. Za razdaljo 2,8 km boste, skupaj z vzletanjem in pristajanjem, porabili 2 minuti. V Pierwallu smo naleteli tudi na golf igrišče, kjer je treba za cel dan igranja, vključno z najemom vse opreme, odšteti 5 funtov. Žal se je viharno vreme že podilo čez Orkneysko otočje in z igro ni bilo nič.
- avgust: Pierowall – Kirkwall
Hitrostni rekord
Zvečer, ponoči in dopoldne je kar pošteno žvižgalo in nosilo dež. Za popoldne pa je bilo napovedano delno izboljšanje in okoli 13. ure smo izpuli proti matični marini v Kirkwallu. Z močnim severnim vetrom, v velikih valovih in s plimskim tokom v krmo smo zelo hitro napredovali. V ožinah smo konstantno jadrali s hitrostjo nad 10 vozlov. In to brez glavnega jadra in samo z na pol odprto genovo. Res lep in vznemirljiv jadralski zaključek. Ob 18. uri smo bili že varno v marini v Kirwallu.
Nekaj nasvetov …
Plovba po Orkneyskem in Shetlandskem otočju je seveda zahtevnejša od križarjenja po domačem Jadranu. Z oceanom se ne gre šaliti in treba je skrbno spremljati vremensko napoved. Poleg tega je potrebno plovbo načrtovati tudi glede na plimske tokove. A bistra posadka bo takšno načrtovanje hitro osvojila. Ob prihodu in odhodu iz marin se po VHF postaji ali preko mobilnega telefona javite pristaniškim oblastem in te vam bodo pomagale s koristnimi nasveti in dodatno poskrbeli za vašo varnost. Poleg tega je treba vedeti, da to niso počitnice, kot smo jih vajeni na Jadranu. Morje ni primerno za kopanje in sredi poletja smo bili skoraj ves čas v jadralnih oblekah, kapah in rokavicah. V desetih dneh smo imeli le dva sončna dneva, sicer pa oblačno vreme z dežjem in meglo. Slednja je bila na skrajnem severu naše poti tako gosta, da bi nas bilo brez radarja strah izpluti. A kljub temu nudijo Northern Isles odlično jadralsko izkušnjo vsem, ki imajo radi morje, jadranje in nekaj avanture. Kraji in ljudje tam že stoletja živijo z morjem, ki je pogosto divje in nepopustljivo. To se pozna na barkah, v marinah in v boating clubih, predvsem pa na ljudeh, tako domačinih kot navtikih, ki se znajdejo v teh krajih. Navtična kultura je tam to, kar je bila morda tudi na Jadranu pred nekaj desetletji, preden jo je turizem potisnil v ozadje. Za konec pa še nekaj številk: v desetih dneh smo prepluli približno 400 navtičnih milj; celoten projekt nas je udaril po žepu za 830 EUR na osebo, od tega so 340 EUR vsakega stale letalske karte; 2800 GBP najem jadrnice za 11 dni, ostalo pa smo zapravili za nakupovanje hrane in pijače za življenje na barki ter za nočitev z zajtrkom v hotelu.
Posadka: Blaž (skiper), Igor (skiperjev pomočnik), Polona, Eva, Stina, Bojan, Andrej, Gregor, Miha.
Zemljevid Orkneyskega in Shetlandskega otočja z vrisano našo potjo.
